|
PROGRAM (izberi dan)
17. 10. | 18. 10.
| 19. 10. | 20. 10.
| 21.10. | 22.10.
UVODNE BESEDE - O FESTIVALU
ČETRTEK, 17.10.2002
• po 22.00
Filmski in DJ večer
 
organizator: Teater Gromki
prizorišče: Metelkova mesto, Klub Gromka
V množici različnih prostorov na območju AKC Metelkova mesto
je klub Gromka med najmanjšimi, najintimnejšimi. Ta naša "velika
dnevna soba" pa je v vsej svoji krhkosti vseeno zelo primerna
za najrazličnejšo ponudbo. Kar je izšlo iz slavne torkove Tajne
lože živih, pirotehničnih in improvizacijskih aktivnosti znamenitega
Teatra Gromki, to je danes pester program, to je gostoljuben
prostor, odprt pet noči v tednu. Naša deviza je "nadzorovano
svoboden koncept", v katerem najdejo svoj kotiček pod soncem
poučna predavanja, duhovit teater, pesniški večeri, improvizirane
in eksperimentalne intervencije, znani in manj znani filmi,
pogumni in začetniški didžeji, tiskovne konference, politična
debata in tiho, komunikativno klubsko družabljenje.
Informacije: www.ljudmila.org/metelko
Metelkova mesto
Pobudo za konverzijo vojašnice na Metelkovi v multikulturni
center zasledimo najprej pod preprostim imenom "Celica"
v zapiskih srečanj Gibanja za kulturo miru in nenasilja.
Poleti 1990 se je v projektu "Celica - Mreža za Metelkovo"
zbralo prek 200 partnerjev. Prostorske potrebe kulturnih ustvarjalcev
in ustvarjalk, ki so se zbrali v Mreži, so bile predstavljene
v programu Mreže za Metelkovo. Ta je v obliki pred-projekta
izšel oktobra 1990. Z njim so bile seznanjene vse ustrezne institucije,
vključno s štabom tedanje JLA.
Mreža za Metelkovo je bila kot društvo formalno ustanovljena
na ustanovni skupščini 22.12.1990, na zadnji praznik Dneva JLA.
Čeprav je bila JLA še vedno nameščena v vseh kasarnah v Sloveniji
in je bila zato zamisel o konverziji kasarne realno utopična,
se je Mreža lotila dela z vso resnostjo, že novembra 1991 je
tako razpolagala s statističnimi in empiričnimi podatki o dejavnostih
in potrebah kulturnih ter socialno kulturnih skupin v Ljubljani.
Jeseni 1991 je JLA zapustila Slovenijo. Vojašnice so bile nenadoma
prazne, zamisel o multikulturnem centru v bivšem štabu pa je
postala več kot samo realna. Mreža za Metelkovo se je v letu
1991 povsem posvetila neposrednemu, s pomočjo množičnih občil
pa tudi javnemu dialogu z ustreznimi institucijami, da bi tudi
formalno pridobila izpraznjene prostore. Uradno vlogo za pridobitev
vojašnice ob Metelkovi ulici je Mreža posredovala ustreznim
naslovom dne 15.11.1991.
V letu 1992 je bil program Mreže uvrščen v gradiva in končno
tudi v sklepe vseh ustreznih mestnih, državnih, strokovnih in
upravnih služb. Na osnovi tako doseženega soglasja med političnimi
odločevalci, se je Mreža za Metelkovo lotila stvarnega načrtovanja
na obljubljeni lokaciji. Z delom je začela na severnem koncu
vojašnice, ki vključuje več stavb v nekdanji zaledni bazi kasarne
(Šola, Pešci, Lovci, Hangar, Hlev, Garaže, Zapori). Dokončno
namembnost, ki opredeljuje program Mreže v severnem delu vojašnice,
sta Mesto Ljubljana in Vlada RS določili 3.4.1992. Mreža je
takoj nato ustreznim službam poslala prošnjo za stalno dovolilnico
za pregled objektov. To dovolilnico je 29.5.1992 tudi dobila.
Od tedaj so skupine potencialnih uporabnikov prostorov - članov
Mreže - objekte redno obiskovale in načrtovale podrobno prostorsko
razdelitev v stavbah. Vse je kazalo, da severni del kasarne
prehaja v roke ustvarjalcem in ustvarjalkam Mreže za Metelkovo
po normalni in legalni poti.
V tem času so posamezniki v Mreži začeli postavljati temelje
za informacijsko in dokumentacijsko službo (INDOK), definirali
so programske, koprodukcijske in promocijske cilje, večino časa
pa so posvetili prostorskim simulacijam na tedaj znanih kvadraturah
severnega dela. Ni odveč, če se spomnimo na fanzin in kasneje
revijo M'zin, ki je postajala iz številke v številko bolj samostojna
in kvalitetnejša. Obenem so člani Mreže pripravljali temelje
za novo organizacijsko obliko, ki bi bila za samo-upravljanje
dejavnosti in objektov primernejša, bolj organizirana in bolj
demokratična. Pripravili so projekt oblikovanja zavoda, skupščina
pa je kasneje odločitev o ustanovitvi zavoda tudi formalno potrdila.
To so bili zametki zavoda RETINA.
Zaskrbljenost zaradi pričakovane realizacije dotlej sprejetih
sklepov so člani Mreže izrazili na skupščini društva 30.6.1993:
"Večina delegatov je soglašala s serijo akcij, ki bi bile
vezane na pridobitev prostorov oziroma vselitev vanje do septembra
1993". Mreža ni želela prepustiti prostorov še eni uničevalni
zimi in je od mestnih oblasti zahtevala, da ji omogoči vselitev
že jeseni 1993. Če do tega ne bi prišlo po legalni poti, so
člani društva kot možno rešitev predvidevali tudi zasedbo lokacije.
V zvezi s tem se je oblikovala neformalna akcijska skupina,
ki je nato delovala skozi celo poletje 1993. Aktivnosti te skupine
so dobro dokumentirane in so bile zgoščeno predstavljene na
tiskovni konferenci 2.9.1993. Tiskovna konferenca je potekala
- kje drugje kot - na Metelkovi ulici. Tedaj se je prvič zgodilo,
da miličniki niso smeli odpreti vrat kasarne. Mreža je od mestnih
oblasti zahtevala odgovore - ki so prišli 9.9.1993. Tistega
dne se je začelo - naročeno s strani mestne vlade - vandalsko
rušenje nekaterih objektov v severnem delu kasarne.
10.9.1993 je skupina približno 200 samoorganiziranih ljudi ponoči
zasedla severni del vojašnice. Od zasedbe dalje so potekala
redna dnevna, kasneje pa tedenska forumska srečanja, na katerih
so imeli besedo vsi prisotni. Po enem tednu je mestna vlada
sprejela pravno nev-zdržen sklep o odklopu elektrike, kmalu
nato pa tudi vode.
Samo v prvih mesecih do konca leta 1993 se je na Metelkovi zvrstilo
kakih dvesto kulturnih prireditev, od likovnih razstav, koncertov,
literarnih večerov, do gledaliških predstav in nastopov številnih
znanih oseb v ciklusu "1001 noč na Metelkovi".
Naseljevanje prostorov je usmerjala t.i. Skupina za harmoniziranje
prostorskih interesov, ki naj bi poskrbela, da bi naseljevanje
prostorov kljub kaotični situaciji potekalo pod kontrolo in
da bi se čimbolj približalo predhodno načrtovani razdelitvi.
Osnovno izhodišče je bilo, da nobena naselitev ni dokončna in
trajna.
Ključni trenutek, ki je vodil v organizacijsko krizo na Metelkovi
in v kasnejše precej depresivno stanje, je nastopil decembra
1993. Zmanjkalo je energije, prišlo je do apatije, mnogi so
z Metelkove odšli, nekateri jezni, drugi razočarani, tretji
utrujeni. Na drugi strani je zaradi nemogočih pogojev (delo
in življenje v temi in mrazu) prihajalo do vandalizma, kraj
in vlomov. Na Metelkovi so se prek zime obdržale le redke dejavnosti,
kljub vsemu pa so se nekatere med njimi celo okrepile in obnovile
(na primer Channel Zero). V takem vzdušju je bila 11.1.1994
sklicana nova razširjena skupščina Mreže za Metelkovo. Ta je
zbrala le toliko energije, da je razpustila svoje formalno telo,
redefinirala članstvo, izvolila novega predsednika ter se odločila,
da na novo formirana Mreža soustanovi zavod RETINA. Ustanavljanju
Retine sta se pridružili še društvi KUD France Prešeren in Društvo
za razvijanje preventivnega in prostovoljnega dela. Retina naj
bi najprej pomagala urediti stanje na Metelkovi in nato postala
nekakšen servis za nevladne organizacije.
Poletje 1994 je na Metelkovo prineslo novo, najbrž usodno odločitev
Vlade RS. Južni, nezasedeni del vojašnice so namenili Ministrstvu
za kulturo, in sicer za programe Slovenskega etnografskega muzeja,
za Narodni muzej, Moderno galerijo, Upravo RS za varovanje naravne
in kulturne dediščine. Eno stavbo je namenila programom t.i.
neinstitucionalne kulture (Metelkova 6). To dejstvo je zamisel
o spreminjanju bivšega štaba vojske v kulturni center izpopolnilo
na najboljši možen način. Metelkova je postala center, ki v
svojem potencialu priča o kulturni dediščini, obenem pa odpira
prostor današnje ustvarjalnosti. V tem času so volitve v Ljubljani
konec leta 1994 prinesle v mestno upravo zasedbo, ki je kasneje
z majhnimi, a zanesljivimi koraki tudi severni, zasedeni del
Metelkove postopoma začela urejati. Prav zato so se metelkovci
toliko bolj potrudili ter v eno leto trajajočem javnem in odprtem
procesu izdelali raz-vojni načrt za Metelkovo, ki ga je izdal
zavod Retina v knjižni obliki. Razvojni načrt je vseboval tako
programske rešitve za posamezne stavbe kot spremne programe:
okolju prijazno načrtovanje v smislu urbane ekologije, kooperative
in javna dela kot možnost samozaposlovanja in s tem odpiranja
novih delovnih mest, oblikovali pa so tudi ustavo oziroma osnovna
načela, po katerih naj bi se ustvarjalci ravnali na Metelkovi
in s tem zagotovili, da bo varovana pravica do različnosti in
svobode ustvarjalnosti. V letu 1995 so župan MOL, metelkovci
in Retina podpisali Protokol o urejanju razmer na Metelkovi
in se tako dogovorili, da bodo uredili najemne odnose, predvsem
pa umetnicam in umetnikom zagotovili normalne pogoje za delo
ter čim prej uredili priklope vode in električne energije. Na
osnovi programa Mreže za Metelkovo, sklepov mestne skupščine
iz leta 1993 in podpisanega Protokola, je mestni svet iz proračuna
za leto 1995 namenil tudi prva sredstva za obnovo severnega
dela vojašnice. Obenem so vsi izbrani uporabniki južnega dela
vojašnice z Ministrstvom za kulturo že uredili pogodbene odnose
in v drugi polovici leta so se začele priprave za prve adaptacije.
Medtem so v severnem delu vojašnice ves čas in brez prestanka
s kulturnim programom vztrajale številne skupine, posameznice
in posamezniki, ki so s tem dokazovali, da Metelkovo potrebujejo
in jo znajo uporabiti. Od zasedbe naprej so delovali različni
klubi, prireditvene dvorane, številni ateljeji, vadbeni prostori
in galerije v bivšem zaporu, ki je občasno gostom služil tudi
kot "hotel". V eni od stavb je svoj dom našla manjša
skupina t.i. squaterjev.
Voda in elektrika, kasneje pa tudi telefonija, so na Metelkovo
pritekli natančno po treh letih - septembra 1996, ko je bila
končana obnova prve stavbe "Lovci" v severnem delu
vojašnice. Tja so se po kratki izselitvi legalno naselila društva,
ki tvorijo t.i. Ženski center, sekciji gejev in lezbijk (danes
gejevski klub Tiffany in lezbični klub Monokel) ter skupina
Youth Handicaped Deprivileged. Takoj za tem sta električno energijo
in vodo dobili tudi osrednji prireditveni dvorani na Metelkovi:
Gala Hala in Channel Zero, klub v stavbi "Pešci".
Ob tem sta Slovenski etnografski muzej in zavod Retina obnavljala
vsak svojo hišo v južnem delu Metelkove. Stavbi sta bili za
vselitev pripravljeni v začetku leta 1997. Metelkova je tako
postala urbani kulturni center nacionalnega in mestnega pomena,
vsi akterji pa so se znašli pred povsem novim, ključnim vpraša-njem:
kako iz prostora, ki je nastajal ob neutrudnem vztrajanju mlajših
generacij kulturnih ustvarjalk in ustvarjalcev in ki so ga zaznamovali
tako vandalizem vojske kot tudi vandalizem civilne, "demokratične"
oblasti in vandalizem ulice oziroma urbanega središča, v trenutku,
ko so se na Metelkovi (do)končno zasidrale prve kulturno umetniške
produkcije in institucije, dejansko preplesti duha preteklosti
s potenciali sedanjosti in oblikovati mesto, ki bo svobodno
in jasno pričalo o času, prostoru in ljudeh, ter s tem vabilo
v dialog in neposredno srečanje ljudi v bližnjem in daljnem
sosedstvu.
Informacije: www.ljudmila.org/metelko
Nazaj na program | Naslednji
dogodek
Vrni na vrh
PROGRAM (izberi dan)
17. 10. | 18. 10.
| 19. 10. | 20. 10.
| 21.10. | 22.10.
|
