NEŠTO O DJEMBE

(izvinjavamo se pošto još nismo stigli da prevedemo taj tekst - tu je pak na slovenačkom, a na donjem linku nalazi se engleski original)

Djembe je danes eden najpopularnejših percussion inštrumentov, prekašajo pa jo morda le še konge in steel pan. Izven Afrike se je začela pojavljati v petdesetih, s turnejo skupine Les Ballets Africains, ki jo je vodil Gvinejčan Fodeba Keita. V naslednjih desetletjih se je djembe pojavljala le redko, dokler ni v osemdesetih zanimanje zanjo eksplodiralo. Razlogi za zapoznel mednarodni vpliv djembe so različni. Šibke vezi in jezikovne razlike med bivšimi francoskimi kolonijami, od kjer djembe izvirajo, in ZDA, so v odgovorne za pozno migracijo Zahodnih Afričanov v Severno Ameriko v večjem številu. Močan dejavnik je tudi smrt Gvinejskega predsednika, ki je dve desetletji in pol vodil državo z stopnjujočo represijo in mednarodno izolacijo, pa tudi z močnim pokroviteljstvom umetnosti. Po tem obdobju se je Gvineja odprla za tujce, hkrati pa so nekateri začeli v tujini iskati nadomestilo ukinjenemu pokroviteljstvu. K razširjanju zanimanja za djembe pa je prispeval tudi razcvet glasbe v poznih osemdesetih.

Množičnega zanimanja za djembe pa niso spremljale resne informacije o načinu njihove uporabe v Afriki. Osnovna vprašanja, kot so kdo igra inštrument, ob kakšnih priložnostih, v katerih državah in v kakšni zasedbi so izven Afrike napačno razumljena. Le nekaj ne-afriških igralcev djembe se je resnično posvetilo študiju djembe v njenem naravnem okolju. V tujini živeci afriški učitelji se sicer trudijo prenesti globino tega inštrumenta na njihove zahodne učence, a jim pri tem poleg že klasičnega problema napačnega interpretiranja tuje kulture dela sive lase še hujša zagata - jezik.

Angleščina je pogosto šele četrti, peti celo šesti jezik djembaša. tako da je težko razložiti že zapletenejše afriške ritmične koncepte za katere v Evropi ni primernih izrazov, kaj šele izkušnje in pomen igranja. Zmedo povzroča tudi črkovanje, saj si Afričani prizadevajo za lastno črkovanje namesto prejšnjega, vsiljenega z francoskim kolonializmom, ki jih spominja na preteklo kolonialno izkoriščanje.

Z spremembo okolja se je spremenil tudi način poučevanja djembe. Afriški način: opazovanje, poizkušanje, kritika, ponavljanje in končno razumevanje zahteva celostnost, ki si jo v naglici zahoda le redki lahko privošcijo. Tako se na račun učenja v obliki tedenskih lekcij spreminja tudi glasba. Tekoči ritmi so poenostavljeni in fiksni, improvizacija pa skrčena na minimum, interakcija s plesalci, ki je določala tok tempa pa izgine skupaj z originalnim okoljem.

Sicer pa prilagajanje vaških tradicij novim kontekstom djembašem ni nič novega. Prva priredba je bila ustanavljanje narodnih baletov po politični neodvisnosti, z ciljem predstaviti bobnarske in plesne tradicije mednarodni javnosti. V ta namen so razbili vaški plesni krog v korist sedeči ne-sodelujoči javnosti. Za baletne predstave je značilna sinteza mnogih ritmov in inštrumentov, ki se sicer ne bi igrali skupaj, iz česar so nastale dolge suite, ki so kazale bogato raznolikost glasbe in plesa ene same države. Za baleti je očiten vpliv zahoda, kar se kaze tudi v poimenovanju nacionalnih skupin v balet, ansambel ali orkester. Kljub prizadevanju baletnih voditeljev za ohranitev glasbene in plesne tradicije, čeprav postavljene na oder, je nastal nov žanr.

Pred kratkim se je iz baletnega stila izoblikoval še en žanr, ki ga najbolje predstavljajo koncertne izvedbe in posnetki Mamaddy Keite in Percussions de Guinee. Nove skupine se še bolj oddaljujejo od afriških korenin. Fokus je na aranžmajih, karizmi in virtuoznosti solista. To povzroča močne in mešane obcutke tako med Afričani, kot tudi med samimi bobnarji. Misel na afro glasbo, ki se obrača na moderni industrializirani svet mora imeti nekaj šarma za Afričana, ki si želi priznanja svoje kulturne dedišcine, vendar je na drugi strani možna bastardizacija svete tradicije previsoka cena za komercialni uspeh pri publiki, ki se ne zaveda originalnega konteksta. Že zdaj so vidne frustracije nekaterih afriških učiteljev, ki na delavnicah videvajo napačno igrane in razumljene ritme.

Kako se naučiti djembe? Najboljša metoda je zagotovo iti v Afriko in se naučiti tradicije iz prve roke, da pa se tudi učiti pri enem od vse bolj številnih učiteljih v Evropi ali Ameriki - Ladji Camara(New York), Djimo Kouyate (Washington D.C.), Abdoul Doumbija (Providence), Mamady Keita (Brussels), Adama Drame (France), Aarafan Toure (Holland) in Famoudou Konate (Berlin) so le nekateri. Prav tako je vedno več delavnic in internetna lista, z več sto člani.

Danes so glavno sredstvo za dosego širšega znanja o djembe posnetki. Na srečo obstaja veliko posnetkov mojstrov, ki izražajo nacionalne, regionalne in osebne stile, ki jih neizkušeno uho ne prepozna. Pomembni faktorji so kulturno ozadje vodje in ambient snemanja (ali je to studijski posnetek ali pa tradicionalen dogodek v Afriki).

V vsakem primeru izhajajo djembe iz Malija in Gvineje, in so verjetno Maninka ali Susu izvora. Maninka je lokalna izgovorjava besede Mandeka, kar pomeni oseba iz Mande. Termin Susu pa se v zgodovinskem smislu nanaša na pleme sorodno Manika, ki so prišli iz severa Malija. Po porazu z Sunjato v trinajstem stoletju so Susu skupine migrirale v Gvinejo in pri tem sprejemale vplive ljudstev, med katerimi so se naselili. Z njimi so se preseljevale tudi djembe in zdaj igrajo pomembno vlogo v Senegalu, Slonokošceni obali in v Burkina Faso.

Čeprav ni enotne zgodbe o izvoru Djembe, se v glavnem povezuje z razredom profesionalnih kovacev Maninka/Susu izvora, poznane kot numu. Kot proizvajalcem železnih izdelkov naj bi jim pripadale določene moči, kar se kaže v njihovem izvrševanju določenih obredov - obrezovanje, izdelava mask in djembe. Tako je mogoče razširjenost djembe pripisati migracijam numu, ki so se začele okoli leta 1000 n.š.. Numu družine Camara, Doumbia in Kante so opisane v epu Sunjata, zgodbi o tem, kako je Sunjata Keita v zgodnjem 13. stoletju ustanovil imperij Mali oziroma Mande. Sklicujoč se na široko razširjeno ustno izročilo lahko trdimo, da so Sunjati pomagale družine Camara in Doumbia, da je lahko premagal tiranskega Susu kralja Sumanguru Kante. Priporočena literatura o epu Sunjata, ki podaja kulturno zgodovino in vlogo vodilnih družin pri nastanku Mali imperija so: Niane (1965), Laye (1980), Johnson (1986), Camara Laye (1954) je napisal tudi pomembno avtobiografijo, ki opisuje njegovo odrašcanje v zgornji Gvineji kot sin numu.

Kljub navezavi djembe na nubu se igranje tega inštrumenta ne veže na rodovni izvor posameznika. Vsakem primeru se numu ne navezujejo na poklic glasbenika, ker obstaja že drug razred, ki se ukvarja s tem - med Maninka se imenujejo jeli. Trije instrumenti so vezani izključno nanje: kora ( 21-strunska harfa), bala ali balafon (ksilofon), in koni ali ngoni (4-5-strunska lutnja).

Za pripadnike jeli je nenavadno igrati djembe, ker jih ne prepoznavajo kot enega izmed svojih inštrumentov. Med Xasonke v severozahodnem Maliju samo jeli lahko igra dun dun, velik dvoglav basovski boben, spremljevalni instrument djembe; drugje pa takšnih omejitev ni.

Tako kot so nekateri priimki povezani z numu, obstajajo tudi jeli priimki, na primer Kouyate in Diabate. Obstajajo tudi priimki, ki so značilni za plemenit, ne-obrtniški status - koroni. Taki priimki so Keita, Konate, Kone in Traore. To so bivši vojščaki, vladarji in poglavarji Maninka družbe. Družinski priimki v zahodni Afriki so pogosto zanesljivi pokazatelji etičnega in razrednega izvora, čeprav je v zahodni Afriki precej socialne prehodnosti, tako da je pri tem potrebna določena mera previdnosti pri posploševanju. Kakorkoli že, velika večina djembašev ima Maninka ali Susu imena, pri čemer jih ima največ numu imena (Camara, Doumbia, Kante) , sledijo horon imena (Keita, Konate), le nekaj pa je tudi jeli imen.

Repertoarji djembe ritmov prihajajo iz raznolikih virov. Od široko razširjenih osnovnih Maninka ritmov in plesov kot je Dundunba do geografsko bolj omejenih ritmov kot je Soli (gvinejski Maninka), Dansa (malijski Xasonke) in Sunu (malijski Batmana). Veliko ritmov pa je priredba ritmov drugih bobnov, ki jih igrajo v sosednjih etičnih skupinah, kot na primer kuku iz južno Gvinejskega gozdnega obmocja, ki je popularen v Gvineji, a nepomemben v Maliju.

Razvoj nacionalnih stilov in repertoarjev je sodoben pojav, ki se je razvil z arbitrarnimi mejami vsiljenimi s strani kolonizatorjev. To je še posebej očitno pri Maninka, katerih domovina Mande je bila razkosana med Mali in Gvinejo. Malijski Maninka djembaši so odšli proti severu v glavno mesto Bamako kjer so srečali ritme severne savane in pokrajin Sahla. Ker niso prihajali iz njihove tradicije so jih poimenovali z plemenom od katerega izvira ( Bamana, Wasulu, Maraka, Sarakole, Dogon, Peulh…). Isti pojav je opazen tudi v Gvineji, Kjer so Maninka bobnarji odšli proti jugovzhodu v Conakry in tam odkrili ritme gozdnih in obalnih območij. Vpliv ne-Maninka ritmov je najverjetneje največji razlog izoblikovanja nacionalnih stilov.

Osnovne razlike med vaškim in baletnim bobnanjem so izven Afrike le redko razumljene, saj je posnetkov iz vasi malo, edini primerki baleta pa so njihove turneje. Razumevanje razlik je nujno za razumevanje bobnanja na djembe in je tudi vir frustracij Afričanov o tem kako je bila njihova glasba iztrgana svojemu kontekstu zaradi ne-afriških igralcev djembe. Vsak djembe ritem in vsak ples ima svoj namen, čas in prostor. Nekateri ritmi so posvečeni določenim družbenim skupinam; na primer Jeji don - ples jelijev, Woloso don - ples sužnjev, ali Dundunba - močni, pogumni možje. Spet drugi ritmi so povezani z dolocenimi priloznostmi; takšen je Soli, ob katerem opravljajo obrezovanje ali Kassa ki spremlja delo na polju. Običajno so baletni in koncertni djembe igralci vsi prešli vaške tradicije. Bobnanje je v vasi (čeprav se lahko dogaja tudi v mestu) dogodek, ki ponavadi traja več ur, pri čemer se bobnarji in plesalci osredotočajo le na nekaj plesnih ritmov. Vsi prisotni ponavadi vsaj nekaj časa plešejo. Ponavadi se posamično ali v dvojkah ali v trojkah približajo bobnarjem in jih igrivo izzovejo. Zelo značilno je stopnjevanje in upadanje ritma, ki sovpada z divjostjo plesa ob hitrih tempih in z petjem gostov, ki ga pogosto vodi jeli muso (ženska jeli), in ga spremjajo bolj umirjeni ritmi. Obstaja nekaj izvrstnih posnetkov, ki zajamejo dele teh dogodkov: Famoudu Konate (1991) posnet v Conarcy-ju, Adama Drame (1994) posnet v Bouake in Yamadu Doumbia (1994) posnet v Bamaku. Na teh posnetkih je slišati Bobnanje, ki vodi ples; slišati je stopnjevanje tempa in dolge zaključke z standardiziranimi ritmičnimi formulami, ki označujejo iztop plesalca.

Nacionalni in regionalni baleti so v nasprotju z vaškim bobnanjem koreografirani, z več plesalci, ki se gibljejo enotno. Pionirji koreografije afriškega plesa, kot Fodeba Keita, so rešili problem ne-sodelujočega občinstva, ki se je dolgočasilo ob dolgih obdobjih plesanja na en sam ritem, z koreografiranjem del, v katerih si različni ritmi in plesi sledijo v naglem sosledju. Video performans Les Ballets Africains (1991) je živa podoba tega koncepta. V dobri uri, kolikor traja koncert, se zvrsti več kot trideset ritmov in plesov, pri čemer trajajo nekateri ritmi manj kot minuto, spet drugi pa tudi po deset minut, s čimer ponovno potrjujejo pomembnost določenih ritmov (na primer Dundumba). Ritmi prihajajo iz vsepovsod in so prirejeni djembi, čeprav se originalno igrajo na drugih glasbilih. Tak koncept performasa zahteva obsežne skupinske vaje. Kar je izgubljeno z spontanostjo je nadomešceno z kreativnostjo v kompoziciji. Prehode igra celotna zasedba enotno, možni pa so tudi prehajanja med poliritmijo in monoritmijo. Taka kompozicija je pri vaškem bobnanju odsotna.

Kljub vtisu, ki ga pusti običajno veliko število učencev na učnih urah djembe, in številni spremljevalni ritmi, ki krožijo naokrog, so ponavadi djembe ansambli v Afriki maloštevilni, igrajo pa le omejen nabor ritmov. Posnetki imajo zasedbe od solo djembe brez spremljave, solo djembe z spremljavo dunduna, pa do petih djemb. Minimalen ansambel zajema vodilno djembe, djembe za spremljavo, ponavadi pa so uporabljeni še dva ali trije dunduni. Standardni ansambel je torej sestavljen iz dveh djemb in dveh dundunov (Mamadou Kante 1994), dveh djemb in treh dundunov ( Mamady Keita 1989, Famoudou Konate 1991) ali iz treh djemb in treh dundunov (Adama Drame 1994, Mamady Keita 1995). Številop dundunov je omejeno na tri, medtem ko se lahko število djemb povečuje, pri čemer si djembe pogosto razdeljujejo vloge (ritme). Več kot dva spremljevalna ritma sta redka in ponavadi kreacija vodje.

Na djembi obstajajo trije osnovni udarci (ton, bas in slep), ampak samo dva zares osnovna spremljevalna ritma: slep . . slep slep . ton ton , in slap . ton slep . bas ( pike pomenijo pauze; zadnji bas se v Gvineji ponavadi ne igra). Dolocene fraze vodilne djembe so značilne za določenemu ritmu, vendar je dundun tisti ki določa prepoznavnost pesmi. Vokalizacija za določene udarce za razliko od nekaterih drugih Zahodno-Afriških kultur nima sistema. Nekateri učitelji sicer pojejo ritme učencem, ampak le za učenje ritmov, in to tako, da ni niti konsistentne razlike med slapom in tonom.

Val posnetkov, ki je naletel na dobrodošlico pri neafriški publiki ni skladen z Afriškim okusom. V Maliju in Gvineji je lokalna glasbena industrija izdala mnogo kaset tradicionalne in moderne glasbe, pa vendar en žanr očitno manjka - kaset z bobnanjem se očitno ne dobi nikjer. Bobnanje ni za poslušanje marveč za ples in zahteva živo glasbo. Djembe so včasih del spremljave vendar ostajajo v ozadju, razen v redkih solih. Kjer pride v ospredje djembe se pogosto skuša poudariti bolj spiritualen vidik, tako kot v tesnobni pesmi Oumou Dioubate, Lancy (1993), kjer opisuje pakt ki ga sklene z Alahom, potem ko ji umreta novorojena dvojčka. " Če mi daš zmožnost, o Alah, da porodim otroka, ki me bo lahko poklical 'mama', potem ti bom posvetila sveti Moribadjassa ples, " poje, nato pa rodi otroka Lancey-ja in ko ga sliši da jo sliši začne klicati ženske sveta, naj ji pomagajo plesati sveti Moribadjassa. V tem trenutku vstopi djembe.

Namesto zaključka: Djembe imajo dolgo in široko razširjeno tradicijo v Zahodni Afriki. V tem se skriva mnogo več kot le fizična umetnost gibanja rok, z namenom proizvesti ritem; ti ritmi in plesi imajo za celostnost kulture vitalne pomene. Prezema vse vidike tamkajšnjega življenja: od pobiranja poljšcin, do porok, iniciacij in skrivnih obredov - djembe je tam, da vodi dogodek. Afriški učitelji v tujini so odgovorni za zvesto podajanje tradicij tujim študentom, na nas pa je, da jih najdemo, se poučimo o njihovi kulturi, da se učimo zvokov mojstrovin in jih morda celo obišcemo v njihovih krajih. Sicer bo njihova pesem od ust do ust izgubljala sebe, dokler ne bo oropana svojega bistva.


prevedeno po:
* Eric Charry: A guide to the Jembe, source: http://echarry.web.wesleyan.edu/jembearticle/article.html;
prevedel Tone Poljanec