“Ne pustim se kar tako prestrašiti,” se je odločil,“ prav gotovo je še kje kakšna luknja, skozi katero se da priti ven.”

Prižgal je svečo in jo počasi dvignil nad glavo. Plamen je postajal vedno večji in po stenah majhne podzemne kamre metal grozljive sence, ki so poplesavale in se zvijale v nekakšnem plesu.

“Stegujejo se proti meni! Me hočejo potegniti s seboj?” je strmel vanje in se jim izmikal.

Kmalu pa se je navadil na nenavadno igro svetlobe in teme. Začel se je razgledovati po prostoru. Stene in strop so bili pokriti z nekakšno belo snovjo, kot bi bili politi z mlekom. Tudi po tleh je bilo polno belih kupčkov. Nenadoma je na enem koncu kamre opazil temnejšo senco. Napotil se je tja s svečko, dvignjeno visoko nad glavo. Tema pred njim se je umikala.

“Hodim po nekakšnem hodniku, kot bi hodil po velikanski cevi,”  je ugotovil po nekaj korakih.