Napotil se je tja, kjer teče plitev potoček in se vedno kaj zanimivega dogaja. Tam je majhna jasa, ki mu je zelo všeč. Že ničkolikokrat je sedel na starem štoru in sanjaril o vitezih in zmajih.

“Tokrat ne grem po običajni poti, naredil bom ovinek,” se je odločil.

Naenkrat se je znašel v goščavi, kjer še nikoli ni bil. Povsod naokoli so se dvigale velike skale nenavadnih oblik, oblečene v zelen mah.

“To je gotovo viteška vojska, okamnela zaradi prekletstva,” si je predstavljal.

Že si je zamišljal, kako jo bo odrešil, ko so tla pod njim popustila. Še preden je lahko kriknil, je izginil v luknjo. Z zamolklim treskom je pristal na nečem vlažnem in lepljivem. Osupel in prestrašen je obsedel s široko odprtimi očmi. Na ramena mu je padal tanek snop svetlobe izpod stropa. Počasi je začel razločevati svet okoli sebe. S strahom je ugotovil, da je odprtina, skozi katero je padel, mnogo previsoko, da bi lahko skoznjo zlezel ven. Stisnilo ga je v grlu in solze so mu silile v oči. Potem pa ga je prešinilo, segel je v žepe in privlekel na dan odlomljeno svečo in vžigalice.