Dušan Hedl - tiskani mediji - izbor intervjujev in tekstov

Intervju - VEČER, 24. oktober 2005

Z Dušanom Hedlom, soavtorjem enega prvih slovenskih fanzinov

V vsakem fanzinu odmeva scena, ki ga sproducira

"Polje oblikovanja je danes mnogo bolj nezanimivo; sedaj je to, kar smo mi počeli, inkorporirano v marketing in z umetniškega stališča ni več zanimivo, ker je hiperproducirano"

Dušan Hedl: "Danes nihče več nima časa za poglobljene analize."

Prva linija - Avantgardni in alternativni tiski v Sloveniji od konceptualizma do danes v Mednarodnem grafičnem likovnem centru je bila spremljevalna razstava 26. grafičnega bienala. Razvojna linija v slovenski umetnosti v zadnjih štiridesetih letih - od konceptualnih praks skupine OHO do projektov sekcij NSK in današnjih intermedijskih praks - ni enoznačna, temveč večplastna in interdisciplinarna, o čemer pričajo številni razstavljeni plakati, letaki, vabila in druga razmnožena avtorska dela, periodika, reklame, pamfleti, umetniške knjige, internetni projekti, tapete, dopisna umetnost, artefakti in celostne podobe.

 Med njimi najdemo tudi fanzine, komunikacijsko sredstvo subkultur. Med protagoniste mariborske scene, ki je ustvarila pomemben delež plakatov in fanzinov, predstavljenih v okviru Prve linije, sodi tudi soavtor enega prvih slovenskih fanzinov, Dušan Hedl.

 - Tokrat so plakati in fanzini, ki so sicer že našli svoje mesto v publikacijah vaše založbe Frontier, predstavljeni tudi na stenah galerijskega prostora in v zastekljenih vitrinah ljubljanskega mednarodnega grafičnega likovnega centra. Ste kdaj kaj takšnega pričakovali? Se je veliko tiskanih zadev iz več kot dveh desetletij izgubilo?

 "Vedno smo (Center za dehumanizacijo in druge organizacijske forme, v katerih sem deloval) s svojimi dizajni tudi razstavljali v galerijah, resda so to bile manjše galerije, kot so ŠKUC, Galerija 88 oziroma Media nox ali društvene galerije po Sloveniji, a nič manj pomembne, kot se je izkazalo kasneje. Zadnje čase smo s svojo dejavnostjo prisotni tudi v osrednjih slovenskih galerijskih prostorih, saj sem leta 2003 sodeloval tudi pri 4. Mednarodnem trienalu slovenske sodobne umetnosti U3 v Moderni galeriji Ljubljana.

 Kar zadeva pričakovanja, je tako, da je moja primarna dejavnost organizacijska in produkcijska, bolj natančno: iniciiram in/ali produciram projekte s področja moderne kulture domačega okolja. Pri tem je prišlo tudi do situacij, ko smo (soavtor razstavljenih tiskov je Bojan Tomažič) nastopili v vlogi oblikovalcev fanzinov, plakatov, lepljenk oziroma kolažev. Treba je jasno povedati, da so ti bili v svojem času inovativni in izredno provokativni, popolna novost v tem prostoru. Tako kot je sedaj novum punkovski pevski zbor Punkappella, ki ga delamo skupaj s kolegi iz New Yorka. Prehod iz profanega v umetniški artefakt se zgodi, ker prihaja do prevrednotenja vrednot, celo do gradnje, poudarjanja in vzdrževanja vrednot. Zdi se paradoksalno, ampak izstop iz sistema umetniške produkcije ni več mogoč. Produkt v sodobni umetniški situaciji enostavno ne more več biti absolutno nov. Izstop bi lahko bil le v obliki deaktiviranja. Pa še neaktivnost bi takoj postala umetniški akt, če bi se prezentirala v prostoru moderne umetnosti. Prehod v nacionalne arhive umetnosti (mednarodni grafični center bo izbor naših artefaktov odslej hranil v redni zbirki) je bil pričakovan. Moram reči, da sem se tega ves čas zavedal, nisem pa mogel predvideti, kako in v katerih prostorih se bo to udejanjilo. Svoje zavedanje o zbiranju, arhiviranju in prezentiranju lahko potrdim tudi s svojim projektom Muzeja rock and roll evolucije, ki ga gradimo v okviru zavoda Subkulturni azil. Tako lahko z veseljem povem, da se od grafičnega materiala, ki smo ga sproducirali v zadnjih 25 letih dela, ni izgubilo nič."

 Zgodba o mladinskem rock klubu

 - Je bil fanzin kar obvezna priloga glasbenemu izdelku ali samostojna zadeva?

 "Fanzin je praviloma samostojen izdelek, včasih se je nenaključno pojavil tudi ob nosilcu zvoka. Center za dehumanizacijo je bila vedno glasbena skupina, ki je posegala na druga področja ustvarjanja. Od grafičnega oblikovanja, ki je tokrat razstavljeno, do videa, slikarstva in teorije. Menim, da umetnik ne more stopiti pred javnost brez lastnega teoretičnega diskurza, brez lastne izdelane pozicije do preteklih dosežkov in aktualnega dogajanja v delokrogu. Ta pa je lahko zelo širok in menim, da mora biti univerzalen oziroma mora težiti k temu. Drugače nič od niča, drugače se gibaš zgolj v prostoru profanega. Da se razumemo: ne zaničujemo profanega, moram celo reči, da se v njem zelo dobro znajdemo in v njem delujemo, s to razliko, da ga poskušamo osmisliti. V praksi ne razlikujemo profanega od umetniškega. Umetnik mora imeti lastno teoretično izdelano stališče, tako kot ga mora imeti ekonomist. Vsak, ki naredi "pizdarijo", jo mora znati razložiti. Če je denimo ukradel denar, bi moral imeti pripravljen teoretični diskurz - pravno pojasnilo - o tem dejanju, ha, ha... Sami smo vedno kradli ustaljen mir na domači kulturni in pop sceni, kulturnopolitični sceni in o tem imamo izdelano stališče, zakaj tako."

 - Kakšna pa je bila odmevnost fanzinov v tistem času? Imate zanimivo izkušnjo, saj vam je uspelo v severovzhodni Sloveniji ustvariti rock sceno v vaškem okolju, kar je kasneje vzpodbudilo Rajka Muršiča, da je fenomen obdelal v doktoratu in ga predstavil v knjigi Trate vaše in naše mladosti: zgodba o mladinskem rock klubu. Kakšno vlogo je v tej zgodbi igrala slika na plakatu ali razpečevanje posebnih časopisov - fanzinov?

 "Ravno v tem je "keč", odmevnost je bila enormna. Saj smo vedno bili na zagovorih na raznih forumih. Po drugi strani pa so nam prinesli mednarodni ugled. Grafična oprema plakata ali fanzina je bila temi in glasbi primerna. Saj je šlo za zaključeno vsebinsko celoto. V moderni družbi ali umetnosti so zabrisane meje med disciplinami, lahko gre zgolj za umetniško akcijo, družbenopolitično angažirano, ali zgolj za akcijo, ali za življenje kot umetniško akcijo. Stvar gledišča ali zornega kota sprejemnika. Ta fenomen prepleta je obdelal Rajko Muršič v antropološki etnološki študiji o rock klubu na Tratah in menim, da je še hitro ne bo dosegel kakšen znanstveni izdelek ali umetniško gibanje. Preprosto zato, ker nihče več nima časa za poglobljene analize. Zanimivo je danes opazovati oblikovalce, ki mislijo, da so odkrili toplo vodo, v bistvu pa ne poznajo zgodovine. Tako je postalo polje oblikovanja veliko bolj nezanimivo, sedaj je to, kar smo mi počeli, inkorporirano v marketing in z umetniškega stališča ni več zanimivo, ker je hiperproducirano. Tudi v umetnosti so, kot denimo v multiprodukciji tekstila, postavljeni standardi multiprodukcije. Kot rečeno, ne smemo biti tako nesamokritični, naše vizualne opreme so se (in se) vključujejo v multiprodukcijo oziroma so jo napovedale."

 Kleti se je pridružil virtualni prostor

 - Kako se je fanzin razvijal vse od leta 1981, ko je kot prvi slovenski rock fanzin izšel Bla bla bla, ki sta ga urejala skupaj z Bojanom Tomažičem? Kaj je v tem prvem fanzinu? Pod stekleno vitrino namreč ni mogoče odpreti razstavljenega...

 "Vsak fanzin ima svoj pristop in odraža utrip in način delovanja scene, ki ga sproducira. Tudi naš fanzin je bil ogledalo kulturnemu okolju, v katerem smo delovali, torej v Mariboru z okolico. Zato je treba poznati mariborsko in okoliško kulturno sceno, kulturno politiko in lahko si predstavljamo, kakšen je bil naš fanzin. Ena velika napaka, ha, ha... Na njih pa se učimo, mar ne?"

 - Kaj se je s fanzinom zgodilo denimo v 90. letih? Kakšno mesto zaseda danes v popularni kulturi? Je oblika preživeta? Ga je nadomestil drug medij?

 "Fanzini še vedno izhajajo, le da so internacionalizirani in marginalizirani, kar so tudi vedno bili. Sem vedno v stiku z nastajajočo zgodovino in očitno so fanzini še vedno medij, kot primer lahko služi odziv na letošnji No Border Jam festival (tega organiziramo v okviru MKC), po dialogih v živo so leteli komentarji na internetu, na blogih, bodo pa tudi v tiskanih fanzinih v Nemčiji. Najbolj aktualen način sporočanja informacij, ki nadaljuje tradicijo fanzinov v novem mediju, so spletni blogi. Upam, da bodo kmalu dopuščali večje možnosti vizualizacij. Sami smo že pred časom vse naše tovrstne aktivnosti preselili na bloge in internetne strani, z gotovostjo lahko trdim, da je severovzhodna slovenska scena prva in daleč najmočnejša na tem področju. Nove pesmi, nove sanje, nove podobe, novi arhivi, nove zbirke. Takoje vedno bilo in bo. Le da se je kleti, odru, studiu, galerijski vitrini pridružil še virtualni prostor."

Katarina Šulek

Intervju - VEČER, 1. avgust 2005

Rokerji pojejo pesnike na cedejih

Ne podlegamo uličnemu snobizmu

Dušan Hedl, vodja založbe Subkulturni azil in motor zasedbe CZD

Pri mariborski založbi Subkulturni azil sta pred kratkim na eni zgoščenki izšla še tretji in četrti del niza, imenovanega Rokerji pojejo pesnike. Kot prejšnji dve tudi ta prinaša poezijo v glasbi manj znanih ali še ne uveljavljenih mlajših pesnic in pesnikov, ki jih je za zbirko izbrala Petra Kolmančič. Glasbene skupine, ki so uglasbile poezijo, je izbral vodja založbe Subkulturni azil, neutrudni Dušan Hedl

 - Kaj želite doseči z literarno-glasbenim projektom Rokerji pojejo pesnike?

 "Namen tega projekta je promocija različnih umetniških del na različnih konzumentskih poljih. Kajti, čudim se, kako tudi umetniška srenja podlega mehanicističnemu družbenemu ustroju v stilu "vsak naj dela svoje in bo najbolj prav in najbolj kvalitetno". Takšen princip pride prav pri tehničnem organiziranju, pri izvedbi projektov. Nikakor pa po moji presoji ni priporočljiv v ustvarjalnem okolju. Torej tam, kjer se umetniška dela rojevajo. Seveda morata izdaja in predstavitev CDja upoštevati vse principe ekonomije kulturnega menedžmenta. Vse bolj se mi dozdeva, da se posamezni umetniški krogi med seboj toliko oddaljujejo, da sploh ne opazijo, da bi združitve oddaljenih svetov lahko prinesle zelo kvalitetne novosti. Kar sem pravkar povedal, je princip funkcioniranja rasti kapitala v moderni družbi. Ko informacija z ene strani na drugo stran sveta oplemeniti kapital. Torej je v neki točki trgovsko usmerjen subjekt v razmišljanju pred umetniškim.

 Zanimive so že ločnice na modernoglasbeni sceni. Kako se v zadnjem desetletju oblikujejo posamezne, po žanrih ločene glasbene scene v svoje podsvetove, kar bolj opisuje mehanicistično družbo, kot pa ji parira. Lahko sem še bolj kritičen, ta samovarovalni mehanizem posameznih subkultur, ki rezultira v zapiranju lastnega kroga, v svoji biti podpira funkcioniranje kapitalistične družbe v osnovi. So pa te vase zaprte glasbene scene dolgočasne. Dolgočasne so v smislu, ker ne premorejo tolerance. To je bilo opisovanje globalnih trendov v pop kulturi. Meni pa je vsa kultura pop, tudi klasična glasba, saj vso kulturo sprejemamo preko enakih modernih medijev oziroma nosilcev oziroma propagatorjev. Pri tem je pač določen del pop kulture bolje ali slabše podprt z izobraževalnim sistemom.

 S projektom Rokerji pesnike seznanjamo en svet z drugim. Svet pesnikov in literatov se sreča s svetom takšnega ali drugačnega rocka, bolj ali manj medijsko izpostavljenega. To se v praksi vidi na koncertu, ki ga priredimo enkrat letno in na katerega povabimo vse sodelujoče, ki pritegnejo še svoje kroge. Navdušenje in zabavnost, kvaliteta preživetega večera je nepopisna. Vsebin za pogovor je na pretek. Prava delavnica odnosov med ljudmi oziroma med različnimi svetovi. Tega se veselim.

 Treba je povedati še to, da sem projekt prvič organiziral, ko sem bil direktor na radiu MARŠ, kot dodaten program v živo leta 1995. Potem sem ga nadaljeval pri MKC Maribor. Zanimivo je dejstvo, da je na slovenski sceni potem postalo modno organizirati glasbeno-literarne projekte. Pa so medtem že utihnili, saj ni pričakovanega pritoka sredstev z ministrstva ali občinskih kulturnih podpor."

 - Kako ste izbrali pesnike in poezijo za uglasbitev?

 "Pesnike izbira Petra Kolmančič. Gre za mlajšo generacijo slovenskih pesnikov. Ta odločitev je zavestna, saj je po zgodovinski izkušnji pričakovati, da bodo udeleženi pesniki nekoč postali velika imena slovenske literarne scene. Sodelujoči pesniki izhajajo iz kroga knjižne zbirke Frontier oziroma njenega literarnega dela. Prihajajo tudi iz kroga sodelavcev artzina Sirota Jerica. Jasno pa je, da ta krog ni zaprt in ekskluziven in so udeleženi tudi pesniki iz drugih založniških okolij."

 - Kaj pa glasbene skupine?

 "Izbor glasbenikov je moje dejanje. Pomembno je, da se izvajalci v širokem pomenu besede lahko uvrstijo v okvir rock glasbe. Čeprav ima rock v današnjem času slabšalni pomen v smislu, da se je razprodal. Vsaj bolj ortodoksni izvajalci in mnenjski voditelji pravijo tako. Pri tem pa se ne omejujem vzeti skupine iz čistega undergrounda, od najbolj ortodoksnih, do izvajalcev, ki težijo k mainstreamu. Pomembno je, da projekt spoznajo kot pozitiven, da se v njem najdejo. Pomembno je tudi, da se skozi projekt promovirajo dokaj neuveljavljene scene. Zakaj ne bi tudi takšen projekt v bodoče našel na primer postavitev v Cankarjevem domu? "Izkušeni" v poslu mi pravijo, da bom potem moral vzeti medijsko najbolj uveljavljene in mainstreamovske rock izvajalce. Zakaj potem zgolj tiste, ki veljajo za rock, zakaj ne bi povabil tudi turbo folk? Ne? Resno mislim. Ločevanje na to, da je nekaj bolj poduhovljeno kot drugo, mi gre na živce. To imenujem ulični snobizem, ki mu podlega tudi veliko festivalov v Sloveniji. In še nekaj. Družba mora funkcionirati kot selekcionistična in ne ekskluzivistična. Torej morajo novi, ki izstopajo - ali so to projekti ali so to posamezniki -, dobiti možnost predstavljanja s preskokom nivojev. Kulturna scena ne more funkcionirati kot radijska postaja, ki ob svojem prazniku priredi tombolo, avto pa dobijo poslovni partnerji. Torej ljudem se ne nudi niti realizirana materialna iluzija. Menim, da ljudje potrebujejo vsaj iluzijo. Se moram popraviti, ne delam si iluzij, da je kulturna scena nekaj drugega ali drugačnega, bolj sofisticiranega od kateregakoli biznisa ali družbene dejavnosti, od peke žemlj ali prodajanja avtomobilov ali tržnice. Torej je lahko tako, kakor se komu zazdi, ki ima moč. To je pravilo demokracije in pretoka kapitala. Dokler gre. Zaenkrat bomo ostali v okvirjih domačega rocka s tujimi gosti, kot je na zadnji zbirki Rokerji pojejo pesnike skupina V3 in Rick Klaus Theis iz New Yorka."

 - Med skupinami je nekaj takih, za katere bi lahko rekli, da same predstavljajo tesno povezavo med poezijo v klasičnem smislu in rock glasbo, recimo Kvinton ali Xenia alias Ksenija Jus.

 "Takšni izvajalci imajo že izdelan odnos in so prvi, ki so obenem najbolj zainteresirani za takšne projekte, saj je to njihovo domače okolje. Je pa tudi zelo zanimivo sodelovanje z izvajalci, ki tovrstnih izkušenj nimajo, saj gre za zelo spontane reakcije, iz katerih se izcimijo zelo dobri glasbeni posnetki. Ponavadi so to presežki. In ni malo skupin, ki potem te pesmi uvrščajo v udarni del svojih koncertov. Užitek je to videti, ko greš slučajno na koncert kakšne skupine in se zalotiš, da si del scene. To je super. Tako sem s projektom Rokerji pojejo pesnike povzročil zelo zanimivo fluktuacijo ustvarjalcev in njihove publike med seboj."

 - Kakšen je odnos med poezijo, besedami in glasbo, napevom?

 "Pri projektu Rokerji pojejo pesnike smo se odločili, da, vsaj zaenkrat, zadevo pustimo zelo odprto. Pesnikom ne svetujemo, da naj pišejo za pesem, za "song", niti glasbenikom ne govorimo kako in kaj. Vsi udeleženi glasbeniki dobijo pesmi vseh sodelujočih pesnikov in izberejo pesmi po svojem okusu. Nekateri pesniki napišejo kaj posebej za projekt, drugi dajo zgolj svoj izbor svojih del. Zanimivo pa je, da je na koncu vse oblikovano, kot da ni bilo vsega tega organiziranja, kot da je vsaka pesem, vsak zvočni izdelek zlit z besedilom. Kot da je že ves čas bil takšen. Seveda je glasba močan medij in se lahko komu zdi, da prevladuje v končnem izdelku. Vendar to ni res. Prvič, ne gre za recital, temveč za uglasbitev. Drugič, ne izbiram preveč zahtevnih artističnih izvajalcev, temveč konkretne avtorje glasbe, ki imajo vsi po vrsti potencialni doseg širokega občinstva. To najbolje dokazuje zadnja kompilacija, ki je zelo poslušljiva in na kateri so sami hiti. Jaz jo tako slišim. Po izredno pozitivnih odzivih pa tudi tako sodim o njej."

 - Kdaj besedilo postane poezija in kdaj napev glasba?

 "Menim, da so to lahko obrtniške debate ali pa debate zabluzenih umetnikov, ki nimajo druge teme pogovora. Ene teorije o moderni kulturi, h katerim se nagibam, pravijo, da bo umetnost kot taka, kot jo poznamo, izumrla. Umetnost kot sociološki fenomen, ki ga poznamo zadnjih dvesto, tristo let. V kulturi ni več mogoče uporništvo. Umetnost postaja dekoracija, dizajn oziroma interijer. Tako je tudi pesem, napev ali glasba dekoracija zvočnega prostora ali besedilo oziroma literarno delo dekoracija prostora, v katerem je brana. Tako postane nekaj oziroma je pesem za nekoga postala poezija, ko se njemu to zazdi, in napev glasba takrat, ko jo on kot tako sliši. Svinjsko riganje je lahko odlična glasba in odličen plesni moment za nekoga, ki jo tako sliši. Meni je. Te debate torej prepuščam tistim, ki morajo obrtniško obvladovati določene marketinške prijeme in posamezne trge. S tem ne mislim negativno o tem. Kajti tudi sam sem, ko se ukvarjam s kulturo in glasbo, večino časa kulturni menedžer. Tudi na ustvarjanje posameznega glasbenega ali drugega dela gledam iz menedžerskega zornega kota. Torej iz ekonomije ustvarjanja. In ko se pogovarjam z uspešnimi ustvarjalci doma in po svetu, se mi potrjujejo moja prepričanja. Tudi umetniško delo se mora v nastajanju podrejati tako imenovani ekonomiji forme in vsebine. Tudi če namerno kršimo ta pravila, je to pač ireverzibilna oblika iste ekonomije nastajanja umetniškega dela."

 - Kulturni menedžer ste in član skupine CZD. Torej imate pogled z obeh strani. Kako v skupini ustvarjate besedila in glasbo?

 "Kakor kdaj. Jasno je, da CZD nismo samo bend, ki je jahal na določenem trenutku, ki je lahko, odvisno od posameznika, družbeno angažiran ali pa najstniško objesten ali ekonomsko opravičljiv. Kakorkoli obračamo, dejstvo je, da je skupini CZD glasba pomembna, dejstvo je, da so pomembna tudi beseda, način dela je dokaj običajen. Mi nismo drugačni, nikoli nismo bili, kajti drugačni se trudijo biti vsi drugi. Skupina CZD - Center za dehumanizacijo - je skupek ljudi, ki zagovarja človeka in ne drugačnost kot prodajni element. In smo spet tam: smo najbolj drugačni. Tako tudi delamo besedila in glasbo, kot obrtniki, ekonomisti. Ne kot umetniki. Slovenci so radi romantični umetniki, potem pa jih zajebe kulturna politika in delajo samomore. Raje ponudimo proizvod, zaradi katerega kulturna politika naredi samomor."

 - Načrtujete še kaj podobnega?

 "Nov projekt se bo imenoval "Ukinitev institucij, ki uravnavajo nacionalne kulturne tokove". Ne samo te, tudi mednarodne, ki vplivajo na potek dogajanja v lokalnih okoljih. V prvem primeru gre za vzdrževanje tako imenovanega nacionalnega kulturnega interesa, v drugem za kolonializacijo. Vsi ti pojmi so v moderni globalni družbi preživeti oziroma bodo. S temi institucijami se vzpostavlja nenaravno neravnovesje toka dogodkov oziroma se preprečuje prevrednotenje vrednot, ki bi naj pomenilo napredek. Vse je iluzija. Prepričan sem, da kultura izgublja svoj pomen, kot ga je imela do sedaj. Torej: turbo folk je najmanjši problem. Pojmo pesnike!"

Milko Poštrak

Teksti - cf. arhiv dnevnega časopisa Večer:

VEČER 13.08.2005, avtor: Dušan Hedl, stran: SOBOTNA PRILOGA
Recept za kulturno renesanso
Kultura ima vse možnosti, da načenja vprašanje demokracije. Torej ne bi smela biti samo producent v mehanicistični družbi, temveč upornik.
Kaj je kultura? Vse, kar nas obdaja. V moderni družbi so se razblinile romantične predstave o kulturi in umetnosti, ki je ločena od drugih sfer. V moderni družbi je vsa kultura moderna, je vsa kultura pop...

VEČER, 10.10.2005, avtor: Dušan Hedl, stran: SMERI RAZVOJA
Hrabro, ojštro, dostojanstveno
Valorizirana javna RTV
Največji problem je pri valorizaciji, ki naj bi pokazala, da javni medij prinaša kvalitetnejše vsebine kot komercialni - Slovenija komercializirana
"Valorizacija in komercializacija sta tesno povezani. Vse, kar je kulturno valorizirano, lahko kasneje tudi komercializiramo. Toda vse, kar je komercializirano, izgubi kulturno vrednost. Postane profano, zato ga moremo in moramo ponovno valorizirati...

VEČER, 03.10.2005, avtor: Dušan Hedl, stran: SMERI RAZVOJA
Fusnota
Ali se vi šalite?
Pa so proslavili 30 ob(o)letnico Univerze v Mariboru. Vse lepo in prav, vendar s pomembno vsebinsko napako univerze, ki jo je na proslavi sama prezentirala. To je zavračanje drugačnosti. Na proslavi smo kot strelo z jasnega zasledili prispevek na videoekranu o nekdanjem študentskem časopisu Katedra...

VEČER, 12.09.2005, avtor: Dušan Hedl, stran: SMERI RAZVOJ
Hrabro, ojštro, dostojanstveno
Proces stoletja v Ormožu
Župan želi izseliti kulturno društvo iz vlažne kleti ormoškega gradu, vklopil se je sodni stroj, vsi pa so pozabili, da se je Slovenija osamosvajala prek punkovskega gibanja
Prejšnji ponedeljek so ormoški Pridigarji in klubovci iz znanega Unterhunda bili obravnavani na sodišču. Toži jih nihče drug kot njihov župan. Jedro spora je, da župan želi izseliti kulturno društvo in s tem društvene aktivnosti iz vlažnih kletnih prostorov ormoškega gradu...

VEČER, 22.08.2005, avtor: Dušan Hedl, stran: SMERI RAZVOJA
Hrabro, ojštro, dostojanstveno
Nakupovalni center Pekarna
Še pijanemu punkerju je jasno, da Pekarna potrebuje konkretno obnovo: vodo, elektriko, sanitarije, tehnično infrastrukturo za prireditve, ne potrebuje pa gradov v oblakih
Umetniki mi grejo na živce. Zakaj? Da ne bi kdo mislil, da gre za averzijo do lastnega polja aktivnosti. Ne. Umetnik v zgolj romantičnem smislu pojmovanja umetnosti nikoli ni obstajal. Še posebej pa je to prišlo do izraza v moderni družbi...