Center za dehumanizacijo

BIOGRAFIJA

CZD je bil rojen (zato, ker je tako pač moralo biti).
Danes je in jutri bo tudi!
 

Underground glasbena skupina Center za dehumanizacijo (CZD) je nastala leta 1984 s prvo postavo v obliki tria. Leta 1986 so izdali prvo kaseto "Center za dehumanizacijo" in istega leta nastopili pred 7000 ljudmi na kultnem koncertu v Študentskem naselju skupaj s skupinami Lačni Franz, Pankrti, Gastrbajtrs in Masaker. Sledili so številni koncerti po Sloveniji, drugih jugoslovanskih republikah in po Avstriji. S skupino Pridigarji so razen Avstrije obredli tudi Nemčijo in Nizozemsko.

Obsežna diskografija skupine se nadaljuje leta 1989 z nekaj ploščami (založba Front Rock, ki jo ustanovi frontman skupine) in video spoti. Video kaseta "Center za dehumanizacijo 1985-1991" izide tik pred nastankom slovenske države, kaseta "Hanging Paradise" iz leta 1992 pa prinaša provokativne pesmi, ki tematizirajo aktualne družbene premene in bližnjo vojno na teritoriju bivše države. CZD istega leta izvaja neznačilne akustične nastope in izda knjigo besedil "Veselje in radost se budita", kjer v značilnem diskurzu zapiše:

Nič nimamo opraviti s politiko. Če pa je treba, jo lahko prav dobro uporabimo.
Nič nimamo opraviti s poezijo. Če pa je treba, jo lahko prav dobro uporabimo.
Nič nimamo opraviti z glasbeno disciplino. Če pa je treba, jo lahko prav dobro uporabimo.
Ničesar ne nameravamo spremeniti v človeskih navadah. Če pa je treba, nas lahko prav dobro zabavajo.
Ni stvari, ki nas ne bi mogla razveseliti, če je to potrebno.
CZD

Band sodeluje na vseh edicijah "No Border Jam" festivala in na istoimenskih kompilacijah. Plošča "Ajajajajajajajaja", ki izide leta 1995 združuje korenine punka z eksperimentalnimi glasbenimi vzorci in prinaša za CZD značilno simbiozo odličnih besedilih z zvokom, ki prinaša številne prelome, ritmične spremembe in glasbene raznolikosti. Leta 1996 izide knjiga "CZD: etnološki oris rock skupine" (cf. knjižna zbirka Frontier), temu sledijo še druge etno-muzikološke študije o razvoju underground glasbe v severovzhodni Sloveniji, saj je bila prav skupina CZD pomemben katalizator razvoja. Skupina je povabljena na prvi Zgaga rock festival in številne druge rock festivale. Istega leta 1996 izzide prvi CD skupine z naslovom "Pokozlane trate", naslednje leto sledi album "Slepa vera", ki združuje punk in brezkompromisni hard core, in "Kupi gnoja". Na CDju "Forma živa" (ki vsebuje e-knjigo "V sen sem jih videl" s tekstom Rajka Muršiča in slikovnim gradivom) je moč slišati klasično novovalovske začetke CZD. Aprila 2003 sledi nastop v radijski oddaji Odštekani, kjer nekatere akustične komade spremlja Tamburaški orkester Cirkovce, vse pa je dokumentirano na plošči "Gverilci brez meja".

Dušan Hedl kitara, vokal	Boštjan Imenšek kitara, sprem. vokal
Franci Novak bobni	Bojan Tomažič klaviature, efekti, vokal
Recenzije: Center za dehumanizacijo že dolgih dvajset let vztrajajo pri svoji viziji glasbe, navkljub nasprotovanjem okolice in nerazumevanjem širše glasbene scene. Seveda so bile pred njimi mnoge druge punk skupine (dober pregled imate na kompilacijski plošči Novi val 78-84 Za vedno), vendar pa so CZD pravzaprav edini preživeli in edini, ki so si ostali zvesti. Zato jim prisluhnite in ko jih boste imeli priložnost videti v živo, pojdite tja in uživajte! (Matic Slapšak , 29.5.2004, spletni časopis ŽVPL)	Silvo Zemljič bas, sprem. vokal

Center za dehumanizacijo (CZD) bo, dokler bo pogumen. Šele ko bo strah prežel njegov spomin, ga bomo odpisali.

CZD je otrok punka, ki je na Tratah inkriminirani produkt glasbe utrdil ne zgolj z akordi rock'n'rolla, ampak tudi s poezijo postmodernih konotacij. Knjige o CZD ne bi bilo, ako CZD ne bi s pluralnimi diskurzi poezije nadgrajeval svoje glasbe. Poetičnost besedil CZD me venomer uči, kakšna mora biti simbioza zvoka in besede, ki jo je do realnosti uresničil.
CZD je bend ritma, slik, verzov in poezije - zmagoslavni tek v krogu rocka pripada tudi njim. In njihova Zmaga je upor proti Velikim zgodbam, ki so jih vedno pisale roke, ki so služile zapovedani resnici. CZD pripada tudi čas in človek, saj pojejo zanju.

CZD deluje kakor projekt - formulo zanj si sposodim pri Lyotardovi teoriji lingvistične paradigme, ki nadomešča paradigmo zavesti, do sedaj tako značilno za slovenkso glasbeno alternativo že od Otrok socialzma, Pankrtov in Laibacha sem. CZD v svoje vedenje o svetu in njegovi materialnosti sicer ni vključil umetniško znanstveni diskurz, marveč nekakšno še ne povsem dovršeno in izdelano filozofijo jezika, ki že funkcionira domiselno in originalno in jo tudi profano izkorišča tako, da doseže efekt drugačnosti.

Zdaj je obdobje rocka in zdj je čas CZD. In njihova beseda še sodi. CZD na poti načrtnosti, obstoja in racionalnosti ter v risu postmodernosti na Slovenskem pomeni dvojni modus: količi okvir in obdobje rocka ter utemeljuje smiselnost poezije v svojem glasbeno vizualnem projektu.

CZD ostaja bend slovenske in evropske alternativne scen - tudi z diskurzom njegove besede. Prav pragmatičnost besede je njegova prednost. In največja kvaliteta.

(Zdenko Kodrič v "Veselje in radost se budita")