Kaj je obsmrtno doživetje?

  Tipični elementi obsmrtnega doživetja

  Neprijetna obsmrtna doživetja

  Vpliv obsmrtnega doživetja na nadaljnje življenje

  O samomoru

  Realnost ali halucinacija

  Življenje po življenju

Obsmrtno doživetje je eno najmočnejših izkušenj, ki jih človek lahko doživi. Običajno se pojavi v neposredni smrtni nevarnosti, vendar to ni nujno. Obsmrtna doživetja so imeli tudi popolnoma zdravi ljudje v "nenevarnih" okoliščinah. Tudi vsi, ki so bili v neposredni smrtni nevarnosti ali so bili celo klinično mrtvi, nimajo teh izkušenj. Po ameriških raziskavah je okoli tretjina ljudi, ki so bili blizu smrti, "nekaj doživela". To njihovo doživetje je obsmrtna izkušnja.

Veliko je opisov teh izkušenj. Večina opisovalcev ima velike težave pri opisu dogodka. Vsakdanji jezik ne vsebuje pojmov, s katerimi bi lahko opisali onostransko dogajanje. Okolje, osebe, stanja zavesti, barve, zvoki, vse je tako nezemeljsko, novo in nenavadno, da je ves besedni zaklad zdaleč prereven. Opisi so zato velikokrat podani s primeri in prispodobami. Te pa so seveda del časa in kulturnega okolja, kateremu pripada pripovedovalec, zaradi česar se večkrat pojavi napačen vtis o časovni in kulturni odvisnosti obsmrtnih doživetij.

Že sama termina obsmrtna izkušnja ali obsmrtno doživetje sta nenatančna, če ne sporna. Izkušnja se ne pojavi ob smrti, saj nihče, ki je prekoračil mejo brez možnosti vrnitve, ni bil resnično in dokončno mrtev, velikokrat pa tudi ob samem umiranju ne. Žal ne poznamo v slovenskem jeziku boljšega izraza. Za osebo, moškega ali žensko, ki je doživela to izkušnjo, pa izraza sploh še nimamo. Vaši predlogi so dobrodošli na naslovu iands@mail.ljudmila.org.

Obsmrtne izkušnje so zelo osebno doživetje in niti dve nista popolnoma enaki. Pri preučevanju večjega števila izpovedi se da izluščiti posamezne elemente, katere lahko vsebuje izkušnja:

• Občutek, da je zavest (jaz) zapustila telo in lebdi nad njim. S tega položaja lahko spremlja dogajanje, ki ga človek po vrnitvi lahko opiše, velikokrat zelo detajlno.
• Potovanje skozi temen prostor ali tunel.
• Doživljanje intenzivnih in močnih čustev: ljubezni, miru, blaženosti, pri negativnih obsmrtnih doživetjih pa tudi strahu in groze.
• Srečanje z lučjo. To običajno opisujejo kot zlato ali belo, privlačno in ljubečo.
• Srečanje z bitji iz onostranstva: že umrlimi sorodniki ali prijatelji, svetimi bitji, neznanimi pojavami in/ali "bitjem luči", katerega včasih opišejo kot vrhovno bitje svoje religiozne tradicije.
• Pregled življenja: pregled in ponovno občutenje in vrednotenje večjih, pa tudi neznatnih dogodkov, v preteklem življenju, včasih tudi s perspektive drugih v dogodke vpletenih oseb, s ciljem ocenitve, kaj ni bilo pravilno in kako bi bilo to potrebno spremeniti.
• Občutek popolnega razumevanja.
• V nekaterih primerih vstop v mesto ali knjižnico.
• Približevanje, vendar ne prestop, meje brez možnosti vrnitve, ki jo lahko predstavljajo vrata, reka, stena, različne vrste ovir, lahko pa tudi samo črta.
• Sprejem ene od različic sporočila "Tvoj čas še ni prišel."
• Odločitev za vrnitev je lahko prostovoljna ali neprostovoljna. Če je prostovoljna, je običajno povezana z nedokončanimi obveznostmi.
• Vrnitev v telo.

Poudariti je potrebno, da posamezne izpovedi ne vsebujejo vse našteto, pa tudi vrstni red je lahko drugačen. Nekatere se od opisane tipične precej razlikujejo in vsebujejo tudi elemente, ki tu niso našteti.

V nasprotju z zgoraj opisanim "tipičnim" obsmrtnim pojavom se pojavljajo tudi doživetja, ki so neprijetna, celo strašljiva in grozljiva. V nekaterih tekstih se za to vrsto izkušenj pojavlja termin "negativna", vendar izraz ni najboljši. Po eni strani ga lahko razumemo kot moralno (ob)sodbo ljudi, ki so imeli tako doživetje, po drugi pa, da nima nobenega pomena ali vrednosti. Ne eno ne drugo ne drži!

Neprijetna obsmrtna doživetja bi lahko grobo razdelili na tri tipe:

• "Obrnjena " obsmrtna doživetja vsebujejo elemente prijetnih obsmrtnih doživetij, vendar jih posameznik sprejema s strahom; običajno, ker se dogodki vrstijo prehitro, vse je preveč nenavadno, dogajanje pa je izven njegove kontrole.
• Doživetja praznine, ko se človek počuti popolnoma sam v neskončni praznini, ki jo lahko dojema kot vesolje. Prestrašen je zaradi osamljenosti oziroma odsotnosti občutkov in dogajanja, lahko pa sprejme sporočilo, da je vse, kar sprejema za realnost, vključno z njim samim, to ni, da dejansko ne obstaja in tudi nikoli ni.
• Najmanj izpovedi je o "peklenskih" obsmrtnih doživetjih, kjer se ljudje znajdejo v neprijetnih in grozečih okoljih, včasih videč skupine ljudi, trpeč težke muke. Večina jih to dogajanje samo opazuje, le redki smatrajo, da so bili tudi oni žrtve mučenja.

Ni natančneje znano, kolikšen je odstotek neprijetnih obsmrtnih doživetij, vendar naj ne bi presegal četrtine vseh obsmrtnih doživetij. Malo ljudi je pripravljeno govoriti o taki izkušnji. Marsikdo se boji, da ga bodo obsojali, saj naj bi taka izkušnja jasno kazala na njegovo "grešno" življenje, ki se mora končati v "peklu" in da je "samo dobil, kar je zaslužil". Raziskave so jasno in nedvoumno pokazale, da ni nobene povezave med vrsto obsmrtnega doživetja in tem, ali je nekdo "dober" ali "slab", moralen ali nemoralen, veren ali brezbožen, zato se moramo strogo ograditi od takih sodb. (Kot vzporednico lahko vzamemo primere svetnikov v različnih tradicijah, ki so pričali o grozljivih izkušnjah, pa so kljub temu postali ali ostali sveti.)

 Nihče, ki je "preživel svojo smrt", ni več tak, kot pred tem dogodkom. Spremembe so lahko psihološke in/ali fiziološke. Najpogostejše so:

• Spremenjen odnos do smrti. Ljudje, ki so imeli obsmrtne izkušnje, izgubilo strah pred smrtjo. To ne pomeni, da iščejo ali izzivajo smrt, ali se poskušajo s samomorom vrniti v onostranstvo. Nasprotno, prepričani so, da ima življenje smisel, da morajo v življenju dokončati svoje poslanstvo.
• Vera v posmrtno življenje. Ne glede na človekovo osebno prepričanje pred obsmrtno izkušnjo, je skoraj stoodstotna večina po njej prepričana v obstoj življenja po smrti. Tudi glede načina bivanja po smrti se predstave tistih, ki so predhodno verjeli v to, popolnoma spremenijo. Tradicionalne predstave posmrtnega življenja, kot so nebesa, polna krilatih angelov, rajska vrata ali pa pekel, z njegovim večnim ognjem, smradom žvepla in hudobnimi kosmatimi, rogatimi in kosmatimi hudiči, izginejo.
• Izgine vzorec plačila in kazni. Posmrtno življenje ni več plačilo ali kazen za naše zemeljsko življenje. Pregled življenja, ki se velikokrat zgodi v prisotnosti bitja luči, je predvsem prilika za učenje in razumevanje našega vedenja, ne pa (ob)sodba. Posmrtno življenje je nadaljevanje (zemeljskega) življenja s ciljem nekega oddaljenega in velikokrat nejasnega cilja samouresničitve. Tu je potrebno ponovno poudariti, da odsotnost plačila, predvsem pa kazni, ni odveza od odgovornosti življenja, ampak drugačen, predvsem pa globlje razumevajoč pogled na zemeljsko življenje.
• Vseobsegajoča ljubezen. Ljudje, ki so imeli obsmrtne izkušnje, imajo pogosto občutek enosti in ljubezni z vsakim in vsemi, univerzalne in kozmične ljubezni. Pogosto si njihovi bližnji tako vedenje razlagajo kot neodgovorno in kot pomanjkanje ljubezni do družine, včasih celo kot flirtanje in nezvestobo.
• Spremenjen odnos do realnosti. Običajno imajo ljudje, ki so imeli obsmrtne izkušnje, "lahkotnejši" in "igrivejši" pogled na vsakdanje težave. Niso toliko nervozni, zmanjša se stres, ura ni več njihov gospodar. Velikokrat se ta pogled pokaže tudi kot zmanjšanje zanimanja za poklicno kariero in nasploh materialno plat življenja, vse z odgovarjajočimi posledicami. Pri večini se spremeni način razmišljanja in komuniciranja. V vsakdanjih dogodkih najdejo globlji pomen, med na videz slučajnimi dogodki najdejo logične povezave, velikokrat kot stopnje učenja ali izpolnjevanja zemeljskega poslanstva. Posamezniki začutijo, da so "izbrani" in imajo neko posebno, višje poslanstvo. Nekateri raziskovalci te spremembe (skupaj z vsemi ostalimi) označujejo kot obojestranski "kulturni šok", tako za človeka, ki je imel obsmrtno izkušnjo, kot za njegovo okolico. Velikokrat se to rezultira v ločitvah, nazadovanju ali prekinitvi poklicne kariere in psihosocialno napetostjo.
• Želja po neprestanem učenju. Nekateri menijo, da se učimo ves čas, tako v zemeljskem, kot tudi onostranskem življenju.
• Večja odprtost do novega. Logično povezana d novimi pogledi na življenje in željo po učenju.
• Pojav paranormalnih sposobnosti. Pri nekaterih se pojavijo različne paranormalne sposobnosti, kot so izvenčutne zaznave, telepatija, pogled v prihodnost, čutenje aure, zdravilne moči. Lahko se nadaljujejo tudi izventelesne izkušnje.
• Drugačen odnos do narave in drugih živih bitij. Predrugačen pogled na svet se kaže tudi v bolj "ekološkem" pogledu na naravo, rastline in živali. Veliko jih spremeni prehrambene navade, še posebej se zmanjša poraba rdečega mesa. Nekateri postanejo vegetarijanci.
• "Električne motnje". Ena presenetljivejših posledic obsmrtnih izkušenj so tudi "električne motnje", ki povzročajo nepravilno delovanje nekaterih električnih aparatov, računalnikov, alarmnih sistemov in izvorov svetlobe.
• Povečana občutljivost na svetlobo, zvok in kemikalije. Pri ljudeh, ki so imeli obsmrtne doživetja, se velikokrat poveča občutljivost na svetlobo, še posebej sončno. Zniža se tudi prag zaznave zvoka. Glasnejši zvoki jih nervirajo. Spremeni se jim tudi glasbeni okus v smislu poslušanja klasične glasbe in drugih melodičnejših glasbenih zvrsti ter naravnih zvokov. Veliko jih ima odklonilen odnos ali celo alergije do izdelkov farmacevtske in kozmetične industrije, različnih barv in lakov, pralnih sredstev, razpršilcev in podobnega.
• Mladostnejša izgled in obnašanje. Zanimivo, da je ta pojav opažen pri skoraj 90% ljudi, ki so imeli obsmrtne izkušnje.

Raziskovalci so opazili še več različnih posledic, ki se pojavijo na ljudeh, ki so imeli obsmrtne izkušnje. Zgoraj naštete so tiste, ki se pojavljajo najpogosteje oziroma so najočitnejše.

Zanimivo pa je, da se ne pojavlja občutek večvrednosti, celo pri tistih, ki so prepričani, da imajo posebno misijo, ne. Prav tako ljudje, ki so imeli obsmrtne izkušnje, zanikajo, da bi jih ta dogodek moralno očistil. Klub temu pa jih veliko misli, da bodo z novim vedenjem v bodočnosti uspeli živeti po novopridobljenih moralnih načelih.

Pričevanj samomorilcev je relativno malo, vendar pa imajo vsi isto vodilno misel :"Samomor ne reši ničesar!". Po samomoru so se v onostranstvu znašli v enakem položaju kot so bili pred samomorom. Znašli so se na strašnih krajih (glej Neprijetna obsmrtna doživetja), vrteli so se v zaprtem krogu težav, ki so jih privedli do samomora. Vsi so izjavili, da ne bodo nikoli več poskušali reševati svojih življenjskih težav na ta način.

Mnogi, ki so imeli obsmrtna doživetja, se niso hoteli vrniti v življenje, vendar pa nihče s pomočjo samomora ne poskuša ponoviti obsmrtno doživetje ali na ta način priti "preko". Marsikdo bi rekel: "Če je tam tako nebeško lepo in če hrepeniš po vrnitvi tja, zakaj se pa ne ubiješ, pa boš v trenutku zopet tam!" Čeprav je včasih želja po vrnitvi v stanje ljubezni in miru že skoraj neznosna, pa ljudje, ki so se "vrnili" vedo, da imajo v življenju neko nedokončano poslanstvo. Marsikomu je bilo dano izvedeti, da je samomor dejanje, ki se ga ne sme storiti v nobenem primeru. Nekateri so celo dobili vtis, da je samomor v "onostranstvu" na nek način kazniv (podobno kot umor ali uboj), čeprav je sprejemanje človekovih napak iz časa življenja z ljubeznijo in neskončnim oproščanjem ena od značilnosti "onostranskih bitij".

Ta kratka osvetlitev samomora ni in noče biti njegova moralna obsodba, ampak je le še en poskus osvetlitve tega dogodka - tokrat z lučjo, ki sveti "od tam".

V celotnem tekstu je s pojmom samomor mišljen zavesten in direkten naklep odvzema lastnega življenja s ciljem prekinitve neke neprijetnega, neznosnega ali v tistem trenutku brezizhodnega položaja. O mejnih področjih samomorov, kot sta na primer samožrtovanje (prekinitev lastnega življenja z namenom rešitve enega ali več drugih življenj) ali obredni samomor zaradi iz spoštovanja kodeksa (kot na primer harakiri japonskih samurajev) zaenkrat ni pričevanj, s katerimi bi lahko ovrednotili to dejanje.

Kaj sploh je resnično? Običajno je za nas resnično tisto, kar vidimo, slišimo, tipamo, ..., skratka, kar lahko zaznamo s svojimi čutili. Pojem resničnosti je na ta način vezan na materialnost. Samo materialne stvari lahko zaznamo. Vendar pa čutna zaznava ni dovolj, da bi nekaj resnično zaznali. Potrebna je tudi povezava z možgani oziroma zavestjo. Predstave, ki prihajajo v zavest "od znotraj", kot so na primer sanje ali halucinacije, niso odraz resnične stvarnosti. Duševno zdravi ljudje lahko brez posebnih težav ločujejo sanje od resničnosti. Večkrat so sanje tako žive, da izgledajo resnične, pa kljub temu je psihično zdravemu človeku jasno, da gre za sanje.

Glede na tako zgornje predpostavke, je odgovor na vprašanje o resničnosti obsmrtnega doživetja, zelo težaven, če ne nemogoč. V času obsmrtnega doživetja zaznave niso vezane na fizične čute in zavest ni vezana na fizične možgane, pa vendar obstaja zavest (zavest je celo jasno ločena od možganov, zavest je izven telesa, medtem, ko v možganih ni nobene zavesti!), zaznave pa so celo močnejše in jasnejše, kot v času "življenja". Mnogi, ki so telesno zaznavno hendikepirani, v času obsmrtnega doživetja nimajo teh težav. Slepi vidijo, gluhi slišijo, ... Poleg tega obstajajo tudi zaznave, ki niso vezane na naše zemeljske čute. Glede na to, bi morali redefinirati našo definicijo realnosti, kar pa presega okvirje tega predstavitvenega teksta.

Na vprašanje o realnosti lahko poskušamo odgovoriti tudi posredno. Če obsmrtna izkušnja ni realna, kaj torej je. Halucinacija, ki jo povzročajo kemične substance, ki nastajajo v možganih, ali pa različne psihotropne substance, privid zaradi pomanjkanja kisika v možganih, sanje o rojstvu, stik s kolektivno (pod)zavestjo, "deja vu" spomin na slišano ali prebrano zgodbo, sanje, psihična bolezen, vpliv senzorične osamitve. To so le nekatere teorije, ki naj bi poskušale "znanstveno" razložiti obsmrtna doživetja. Njihov skupni imenovalec je, da so obsmrtna doživetja nevrofiziološki ali pa psihičen dogodek, torej, da obsmrtna doživetja niso realna. Nobena od naštetih, pa tudi drugih, manj klasičnih, znanstvenih teorij ne more posamično, niti vse skupaj, razložiti obsmrtne izkušnje. Tisti, ki so imeli obsmrtne izkušnje in so bili kasneje podvrženi raziskavam z drogami (LSD, hašiš, meskalin), so jasno povedali, da gre za veliko in bistveno razliko med obsmrtnim doživetjem in psihičnimi stanji, izzvanimi s pomočjo mamil. Pri vplivu različnih halucinogenih snovi se testiranec ves čas jasno zaveda, da gre za privide. Pomanjkanje kisika v možganih običajno povezujejo s temo oziroma tunelom v obsmrtnem doživetju. Zaradi pomanjkanja kisika naj bi zavest ugašala, človeku naj bi se "temnilo". Teorija, ki je verjetno izmed vseh najpopularnejša, pa ima ogromno lukenj. Zakaj nima obsmrtnega doživetja vsakdo, ki doživi pomanjkanje kisika v možganih? Zakaj so imeli obsmrtna doživetja ljudje, ki so v trenutkih obsmrtnega doživetja imeli dovolj kisika, ki so bili popolnoma zdravi in izven resnične smrtne nevarnosti? Ta teorija se večinoma veže le na en element obsmrtnih doživetij, zanemarja oziroma ne daje odgovorov za vse ostale, še posebej pa za spremembe, ki jih obsmrtno doživetje prinese v nadaljnjem življenju. Podobno bi lahko rekli tudi za teorijo, da je obsmrtno doživetje samo spomin na rojstvo. Temeljni kamen te teorije je povezava prehoda skozi tunel s prehodom skozi porodni kanal pri rojstvu. Teorija je že na prvi pogled zelo enostranska, saj se veže izključno na en element obsmrtne izkušnje. Ne razloži pa tudi preprostega dejstva, da imajo obsmrtne izkušnje tudi ljudje, ki so bili rojeni s carskim rezom. Zanimivo bi bilo tudi izvedeti, kaj ta teorija napoveduje za čase, ko bomo znanost toliko napredovala, da bomo poleg "spočetja v epruveti" imeli tudi "rojstvo iz inkubatorja". Razlaga obsmrtnih doživetij kot stik z arhetipi kolektivno nezavednega poskus razlage enega nejasnega dogodka s še bolj nejasnim in nedokazanim pojmom Jungove psihoanalize. (Mimogrede, tudi Jung je imel obsmrtno doživetje.) Spomini na slišane ali videne informacije o obsmrtnih doživetjih ne morejo biti vzrok za posameznikovo obsmrtno doživetje. Večina ljudi, ki so imeli obsmrtna doživetja, o tem pojavu do takrat ni vedela nič. Celo tisti, ki so o tem že kaj vedeli, pravijo, da ne obstajajo vedno povezave med njihovimi predhodnimi predstavami in dogajanjem ob obsmrtni izkušnji. Teorija o obsmrtnih doživetjih kot "sanjah" je zelo podobna tisti o obsmrtnih izkušnjah kot posledici delovanja kemičnih snovi in ne potrebuje dodatnih komentarjev. Pripisati diagnozo psihične bolezni vsem, ki so imeli obsmrtne izkušnje - tega ni storil še nihče. Nasprotno, rezultati psiholoških raziskav kažejo, da gre pri ljudeh z obsmrtnimi izkušnjami za "normalno" populacijo. Prav tako so ugotovili, da ljudje z obsmrtnimi izkušnjami nimajo bolj razvite domišljije, niti niso bolj sugestibilni od ostalih. Teorija o obsmrtni izkušnji kot proizvodu čutne osamitve oziroma pomanjkanju čutnih zaznav skoraj ne potrebuje resnega komentarja, saj so stanja, ko nekdo doživi obsmrtno izkušnjo na primer ob nesreči na cesti, ob hrupu gostega prometa, množici ljudi, zavijanju siren policijskih in reševalnih vozil in poskusih zdravstvenega osebja, da bi ga oživili, daleč od popolnega pomanjkanja čutnih dražljajev.

V prid "znanstvene realnosti" govori kar nekaj dejstev. Prvo je, da vsi ljudje, ki so imeli obsmrtne izkušnje, ta dogodek smatrajo kot resničen. Ne kot sanje, privid, halucinacijo, spomin, ampak kot resničnost. Marsikateremu se "onostranska resničnost" zdi bolj "resnična" od "tostranske". Drugo in v znanstvenem smislu najtrdnejše dejstvo je to, da so ljudje v času obsmrtnega doživetja videli stvari, ki so se dogajale na mestih, kjer oni takrat niso bili, ali pa so izvedeli resnične in preverljive podatke o stvareh, ki jih nikakor niso mogli vedeti. (Zanimivo je, da nekateri znanstveniki, ki vztrajno zanikajo resničnost obsmrtnih doživetij, za razlago tega dejstva uporabljajo zelo neortodoksne razlage.) Tudi statistika govori v prid realnosti obsmrtnih doživetij. Veliko število ljudi, ki so imeli enaka ali zelo podobna doživetja, ne glede na kulturno, zemljepisno, idejno ali časovno pripadnost, zdaleč presega meje slučajnosti.

Ne glede na vse napisano obstaja tu še veliko neznank. Nesporno pa je, da imamo opraviti z obsmrtnimi doživetji kot realnim pojavom in kot zaznavo neke druge, širše resničnosti.  Ali kot se je izrazila bivša predsednica IANDS Nancy Evans Bush: "Razmišljanje, da so obsmrtna doživetja samo "psihična", je enako tistemu, da je tornado samo zrak."

Tema obsmrtnih doživetij nas vedno pripelje do vprašanja, ali je življenje po življenju. Ali je s smrtjo vsega konec ali pa je smrt le vhod v neko drugo življenje? Ali po smrti bivamo na krajih, ki bi jih lahko opisali kot nebesa in pekel? Ali je naše bivanje po smrti priprava na novo reikarnacijo, eno izmed mnogih?

Velika večina ljudi, ki so imeli obsmrtne izkušnje, verjame, da obstaja življenje po življenju. Izraz "verjame" ni najboljši, saj pravijo, da "ne verjamejo, ampak vedo". Pa vendar je to samo njihovo prepričanje brez pravih dokazov. Znanstveno ne moremo dokazati, da življenje po življenju obstaja. Ravno tako ne moremo dokazati, da ne obstaja. Zatakne se že pri definiciji življenja. Najnovejša medicinska definicija življenja temelji na aktivnosti možganov. Možganska smrt je konec življenja. Definicije se spreminjajo z razvojem tehnike na eni strani in pojmovanjem življenja na drugi strani. Smrt kot ustavitev dihanja ("poslednji izdih") ali ustavitev delovanja srca sta dve definiciji, ki sta danes nezadostni. Vendar pa so vse definicije življenja in smrti vezane na človekovo fizično telo oziroma njegove biološke funkcije. Te v trenutku smrti dokončno in nepovratno prenehajo delovati. Obsmrtna doživetja kažejo na nadaljevanje življenja v drugačni obliki - obliki nematerialnega, "energetskega" telesa, zavesti. V taki obliki naj bi človek nadaljeval svoje bivanje po fizični smrti. Tudi prostori, v katerih se znajde po smrti, so nematerialni. Občutek ugodja ali neugodja je način sprejemanja te nove realnosti. Pekel ali nebesa nista "zemljepisna" kraja, ampak stanje zavesti oziroma odnos med "prišlekom v onostranstvo" in "onostranstvom". Pojma prostor in čas se zelo razlikujeta od zemeljske predstave o njiju.

Ljudstvo Aramaji ima za smrt besedo, ki se v prevodu glasi: "ne tu, drugje bivajoč". Bistvo nadaljevanja bivanja so zajeli že v pojmu smrti. Racionalnost, logičnost in "materialnost" znanstvenega razmišljanja predstavljajo ovire k razreševanju uganke življenja po življenju oziroma uganke življenja samega, saj zožujejo polje raziskav na ozko področje, kjer je odgovor že v naprej znan. "Smrti ni v nobeni znanstveni enačbi". Pa tudi življenja ne. Upajmo, da bo kmalu drugače. Tudi to je eden izmed ciljev delovanja društva IANDS.

  Nazaj na vrh strani

 Nazaj na domačo stran IANDS Slovenija