Maribor: Monofonika, MFLP 002, 2011
gramof. plošča, 33 1/3 o/m, stereo
Vsebina:
A stran:
Ultimative A1
Ultimative A2
Ultimative A3
Ultimative A4
Ultimative A6 (MP3, WAV)
Ultimative A8 (MP3, WAV)
Ultimative A9
Ultimative A10
Ultimative A12
B stran:
Ultimative B1 (MP3, WAV)
Ultimative B3
Ultimative B4
Ultimative B5
IM MEMORIAM MARIO MARZIDOVŠEK
Mario Marzidovšek je v osemdesetih letih bil enkraten glasbenik, umetnik, producent, ki se je ukvarjal s številnimi alternativnimi dejavnostmi, med ostalim s prvo underground založbo kaset v nekdanji Jugoslaviji. Po pojavu industrijskih in elektronskih skupin v Slovenije in po odmevnih koncertih obskurnih post-punk in industrijskih zasedb iz tujine pri nas, so vplivi naleteli na plodna tla. Med leti 1984 in 1988 je objavil več kot 50 kaset elektronske glasbe in alternativnega rocka ter ustvaril razvejano komunikacijsko mrežo s številnimi svetovnimi ustvarjalci in producenti. Kot založnik in eksperimentator je s kasetno produkcijo omogočil pretok idej in prinašal v ta prostor do tedaj neslišano glasbo. Njegova lastna ustvarjalnost je bila delno pod vplivom slovenskih alternativnih skupin, vendar je v lastnih delih ohranjal svojo inovativnost in izvirnost. Njegovi elektronski performansi so bili glasni in radikalni, zanimala ga je tudi eksperimentalna elektronska glasba in občasno se je poskusil v povsem improviziranem in kaotičnem nastopu. Zaradi številnih kontaktov s svetovnimi glasbeniki je vzpostavil sodelovanja in številna underground koprodukcije.
Glasbeni album ULTIMATIVE je pomemben dokument samostojnega kreativnega zagona Maria Marzidovška in dragocen spomin na čas, ko iskanje tržnih niš še ni bila prioritetna naloga glasbenikov.
Vinilni plošči je priložen esej doc. dr. Rajka Muršiča (Oddelek za etnologino in kulturno antropologijo, Univerza v Ljubljani) z naslovom "On the relationship of Global and Local Music Production: Mario Marzidovšek and his Independent Label Marzidovshekminimalaboratorium". V njem avtor razkriva ozadje delovanja Maria Marzidovška in milje, v katerem je nastajala njegova glasba.
Plošča je na voljo v ploščarni SpinVinyl v Ljubljani.
Medijski odzivi
ODZVEN, 21. 10. 2011
www.sigic.si/odzven/v-hrupen-spomin-mario-marzidovsek-1961-2011
V hrupen spomin: Mario Marzidovšek, 1961–2011
Rajko Muršič
Po dolgih ovinkih je prišla do mene novica o smrti Maria Marzidovška, na Slovenskem malodane pozabljenega akterja štajerske alternativne glasbene in umetnostne scene osemdesetih let prejšnjega stoletja. Mario Marzidovšek je bil med leti 1982–1988 ena osrednjih ustvarjalnih, povezovalnih in motivacijskih osebnosti štajerske, slovenske in jugoslovanske alternativne kulture. Bil je vsestranski umetnik, glasbenik, performer, glasbeni producent, založnik, predvsem pa neizčrpno ploden ustvarjalec in aktivist. V omenjenih letih, ki jih je, rojen leta 1961 v Poljčanah, preživel v Slovenski Bistrici, je bil dobesedno neustavljiv.
Na vse, ki smo ga takrat spoznali, je naredil izjemen vtis. Z ostrim pogledom in besedami, ki so vrele iz njega, te je priklenil k sebi in prepričal, da je mogoče narediti vse, kar se ti zdi potrebno, tudi če si v tem povsem sam. Posameznik lahko naredi vse, kar meni, da mora in zmore, in nič mu tega ne more preprečiti, razen lastnih strahov in lenobe. Za ploho besed, ki ti jo je namenil, se niso skrivale prazne obljube: Mario je uresničil vse, kar je načrtoval. Kako in kdaj je delal, je vedel le on sam.
V štirih letih je na zasilni in v glavnem doma narejeni opremi posnel ali sproduciral in izdal več kot 80 zvočnih kaset.
V svoji domači sobi je naredil glasbeni studio in grafični atelje. V štirih letih je na zasilni in v glavnem doma narejeni opremi posnel ali sproduciral in izdal več kot 80 zvočnih kaset. Veliko jih je naredil tako, da je uporabil svoje zveze iz mreže mail-art umetnikov in po pošti zbiral posnetke podobnih eksperimentalnih glasbenikov ter jih predeloval v svojem studiu. Tako je izdal kar nekaj skupnih posnetkov z glasbeniki, s katerimi se v resnici ni nikoli srečal. Izvajal je celo dopisne koncerte, ne le dopisne razstave, kar je bila v mail artu pogosta praksa, na primer v San Antoniu leta 1987.
Njegova produkcijska hiša Marzidovshekminimalaboratorium je razpredla lovke po vsem svetu. Največ je izdajal glasbo ameriških avantgardistov, podobnih njemu, ki je svoje delovanje imenoval »tretji tok resne glasbe«, in kompilacij domačih pankovskih ter drugih žanrsko zelo raznolikih skupin in izvajalcev iz severovzhodne Slovenije ter nekdanje Jugoslavije. Izdajal je tudi posnetke skupin izza železne zavese, še posebej poljskega eksperimentalnega in alternativnega rocka.
Pri izdajanju kaset je bil, kot je izjavljal, totalni demokrat; kdor je v tistem času hotel kaj izdati pri njem, je to lahko naredil. Menil je, da bo že občinstvo presodilo, saj to vedno sprejme ali zavrne izdane zvočne posnetke, producenti in založniki naj pa umetnost predvsem spravijo do ljudi.
V svojih najplodnejših letih je ustvarjal glasbo, kot likovni umetnik se je posvetil predvsem grafiki in performansu, čeprav je delal tudi v bolj klasičnih tehnikah, tudi na platnu; pisal je pesmi ter delal kot producent. Na svoj unikatni način se je soočil z neverjetnimi kombinacijami konceptualnih umetnosti svojega časa in tistih, ki so začrtale razvoj umetnosti od začetka 20. stoletja naprej, kot so kinetična umetnost, nove slikarije, kolaž, xerox art, foto tehnike, design, uporabna umetnost, konkretna in vizualna poezija, dada poezija, konkretna vizualna analitično-minimalna umetnost. Pisal je tudi eseje o družbi in okolju. Najbolj ploden in venomer prisoten pa je bil vendarle v mail artu, tako da je večino svoje ustvarjalnosti dobesedno raztrosil po vsem svetu. Pri tem je kot glavni tehnični steber svoje grafične umetnosti uporabljal fotokopirni stroj. Njegove raznolike fotokopirne izdaje so doživele nekaj odmeva predvsem na tujem. V okviru mail arta je izdal knjižico BOOK, izdajal je zbirko konkretne in vizualne poezije (1982–1985), Minimal art Marzidovšek (1982–1985), zbirko Different Principle: Atonal Xerox Art – Marzidovšek in zbirko dada poezije Pesmi za otroke iz konzerve.
Med glasbenimi inspiracijami in zvrstmi, znotraj katerih je ustvarjal, je omenjal konkretno glasbo, serialno in punktualno glasbo, (a)tonalne sisteme, minimalizem, glasbo kolažev (dadaizem), preparirano zvočnost tradicionalnih akustičnih glasbil, elektronsko predelavo konkretnih zvokov in vokalov, tretjo svetovno glasbo, improvizirano in eksperimentalno glasbo, ksilotronsko glasbo, bruitizem, sintetično-industrijsko glasbo, reinkarnacijo nemškega zvoka iz sedemdesetih let, alter-minimalno glasbo, dodekafonijo v elektronskem zvoku, elektronski ekspresionizem, aleatorične procedure, geometrijski/abstraktni zvok, primitive sound, sintetično orkestralno glasbo, sintetično zborovsko/vokalno glasbo, minimalizem v jazzu, sintetični jazz, elektronsko in mehanično prepariran klavir, new sound painting, novo psihedelijo, kombinatorične glasbene oblike in še kaj.
V tistem času je bil Mario Marzidovšek s svojim Minimalnim laboratorijem eno ključnih vozlišč svetovne eksperimentalne glasbe.
V tistem času je bil Mario Marzidovšek s svojim Minimalnim laboratorijem eno ključnih vozlišč svetovne eksperimentalne glasbe. Kdo drug bi namreč leta 1988 lahko načrtoval izdaje naslednjih kompilacij: Different Music of the 1980s; American Independent Moment, Vol. 1; Yugoslavian Sound Poetry – Selection 1987–88 ter European Independent Moment, Vol. 1? Pravzaprav ne vem, če obstaja kakšna oblika umetniške ustvarjalnosti, v katero Mario Marzidovšek ni posegel. Sam sem ga vedno jemal kot glasbenika in producenta, drugi so v njem videli bolj slikarja ali pesnika, morda pa je bil daleč najplodnejši v mail artu in glasbenem založništvu. Čeprav je intenzivno – predvsem ustvarjalno – komuniciral z umetniki in glasbeniki na Zahodu, je večino svoje distribucije vendarle vezal na območje nekdanje Jugoslavije. Večkrat je trpko poudarjal, da v Sloveniji ni prodal veliko kaset in plošč, a da je bila distribucija po drugih republikah vedno zelo dobra.
O njegovi glasbi je mogoče reči, da je bila pretežno elektronska in je sledila minimalistični formi, tako v repetitivnem glasbenem izrazju kot tudi v minimalistični produkciji zvoka, ki je bila za nameček še namerno bolj robata, kot bi to pričakovali ali bi bilo potrebno. Krasile so ga nepričakovane zvočne sinteze, ki jih je izvabljal iz večinoma doma narejenih akustičnih in elektronskih instrumentov. Kadar je uporabljal bolj klasične instrumente, jih je za svojo uporabo temeljito prepariral. Modulatorji in modifikatorji zvoka so bili v časih analogne elektronike edina rešitev za iščoče glasbenike. Mario Marzidovšek je v svoji glasbi uporabljal posnetke resničnega sveta in okolja ter predelane posnetke siceršnjih zvokov akustičnih glasbil, prav tako pa je uporabljal tudi posnetke drugih glasbenikov in njihovih del, ki jih je večinoma premlel s svojimi modulatorji. Danes bi rekli, da je na veliko semplal.
Sodobniki so njegovo glasbo opisovali kot »poznoindustrijski kaos-red«, »nitroglicerinsko-delavski performance«, »ropotna glasba«, »raziskava zvoka in minimalizem«, »postindustrijska godba na robu eksperimentalne glasbe«, »živce parajoča industrijska glasba«. Tisti, ki smo ga v najhrupnejšem času našega življenja spoznali na odru, v zaodrju in v vsakdanjem življenju, smo Mariu Marzidovšku hvaležni za navdih, s katerim nas je neizbrisno zaznamoval. Takrat smo komajda slutili, kako visoko ceno lahko plačajo tisti, ki se brezkompromisno predajo nebrzdanemu viru človeške ustvarjalnosti. Po letu 1990 ga nisem več srečal. Tudi ustvarjal ni več. LP plošča Ultimative, ki je oktobra 2011 izšla pri založbi Monofonika pod okriljem mariborskega Subkulturnega azila, bi ga morda vrnila nazaj k hrupu, a je Maria tišina dokončno premagala.
NOVA MUSKA, 5. 11. 2011
Mario Marzidovšek in svetovljanska presežnost
Rajko Muršič
Mario Marzidovšek (1961 – 2011) je ustanovil zasebno založbo MML, ki je ni nikoli nikjer prijavil, z izdajo svoje prve kasete z naslovom Alter minimal v letu 1984. S to izdajo je najavil delovanje izredno produktivnega avtorja in založnika, ki je v naslednjih štirih letih izdal več kot 80 kaset. Kakopak to niso mogle biti same mojstrovine, a med zelo različnimi zvočnimi izdajami se je našlo tudi opazno število lucidnih zvočnih presenečenj.
Mario ni nikoli skrival megalomanije. Ko je razlagal, kaj vse bo še naredil, je sogovornik, če ga ni poznal, lahko dobil občutek, da sodi v množico tistih nepomembnežev, ki se postavljajo z nastopaškim govoričenjem. A Mario je uresničil praktično vse, kar si je zamislil. Spominjam se njegovega pripovedovanja o tem, kako se je enkrat odločil napraviti posnetek iz notranjosti policijske ‘marice’. To samo po sebi ni pretirano velik podvig, toda Mario ga je izvedel v obliki totalnega performansa v realnem življenju. Z vlakom se je z nekim prijateljem odpeljal iz Slovenske Bistrice v Ljubljano, se vlegel na tla sredi križišča pred Miklošičevo cesto in počakal na policijo, ki jo je po kratki poti v ‘marici’ na Povšetovi prepričeval, da je izvedel umetniško akcijo. Oba posnetka – ležeč v križišču in v ‘marici’ – sta postala vodilni grafiki v njegovih publikacijah in mail artu.
Umetnost je jemal kot neločljiv del vsakdanjega življenja. Mimogrede je pojasnjeval, da se je ukvarjal z vsaj štirinajstimi vrstami izrazne umetnosti, producentsko-založniško dejavnostjo in z glasbo, v kateri se je preizkusil v vsaj sedemindvajsetih glasbenih stilih, ki jih je po njegovem obvladal. In ko mi je Mario enkrat rekel, da je čez poletje izdal več kot trideset novih kaset, sem ga naivno vprašal, če je na vseh slišati njegovo glasbo. Na srečo je ostal v razumnih mejah: izdal je le dve kaseti s svojo glasbo.
Vzporedno z glasbo je deloval tudi na likovnem področju. S svojimi umetniškimi koncepti je fasciniral kulturniške potrošnike v širnem svetu. Ni namreč naskakoval neskončnih zidov, ki jih ima navado postavljati domača gmajna pred izzivi nekonvencionalnega in nekonformističnega ali vsaj zunajmodnega vedenja, tudi in morda predvsem v naši upravni in kulturni prestolnici, ampak se je po širokih avenijah poštnih sistemov infiltriral v marsikateri katalog distributerjev plošč in kaset po vsem svetu, predvsem zahodnem.
Mario Marzidovšek je bil človek neverjetne vitalne energije. Sam je večkrat rekel, da bi ga dobesedno razpočilo, če svoje energije ne bi kanaliziral skozi ventile umetnosti. Rezultati njegovega dela so bili v tistem nekajletnem obdobju dejansko babilonski: prispevati jih ne bi mogla niti četa navadnih občanov. V hiperprodukciji se je našlo marsikaj – dolgočasja ni bilo. Po bolj umirjenem ekološkem poskusu na drugi kaseti z naslovom Half Industry je sledila referenca na njegova elektronska izhodišča, tetralogija z naslovom Reincarnation German 70th Sound.
Marzidovškova glasbena izhodišča lahko najdemo v nemški elektronski fascinaciji. Navdihe Can, Faust, Neu, Cluster in podobnih je že na prehodu v osemdeseta leta povezoval s konceptualistično in avantgardno umetnostjo 20. stoletja. Navduševalo ga je radikalno umetniško vrenje zgodnjega 20. stoletja, še posebej takratna nova glasba. Ob tem je omenjal Schönbergovo serialno šolo, italijanski bruitizem Luigija Russola in fascinacijo nad glasbo strojev, pa poznejše Cageve vizije povsem absolutne glasbe/tišine in minimalizem Steva Reicha, Terryja Rileya ali Philipa Glassa, v tej mineštri pa sta se znašla še mojster orkestracije Krzysztof Penderecki in ustvarjalec izzivalnih elektroakustičnih sintez Karlheinz Stockhausen.
Te vplive je Mario Marzidovšek obdelal na svoj unikatni način v industrijskem zvoku. Z združevanjem avantgardističnih glasbenih izhodišč in trenutnih modnoglasbenih tokov je vztrajal na svojih konceptualistično radikalističnih pozicijah. To je bila tudi njegova glavna kvaliteta: združevanje premišljenega in povsem prvinsko impulzivnega.
Kot prava sinteza vozlišč starega in novega se je pokazala peta kaseta z naslovom New Dimension of Ambiental Music, predvsem pa šesta kaseta z naslovom Minimal/Brutal Music. Poleg elektronike po nemških zgledih je uporabljal novejše tehnike citatov in manipulacij z že slišanimi militantnimi glasbenimi posnetki. Stvari so se izkristalizirale v minimalističnem izrazu repetitivnih osnov, kjer je prevzela ključno vlogo zvočna ornamentika z mikro-spremembami v zvočni sliki.
Mario Marzidovšek se je s svojimi “art” dejavnosti loteval kubizma, futurizma, dinamizma, nove podobe, kolaža, plakata, xeroxa, fotografije, dizajna, konkretne in vizualne poezijo, mail art, book art, ambient in industrijsko plastiko. Organiziral je koncerte, razstavljal, izvajal performanse, happeninge, akcije in intervencije. V glasbi se je preizkusil v skoraj vsem, kar se je dramatičnega zgodilo v glasbi 20. stoletja, eksperimentiral je s serialno, punktualno glasbo, z dodekafonijo v elektronskem zvoku, s kolažno glasbo, z aleatoričnimi procedurami, geometrijskim zvokom, bruitizmom, z glasbo tretjega toka (third stream music) in drugimi. Od relevantnih umetniških tokov se je izognil le kakšnemu »socrealističnemu popranju«. Njegovi fotokopirni (xerox) samizdati in alter časopis Štajerski poročevalec so bili še dodatna pika na i.
Na njegovih trakovih lahko zasledimo resne in uspešne poskuse transformacij sodobnih glasbenih konceptov v zvočni svet elektronske ali elektroakustične glasbe. Marburg je bila morda najbolj zrela Marzidovškova kaseta, z industrijsko elektroniko v pravem pomenu besede, vseskozi dobro premišljeno in domiselno izvedeno. Z vstopom v vode tehno elektro funka se je morda še najbolj približal duhu svojega časa – konec koncev je neodvisno razvijal glasbo, ki je bila blizu tehnu. Sicer pa je Scott Lewis v ameriški reviji Option avgusta 1987 o tej kaseti zapisal naslednje: »Zadržana industrijska elektronika s preprostimi ritmi v žarišču. Je precej dobro. Moram priznati, da bi me verjetno navdušila, če bi izšla pred kakšnimi sedmimi leti. Nekatere stvari so preveč podobne drugim, ki so izšle v zadnjih letih (čeprav tega v Jugoslaviji verjetno niso imeli priložnosti slišati). Nekateri komadi, predvsem na drugi strani, imajo nekaj precej izvirnega. Nekaj industrijskega je v njih, včasih pa so tudi nekako veseli, prijetni – skoraj kot industrijska polka! Ne bi mogel reči, da sem doslej slišal karkoli povsem podobnega temu.«
Najbolj navdušeno so o Marzidovškovih kasetah pisali v katalogu nemške X-Kurzhen Music. Poročevalci z Mariovih koncertov in performansov so omenjnali »nitroglicerinsko delavski performance«, »ropotno glasbo«, »pozno industrijski kaos red«, »raziskavo zvoka in minimalizem«, »postindustrijsko godbo na robu eksperimentalne glasbe« ali »živce parajočo industrijsko glasbo« za bolj razvajena ušesa.
Takšno glasbo pa je ustvarjal tudi na daljavo. Z glasbeniki po svetu si je izmenjeval posnetke in jih v svojem domačem studiu, ki mu je rekel laboratorij, skomponiral skupaj. Med najopaznejšimi takšnimi dopisnimi sodelovanji na daljavo so bile tri skupne kasete eksperimentalne in industrijske elektronske glasbe z ameriškim eksperimentatorjem Davidom S. Prescottom, na primer kaseta z naslovom Union Trash Industrial Music.
Pred koncem se vsekakor velja ustaviti tudi pri rdeči niti Marzidovškovega subverzivnega zvočnega vojskovanja – minimalizmu. V najboljši varianti bi pod tem lahko razumeli umetniške dosežke maksimalnega učinka z minimalnimi vloženimi tehničnimi sredstvi ali maksimalne učinke minimalne strukture.
Marzidovškov glasbeni minimalizem je bil tudi povsem pragmatične narave. Ker si ni mogel privoščiti drage opreme, je delal z zares minimalnimi sredstvi. Uporabljal je namreč predpotopne Farfisa orgle, ki jih je po mili volji prepariral, in raznovrstno elektronsko doma narejeno ropotijo, ki jo je uporabljal za mučenje osnovnih zvokov na vse načine, ki si jih lahko zamisli. O kakšnih več kot štirikanalnih mikserjih in magnetofonih pa ni bilo govora. Tudi zato je bil na mestu naziv Minimal Laboratorium.
Pri založbi MML je izšlo že več kot osemdeset kaset, pri čemer so najbolj zanimive nekatere kompilacije. Omeniti je treba še druge, večinoma piratske koncertne kasete, ki jih je MML distribuiral. Posnetke, ki so nastali po nizozemsko-belgijski turneji Maria Marzidovška konec leta 1987, je opisal kot »post industrijsko frenijo kolektivnih angstov pred bližajočimi se vojnimi dobami« in na drugi strani »bolj topen industrijski sampling tech«. Čeprav zgodovinsko manj znan, se je s svojo glasbo postavil ob bok takratnim slovenskim izvoznim bendom, kot so bili Laibach, Borghesia ali Demolition Group. Šele zgodovinska oddaljenost, predvsem pa zanimanje ljubiteljev industrijske in eksperimentalne elektronske glasbe po svetu, sta nam pokazali, kakšnega izjemnega pionirskega ustvarjalca smo imeli na Slovenskem v tistih prelomnih letih.
(Priredba besedila, ki ga je avtor prvič objavil leta 1988 v oddaji Radia Študent »razširjamo obzorja«. Mario Marzidovšek je umrl oktobra 2011.)
7 DNI, 5. 10. 2011
http://www.7dni.com/v1/default.asp?kaj=2&id=5693674
Umrl je Mario Marzidovšek
Bojan Tomažič
"Štajerska drugačnost zamira. Čez pet let se bo komaj kaj spremenilo. Za nami namreč ne bo nič ostalo," je Mario Marzidovšek v pogovoru za Večer bil v skrbeh za štajersko alternativno glasbeno sceno. Spodbujal je, da je treba več delati in gledati naprej. In takšen je Mazidovšek bil. Zelo plodovit glasbeni ustvarjalec, ki je svoj elektronski minimalizem razvil do velike prepoznavnosti. Hitel je z izdajanjem kaset, poleg tega še slikal in imel performanse. Njegov velik prispevek k povezovanju štajerske scene, od katere je, tudi po njegovi zaslugi, veliko ostalo, je kompilacija Steyer comp., na katerih so izšli posnetki takrat najpomembnejših bendov iz ožje Štajerske. Leta 1988 je bil eden prvih razstavljalcev v Galeriji 88, razstavo dvajsetih slik je poimenoval Saga o kiborgih II, ob odprtju pa sta skupaj z Zvonkom Pungračičem, pevcem skupine Božjast, izvedla Literarno večerjo. In tam sta res jedla in pila. nekega dne pa je nenadoma odšel in ga ni bilo več na spregled. Tudi glasbe in slik od njega ni bilo več. Smo pa se ga sodobniki vse pogosteje spominjali. In seštevek vsega tistega, kar je naredil, se nam je po tolikih letih zazdel še večji, kot se nam je zdelo v tistem času, ko je ustvarjal.
Mario Marzidovšek je zapustil za seboj veliko glasbe. In prav na dan, ko je umrl, je pri založbi Subkulturni azil izšla prva njegova plošča (vse ostalo je bilo na kasetah).
7 DNI, 26. 10. 2011
http://www.7dni.com/v1/default.asp?kaj=2&id=5701979
Umrl na dan, ko je izšla plošča
Marko Bevc
"Mario Marzidovšek ne sme ostati pozabljen, smo rekli v založbi in smo se odločili izdati ploščo," pripoveduje Dušan Hedl, njegov sodobnik in sodelavec v času, ko je bil na ustvarjalnem vrhuncu. Po smrti je zaveza, da ne sme pasti v pozabo, še večja. O človeku, ki je bil korak spredaj, smo s Hedlom obudili spomine.
- Marzidovškova plošča in novica o njegovi smrti sta prišli tako rekoč sočasno.
"Neverjetne stvari se nam dogajajo v življenju. Mario Marzidovšek ni dočakal izida svoje prve vinilne izdaje. Tisti dan, ko je plošča prispela v Slovenijo, je Mario umrl v nepojasnjenih okoliščinah, ki nakazujejo nasilno smrt, vsaj po pripovedovanju sorodnikov."
- Kako je živel zadnja leta, kaj naj bi bil vzrok smrti?
"Živel je v izredno slabih razmerah, pod socialnim robom. V njegovem "stanovanju" v kletnih prostorih je bila na tleh zemlja. Živel je dobesedno na zemlji in bil hlapec okoliškim kmetom v Poljčanah. To je resnica o naših velikih umetnikih, ki nimajo dovolj moči, da bi se prebili skozi birokratske mline in si pridobili status umetnika ali kulturnika z dosmrtno zagotovljeno plačo v katerem izmed javnih zavodov. To je tudi odraz solidarnosti, ki je imajo vsi "civilniki" polna usta. Vzrok smrti pa ni pojasnjen, saj se nikomur ni zdelo vredno raziskovati, če umre klošar."
- Kakšna je njegova zapuščina? Verjetno še več glasbe, kot je je na omenjeni plošči.
"Njegova zapuščina je neverjetna. Izdaj je ogromno glasbe v svoji neodvisni založbi. Ta je bila prva zares neodvisna v Jugoslaviji v osemdesetih, brez institucionalne državne (ja tudi alternativci so bili izdatno podpirani) podpore. Tudi veliko likovnih del je naredil, izdajal je fanzine, pisal umetniško teorijo, mail art ... Vendar njegovo delo ni nikjer zbrano, tudi sam ni bil sistematik glede arhiviranja svojega dela. Pravzaprav je vse razdal znancem in drugim zainteresiranim. Njegove glasbe je ogromno. V lastnem arhivu je imam veliko, po svetu pa zbiratelji posedujejo še več njegovih glasbenih del. Njegova zapuščina pa je tudi duhovna. Prvi je pokazal v našem okolju, da je možno ustvariti velika dela brez velikih vložkov. Neverjetno je, da je svoja genialna glasbena dela ustvaril skoraj brez opreme. Zvenijo pa tako, kot bi jih delali na visokem tehnološkem nivoju. Še več, glasba ki jo je posnel v osemdesetih, je takrat bila "neposlušljiva", zdaj pa zveni skoraj kot trend in je izredno sprejemljiva. Neverjetno. Dokazal je, da je ideja močnejša od visoke tehnološke opremljenosti, na katero prisegajo glasbeniki in sodobni umetniki in se pri tem obenem izgubljajo v formi. Njegova zapuščina je zato v teh časih še pomembnejša, saj kulturniki zapravljajo velike denarje, med tem ko drugi nimajo kaj jesti. Tudi umetniki, kakršen je bil Mario. Pravzaprav se je žrtvoval za dober vzgled nam ostalim. To je delal načrtno. Še pred pol leta mi je v pismu napisal, naj shranim vse, kar mi pošlje. Očitno je vedel, da so to edine sledi, ki jih pušča."
- Kaj je na plošči?
"Plošča je prenesena kaseta, ena izmed mnogih njegovih, z naslovom Marburg. Ker je kaseta vsebovala več glasbe, smo nanjo lahko uvrstili le izbor glasbe s te kasete. Začne se z zelo industrijsko zvočno podobo in se sprehodi preko izredno sodobne elektronske zvočnosti do skoraj umirjene lanscape glasbe. Trenirano uho jo lahko posluša celo kot zabavno podlago pri drugih opravilih."
- Kdaj je nastajala ta glasba in kakšna je njena vrednost?
"Mario je to kaseto, kot mnoge druge, posnel v osemdesetih, preden je odšel v Belgijo in kasneje na Nizozemsko, kjer je nadaljeval umetniško kariero kratek čas. Vrednost njegovih glasbenih del se bo pokazala šele v prihodnosti in menim, da bo kotirala med najvišje ocenjena dela sodobne glasbe na Slovenskem."
- Marzidovšek je bil tudi slikar in imel je založbo kaset. Kje se je učil tega posla?
"Kot založnik je učil druge, medtem ko se je sam učil hitreje kot vsi mi. Kot slikar pa je rasel. Že v osnovni šoli je slikal pokrajine (teh del nisem videl), kot pravi legenda, so bile njegove krajine "razgrabljene" zaradi izredne slikovitosti in natančnosti. Ko se je pojavil na sceni, je bil izdelan večstranski vizualni umetnik. V "klasičnih" likovnih delih je sledil kubizmu, v novejših pa je bil verjetno (drugega ne poznam) največji mail artist v Jugoslaviji. Izredni so njegovi kolaži, ki jih je razmnoževal na fotokopirnem stroju. V vsakem žanru je naredil in zajel v enem mesecu toliko kot smo drugi v petih letih. Bil je sprejet v Društvo slovenskih likovnih umetnikov v zelo kratkem obdobju javnega delovanja. Bil je tudi multimedijski umetnik in je uprizoril prve performanse v teh krajih. To, kar zdaj učijo na fakultetah za sodobno umetnost, je Mario v praksi uprizarjal pred nami v osemdesetih. Učil se je z lastnim zajemanjem informacij. Legenda pravi, da je v otroških letih prebral knjige, ki niso bile nikoli izposojene v knjižnici, ki niso za osnovnošolce."
- Potem ko se je povezal s tujino in tam nastopal, je nekako usahnil. Zakaj, kaj se je tam dogodilo?
"To ni raziskano. Ko sva se srečala ob njegovi vrnitvi iz tujine leta 1989 ali 1990, je bil izredno paranoičen. Tam je izdal kaseto in njegov založnik izredno slabo komunicira, pravi, da kasete nima več. O tem sva se z Mariom pred letom pogovarjala in nisva prišla do konca. Omenjal je droge in Hitlerjevo sliko, ki jo je vpletel v eno svojih likovnih del, in še več nepojasnjenih dogodkov. Bil je namreč izreden nasprotnik drog. Sumim, da so nekateri brez njegove vednosti eksperimentirali z njim. Vsi ti dogodki so nepojasnjeni in verjetno ne bodo nikoli. Leta 1999 sem ga želel animirati za nastop na glasbenem festivalu No Border Jam, a ni bil za to. Zadnja leta je spet bil skoraj pripravljen za javni nastop. Prepričan sem, da bi to tudi storil. Z gotovostjo lahko trdim, da ni bil kronični alkoholik, za kar so ga vsi imeli. Zadnji mesec sploh ni pil. Mario in vse okoli njega je velika, nepojasnjena zgodba in taka bo verjetno tudi ostala."
- In po tistem ga tudi v Sloveniji ni bilo več na nastopih, založbo je pustil. Kako to?
"Za to sta dva razloga. Bil je prestrašen, nekaj ga je na njegovi poti tako prestrašilo, da si dobesedno ni več upal biti javno aktiven. Bal se je vsega. Drugi razlog pa je, da so ga vsi dotedanji sodelavci nekako pozabili. Ko je bil v težavah (v materialnih težavah je bil vse svoje življenje), se ga preprosto nihče več ni dotaknil. Sedaj, ko je umrl, pa se vsi javljajo kot njegovi "dobri prijatelji". Želel se je vrniti na sceno, v zadnjih dveh letih je tudi naredil vrsto novih likovnih del in posnel nekaj albumov. Takšna družba smo, ki tako poskrbi za svoje umetnike. Spomnimo se samo Tomaža Brenka, Staneta Krena ..., skoraj identične zgodbe, zgolj z odtenki. Ob velikih investicijah v "kulturo" smo pozabili na človeka, tisti, ki imajo največ "kulture" v ustih, na ljudi kar pozabijo."
- Bil je vsestranski talent. Kot se je nenadoma prikazal, je tudi izginil. Pustil pa je sledi na sceni, katere stvari je še vzpodbudil, pa se mu to ni pripisovalo?
"Teh posrednih učinkov njegovega dela je več in jih bomo šele v prihodnosti bolje zaznali, vsi niti še niso znani, vedno novi se bodo pojavljali. Sam sem že večkrat povedal, da mi je pokazal pot v neodvisno založništvo v praksi, saj je posnel prve posnetke CZD in jih izdal na kompilacijski kaseti. Združil je "SV slovensko umetniško sceno" in ta termin SV-scene sem potem nadaljeval na Radiu MARŠ in je dobro opisan v tiskani izdaji ob petletnici delovanja MARŠ-a. Peter Tomaž Dobrila, ki je z njim (in z Rudijem Uranom in Vilijem Muzkom) celo posnel glasbeno delo, je napisal program EPK s SV-kohezijo. Postavil je temelje sodobne umetnosti v Mariboru, improvizirane glasbe, sodelovanja s tujino. Še več, postavil je tudi temelje podjetniškega delovanja v kulturi, ki je nasprotje od okostenelega zapravljanja javnih sredstev v javnih institucijah. Pokazal je tudi, kako pokončno umreš za umetnost, če inoviraš stvari v okolju, v katerem to nima smisla, če ne odstopiš od svojih idej. Takih bi lahko bilo več, saj potem ne bi umirali, temveč bi vodili. To je verjetno ena njegovih največjih zapuščin. Odvisno od zornega kota gledanja naslednikov."
- Kaj pa bo z njegovo drugo zapuščino? Plošče, cedeji ...
"Zapustil je le kasete, likovna dela, tiskane izdaje in nekaj dokumentov je ohranjenih v lasti posameznikov, s katerimi je bil v stiku. To bi bilo potrebno zbrati in arhivirati v nacionalnih umetniških arhivih, še posebno ko slišimo, da nekatere javne galerije odkupujejo dela sorodnikov vodilnih, dela, za katera še ni potrjeno, da bodo imela dolgoročni pomen in učinke v javnem prostoru."