|
1. ODKRITJE Leta 2223 so strokovnjaki za raziskavo razdejane Azije odkrili ostanke neke civilizacije. V arheološkem najdišču, preživelem mestu Katastropolis, so naleteli na obstoj živih bitij, ki so jih poimenovali Plastosi. Katastropolis so našli ob prvem obisku Azije s pomočjo strokovnjakinje za humanistične vede, dr. Josephine Fisher, ki si je samo s teoretskim znanjem pridobila neverjetno sposobnost predvidevanja arheografskih poti pri odkrivanju civilizacijskih ostankov Evrope in Azije. Civilizacija Plastosov se nahaja severovzhodno za Uralom, blizu izliva reke Ob v morje. Strokovnjaki so ugotovili, da se je tam ustvarila posebna mikroklima, ki je omilila žarčenje, nastalo po katastrofi leta 2036. Preživeli so se po katastrofi zadrževali v območju rek in jezer. Pomikali so se proti severu, saj se je v severnem delu sibirske ravnine zaradi otoplitve sproščalo veliko vlage, ta pa je ustvarjala potrebno zaščitno plast pred smrtonosnimi žarki in ugodno mikroklimo za preživetje. 2. ZGODOVINA Če se vrnemo nazaj v zgodovino, opazimo, da se je krizno področje po začetku leta 2013, ko je prišlo do demilitarizacije Balkana, ki naj bi služila kot prototip sprave in sožitja med narodi, preselilo v Azijo. Po padcu jena na tokijski borzi so Rusi za bagatelo kupili vso japonsko tehnologijo s strokovnjaki vred. Mongoli so po zahodni strani Kitajske napredovali proti jugu. Kitajski strategi so predvidevali, da se bodo pri Datongu obrnili proti Pekingu in zavzeli prestolnico, a temu ni bilo tako. Mongoli so nadaljevali pot proti jugu in nato zahodu. Z obračanjem krav na ražnjih so drastično načeli hindujsko ideologijo. Ko se je v Rdečem morju znašel zadnji pano za Coca-Colo, so se tla zamajala tudi svetovnim politikom. Problemov se je lotila vojska, edini državni aparat. Generali so z raketami dolgega dometa z jedrskimi glavami začeli napadati strateške točke Evrope in Azije, jedrske elektrarne in mesta. Zahod je pred tem pokupil vse zaloge kitajskega železa in pod pretvezo nacionalnega programa z ugodnimi posojili zgradil bivališča za ljube državljane. S tem je bil pripravljen na jedrsko katastrofo. 3. TEORIJA - RAZISKOVANJE Strokovnjaki so najdišče preživelega mesta Katastropolis raziskovali več let. V javnost je prišlo le malo podatkov, saj ni bilo dovolj trdnih dokazov. Prvič o tem, kako so Plastosi sploh preživeli. Drugič o tem, kako so se tranformirali v takšne oblike, ki jih lahko vidimo tu, v velikih komorah, njihovih vsakdanjih življenjskih okoljih. In tretjič, čemu so bili namenjeni predmeti, ki jih v teh okoljih obdajajo. Med znanstveniki prevladujeta dve razlagi. Profesor Vrečar, ki predstavlja uradno inačico razlage, meni, da so imeli predmeti predvsem praktičen pomen, torej uporabno vrednost, in da Plastosi verjetno niso bili sposobni zavestno ustvariti tako zahtevnih oblik. Dr. Langus, ki se je po suspenzu umaknil v podzemni laboratorij na sever Virginije, pa nasprotno trdi, da so predmeti služili v obredne namene in da imamo torej opraviti z razumnimi bitji. Plastose, prebivalce Katastropolisa, uradna znanost obravnava kot potomce bitij, ki so se izrodili pri razmnoževanju na kontaminiratnih področjih. Deviacije pripisujejo posledicam prekomernega sevanja. Nekomunikativnost in nezainteresiranost pa njihovim neznatnim umskim sposobnostim. Bili naj bi duševne razvaline, uporabne zgolj za patološke in likantropske raziskave. Dr. Langus se v raziskavah opira na pisna izročila, zgodovinska dejstva in preučevanje živalske in človeške fiziognomike, moderno antropologijo, genologijo in biogenetiko. V svoji ekspertizi navaja, da natančnejše preučevanje fiziognomskih znakov Plastosov razodeva precej globlji vzrok življenja in organizacijo njegovega obstoja. Po njegovem znaki, kot so zobne čeljusti, karakterne očesne jamice, razkrivajo nadnaravno moč in resnično sposobnost raznovrstnega izražanja. Dr. Langus očita prof. Vrečarju, da je površen in da ne upošteva znanj, ki so se v letih pred katastrofo razvila na vzhodu. Meni, da zanemarja tako odkritja osteologov kot antropologov in da se problemov loteva preveč evolucijsko. Pozablja na zoomorfne metode, ki raziskujejo značajske lastnosti med človekom in živaljo. 4. GENETIKA I. del Že konec 20. stoletja je uspelo prvo kloniranje sesalca, kar je privedlo do razvoja in obsežnih raziskav na področju genetike. Dokazali so, da so bili genetsko spremenjeni prašičji organi primerni za presajanje na ljudi, a tega znanstveniki takrat niso smeli razvijati naprej. Menili pa so, da bo povsem legalno, če bi tako nastala bitja ohranjali živa kot bodoče vire organov. Vatikan je bil ogorčen, saj tako početje ni po božji volji. Mediji pa so z velikim uspehom mobilizirali grozo vzbujajoče podobe Homo xeroxa. Ogrožena sta bili človeška identiteta in dostojanstvo. Izdelava človeških klonov brez glav pa obsojena kot zločin. Takratnega predsednika je tako konzervativna javnost prisilila, da je ustanovil komisijo, ki je izglasovala prepoved kloniranja ljudi. Tedaj je bil sprejet tudi moratorij na vse laboratorijske poskuse prenosa človeških genov v živalsko tkivo. Med letoma 2003 in 2004 je zato veliko zahodnih strokovnjakov zaradi boljših pogojev dela, ne tako strogih zakonov, migriralo na vzhod. V času plodne migracije so znanstveniki razvili številne praktične in teoretične metode preživetja. Med emigranti najdemo tudi dr. Howarda Brawna, ki mu je do leta 1999 uspelo presaditi glave osmim primatom in je vpričo javnega zgražanja poniknil v nek zakoten laboratorij ob belorusko-armenski meji, kjer je lahko nadaljeval svoje delo. 5. GENETIKA II. del Dr. Langus preživetje Plastosov po katastrofi leta 2036 pripisuje prav poznavanju biogenetike, uporabi transplantacijskih in ksenotransplantacijskih tehnik. Zaradi posledic radiacije, ki je bila zelo povečana v naslednjih dveh letih, je pri razmnoževanju prihajalo do večjih anatomskih popačenj. V borbi za preživetje so bili izpostavljeni medsebojnim torturam in fizičnim preizkusom. Ker spolno razmnoževanje ni bilo več mogoče, je bil glavni motiv njihovega preživetja ohranitev človeškega gena. Tega bi pa brez prej omenjenih znanj nikoli ne mogli ohraniti. Včasih presajanja niso bila najbolj natančna. Tudi genskih odklonov pri kloniranju niso mogli vedno jasno predvideti. Med posledice kloniranja v slabih terenskih pogojih sodijo primerki z manjkajočimi spolnimi organi in slabo razvitimi udi. Nasprotno pa so določene organe, ki so jim pripisovali vitalni pomen, kakor, denimo, oko - saj misliti pomeni obstajati - shranjevali v shrambah za poznejšo ksenotransplantacijo. Če se pri klasifikaciji Plastosov poslužujemo zoomorfne metode, ki temelji povečini na značajskih lastnostih človeških in živalskih bitij in se obenem opira na optične pojave, lahko sklepamo o njihovi bogati tipološki razvejanosti. Pri tem si pomagamo tudi s frenologijo. Ta veda pravi, da je mogoče sposobnost ljudi in živali prepoznati po oblikovanosti lobanje, ki spreminja lego, velikost in funkcioniranje možganov. Dr. Langus opozarja, da je pri hladnokrvnih in flegmatičnih tipih odločilnega pomena čelni del. Kadar je ta poudarjen, lobanja pa podolgovata ali strehasta, in ker je ta značilnost pogosto v povezavi s krepkim žvekalnim mišičjem, moremo sklepati, da ne gre za plemenite junake, temveč neomajne in ognjevite borce. Tipološko gledano, je med borci za preživetje, pa naj si bodo po izvoru pripadniki mehanoidne ali organske veje ali iz kombinacije obeh, zaslediti značilnosti različnih dežel, od koder so morali pribegniti še pred časom katastrofe. Med njimi najdemo potomce s poudarjenimi galskimi genskimi elementi, južnosrednjeevropske, alpske (bavarske), severnjaške (vikingške), germanske, afriške in mongolsko-evropske tipe. Ker je bilo za preživetje bistvenega pomena opazovanje in premikanje po kontaminiranih področjih, so v civilizaciji Plastosov posebej pomembno vlogo igrali tako imenovani tekači in opazovalci, oboji v funkciji nekakšnih kurirjev. Na severu, kjer najdemo pretežno mehanoidno vrsto, so tekači za premikanje uporabljali posamezne mehanske dele ali kar cela mehanska prevozna sredstva. Na jugu, kjer pa je bila bolj razširjena organska vrsta, najdemo tipičnega tekača s poudarjenimi krilci, ki mu pri teku in dolgih skokih omogočajo boljšo stabilnost. Obe metodi ohranjanja obstoja sta bili pogosto tudi kombinirani. Druga vrsta pomembnih predstavnikov, opazovalci, so imeli močno razvit organ vida. Včasih je ta organ nadomestil celo glavo, zato sklepajo, da je šlo za potomce zvezdoslovcev. V drugih primerih, kot recimo pri združitvah mongolskih potez z evropskimi, pa zasledimo kombinacijo močno visečih vek in ozkih očesnih rež. 6. RITUAL Tudi kar zadeva organizacijo življenja Plastosov obstajata dve teoriji. Prof. Vrečar trdi, da so Plastosi sicer fizični zmagovalci, a hrati ujetniki prostora, ki ga niso doumeli. Dr. Langus nasprotno zatrjuje, da Plastosi niso ujetniki prostora. Na ta sklep ga navaja misel, da imajo postavitve in predmeti, ki jih je mogoče srečati v Katastropolisu, sakralni pomen. Osrednja ceremonija, ki jo opravljajo, je namenjena čaščenju kulta HITROSTI. Glavno besedo in velik vpliv imajo v ritualu šamani. Drugače jih opisujejo tudi imena, kot so: umetniško nadarjeno bitje, čudak ali celo histerik. Označujejo jih sposobnosti prekognicije, videnja prihodnosti, pesnikovanja, ustvarjanja mitov in bajk. Ponavadi do vizij prihajajo v nekakšnem transu, ko vanje vstopijo duhovi, ki jim služijo. Tega, sicer težkega poklica, si ni nihče od Plastosov ne more sam izbrati, saj je gensko pogojen. V zvezi s tem velja omeniti, da tudi obred sam izhaja iz genskega zapisa, in sicer tistega, ki pripada prebivalcem s severa, ki so v davnini častili kult medveda. Medveda so severnjaki imeli za svojega pradeda. Njegova duša pa je bila neumrljiva. Zakaj medved, se boste vprašali. Kult ni bil namenjen čaščenju medvedje oblike ali značajskih potez, temveč dejstvu, da je bil medved na severu najhitrejši od vseh živali. Kult hitrosti se verjetno ohranja po zaslugi mehanske, še bolj natančno metaloidne veje Plastosov, ki medveda simbolno transformirajo v tehnično dovršena prevozna sredstva. Obred, ki ga vodi šaman, spremlja obredna glasba. Ta ni posebej sofisticirana, saj poleg šamanskega bobna poznajo le nekaj primitivnih strunskih glasbil. Ples, ki ga Plastosi izvajajo v času čaščenja hitrosti, je še neraziskan, prav tako pa tudi spremljajoča obrazna mimika in geste. Uradna znanost je do idej, ki smo jih pravkar predstavili, seveda še naprej odklonilna in ignorantska. Dr. Langus, ki nadaljuje s poglobljenim raziskovanjem značajskih posebnosti prebivacev Katastropolisa, lahko svoje delo razvija le s pomočjo sredstev, ki mu jih namenja nevladna medgalaktična organizacija Sampoma. Značajske posebnosti Plastosov po njegovem mnenju niso posledice radiacije, temveč posledica premišljenih posegov v luči pozitivističnih znanosti. Čeprav ga vlada ne podpre niti z odsluženo laboratorijsko opremo, dr. Langus še naprej gradi svojo tezo o absolutni teži preteklosti in njeni kultni vrednosti. |
|
