Maribor: Subkulturni azil, FREE CD 026 / ARCD 015, 2010
CD, 36 min, 12 sek
Vsebina:
1. Hromi Jošt
2. Koščeni Stanko
3. Speči Boštjan (MP3, WAV paket)
4. To ni Vanč
5. Nora Roza
6. Ležeči Blaž
7. Štefan in brezčasna
8. Pritljikava Lili in Preklasti Peter (MP3, WAV paket)
9. Smetiščni Vilko (MP3, WAV paket)
Neizpolnjena ali izgubljena ljubezen, neprilagodljivost, norost, neuklonljivost, drugačnost … so rdeča nit, ki nas vodi skozi zgodbe ljudi. Z besedami jih naslika Borut Gombač, glasba Kvintonov je konceptualno vezana na vsak lik posebej. Od destruktivno rockerske preko bluesa in pripovedi, vse do šansona in swinga.
Marjan Bone – harmonika, vokal
Goran Podgorelc – kontrabas, spremljevalni vokal
Boštjan Koren – el. kitara, tamburica, spremljevalni vokal
Dejan Bračko – ak. kitara, mandolina, spremljevalni vokal
Igor Mešić – el. kitara, harmonij, spremljevalni vokal
Robert Belšak – bobni, tolkala, spremljevalni vokal
Borut Gombač – besedila
Album je na voljo v ploščarni SpinVinyl v Ljubljani, ter v spletni knjigarni Buča.
Balade na bledečih tleh niso le tako imenovana uglasbena poezija, ampak organski preplet verzov in glasbe. Pričujoči cikel se namreč v veliki meri navezuje na glasbeni izraz Kvintonov, tako tematsko, kot ritmično in zvočno. Zvočna komponenta Gombačevih balad je pisana na kožo hrapavemu baladnemu glasu pevca in vodje skupine Marjana Boneta. Molovske pasaže zapisanega so kompatibilne molovskim tonom harmonike in ostalih instrumentov (solo kitare, tamburic idr.), pa tudi zastrtim spremljajočim vokalom in značilnim kvintonovskim basovskim linijam. Tematsko je cikel umeščen v urbano okolje in upodablja usode najrazličnejših marginalcev, od klošarjev do takšnih ali drugačnih mestnih posebnežev. Na družbeni rob jih je pripeljala neprilagodljivost, praviloma v povezavi s samosvojostjo ali neuslišano ljubeznijo. Čeprav na prvi pogled morda ni opazno, pa balade ob vsej mračnosti v podtonih skrivajo tudi dragoceno svetlobo in upanje, pa četudi kdaj le v obliki privida ali sanj.
Album je opremljen s knjižico pesmi in ilustracijami novosadskega ilustratorja Mladena Oljače, oblikovanje je delo Dejana Miletiča.
Zametek pričujočega sodelovanja Kvintona in Boruta Gombača najdemo na kompilaciji Rokerji pojejo pesnike 5 (Subkulturni azil, 2009) in uglasbenih pesmih Hromi Jošt in Nora Roza. Skupaj so se odločili, da kronajo dosedanje sodelovanje s celotnim albumom pesmi o posebnežih. Na albumu je devet pesmi, vsaka za sebe pripoveduje zgodbo o ljudeh iz obrobja.
(listanje po dokumentu: klik na desni zgornji kot in povleci)
Skupina je nastala v drugi polovici devetdesetih. Od samega začetka skupino sestavljajo Marjan Bone, Goran Podgorelec, Boštjan Koren, Dejan Bračko in Robert Belšak. Igor Mešić se pridruži v letu 2005. Prvenec “LOVCI SREČE“, je bil odlično sprejet s strani glasbenih kritikov in poslušalcev, so izdali konec leta 2000 pri založbi Subkulturni azil. K prepoznavnosti sta pripomogla tudi dva videospota, ki sta bila tudi vsak zase umetniška projekta pod taktirkami pomembnih slovenskih režiserjev: Gusl, katerega je režiral Neven Korda in Dotik Ljubezni, ki ga je režiral Jan Cvitkovič. Sodelovanje z Janom Cvitkovičem je pripeljalo do TV nadaljevanke Daleč je smrt, za katero so ustvarili naslovno istoimensko pesem. Pod okriljem RTV Slovenija so Kvinton posneli tudi celotni koncert za oddajo Sobotna noč, za radio Val 202 pa akustični koncert v oddaji Izštekani.
V obdobju 2000–2008 so s koncertiranjem po vsej Sloveniji nabirali “kilometrino”. Igrali so na skoraj vseh večjih in manjših festivalih in klubih (Lent, Medana, Trnfest itd). V tem obdobju se v okvirju projekta Subkulturnega azila Rokerji pojejo pesnike srečajo s pesnikom Borutom Gombačem, ter za posamezne kompilacije projekta uglasbijo štiri njegove pesmi: Steklo je kot moder dim, Ta, ki v tej noči po ulicah tava, Hromi Jošt ter Nora Roza.
Konec leta 2008 izdajo album “RAZIRKLINGA”, ki je bil enako toplo sprejet pri kritikih in publiki. Ponovno posnamejo tudi dva videospota: Vedno k tebi grem (Samo Vrabič) in Taxi (Neven Korda). Malo za tem se je založba Subkulturni azil odločila izdati zbirateljsko vinilno ploščo “DALEČ JE SMRT”, ki vsebuje jagodni izbor pesmi iz obeh albumov ter še nikoli izdano Daleč je smrt iz istoimenske TV nadaljevanke. V obdobju po izdaji drugega albuma posnamejo dva kompletna koncerta za TV Maribor in RTS Maribor ter še tretjega za vest.si (oddaja Švic mikrofona).
Potrditev njihovega glasbenega izraza pride tudi iz tujine – ena izmed vodilnih glasbenih revij MOJO uvrsti Kvintonovo priredbo Love will tear us apart skupine Joy Division uvrstili na 5. mesto lestvice najboljših pesmi ta hip. V letih 2009 in 2010 sodelujejo pri festivalu La vie en rose v Cankarjevem domu s pesmijo Gusl (2009) in s priredbo Mojmir Sepejeve pesmi Pismo za Mary Brown (2010), ter ponovno sodelujejo v oddaji Izštekani na Valu 202.
Kratek življenjepis:
Borut Gombač, rojen 12.6.1962 v Mariboru, pesnik in pisatelj. Po poklicu in izobrazbi knjižničar. Med letoma 1990 in 1992 samostojni kulturni delavec. Od leta 1992 zaposlen v Univerzitetni knjižnici Maribor. dobitnik Glazerjeve listine 2006, nagrade za vrhunske dosežke na področju literature Mestne občine Maribor.
Knjižne objave:
Največji časopis na svetu, DZS, 1993
Prostorček in Minutka, Aristej, 1997
Trampolin: roman.com (soavtor), Študentska založba, 1999
Razblinjene dlani, Subkulturni azil, 2004
Velike oči male budilke, Aristej, 2004
Sence in sinkope, Litera, 2007
Nekdo iz smetnjaka, Aristej, 2008
Zgoščenke:
Razpljuskane šipe (songi v izvedbi glasbene skupine Cantorana in uglasbitvi Vaska Atanasovskega), posneto v studio Radia Maribor, 2003
Balade na bledečih tleh, uglasbitev in izvedba Kvinton, Subkulturni azil 2011
Gledališka igra:
Nova notranjost, SNG Nova Gorica, 2006
Radijske igre:
Nova notranjost, Radio Slovenija, 1991
Vžigalica v snegu, Radio Slovenija, 1997
A Match In The Snow, festival Prix Europa, Berlin, 1997
Gluha gora, Radio Slovenija, 1998
Skozi zaprta vrata, Radio Slovenija, 1999
Sence in sinkope, Radio Maribor, 2007
Prasketanje, Radio Marš, 2007
Minus, Radio Marš, 2009
Velika rojstnodnevna torta, Radio Slovenija, 2011
Lutkovne igre:
Kdo je navil rumeno budilko, Klemenčičevi dnevi, 1997
Ela na otoku Kigani, 1999
Rojstni dan, Lutkovno gledališče Maribor, 2004
Medijski odzivi
RADIO ŠTUDENT, 18. 7. 2011
http://radiostudent.net/article.php?sid=28500
BORUT GOMBAČ & KVINTON: Balade na bledečih tleh
Mario Batelič
Ptujska melanholično-jedka folkrockovska tolpa Kvinton nas je po izvrstnem prvencu »Lovci sreče« iz leta 2000 pustila čakati kar dolgih osem let do nadaljevanja, drugega albuma »Razirklinga«. Žanrsko mešana zasedba, ki vešče skupaj gnete blues, rock, swing, šanson in razposajeno kavarniško-kabarejsko vzdušje, pa nas je sedaj presenetila s tretjim albumom »Balade na bledečih tleh«. Kvinton album podpisujejo skupaj z Borutom Gombačem, pesnikom, ki je tokrat prispeval prav vse pesmi plošče. (v celoti!)
* Ptujska melanholično-jedka folkrockovska tolpa Kvinton nas je po izvrstnem prvencu »Lovci sreče« iz leta 2000 pustila čakati kar dolgih osem let do nadaljevanja, drugega albuma »Razirklinga«. Žanrsko mešana zasedba, ki vešče skupaj gnete blues, rock, swing, šanson in razposajeno kavarniško-kabarejsko vzdušje, pa nas je sedaj presenetila s tretjim albumom »Balade na bledečih tleh«. Ta na ovitku napoveduje spremembo, saj Kvinton album podpisujejo skupaj z Borutom Gombačem. A sprememb pravzaprav ni veliko. Borut Gombač je namreč pesnik, ki je tokrat prispeval prav vse pesmi, ki so jih Kvintoni uglasbili.
»Uglasbili« pravzaprav ni dober izraz, kot nas napoti sam poet v besedilu v spremni knjižici. Gombač namreč opozarja, da ne gre za uglasbitev, marveč za »organski preplet verzov in glasbe«. In res, v Gombačevih pesmih nas srečajo podobni liki, kot smo jih bili doslej vajeni v avtorskih pesmih pri Kvintonovcih. Gre torej za odrinjence, neprilagojence, zapite zgube, katerih nesrečno usodo je band odlično zapopadel v svojem slogu z navezavami na gostilniško in kabarejsko vzdušje, polno alkoholnih hlapov in prekrokanih noči.
Gombač je v »Baladah na bledečih tleh« spisal cikel devetih pesmi o izgubljencih, izjemno živo opisanih likih, ki nimajo več kaj izgubiti. Kakšen izmed njih - denimo Koščeni Stanko - je dejansko mrtev še pred začetkom pesmi, drugi pa svoje zapravljeno življenje preždijo v blodnjah ali sanjah, po lastni volji ali zaradi motnega uma odmaknjeni od ponorelega sveta. Kvintonovci so že tako sugestivne Gombačeve pesmi imenitno odeli v svojo razpoznavno mišungo slogov ter vsakemu antijunaku nadeli nadvse pravšnje zvočno opravo. Kar je bilo pričakovati, če vemo, da so se Gombačevih pesmi lotili že nekajkrat v okviru cikla »Rokerji pojejo pesnike«, nazadnje leta 2009 s pesmima »Hromi Jošt« in »Nora Roza«, ki ju najdemo tudi na pričujočem albumu.
Za razliko od drugega albuma, kjer se je band izkazal z bolj ostrim rockovskim zvokom, se »Balade« znova vračajo k izhodiščem banda, torej k bolj akustičnem zvenu. Električne kitare so resda vklopljene, a v ospredju je tako rekoč v vsaki pesmi harmonika, ki jo ob svojem predirnem in doživetem petju razteguje pevec Marjan Bone. Poleg harmonike se v nekaterih komadih v ospredje prerinejo mandoline, ki zvok banda navežejo na aktualno folkrockovsko dogajanje. Vendar ga še bolj, zahvaljujoč rahli »retro« produkciji, povežejo s polpreteklima slogoma šlagerjev in swinga, s katerima so se denimo poigrali na prejšnjem albumu v predelavi zimzelenčka »Samo enkrat se ljubi«.
Na albumu tudi sicer dostikrat začutimo »štih« starinskih slogov, s katerih pa so odpihali prah in stresli naftalin ter jih napolnili z novim občutenjem, kot se denimo godi v pesmi »Speči Boštjan«. V uvodu h komadu se nam zazdi, da smo odplavali v 50. leta jazzy popevk, swinga in šlagerjev. Vendar pa se Kvintoni seveda ne prepustijo kaki sladkobnosti; kmalu zavijejo v otožno, rahlo jezno bluesovsko občutenje, ki ga spretno spletejo s prej naštetimi slogi. V prikupne antijunake, ki so že v štartu obsojeni na pogubo, se takoj zaljubimo, tako zaradi Gombača, ki je vešče zložil zgodbe, kakor tudi Kvintonovcev, ki so doživeto odpeli in odšpilali tale zaziban in opotekajoč se poklon marginalcem.
Album krasi lična in vsebini zelo ustrezna oprema: vsi junaki so v knjižici upodobljeni v ilustracijah Mladena Oljače, oblikovanje pa je delo Dejana Miletiča. Na ovitku dva krožna odtisa, ki jih za sabo puščajo kozarci, stilizirano tvorita srce. Občasni spremljevalni vokali ter žvižgi in vzkliki »opa« poglabljajo občutek, da se nahajamo v kaki beznici, kljub veseljaškemu razpoloženju pa pesmi preveva občutek trpkosti, brezizhodnosti. Nekaj, kar se nas nemara v kriznih časih še bolj dotakne, a zgodbe in godbe na tem odličnem albumu so univerzalne, kar je še ena odlika Kvintonovcev. Na nas, lokalcih, pa ostane skrb, da ne bi te pesmi doživele usode odmaknjenega životarjenja njihovih junakov. Na dušek!
ODZVEN, 19. 10. 2011
http://www.sigic.si/odzven/baladni-ulovi-lovcev-srece
Baladni ulovi lovcev sreče
Matej Krajnc
Ko sem pred dnevi spet poslušal stare albume Toma Waitsa in ob njih bral Aškerca, se mi je zazdelo, da bi na tak način kakšnemu pozitivistu ali sistematiku lahko, s ščepcem Ketteja, Rolling Stonesov in Johna Mellencampa, učinkovito ponazoril zvok skupine KvinTon. Ptujska zasedba se ne da zmesti in zapeljati trendom in okusom; ima svojega. Na vinilu in cedejih pelje svojo zgodbo od konca devetdesetih, ko so se člani iz ortodoksnih alternativcev spremenili v ... ortodoksne alternativce. Princip je isti, vse ostalo so nianse, bi rekel Balašević. Zasedba, ki v sebi združuje žmoht americane in obenem tipiko slovenskega ljudskega izročila, tako v besedilih kot v glasbi, je letos izdala album Balade na bledečih tleh z besedili pesnika Boruta Gombača in nas z njim poslala na zanimivo potovanje na obrobje, k zamolčanim, ter obenem dokazala, da lahko slovenska glasba predvsem zunaj žarometov vsakdanje medijske izrojenosti še marsikaj pokaže. In da je lahko kot taka še kako svetovljanska. O novi plošči in vsem ostalem, kar se dogaja in se je dogajalo KvinTonom, smo se pogovarjali s pevcem Marjanom Bonetom (vokal in harmonika), enim od lovcev sreče.
Balada kot pripovedna, epska zvrst v našem prostoru izumira. Z Borutom Gombačem ste se KvinToni lotili nekakšne hibridne zvrsti, »balade na bledečih tleh«, ki ohranja epskost, a ne suhoparno pripovedno, pač pa zdaj bolj, zdaj manj podprto z lirizmom. Začniva torej na koncu: nov album z Gombačevimi besedili je zorel kar nekaj časa, tudi skozi projekt Rokerji pojejo pesnike (RPP). Kakšen je glede na to kvintonovski odnos do omenjene literarne zvrsti posebej in tovrstnih pesniških sodelovanj, ki jih ni bilo malo?
Ideja o albumu je nastala pred dvema letoma na Borutovo pobudo, ko smo uglasbili pesmi Hromi Jošt in Nora Roza za projekt RPP. Ideja se nam je takoj zdela zelo privlačna, saj smo bili že pri teh prvih dveh pesmih navdušeni nad tem, kako Borut živo opiše like, besedni ritem teče izredno gladko in zgradba pesmi je kot nalašč za uglasbitev. Tudi sami se v svojih pesmih poslužujemo pripovednosti, tako da so nam takšne pesmi blizu.
Pa skočiva posledično precej nazaj, k prvi plošči, Lovcem sreče, in jo poveživa z zgornjim vprašanjem. Z njo ste se predstavili kot bend, ki spretno lovi odtenke različnih godb, od pivskega bluesa preko šansona do folka, in znotraj tega je precej nenavadnih likov, kar posledično prikliče novo ploščo, Balade na bledečih tleh. Nastanek te plošče nikakor ni mogel biti naključje, pač pa logična posledica, rdeča nit, morda nekakšna nadgradnja?
Seveda lahko jemljemo Balade na bledečih tleh kot nadaljevanje in nadgradnjo likov, ki smo jih spisali na prvih dveh albumih. Koncept novega albuma stoji na likih posebnežev, kot sta na prejšnjih dveh, recimo, Gusl in Razirklinga Štef.
Se tudi tebi zdi, da nova plošča priklicuje v spomin, tako glasbeno kot besedilno, »spačeni svet« Toma Waitsa, malce brechtovskega, malce postpolnočnega, sveta, ki ga ljudje ponavadi ne opazijo?
Opisani so ljudje z roba družbe. Večinoma jih ne vidimo oziroma jih nočemo videti. Ti ljudje so tabu v svetu, kjer šteje samo uspeh. Vendar so tudi oni produkt današnjega časa in zelo hitro se lahko komu od nas zgodi, da se jim pridruži. Vrednost teh zgodb vidim v vztrajanju in v iskri upanja, ki jo najdemo v skoraj vsaki pesmi, kljub tragični usodi lika. In postpolnočni spačeni svet je ta, v katerem se te zgodbe odvijajo daleč od oči in misli t. i. normalnih ljudi.
Kako je prišlo do koncepta benda? Od ortodoksnega žaganja h kontrabasu, harmoniki, bluesu?
Enostavno. Ko se znajdeš v slepi ulici, je treba iti spet k začetku. Vrneš se h koreninam in tam spet poiščeš tisto, kar si med potjo izgubil, ter začneš znova. Tisto, kar sem med potjo izgubil, je bila enostavnost, spevnost in ljudskost. Vse to smo znova odkrivali v skupini KvinTon. Neobremenjeno ustvarjanje in druženje je tisto, kar nam zdaj največ pomeni.
Vaše glasbeno raziskovanje izročila bluesa in drugih sorodnih zvrsti, ki jih ponavadi vežemo v paket z imenom »americana«, ima silno slovensko podstat. Zdi se, kot da je to čisto naravno; če se torej da slovensko glasbeno izročilo povezati z »glasbo sveta«, se zdi, da slovenska glasba sploh nima tovrstnih težav in bi se jo dalo z lahkoto tudi izvoziti. Se ti zdi, da se pri nas tega lotevajo z napačnimi nameni in z napačnega konca? Vaša diskografija namreč izpričuje prav to – slovenski bend, ki pa si ga čisto zlahka predstavljam, denimo, pri založbi Decca leta 1968 ali pri alternativnih založbah Anti ali Lost Highway leta 2011 ob boku Waitsa ali Willieja Nelsona ...
Blues je univerzalna glasbenoizpovedna forma, ki ni nujno vezana na specifičen jezik, in tudi slovenščina ni izjema. Kar se tiče izvoza slovenske glasbe v tujino, so stvari bolj zapletene. Res je vprašanje, zakaj in kako se tega sploh lotiti. Glasbe je v svetu ogromno. Kaj je tisto, kar lahko ponudimo mi? Morda nekaj, kar je prepoznavno in samo naše. Zelo presenečeni smo bili, ko so nas omenili v angleški reviji MOJO, zato ker smo pesem Love Will Tear Us Apart priredili, kot bi bila katera od naših ljudskih pesmi v tričetrtinskem taktu s harmoniko in kontrabasom.
Leta 2003 ste pri Subkulturnem azilu izdali vinilno ploščo Daleč je smrt. Gre za zbirateljsko izdajo, pa vendar – zdi se logično, da KvinToni izdajo vinilko. Kako je prišlo do te ideje in predvsem realizacije?
Pri vinilnih ploščah gre pač vedno tudi za nostalgijo. Seveda tudi za obstojnost zvočnega zapisa, tega ne gre zanemariti. (nasmeh) Ideja je prišla od založbe predvsem zaradi pesmi Daleč je smrt, ki smo jo naredili za istoimensko nadaljevanko in še ni bila na nobenem zvočnem nosilcu. Potem smo se odločili, da na LP-ju združimo še izbor pesmi z obeh prejšnjih albumov.
In kakšni so bili doslej odmevi? Obstaja pri nas dovolj navdušenih zbirateljev? Zdi se, da neke tovrstne oaze so.
Prodali smo kar nekaj izvodov, tako da ljubitelji oziroma zbiralci vinilk še obstajajo.
Ob plošči Razirklinga so vam nekateri očitali, da ste se omehčali. Vendar se zdi, da je intenzivnost Lovcev in siceršnje vaše glasbe klicala po nekakšnem vmesnem »oddihu«, če mu glede na naslov in koncept sploh lahko tako rečemo. In glede na to, da se na mainstream niste nikoli lovili.
Z albumom Razirklinga smo zelo zadovoljni. Ne zdi se mi kot oddih, ampak kot nadaljevanje in nadgradnja tega, kar smo začeli z Lovci sreče. Res je, da smo ga dolgo ustvarjali, vendar so s tem povezani drugi življenjski izzivi. Je pa še vedno daleč od mainstreama.
Današnji časi so časi singlov, ene pesmi, ki jo pograbijo radijske postaje in ljudje downloadajo na svoje pametne telefone. Plošče se izdajajo kot osebne izkaznice, da se lažje dobi špile. Kljub temu se zdi, da ste vi predvsem albumski bend s konceptom. Kaj porečeš na to?
Nobena pesem na naših albumih ni zgolj za balast, zaradi števila. Zdi se mi, da ljudje še vedno kupujejo albume. Seveda mora album delovati kot celota; če je na njem en hit, ki se ga je množično promoviralo v medijih, ostalo pa en sam balast, potem seveda ne boš kupil albuma, ampak boš lepo downloadal samo ta hit. Osel gre samo enkrat na led. (nasmeh)
Kako se lotevate snemanj?
Ko so pesmi 99 % zadovoljivo pripravljene, gremo v studio in od takrat naprej ni predaha, dokler ni vse posneto. Pri postprodukciji se potem ustavimo in nadaljujemo počasneje, z občasnimi premori, tako da stvari prespimo.
Nastopate precej, tako znotraj projektov RPP kot sicer. Kakšna se vam zdi, z opusom, kakršnega imate pod pazduho, ptujska, štajerska in vseslovenska rokerska scena dandanes v primerjavi s sceno po prvem albumu, konec devetdesetih ali malo pozneje, ko je začel izdihovati klasičen diskografski pristop? In kje so, po kvintonovsko, dandanes pri nas žarišča ne samo dobre, ampak tudi pomembne glasbe?
Scena je precej razdrobljena in spredalčkana po zvrsteh. Žarišča dobre glasbe lahko najdemo povsod, samo iskati je treba. A danes skorajda nihče več ne išče. Verjamem, da v Sloveniji obstaja kar nekaj dobrih in perspektivnih skupin, ki le potrebujejo priložnost. Cenim delo založb, kot je na primer Subkulturni azil, ki vseeno delujejo na star način in so odprte za neznane bende, pa akcije Vala 202 »Imamo dobro glasbo« in tako dalje.
ODZVEN, 21. 10. 2011
http://www.sigic.si/odzven/zgodba-naprej-godba-nazaj
Zgodba naprej, godba nazaj
Igor Bašin
Ansambel KvinTon in literat Borut Gombač sta vstopila v ustvarjalno sodelovanje skozi projekt Rokerji pojejo pesnike, katerega poslanstvo je združevanje rockerjev in poetov oziroma uglasbitev poezije.
Tako KvinToni kot Gombač so na teh kompilacijah prisotni od prve izdaje, ki jo odprejo ravno KvinToni. Ob njihovi uglasbitvi Pravljice Petre Kolmančič in Nomadov Tomaža Brenka na isti plošči najdemo še Gombačevo Polnoč v izvedbi CZD. Tudi na čelu Rokerji pojejo pesnike II so KvinToni, in sicer z Gombačevo pesmijo Steklo je kot moder dim. V uglasbitvi njegove pesmi Ta, ki v tej noči po ulicah tava se spet pojavijo na kompilaciji pod številko 3/4, na kateri so razen njih Gombačevo poezijo preoblekli v glasbo še CZD (Globoko kot) in Mi2 (Ritem pobeglih prstov). Petka je bila leta 2009 s Hromim Joštom in Noro Rozo uvertura v pričujoče sodelovanje muzikantov iz KvinTona s pesnikom Gombačem, ki je letos obrodilo album z naslovom Balade na bledečih tleh. Prezaposlenost z delom na njem je oboje prisilila, kot kaže, da so preskočili letošnjo, že šesto izdajo Rokerji pojejo pesnike. Ob Gombačevih pesmih so se vmes KvinToni lotili tudi pesmih drugih. Na dveh samostojnih albumih, Lovci sreče in Razirklinga, katerih zlati izbor najdemo na posebni vinilni izdaji Daleč je smrt, so uglasbili tudi Dekle z leseno nogo Bojana Tomažiča, ljudsko Mati je čerko pitala, Pesjansko Marjana Vodopivca in ob že omenjeni Pravljici še Ti si mi Petre Kolmančič. Razen teh naj omenim vsaj še predelavi Samo jednom se ljubi Iva Robiča in Love Will Tear Us Apart Joy Division, ki jo je uredništvo angleškega glasbenega časopisa MOJO uvrstilo med Top 10 aprilske številke leta 2009.
KvinTon od golih začetkov, ki segajo v drugo polovico devetdesetih let, igra samorastniški špelunkarski blues rock. V njem plemenito prepleta utrinke swinga, valčka, countryja, rock’n’rolla, šansona z domačim ptujsko-haloško-dravskim pridihom. Pravšnja podlaga, da nam v slogu Toma Waitsa pripoveduje o brodolomcih življenja in riše srečo v nesreči, ljudske zablode in uporništvo nepomembnih, malih ljudi. (Pred kratkim me je kolega prekinil s pripombo, da je besedna zveza »mali ljudje« nespoštljiva. Pritrdil sem mu. Kdo sploh je mali človek? Vsakdo od nas, od predsednikov do postopačev, od direktorjev do brezdelnežev, ima svojo osebno zgodbo, svoj roman življenja.)
KvinTon poje o tistem nevidnem, vsakdanjem življenju s socialnega in družbenega roba. »Gre za potrebo prikazati ljudi in njihove usode, ki niso v ospredju. V potrošniški družbi je vedno več ljudi, ki preprosto nimajo več sreče. Takšni ljudje so naravni, so, kar so. Ne igrajo,« mi je pred časom rekel tekstopisec, frontman in harmonikaš zasedbe Marjan Bone. »Ko pišem besedila, želim pokazati zgodbe ljudi, ki niso imeli dovolj sreče v ljubezni, v življenju. Vsak nosi v sebi dušo, prek katere ne more.« Po Koči strica Toma, Guslu in Štefu je Bone dobil v roke portrete mestnih in vaških posebnežev, ki jih je pero Boruta Gombača prilagodilo njegovemu hrapavemu glasu. V eno sta se zlili dve sorodni duši oziroma črke in zvoki so meso postali, KvinTon pa je dobil muzo za novo muziko.
Balade na bledečih tleh so nastajale zadnje tri leta, po prvih korakih za peto kompilacijo Rokerji pojejo pesnike. Na koncu smo jih dobili v prečiščeni verziji, tako da tečejo brez najmanjšega napora v prepoznavnem in zaokroženem stilu zasedbe KvinTon. Devet portretov se nam zareže v uho z raskavim glasom Boneta. Ta kot zaščitni znak KvinTona vodi in navigira preostalo zasedbo, ki se je v svoji instrumentalni spremljavi preveč podredila njegovemu frontmanovstvu in pripovedi. Čeprav se vsakomur ponudi priložnost, da bi izstopil ali opazneje posegel v katero od pesmi, te priložnosti nihče ne izrabi. Iz zelo bogate instrumentalne godbe nihče ne izstopi kot posameznik, nihče ne izprovocira skupinskega ali individualnega odmika, kaj šele, da bi povzročil kakšno presenečenje in preskok pri poslušalcu. Raje ostajajo skupaj v varnem ozadju, kot da nočejo vzeti primata življenjskim zgodbam. »Držijo štango« njihovemu prepričljivemu interpretu, zato je muzika metrično ujeta v mrežo balad, katerim pa manjka za odtenek grozljivosti in mračnosti, napetosti in nepredvidljivosti, da bi pridobile na deklarirani baladnosti. Muzikanti niso izkoristili komunikativnosti in same vročice pesmi, ki z uglasbitvijo vsekakor so dobile novo dimenzijo. Individualni nemir in človeške usode niso iztisnile novega žmohta iz KvinTona, ki milo in nemoteče gode in hladno poriva v prvo vrsto pesmi, njihove osrednje like, samo sporočilnost in poduk. Predhodni, drugi album, Razirklinga, ostaja za zdaj presežek v opusu KvinTona, ki se na Baladah preveč drži nazaj in s tem okruši moč godbe.
MLADINA, julij 2011
http://www.mladina.si/tednik/201138/kvinton___borut_gombac_balade_na_bledecih_tleh
Skupina Kvinton je z umetelno rabo kontrabasa in harmonike štajersko altersceno dvignila na višjo raven, v spominu zahtevnejših glasbenih konzumentov pa se je zasidrala z izvrstnim prvencem Lovci sreče in ekspresivno harmonikarsko priredbo temnega alterhita Love Will Tear Us Apart, ki nas je utrdil v prepričanju, da se za kvintonovsko kombinacijo vplivov in zgledov skriva obilica glasbenega znanja, mere in čuta za avtorsko poetiko. Enajst let kasneje Kvinton z izpostavljenim Borutom Gombačem ostaja zvest okolju, ki ga obdaja, in navdihu, ki iz njega pronica. Balade na bledečih tleh prinašajo devet glasbenih portretov nevidnih ljudi z margine, ki so jih neprilagodljivost, neprilagojenost ter seveda neuslišane ljubezni oropale tako upanja kot strahu. Grobo in nadrealno občuteno. (Max Modic)
+ + + +
7 DNI, 20. 7. 2011
http://www.7dni.com/v1/default.asp?kaj=2&id=5665215
Pesnik in muzikantje
Lea Dvoršak
Pesmi na cedeju Balade na bledečih tleh, ki je prejšnji teden izšel pri založbi Akord Records v okviru Subkulturnega azila, opevajo ljudi z roba družbe. Ti seveda niso nujno ljudje z ulice v raztrganih oblačilih. "Smetiščni Vilko, Preklasti Peter ali Koščeni Stanko ali katerikoli drugi sem lahko na nek način tudi sam," Borut Gombač smeje odgovori na vprašanje, kod vse je iskal posebneže, o katerih je napisal besedila. "Vsi smo posebni na svoj način in v teh likih se lahko prepozna tudi nekdo, ki se nima za izobčenca iz družbe." Nekatere teme, o katerih piše, pa se nikoli ne izpojejo. Mednje vsekakor sodi ljubezen. "Je tista, ki jo vsi iščejo, in mnoge pahne čez rob," pravi pesnik. Podobno pa je tudi z iskanjem svobode in z neprilagodljivostjo. Kot posebnost uglasbenih pesmi na plošči pa izpostavi iskanje svetlobe v temi, ki je ena izmed rdečih niti vseh pesmi na albumu in dela stereotipno temačne in zlovešče balade nekoliko drugačne. "Junaki se ovijajo v privide in sanje ter včasih tako ubežijo svojim demonom." Odkar piše besedila za uglasbitev, je pozoren še na druge elemente, kot če bi jo pisal zgolj za branje, prizna Gombač. "Prva poezija v zgodovini je bila peta, tudi glasba je izšla iz besede, zato mislim, da je v zlitju glasbe in pesmi nekaj prvinskega, osnovnega. Obe prvini se mi zdita zelo povezani."
Marjan Bone, avtor glasbe, vokalist in harmonikar Kvintona pravi, da je pri sodelovanju pesnikov z glasbeniki potrebno ustvariti simbiozo, "saj vsako pesniško besedilo, ki je primarno namenjeno branju, ni primerno za uglasbitev". Besedila za plošči Lovci sreče in Razirklinga, ki jih je doslej izdal Kvinton, je večinoma napisal sam. "Svoja besedila je lažje uglasbiti." Delo s tujimi pa ima tudi prednosti. "Če je besedilo tvoje, si vanj vpleten že od vsega začetka, čutiš ga in natanko veš, kaj predstavlja. Če je od drugih, pa ga moraš najprej spoznati, se poglobiti vanj in vzpostaviti določeno distanco do njega, ki opredeli odnos do vsebine in narekuje tempo dela. "Poskušal sem se vživeti v like, včasih povsem, včasih nekoliko manj, če se mi je zdelo, da bo to pripomoglo k boljšemu rezultatu," de Bone. Zanj kot glasbenika je zelo pomembno, da ima pesnik dober občutek za ritem in prav to je ena izmed stvari, ki jih pri Borutu Gombaču občuduje. "Njegove pesmi so zelo ritmične, v vsaki najdem tudi refren in dopolnjujoče se kitice. To peta pesem potrebuje! Ne moreš v eni vrstici izgovoriti trideset besed in v naslednji treh!"
Vsaka pesem na albumu je nekoliko posebna, saj se prilagaja značaju lika in zgodbi, ki jo pripoveduje. Basist skupine Goran Podgorelec pravi, da na podlagi osnov glasbenega dela, ki ga je opravil Marjan, izvajalcem ni bilo težko začutiti skladbe. Igor Mešič, kitarist zasedbe in tonski snemalec Balad na bledečih tleh pa je ob nastajanjnu pesmi spoznal, da pri takem projektu vsega ne moreš vedeti vnaprej. "Nekatere podrobnosti in glasbene rešitve se v pesmi porodijo šele med samim snemanjem in pri produkciji. Točno začrtane poti ni!" Marjan Bone je dejal,da ponavadi posnamejo več kot potrebujejo in kasneje odvzemajo, kar je odveč. "Albuma niso želeli obremeniti s preveč instrumenti, zato se jih v nekaterih pesmih pojavlja razmeroma malo. "Ena izmed pesmi je tako posneta samo s harmoniko, kontrabasom in staro uro, ki tiktaka v ozadju." Bone pravi temu neke vrste eksperiment, v katerem so morali ustvariti odnos do posameznega lika in posebej zanj napisati glasbo, ki mu ustreza. Tako je nastala slogovno pisana plošča, na kateri so ob rokovskih ritmih tudi šanson, bluesa, swing in še kaj. "To, kar v bistvu vedno počnemo, ampak tokrat bolj eksperimentalno," pove Bone. Na plošči je mogoče slišati nekoliko več tamburic in mandolin kot običajno, tudi harmonij, iskali pa so tudi nenavadne efekte, tudi s močjo zlomljene činele in že omenjene stare ure.
Naveza Kvinton - Gombač načrtuje sodelovanje tudi v prihodnje. "Sodelovanje med pesniki in glasbeniki defitinivno pripomore k zviševanju nivoja besedil v pop in rock pesmih. Besedilo je namreč tisto, ki glasbenemu izdelku dviguje raven," je prepričan Bone, opozarja pa, da je pri takšnih projektih treba vedno paziti, da ne zaidejo v slepo ulico. "Z besedili je treba ravnati nežno in z vso odgovornostjo. Če to skupina počne in se vede spoštljivo, lahko s tem samo pridobi." Gombač pa opaža, da takšna sodelovanja ustvarjajo zdravo vznemirjenje v javnosti. "Ljudje začnejo razmišljati o besedilih, glasbi in o tem, kako pomembno je, da obema komponentama posvečamo dovolj pozornosti." Poudari pa, da pisanje besedil pesnikov za glasbenike seveda ni novo. "Že slovenska popevka je temeljila na sodelovanju glasbenikov s slovenskimi pesniki. Ti so v šestdesetih letih prejšnjega stoletja pisali vrhunska besedila za skladatelje. Sodelovanje med ustvarjalci je bilo takrat nekaj povsem naravnega in pogostega in hiti iz tistega obdobja živijo še danes. Zgodovina uči in mi se zmoremo učiti iz nje," je še dodal. Kvintoni in Borut Gombač to počnejo.
PRIMORSKE NOVICE, 7. 7. 2011
http://www.primorske.si/Priloge/TV-Okno/Vsakdo-ima-svojo-glasbo.aspx
Vsakdo ima svojo glasbo
Mojca Zemljarič
“Z Borutom Gombačem smo začeli sodelovati že pred več leti, in sicer v projektu Rokerji pojejo pesnike. Ker se njegova besedila in naša glasba dobro zlivajo v neko celoto, je nastala ideja, da izdamo skupni album - da Borut napiše besedila, mi pa jih uglasbimo. Od ideje do realizacije je sicer preteklo precej časa, a smo po nekaj letih pesmi zbrali na plošči, ki jo bomo te dni širše predstavili tudi v javnosti. Na albumu je devet pesmi. Kot že omenjeno, je avtor besedil Borut Gombač, sam sem napisal glasbo, aranžma pa je delo celotne zasedbe Kvinton. Album je opremljen z ilustracijami, ki so delo Mladena Oljača, za celotno grafično podobo pa je poskrbel Dejan Miletič,” je o najnovejšem projektu povedal pevec in vodja skupine Marjan Bone.
Pesmi na albumu Balade na bledečih tleh so zaznamovane z značilno kvintonovsko glasbo - od nekoliko trših rockovskih komadov, do zasanjanega bluesa in šansonov. Rdeča nit albuma so usode oziroma življenjske zgodbe likov, o katerih govorijo besedila pesmi. Prav vseh devet komadov nosi imena likov. To so: Hromi Jošt, Koščeni Stanko, Speči Boštjan, To ni Vanč, Nora Roza, Ležeči Blaž, Štefan in brezčasna, Pritlikava Lili in Preklasti Peter ter Smetiščni Vilko. “Za vsak lik smo potrebovali določeno glasbeno podlago. Takšno, ki bo najbolj ustrezala besedilu in zgodbi, ki jo pesem opisuje. Odvisno od besedila oziroma zgodbe lika smo temu primerno dodali tudi glasbo. Vsaka pesem je zgodba o nekem posebnem liku, ki je na tak ali drugačen način zabredel oziroma prišel v stanje drugačnosti,” dodaja Bone in pojasni, da so tudi v preteklosti v besedilih svojih skladb že prepevali o življenjskih usodah ali karakterjih ljudi oziroma za pesem izbranih likov. Še danes so med njihovimi najuspešnejšimi skladbami legendarni Gusl, Lovci sreče, Razirklinga Štef, med baladami pa Dotik ljubezni in Vedno k tebi grem.
Ker je ustvarjanje glasbe kreativen proces, si člani zasedbe Kvinton za vsako uglasbitev besedila vzamejo čas. “Najprej nastane melodija, nato naredimo osnovno linijo samo s kitaro in v nadaljevanju sledijo še preostali aranžmaji,” pojasnijo Kvintonovci, ki sem jim pri vprašanju, kot kakšno zvrst bi označili svojo glasbo, kar zatakne. “Hmmmm … Mi smo folk, blues, rock band. Znamo biti čisto folkerski (ljudski) ali rokerski, znamo pa tudi dobro zabluzit z bluesom (smeh).”
Borut Gombač je mariborski literat, avtor sedmih knjig za odrasle in otroke. Piše pesmi in prozo, pa tudi radijske, lutkovne in gledališke igre. Leta 2006 je prejel Glazerjevo nagrado za vrhunske dosežke na področju literature Mestne občine Maribor. Njegove pesmi so bile že večkrat uglasbene s strani stilsko in žanrsko zelo raznolikih glasbenikov.
Po uradni izdaji najnovejšega albuma Balade na bledečih tleh sledi še promocija po slovenskih radijskih postajah in drugih medijih. Na vprašanje, ali bodo album v življenje pospremili tudi s kakšnim koncertom, so odgovorili, da bo za kaj takšnega čas po počitnicah. Kljub temu, da večjega koncerta zaenkrat ne načrtujejo, pa so v minulem obdobju nanizali kar nekaj odmevnih nastopov. Med drugim so zaigrali na odru Cankarjevega doma, v Velenju, klubu KGB v Mariboru … Nekaj let zapored so igrali tudi na mariborskem poletnem festivalu Lent. Nazadnje jih je bilo tam moč slišati leta 2009, vendar pravijo, da to ni bilo zadnjič, saj si na tem festivalskem odru še želijo nastopiti. Kar dobro pa se sliši povabilo za nastop v tujini, in sicer na Dunaj, kamor jih je na klubsko turnejo povabil organizator, ki jih je slišal igrati prav na mariborskem Lentu. Med večjimi projekti minulega obdobja je tudi sodelovanje v oddaji Izštekani na Valu 202, kjer so nastopili še z nekaterimi drugimi ptujskimi glasbenimi ustvarjalci.
Zasedba Kvinton je na slovenskem glasbenem prizorišču prisotna že dobro desetletje. “Naš moto je ustvarjanje nečesa novega. Dela v bandu smo se lotili čisto eksperimentalno. Glasba, ki jo ustvarjamo, je za nas brezčasna in odraz trenutnega navdiha. Ko smo izdali prvenec Lovci sreče, smo bili prijetno presenečeni nad odzivom občinstva. In od takrat naprej se še bolj trudimo. A naj pojasnimo, da nam glasba, čeprav jo delamo na profesionalnem nivoju, v prvem planu pomeni prijateljsko druženje ob umetniškem ustvarjanju,” so enotni člani skupine. Kljub dolgoletni kilometrini na glasbenih odrih se Kvintonovci vsaj enkrat tedensko še vedno redno sestajajo na vajah. In čeprav ima skupina ime po vrsti rdečega vina, ki se ga prideluje na Štajerskem, na ravnici Ptujskega in Dravskega polja, pa doslej še niso spisali nobene hvalnice vinu oziroma kvintonu, po katerem so si nadeli ime. V smehu so fantje pojasnili, da neke posebne hvalnice vinu oziroma zdravljice še niso spesnili in da bo tudi za kaj takšnega morda še prišel čas.
PTUJSKA KRONIKA, 22. 10. 2011
http://www.petv.tv/novice/2011/11/balade-na-bledecih-tleh
Lovci sreče, Razirklinga in Balade na bledečih tleh je vrstni red treh albumov skupine Kvinton. Specifičen zvok seksteta se preliva skozi devet pesmi, za katera je besedila napisal pesnik Borut Gombač. Kvintonovci so začeli z Gombačem sodelovati na projektu Rockerji pojejo pesnike, ki se je sedaj skozi realne zgodbe prezrcal tudi skozi zgoščenko Balade na bledečih tleh. Album je novi glasbeni presežek ptujske zasedbe Kvinton, ki je zaenkrat z njega ponudila dva singla z naslovoma Skladiščni Vilko in Speči Boštjan. V prihodnjih mesecih bodo posneli tudi videospot za eno izmed pesmi iz albuma, katerega bodo najverjetneje proti koncu leta v živo predstavili tudi na tradicionalnem koncertu v Muzikafeju.
SLOVENSKE NOVICE, 12. 7. 2011
http://www.slovenskenovice.si/bulvar/glasba/balade-v-kvintonu.html
Balade v kvintonu
Novi album razkriva usode marginalcev
Andrej Predin
Ptujska zasedba Kvinton je v sodelovanju z mojstrom besede Borutom Gombačem pri založbi Akord izdala novi album z naslovom Balade na bledečih tleh. Gre za zanimiv glasbeni izdelek, ki nas popelje v svet marginaliziranih posameznikov, od klošarjev do posebnežev, in se posveča zgodbam ljubezni, norosti, neuklonjivosti in drugačnosti. V skladu z vsebino so pesmi narejene v različnih glasbenih žanrih – od rocka, bluesa, swinga do šansona –, združuje pa jih prepoznaven glasbeni izraz skupine. Otožni in možai glas Marjana Boneta se v Gombačevih besedilih odlično znajde in dokazuje, da sta poezija in glasba sorodni duši.
Album Balade na bledečih tleh je opremljen s knjižico pesmi in ilustracijami beograjskega ilustratorja Mladena Oljače.
»Plošča je nastajala skoraj tri leta, saj smo prve posnetke naredili že leta 2009. Širšemu občinstvu ga bomo v živo prvič predstavili v drugi polovici avgusta. V pripravi imamo koncerta na Ptuju in v Mariboru, obiskali bomo tudi Ljubljano, vendar datumi še niso povsem določeni. Počakali bomo, da minejo počitnice,« nam je zaupal vodja skupine Marjan Bone.
