Pravilnik o priznanjih ZDUS
Tekoče leto
Arhiv
Pravilnik o priznanju "Bršljanov venec"
Tekoče leto
Arhiv

Priznanje "Bršljanov venec" arhiv

Leta 2006 je nanovo uvedena nagrada bršljanov venec, ki ga je komisija soglasno prisodila Ediju Majaronu, po izobrazbi glasbeniku, ki pa se z lutkami ukvarja od svoje mladosti. Pričel je v takratnem Mestnem lutkovnem gledališču, kasneje ustanovil Lutkovno gledališče "Jože Pengov" in tam režiral, igral in animiral. Veliko je gostoval po jugoslovanskih lutkovnih gledališčih.

Poseben mejnik v slovenskem lutkarstvu je bila jesen 1979, ko je Majaron prevzel umetniško vodstvo Lutkovnega gledališča Ljubljana (LGL). Pomembno je vplival na repertoar, njegovo umetniško vodenje zaznamujejo sodobna lutkovna besedila s posebnim poudarkom na slovenskih novitetah. Kot umetniški vodja in kot režiser je zaslužen za visoke umetniške dosežke osrednjega slovenskega lutkovnega gledališca.

Najvidnejše njegove igre so Gugalnica Franeta Puntarja, Mali princ Antoina de Saint-Exuperyja, Sanje o govoreči češnji Milana Dekleve in po odhodu iz LGL Pravljica o carju Saltanu A. S. Puškina, za katero je leta 1988 prejel nagrado Prešernovega sklada, ter Aristofanova Lizistrata. LGL je utrl pot v svet in na mednarodne festivale. Dolga leta si je prizadeval vzpostaviti mednarodni lutkovni festival v Ljubljani, kar mu je uspelo kot sekretarju UNIMA - Slovenija s festivalom UNIMA 92. Odtlej je festival bienalni in Majaron je njegov oče.

V 90-ih letih je v neinstitucionalnem Freyer teatru režijsko oblikoval znamenito uprizoritev Cankarjevega Pohujšanja v dolini Šentflorjanski. Lutkarstvo je začel tudi poučevati, in to na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, kjer dela kot redni profesor. Majaronov režijski opus za otroke in odrasle je že zdavnaj presegel magično število stotih uprizoritev. S svojo režijsko poetiko je vplival na razvoj lutkovnega gledališča. Poglobljeno in iskateljsko se je osredotočil na odnos med igralcem in lutko ter prepletal najrazličnejše kombinacije. V domišljenih in vrhunskih kreacijah je dosegel pretanjeno dramaturško sozvočje likovnih in zvočnih, glasbenih elementov, tako da pogosto delujejo kot celovite, zaokrožene partiture.