Frontier 075Bojan Sedmak - Zdaj za prej pozneje

RUDI KOTNIK
Nova paradigma v izobraževanju: Je manj je lahko več?

 

Monografija "NOVA PRADIGMA V IZOBRAŽEVANJU: je manj lahko več?" je interdisciplinarno delo. Obravnava problematiko s področja izobraževanja, vendar v vsebinskem smislu sega na različna področja: od splošnih pedagoških vprašanj, kurikularnih strategij do specifičnih vprašanj s posameznih področij izobraževanja, kot sta didaktika filozofije in psihoterapevtsko izobraževanje.

Izhodišče je vprašanje, za kaj gre pri novi paradigmi, na katero se sklicuje Tuning kot temeljni dokument bolonjske prenove visokošolskega izobraževanja. Ta paradigma se sklicuje med drugim na pojma učni rezultati in kompetence, ki so skupaj s pojmom nove paradigme zato predmet podrobne obravnave. Najprej je to historična analiza, ki pokaže zgodovinsko ozadje zdajšnjih globalnih procesov, hkrati pa je to analiza vprašanja ali je nova paradigma mit. Rezultat te analize je, da je mit, vendar ne kot nasprotje realnosti, ampak kot realna zgodba, ki se v zgodovini ponavlja in jo živimo tudi zdaj. Bolonjski proces je tudi mit, vendar ne kot nasprotje realnosti. Je realnost, v kateri so značilnosti mita: reforma se kaže kot naravna nujnost, ki naj bi jo ne le sprejeli s samoumevnostjo, ampak jo omogočali z rituali, za katere vemo, da so nesmiselni, pa se jih vseeno udeležujemo oziroma izvajamo. Namen tega celotnega dela je tako analizirati problematične samoumevnosti v upanju, da bi zgubile nekaj mitske moči. To pomeni z analizo poskušati vrniti zgodovini to, kar se prikazuje kot naravno oziroma kot nujnost.

V naslednjih dveh poglavjih tako sledi detaljna konceptualna analiza pojma učnih rezultatov in kompetenc.

Analiza pojma učnih rezultatov in rezultatskega pristopa pokaže njuno kontroverznost. Kot pedagoški pojem, ki naj bi v kurikularni strategiji omogočal večjo jasnost, natančnost in objektivnost, ne doseže tega cilja, ampak prinaša nove nejasnosti. Veliko bolj pomemben kot pedagoški vidik rezultatskega pristopa kot nove paradigme se izkazujejo globalni trendi, ki novo paradigmo gledajo skozi stroške na enoto učenja na učenca/študenta in v tem, kako je z manj mogoče proizvesti več. Hkrati analiza ugotavlja, da kljub neizpolnjenim ciljem sam rezultatski pristop lahko ima določeno pedagoško vrednost, če ga uporabimo smiselno, kar pomeni, da se izognemo nevarnostim behaviorizma. Tako ima nova paradigma svojo smiselno racionalno podlago v vprašanju, ali univerzo zanima, kaj njeni diplomanti po koncu študija dejansko obvladajo. Če pri tem ugotovimo neskladje in če dosežemo širši konsenz glede izobraževalnih načel, na katerih naj bi spremembe temeljile, potem se izkaže smiselnost premikov v smeri učnociljnega modela izobraževanja.

Analiza izjemno popularnega, vendar kontroverznega pojma kompetenc pokaže najprej to, da je sam kompetenčni pristop korak v smeri skrajnosti kurikula z učnociljnim poudarkom. Konceptualna analiza terja soočenje s ključno epistemološko predpostavko razumevanja kompetence, ki poleg vednosti, veščin in naravnanosti prinaša še nekaj 'posebnega', kar naj bi imelo neko novo, nepoznano dimenzijo in kot tako omogočalo izvedbo kompleksne naloge. Medtem ko je rezultat vednosti reprodukcija vednosti in vešče vedenje rezultat veščin, naj bi obstajalo še nekaj, kar naj bi bilo kompetentno ravnanje kot rezultat kompetentnosti oziroma 'mentalnih kompetenc'. To naj bi bila tista kompleksna kombinacija atributov ali pa dejavna mobilizacija sicer pasivne vednosti, na katero se običajno sklicujejo avtorji kompetenčnega pristopa. Rezultati obravnave kažejo, da podlage za tako razumevanje ni. Pojem kompetenc ostaja nejasen, večpomenski, kontaminiran in kot tak ne sodi niti v področje znanosti, niti pedagoške vede, niti v kurikul. To pomeni, da bi ga bilo bolje opustiti, saj poskus vsakokratnega definiranja pojma vedno privede do že znanih pojmov obvladovanja in usposobljenosti ali širše funkcionalnega in proceduralnega znanja. Izkaže se, da ima svojo vrednost na področju marketinga ali pa kot sredstvo nadzora.

Vprašanje, kako nejasen pojem omogoča uspešno implementacijo, vodi v analizo dilem implementacije načel bolonjske prenove v našo zakonodajo in potem v visokošolsko reformo. Nejasnosti Tuninga, ki so se prenesle v našo zakonodajo, predpise in druge dokumente (kot so na primer formularji za akreditacijo), se kažejo tudi v dokumentih visokošolskih institucij in potem v učnih načrtih. Nadaljnja obravnava sega tudi na področje mogočih alternativ, ki so prikazane na dveh področjih: didaktike filozofije in psihoterapevtskega izobraževanja. S tem implikacije teoretske analize dobijo prakseološko dimenzijo.

Globalni trendi zmanjševanja proračunskih sredstev za izobraževanje in posledične marketizacije visokošolskega izobraževanja pripeljejo do vprašanj, ali lahko računamo na javno izobraževanje, kakršnega smo imeli doslej. Zato je nastal nepričakovan obrat k pragmatičnim vprašanjem razmisleka o možnih strategijah za spoprijem z dilemami, ki jih predstavljam v Pobudi v zadnjem poglavju.

 

Odlomka iz recenzij:

S tem ko avtor monografije sodobnih kurikulanih procesov ne sprejema v njihovi pogosti partikularnosti, temveč razkriva njihovo paradigmatsko ozadje, je omogočil visoko stopnjo teoretske osvetlitve in s tem znanstvene obdelave nekaterih temeljnih procesov, ki so postali samoumevni spremljevalci šolskih politik v zadnjih desetletjih. Kritična analiza teh procesov pomeni pomemben prispevek k znanosti, ki odpira hkrati široko paleto nujnih razmislekov o sodobnih kurikularnih inovacijah, o tokovih razvoja izobraževanja, njegovem družbenem položaju in nenazadnje tudi o mnogih samoumevnih premikih v privatizaciji izobraževalne dejavnosti oz. njenem financiranju.
— Zdenko Medveš

Delo Rudija Kotnika je primerek uresničitve 11. teze o Feuerbachu, saj s svojimi analizami kurikuralnih procesov in samih pojmovnih ozadij le teh omogoča vpogled v tisto, kar označujemo z različnimi pojmovnimi distinkcijami edukacijska reforma (in znotraj le te tudi “bolonjska prenova”).Vendar ne ostaja zgolj na nivoju razlage, ampak ponuja alternativo, ki upošteva študentocentričnost kot edino pravo izhodišče, na katerem se nato lahko utemelji in izgrajuje
učnociljni kurikul. Osrednjo vlogo z vidika razjasnitve terminoloških zagat in dilem pa predstavlja Kotnikova analiza in argumentacija problemov razumevanja in posledično uporabe v vsakdanjih učnih procesih pojmov kompetenca in kompetentnost. Na ta način se lahko odgrne tudi zastor misterioznosti, ki zakriva ta dva pojma, in se dejansko pokaže, kaj njihove slovenske ustreznice v specifičnem polju kurikularnih dejavnosti pomenijo in do kakšnih dejavnosti lahko, posledično, vodijo.
— Bojan Borstner

 

O avtorju:

Dr. Rudi Kotnik je izredni profesor na Filozofski fakulteti v Mariboru, kjer se ukvarja pretežno z izobraževanjem učiteljev. Na Oddelku za filozofijo izvaja predmetno didaktiko in Uvod v filozofijo. Na Oddelku za psihologijo pa izvaja tri psihoterapevtske predmete (Uvod v Gestalt terapijo, Gestalt terapija v praksi, Psihoterapevtski pristop: Humanistična in eksistencialna usmeritev). Je avtor knjige Pouk filozofije kot osebno doživljanje (2003). Na interdisciplinarnem področju izobraževanja in psihoterapije ga zanima raziskovanje procesa kot skupnega imenovalca.

 

Avtor o podobi na ovitku:

Podoba na naslovnici je posnetek risbe, ki jo je narisala moja hči Maša tam nekje okoli sedmega leta v prehodu med vrtcem in osnovno šolo. Risba, ki je narisana na nekajkrat prepognjenem odpadnem listu papirja, ima pomen in pomembnost tudi v tematiki, ki jo obravnavam. Izobraževanje in šolski sistem delujeta med drugim tudi kot ideologija vsakdanjosti. To je hrbtna stran mita, ki ga živimo. Če je mit o Evropi zgodba, ki jo živimo, so zgodbe vskadanjosti, ki so upodobljene v risbi tiste, ki mit ohranjajo pri življenju kot rituali: bodisi samoumevnost ‘kompetenc’ (univerze) ali pa ‘red in mir’ (vrtca, 15,00 € osnovne šole itd).

 

196 strani, leto izida 2013.

 



 
Knjiga je na voljo v spletni knjigarni Buča, in v boljših slovenskih knjigarnah, ter kot e-knjiga preko e-knjigarne Ruslica.