![]() Ko
se
vozimo z avtom po cesti, potujemo tudi z mislimi. Zgodaj zjutraj v
megleno
ljubljansko jutro mišji voznik pohupa. Ciril se zbudi, poljubi ženo in
otroka
in že je v avtu. Od Ljubljane do Raven se Mišima in Ciril vozita po
stari cesti
nad katero nastaja tako imenovani evropski avtocestni koridor.
Pokrajina, ki se
ob poti spreminja, služi kot nekakšna filmska kulisa za dialog med
šoferjem in
sovoznikom. Razlika med dvema svetovoma je očitna, svet čiste nove
avtoceste,
ki pelje v Evropo in pod njo umazana pokrajina, kjer kot strašila
stojijo
pozabljene tovarne in peskokopi. Vožnja je počasna, tako kot so se
včasih peljali
s kočijo na Dunaj, naša junaka iz Ljubljane do Raven potujeta dva dni
in ne dve
uri, kakor avti nad njima. Ta višek časa zapolnjujejo Cirilove zgodbe -
razmišljanja, ki prehajajo iz realnega v metafizično. Po kratkem in
mastnem
postanku ob trojanskih krofih pot nadaljujeta mimo Vranskega in
Braslovč proti
Velenju. Avtocesta in z njo krasni novi svet sta že daleč za njima.
Pokrajina
žaluje. Zaplet zgodbe se zgodi v Hudi luknji, skalnati ožini, ki v
resnici
predstavlja oviro pri gradnji avtoceste proti Koroški, kjer Mišima in
Ciril
odkrijeta združbo lokalnih mafijcev, ki delajo za avstrijske naciste. Z
gobarsko akcijo jim uspešno prekrižata načrte. Po tristotem ovinku se
končno
pripeljeta v s soncem obsijane Ravne, kjer Mišima odloži Cirila, sam pa
nadaljuje
pot… |