POD NIČLO / BELOW ZERO
IME MI JE DAMJAN / MY NAME IS DAMIAN
UNTERM STRICH: Erzählungen aus Slowenien
Gledališka predstava IME MI JE DAMJAN /
MY NAME IS DAMIAN – a theater solo piece
NA SVOJEM DVORIŠČU - IN ONE'S OWN BACKYARD
LEZBIČNA ZGODBA – LITERARNA KONSTRUKCIJA SEKSUALNOSTI
MEIN NAME IST DAMIAN
JMENUJU SE DAMIÁN
IME MI JE DAMJAN (v srbščini)
VZPOREDNICE
TRETJI SVET
ČESA NISEM NIKOLI RAZUMELA NA VLAKU

Lambdine knjige je mogoče naročiti po internetu: www.skuc.org.
30%-ni popust in dostava na dom

POD NIČLO
Pod ničlo je zbirka trinajstih kratkih zgodb: Moja gora, Igre z Greto, Proculin, Zarek, Pod ničlo, Kože, Zgodba, Ključ od veceja, Berlin – Metelkova, Rastlinjak, Artistka, Bencinska črpalka in Polet.

Predstavitev in kritike
Kratke zgodbe Suzane Tratnik, ki sestavljajo zbirko Pod ničlo, so literarno iskanje celovitosti in polnosti z združevanjem dveh različnih, že kar nasprotnih polov; kritičnega in lezbično aktivističnega, ki je ves čas v gardu proti vsemu malomeščanskemu, kompromisarskemu, proti splošnemu družbenemu sprenevedanju in ravnanju po zadnji modi. Drugo plat te proze predstavlja fantastika, ki se ves čas vmešava in riše utopije, varne kraje in tople objeme, vse tisto torej, za kar si je vredno prizadevati, pa če je še tako nedosegljivo. Vendar v tej prozi ne gre za aktualiziranje spora med lepo dušo in grdo empirijo, za kar poskrbijo predvsem zadržani komentarji, natančna umestitev dogajanja na subkulturno sceno in pogumno soočenje z lastno (avto)destruktivnostjo.
Matej Bogataj, recenzija na platnici, 1998
___

BELOW ZERO

Published in Ljubljana, Slovenia in 1998 at The ŠKUC publishing house - Lambda Collection, financially supported by the Slovenian Ministry of Culture.

Pod ničlo includes thirteen short stories: My Mountain, Playing Games with Greta, Proculin, Spell, Bellow Zero, Skins, Story, The Key to a Water Closet, Berlin - Metelkova, Greenhouse, Woman Artist, Gas Station, and Flight.

Introduction and reviews
Suzana Tratnik's short stories, compiling the anthology Below Zero, are written in a literary search of wholeness and fullness by the merging of two different, almost counter poles - the critical one and the lesbian-activist one. The lesbian-activist pole is constantly on its guard against anything bourgeois and compromising, against general social pretentiousness and expectations, and against being victims of the latest fashion. The other side of this prose represents fantastical, which constantly breaks through the narration and illustrates utopias, safe sites and warm embraces - thus all the objectives become worth struggling for in spite of being almost inevitably unattainable. But this prose does not reanimate the everlasting conflict between the beautiful soul and ugly empiricism; this is provided especially by restraint comments, by exact settlement of literary happenings in subculture, and by courageous confrontation with author's own (self)destruction.
- Matej Bogataj, the book cover recension, 1998

Vrni na vrh / To top

IME MI JE DAMJAN
Roman je izšel pri založbi ŠKUC – Zbirka Lambda (Ljubljana, 2001), s podporo Ministrstva za kulturo.

Predstavitev in kritike
Suzana Tratnik v romanu Ime mi je Damjan odkrito piše o svetu (spolnih) drugačnežev na družbenem robu. Že v kratkih zgodbah pa ni nikoli “programsko” razdelovala različnih spolnih usmeritev svojih junakov/junakinj in temu načelu sledi tudi v romanu - različne usmeritve so stvar nekega posameznika ali posameznice in vsakršno “presojanje” o tem prepušča bralcu oziroma bralki. Tak pristop je v slovenskem prostoru nedvomno izviren in dragocen korak naprej.
Roman je strukturno in stilno domiselno in vešče izpeljan. Bralcu gre najbolj v slast hlastnost in ritmična neučakanost pripovedovanja, sicer samo spretno izpeljana podvojitev junakovih osebnostnih značilnosti, ki tako prikliče vzdušje njegovega sveta. To je razlomljen svet odraščajočega devetnajstletnika, ki svojo avtonomijo vzpostavlja na skrajen, brezkompromisen in hkrati zelo samoten način – skoz odpoved svojemu imenu in pripisani ženski družbenospolni (gender) identiteti. Se pa zato veliko bolje znajde v razkroju. Zdi se mu samoumeven in v njem ne vidi pravzaprav nič shizmatičnega, saj se mu zoperstavlja s svojo, Damjanovo potjo, na kateri je imel veliko opravka s socialnimi službami, psihologi, družinskimi spori itn. Zato so mu vse zgode, ob katerih bi romantični um klonil, razsvetljenski pa se angažiral, zgolj vsakdanji dogodki v “centrifugi njegovega življenja”, ki jo osvetljujejo zlasti namigi na križanja razrednih in spolnih diferenciacij. Ime mi je Damjan je roman, ki s sočnim jezikom briljantne monokomedije nasmeje, s spretno izpeljano zgodbo napetega psihološkega filma pa povleče v branje na dušek. Vendar namen prežemajoče zabavljivosti nikakor ni prekrivanje ali lajšanje junakovih oziroma junakinjih otroških travm in drugih nevšečnosti, ampak povezovanje pripovedi v polnovredno izjavo.
___

MY NAME IS DAMIAN
A novel, published in Ljubljana, Slovenia in 2001 The ŠKUC publishing house - Lambda Collection, financially supported by the Slovenian Ministry of Culture.

Vrni na vrh / To top

UNTERM STRICH: Erzählungen aus Slowenien

Milena Verlag 2002, Wien
Aus dem Slowenischen von Andrej Leben, mit einem Nachwort von Helga Pankratz.

Suzana Tratniks Geschichten spielen auf dem land, in der Kindheit, in der Stadt, in den Bergen, in der Nacht, in der Phantasie. Realität, Erinnerungen und Träume verschmelzen zu erlebter Wirklichkeit, aber auch der meist retrospektive Blick auf die Welt beruht eigentlich auf verschiedenen Assoziationsketten. Die Stärke der Texte liegt in der kompromisslosen Schilderungen der zerbissenen Psyche der Ich-Erzählerin und in den einfühlsamen Milieustudien der Laibacher Subkultur. Das sind auch die beiden Pole, zwischen denen sich die Prosa Tratniks bewegt. Hier dominiert der gesellschaftskritische Aspekt, dort die Gefühlswelt der engagierten Lesbe, die ohne Rücksicht auf sich selbst nach Wahrheit und Liebe sucht.
- LAMBDA-Nachrichten 4/1998

Vrni na vrh / To top

Gledališka predstava IME MI JE DAMJAN

Avtorica: Suzana Tratnik
Režija in dramaturgija: Alen Jelen
Igra: Neva Jana Flajs
Lektor in glas: Tomaž Gubenšek
Kostumografija: Maja Ljubotina
Glasbena oprema: Xenia Jus
Produkcija: ŠKUC gledališče, 2002

Premiera: 6. junij 2002, Atelje 2050, Ljubljana

Ponovitve:
2) 7. junij 2002, Galerija ŠKUC
3) 11. junij 2002, Atelje 2050
4) 14. junij 2002, Galerija ŠKUC
5) 20. junij 2002, Klub Monokel
6) 20. julij, Pretorska palača, Primorski poletni festival, Koper
7) 15. avgust 2002, Poletna scena, Nova Gorica
8) 1. oktober 2002, Teater v Galeriji, Galerija ŠKUC
9) 18. oktober 2002, Festival LUPA, Klub Monokel
10) 19. december 2002, Pekarna/Gustaf, Maribor
11) 15. februar 2003, Klub mladinski center, Brežice
12) 18. april 2003, Aprilska identiteta, ZUIM, Kamnik
13) 23. maj 2003, Kosovelov dom, Sežana
14) 25. julij 2003, Dobimo se pred Škucem, Galerija ŠKUC
15) 16. december 2003, My Name is Damian, prevod in lektura: Elizabeta Žargi, Teater v Galeriji, Galerija ŠKUC
16) 23. april 2004, Škuc - 20 let gejevskega in lezbičnega gibanja, Klub Tiffany, Metelkova mesto
17) 19. junij 2004, Mercredi Special nuit queer, Kunsthaus, Graz (Avstrija)

Predstavitev in kritike
Damjan je devetnajstletnik, na svojstven način izgubljen na križišču spolnih identitet in usmerjenosti. Je pa upornik, ki mu nikoli ne zmanjka razlogov: starši ga ne razumejo, šola mu ne diši, prijatelji ga lomijo, punce so svojeglave. Poleg vsega pa je svet že tako in tako narejen za druge, za “tavisoke”, ki jim je že vse prištimano in na pladnju prineseno, zato sploh nima smisla, da bi se človek, ki se je rodil kot “tanizki”, v življenju kaj preveč pretegoval.
Zato ni čudno, da Damjan rad žurira, pozabi na probleme in kaj popije. In takrat se ga ne sme dražiti, ker znori. Pa saj vsak znori, če se ga nažre, Damjan pa še posebej, gotovo ima kakšne probleme. Ko se je stepel s svojim fotrom, je bila cela štala doma in mat se je zbala, da se bosta foter in Damjan pobila. To bi bilo škoda, če bi se pobili, saj so v resnici čisto v redu familija. Zato je Damjan pristal pri psihologu, čeprav ni vedel, kako se je treba tam obnašati in kaj hoče psiholog od njega. A je le nekaj izvedel, o neki vezi med njim in fotrom, ki naj bi ju vlekla skupaj in narazen. Skupaj in narazen.
Obiski pri psihologu Damjana niso umirili in pozneje ga starši pošljejo na skupino za samopomoč, kjer naj bi mu na vsak način odprli glavo - in Damjana nič ne briga, če bo zdaj zasmrdelo. Tako se je znašel v skupini pijancev in džanksov, luzerjev, s katerimi se ne more poistiti, saj ima v primerjavi z njimi veliko več življenjskih izkušenj, od indijanskih do slovenskih, kar na skupini tudi pove. Velikokrat odpre usta samo zato, da bodo drugi vedeli, kaj se pravi počenjati pizdarije. Kaj pomeni poznati klošarje, pijance, kurbe, direktorje, pedre, Slovence in čefurje - vse od najvišjih do najnižjih. Damjan mimogrede razkrije paleto razrednih obarvanosti in z levo roko pokaže svoje mesto na njej. Seveda ni tako butast, da ne bi vedel, kam sodi: v ljubljanske Moste. In tam bo najbrž ostal do konca svojega življenja.
Ko se je udeležil terapevtske skupine, se je sicer zaklel, da bo molčal, sedel bo tam in bo tiho ko rit, saj se med norci ni znašel po svoji volji. Za udeležbo na skupini je tastarim dal en sam pogoj: da se sme imenovati Damjan. Kljub temu na skupini za samopomoč rad odpira usta in kaj pove, že zato, da bi jih s svojimi prigodami zaprl drugim in da bi Vlado, socialni delavec in vodja skupine, imel kaj zapisati.
Hlastnost in ritmična neučakanost Damjanovega pripovedovanja je sicer samo podvojitev junakovih osebnostnih značilnosti, ki tako prikliče vzdušje njegovega sveta. To je razlomljen svet odraščajočega devetnajstletnika, prevelikega otroka in premajhnega odrasleža, ki svojo avtonomijo vzpostavlja na skrajen, brezkompromisen in hkrati zelo samoten način - skozi odpoved svojemu imenu in pripisani ženski identiteti. Lepega dne je pač šel tja na urad in se preimenoval v Damjana, ne da bi mu kdo upal ugovarjati. To je bila res dobra fora, še njegov prijatelj Roki se je hotel preimenovati, pa si ni upal. Preimenovanje res ni za vsakega, Damjanovi tastari so znoreli in cele Moste so ga opravljale. Pa je možato prenesel vse posledice in trdno nosil svoje novo ime. Ime, ki so mu ga starši dali ob rojstvu, je povedal samo njej, ki jo je imel zares rad. Nela ga je namreč sprejela takega, kot je. Čeprav ji je nekoč v pijanosti prerezal žile - ampak to se zgodi, če preveč popiješ, folk pa potem širi neverjetne zgodbe o tebi. Žal pa je njegova draga Nela, bodoča socialna delavka, včasih znala biti tako prekleto zakomplicirana in videti probleme tudi tam, kjer jih še ni bilo.
Damjan se zaradi svoje privzete moške identitete seveda sreča z getoizirano kulturo drugačnih spolnih izbir na družbenem robu, ki pa je nalašč noče prepoznati za svojo. Damjan hoče biti in postati gospod tako ali drugače. Ker je to njegov edini zares razpoznaven in jasen življenjski cilj, so mu vse margine tuje in odvratne. Zato si tudi kot redni obiskovalec Roza diska, ki z veseljem prijateljuje s pedri in lezbijkami, pripiše normalnost in povprečnost - tisti, ki v njem vidijo neprilagojenega čudaka, so si sami krivi za to. No, pa saj ga vsi sprejmejo. Če pozneje izvedo, da je pravzaprav ženska, je že prepozno. Čim Damjan odpre usta, je vse urejeno, saj zna nasmejati staro in mlado, tiste iz mesta in tiste iz vasi ... Zato njegove spolne različnosti ali usmerjenosti ni mogoče obdelovati ne “programsko” ne “terapevtsko”.
Damjan je vendar upornik, ki se v svetu razkroja veliko bolje znajde; zdi se mu samoumeven in v njem ne vidi pravzaprav nič shizmatičnega, saj se mu zoperstavlja - oziroma se mu nalašč prilagaja - s svojo potjo, z Damjanovo potjo, na kateri je imel veliko opravka s socialnimi službami, kapsi, psihologi in podobnimi zastopniki socialnega reda in miru. Zato so mu vse zgode, ob katerih bi romantični um klonil, razsvetljenski pa se angažiral, zgolj vsakdanji dogodki v “centrifugi mojega lajfa”. Tako Damjan v skupini za samopomoč besno, ihtavo, a tudi navdušeno žene centrifugo svojega življenja; nenazadnje je dobil priložnost, da lahko govori in govori, vsi drugi pa ga pozorno poslušajo. Z zabavnimi zgodbicami, butastimi štosi in lokalnimi škandalčki razpreda o svojem bivanju in razdre tudi kakšno travmatično toččko svojega lajfa. Saj namen prežemajoče zabavljivosti nikakor ni le prekrivanje ali lajšanje junakovih oziroma junakinjih otroških travm in drugih nevšečnosti, ampak povezovanje pripovedi v polnovredno izjavo. Ki je pa junak noče izkoristiti za spremembo v slogu “osebnostne rasti”. Prav narobe. Potem ko je povedal, kaj je njegova najhujša kronična bolezen, kako je naučil pameti Sineta, Brineta in Joca iz Most, zakaj ni postal športnik, pa tudi ženska ne ... po vsem tem je ugotovil, da se na skupini za samopomoč še najbolje počuti. Počuti se kot gospod, ki samo poležava in poseda. Še preden so pošteno položili terapevtske roke nanj, si je Damjan že uresničil svoj življenjski cilj - nalašč.
Zdaj se v skupini za samopomoč, kamor so ga na silo vpisali njegovi tastari, počuti odlično. In z veseljem bo še enkrat pognal centrifugo svojega lajfa in razkril, kaj se pravi za vsako ceno stopati po svoji poti.
___

MY NAME IS DAMIAN – a theater solo piece

Author: Suzana Tratnik
Director/Dramaturg: Alen Jelen
Actress: Neva Jana Flajs
Voice: Tomaž Gubenšek
Costumes: Maja Ljubotina
Music: Xenia Jus
Production: The ŠKUC Theatre, 2002

Premiered on June, 6th, 2002, Atelje 2050, Ljubljana

Abstract
My Name is Damian is a monodrama written by Suzana Tratnik as an adoption of her novel. The story is about 19-year old boy Damian who finds himself in a self-help group for youth with different »behaving problems«. He slowly discovers his problems although speaking about them in a funny way, always trying to present himself as a »winner«. Damian was born as a girl but he neglects this fact saying he has changed his name – and life – to a male one by his own choice. He spends a lot of time with lesbians and gays but he does not consider their issues as his own. He fells in love with a lesbian girl, he is deeply in love but still needs to play his male part and neglect any kind of homosexuality. Damian slowly explains in the group why he and his female lover had to separate at the end, what happened with him and his father when Damjan was still »a little father's girl«, and why he ended up in the self-help group in the first place.

Vrni na vrh / To top

NA SVOJEM DVORIŠČU

Izšlo pri Založbi ŠKUC – Zbirka Lambda (Ljubljana, 2003), s podporo Ministrstva za kulturo.

Predstavitev in kritike:
To je zbirka štiridesetih kratkih zgodb, pravzaprav utrinkov, reminiscenc in hkrati asociacij dogodkov iz le navidez ločenih obdobij otroštva in odraslosti. Zbirko začenja otvoritvena zgodba z naslovom Lajna, ki ulično lajno predstavlja kot opozorilo o večnem ponavljanju in kot znamenje prikritih in zamolčanih pripovedi v ozadju.
Prepletanje in ponavljanje prizorov tako imenovane središčnosti in obrobnosti v njenih številnih oblikah, razvidnih tudi iz navidez najnavadnejših prigod in doživljanj. Zgodbe ne razdelujejo in ne luščijo nikakršne deklarirane in zamejene “drugačnosti”, varno ločene in prerezane od središčnosti in potrebne “pri(po)znanja”, temveč jo kvečjemu prikazujejo kot neločljivo življenjsko stalnico, ki jo je mogoče razvozlati (še)le v soodvisnosti od našega pogleda. In prav ta zorni kot je tisti, s katerim avtorica izpostavi neki prizor ali dogodek iz otroštva ali mladosti in mestoma najde asociativno povezavo ali celo ponovitev v življenju odraslega. Zgodbe, ki jih je napletlo otroštvo zvečine prvoosebne pripovedovalke, govorijo o trčenjih z velikim, a še kako nekoherentnim zunanjim svetom, o tistih vozliščih, ki jih je mogoče premostiti in absorbirati le z novim korakom na poti odraščanja oziroma – s sprenevedanjem, da zares odraščamo. Taka vozlišča so nasprotja med naučenim, oziroma že kar samoumevnim, in presenetljivimi izkušnjami, ki razpirajo in rahljajo šive varno sklenjenega otroštva. Izkušnje namreč nikakor ne potrjujejo že znanega in videnega, temveč pripovedovalki nenehno prestavljajo meje in pretresajo varne predstave o tem, kaj naj bi bilo središče in kaj obrobje njenega sveta, kje se neha dobro in kje vstopa zlo, kdaj se spoznanja sprevržejo v zmote in narobe.
Vprašanje o osredinjenosti in obrobnosti sveta se ponovi v kratkih zgodbah, ki orisujejo prizore odrasle pripovedovalke, ki se ravno tako spoprijema z navidezno vsakdanjimi in celo sprejemljivimi okoliščinami – te ostajajo enako gospodovalne in nelogiččne kot v otroštvu – njeno orožje pa so lahko molk, neodzivanje, teoretično znanje ali tudi cinizem »objektivnega« razuma. In seveda humor, ki tako rekoč vsem prozam v knjigi pušča izjemen pečat.
Posebnosti, drugačnosti in odstopanja so zanimale avtorico kot ne(iz)ločljive življenjske stalnice. Poleg tega me v vsaki zgodbi zanima pripovedovati o nečem drugem. Kjer je pričakovana zamorjenost, se rodi nepričakovan humoren zaplet. Povedati hoče tisto, kar ponavadi odpravimo, češ to pa je že druga zgodba. Kaj pa je tista druga zgodba?
___

IN ONE'S OWN BACKYARD

Published in Ljubljana, Slovenia in 2003 at The ŠKUC publishing house - Lambda Collection, financially supported by the Slovenian Ministry of Culture.
In One's Own Backyard is a collection of 40 short stories from childhood, school years and adulthood.

Vrni na vrh / To top

Lezbična zgodba – literarna konstrukcija seksualnosti
(ŠKUC-Lambda, 2004)

Podlaga za pričujočo knjigo je avtoričina magistrska naloga Lezbična zgodba – literarna konstrukcija seksualnosti. Poudariti velja tako znanstveno inovativnost kot aktivistično artikuliranost dela: kombinacija je sicer prevladujoči model v sodobni literaturi o tej temi. Suzana Tratnik se s svojo knjigo vpisuje v tekočo diskusijo v svetu, in čeprav to morda ni bil njen poglavitni namen, s tem stopa iz varnega zavetja alternative in marginalne pozicije. Njeno obvladovanje teme, avtoriteta znanja torej, tako postaja ključni element pristopa in nepovratno spreminja standarde pisanja o lezbičnosti v Sloveniji.

Iz recenzije dr. Svetlane Slapšak

Vrni na vrh / To top

Mein Name ist Damian: Roman
Milena Verlag 2005, Wien

Aus dem Slowenischen von Andrej Leben, mit einem Nachwort von Helga Pankratz.
ISBN 3-85286-128-4

Damian hieß früher Vesna, ist biologisch weiblich, 19 Jahre alt und wegen ihrer bzw. seiner Schwierigkeiten zu Hause und in der Schule von den Eltern in psychologische Be-handlung geschickt worden. Diese Gruppensitzungen sind der Anlass für Damians Aufzeichnungen, ein Tonbandprotokoll, in dem er über seine Vergangenheit, die Familie, die Therapie, den Alltag, seine Kumpels und über seine große Liebe Nela erzählt.
Provokant, nonkonformistisch und selbstironisch. Psychologische Tiefe, ohne jemals mitleidheischend oder erklärend zu sein, und erfrischender Humor prägen Tratniks tempo-reiche Erzählweise, die aus dem Slang, der Alltagssprache schöpft und zugleich ihren eigenen literarischen Stil präsentiert.

Vrni na vrh / To top

Jmenuju se Damián
One Woman Press 2005, Praga
www.owp.cz

Vrni na vrh / To top

Ime mi je Damjan
Deve 2005, Beograd
www.deve.org.yu

Prevela sa slovenačkog Ana Ristović.

Kontroverzna i duhovita pripovest savremene slovenačke autorke o retkom životnom iskustvu i sudbini društveno neuklopljene osobe. Veštim pripovedačkim postupkom autorka se poigrava čitaočevom percepcijom roda glavnog junaka.

Vrni na vrh / To top

Vzporednice
ŠKUC-Lambda, Ljubljana 2005

Ko sem prebrala svojo prvo knjigo, v kateri se na koncu giljotina in revolucija le srečata, čeprav to ni naravnost povedano in zato nekateri iz sorodstva knjig ne razumejo, mi je stara mama za prebiranje med čuvanjem na vrtu podarila knjigo O duhovih. Rekoč, da obstaja še tisti drugi svet. Hotela sem vedeti, kateri drugi svet je to in kje je takrat, ko smo v prvem. Knjiga o nezemeljskih duhovih je imela črne strgane platnice, ker so jo bojda nekoč nekomu dobesedno iztrgali iz rok. Poleg tega je ta knjiga šla skoz mnoge roke, ampak tiste prve, iz katerih je bila iztrgana, so bile menda mrtvečeve.

Suzana Tratnik je za zbirko kratkih zgodb Vzporednice prejela nagrado Prešernovega sklada 2007 za literaturo.

Vrni na vrh / To top

Tretji svet
Cankarjeva založba, Ljubljana 2007

Suzana Tratnik se po več odličnih knjigah kratke proze, ki so odmevale v Sloveniji in tujini, vrača k romanu, žanru, s katerim se je prvič spoprijela v besedilu Ime mi je Damjan. Če se naslovni lik tega romana ni docela opredelil glede svoje spolne identitete, je junakinja Tretjega sveta odločena, vendar svojo odločitev potrjuje. Bridko duhovito pisanje protagonistke, ki se zna uspešno in diskretno ponorčevati tudi iz same sebe in iz družbenih skupin, ki jim pripada.
Enaindvajsetletna junakinja Alenka se sredi osemdesetih let udeleži svetovne lezbične konference v Ženevi. Ta politična, socialna, čustvena in seksualna izkušnja ji potrdi in osmisli lastno identiteto in hkrati prinese spoznanje, da kot lezbijka v svoji socialistični državi nima zaledja in prihodnosti. Na konferenci se v praksi seznani s konceptom Tretjega sveta in položaja žensk v njem.
Po Alenkini vrnitvi v Jugoslavijo tretji svet postane sinonim za njen osebni svet, saj ni možnosti, da bi lezbično skupnost z ženevske konference združila z okoliščinami, v katerih živi doma. Zgodba v Ljubljani opisuje junakinjino slovo od prijateljic, ki so ji nekoč predstavljale glavno življenjsko oporo, umeščanje v umetniško in alternativno sceno ter soočanje z lezbično identiteto brez socialnih korenin. Konec osemdesetih se ujema z Alenkinim zasilnim privajanjem na okolje ter s spoznanjem, da je nastajanje nove lezbične skupnosti enako pomembno kot minljive osebne ljubezenske peripetije. Prvi poskus srečanja lezbijk v tedanji Jugoslaviji poteka na ozadju zlovešče napovedi bližajoče se vojne v devetdesetih.

Knjigo lahko naročite tudi na spletni strani emka.si

Vrni na vrh / To top

ČESA NISEM NIKOLI RAZUMELA NA VLAKU
Študentska založba, Ljubljana 2008

Predstavitev
Zbirka Česa nisem nikoli razumela na vlaku nadaljuje in nadgrajuje prepoznavno pisavo Suzane Tratnik; zgodbe so nadaljevanje tistih iz Vzporednic, kjer je bil svet opisan skozi pretežno otroške oči, zdaj pa so njene osebe po večini nekoliko odrasle in počasi postajajo tiste, pred katerimi so jih ves čas svarili. Junakinje in junaki najraje potujejo z vlakom-nekateri morda prispejo v pokrajino, ki pa je le njihova lastna. Zato ne preseneča, da tu in tam kdo skoči z vlaka ali pa sreča potnika, ki ga ni več. Posebneži in obstranke se opirajo samo na svojo filozofijo brez ustaljenega voznega reda, v resnosti, s katero poskušajo oponašati vsakdanje življenje, pa so sila zabavni. Tisto, česar nikakor ne morejo razumeti na vlaku, so prej kot nedojemljivi čudeži le gole banalnosti, ki jim parajo živce. Proza Suzane Tratnik, prozaistke, publicistke, prevajalke, sociologinje se nenehno razvija, od prvih zbirk kratke proze in romanov o zagatah spolne identitete pa se suklja okoli enih in istih motivov, ki bi jih lahko najlažje povzeli kot zavzemanje za manjšine in manjšinskost, enkrat za tiste z drugačnimi bivanjskimi in spolnimi praksami, drugič za tiste, na račun katerih se družba, večina, sploh utemeljuje. V tej prozi posodi glas obstrancem vseh vrst, pri tem pa kaže veliko jezikovno občutljivost in natančno obvladovanje jezika.

Knjigo lahko naročite tudi na spletni strani: http://www.beletrina.com/

Vrni na vrh / To top