Leta 2223 so strokovnjaki v severni Aziji, natančneje ob nekdanjem izlivu nekdanje reke Ob v nekdanje Karaško morje naleteli na mesto, ki so ga poimenovali Katastropolis. Senzacionalno odkritje je doseglo medplanetarne razsežnosti z novico, da v tem mestu živijo bitja, ki so jih znanstveniki poimenovali Plastosi. Sledile so mukotrpne raziskave dr. Savčenka, ki je odkril, da imamo v primeru Plastosov opraviti z živimi bitji, pri katerih naj bi bil osrednjega pomena kult hitrosti (Savčenko 2226). Dr. Savčenko pa je na žalost spregledal pomen njihovega sociokulturnega sistema popolne samodiktature, ki je po mojem mnenju omogočil razvoj Plastosov kot presrečne čiste rase. Ob dokazovanju te teze se bom v nadaljevanju osredotočil na splet čudnih naključij, ki so pripeljala do tega, da se je maloštevilna sekta Venetologov skupaj z nekaterimi drugimi posamezniki že leta 2036 znašla na območju današnjega Katastropolisa in po mojem mnenju bistveno zaznamovala razvoj Plastosov. 
Sodobna runologija, ki je nadomestila zastarelo zemljocentristično humanistiko, povezuje obstoj Plastosov z ugodno mikroklimo, ki se je v nekdanji severni Aziji razvila po svetovni jedrski katastrofi leta 2036. Vemo, da je vzrok te katastrofe povezan z demilitarizacijo nekdanjega Balkana leta 2013. Kot vladnemu uslužbencu mi je bil odobren obisk za javnost zaprte Kongresne knjižnice, kjer sem naletel na duhovito knjigo, ki jo je pred tremi stoletji napisal geograf Jovan Cvijić (Cvijić 1922). V njej lahko preberemo, da je mejo nekdanjega Balkana na severu predstavljala nekdanja reka Ljubljanica. Pri njenem iskanju mi je prišel v roke zemljevid nekdanje srednje Evrope iz leta 2006, ko se je ta reka nahajala v nekdanji državi Sloveniji. Kakor pravi edina vladna enciklopedija, postane takrat državni simbol omenjene države izumrla žival, ki so ji nekdanji Slovenci rekli kokoš ali kura. O tem, kako je ta velika domača ptica s kratkim vratom in krepkim telesom postala nacionalni simbol, obstajata dve hipotezi. 
Po prvi naj bi tovrsto poimenovanje za Slovenijo uzakonil takratni dežurni slovenski ministrski predsednik, recimo mu kar klasik, ki je, zaljubljen v lastno podobo, iskal navdih v antiki, ko so usodo krojila "kokošja preročišča". Z razrešitvijo njemu najljubšega vprašanja: "Kaj je bilo prej: kokoš ali jajce?", je hotel Slovenijo pripeljati med informacijsko tehnološke velesile. Njega je leta 2005 zrušil zapriseženi tradicionalist, za katerega zgodovinski viri navajajo le, da je živel v teoriji zarot in bil vedno pripravljen braniti svojo nacijo. Ob navalu ilegalnih prebežnikov iz raznih koncev nekdanjega sveta je najprej ugotovil, kakšno srečo so imeli Slovenci, da jih ni pobralo že pred desetletjem, ko so se tam odvijale zadnje balkanske vojne. Zato je leta 2005 v nekdanji prestolnici te države, Ljubljani, ob strumnih zvokih njemu najbližje domoljubne glasbene skupine Laibach organiziral ljudsko rajanje. Vse skupaj se je sprevrglo v protiglobalizacijske demonstracije, zaradi katerih je bil klasik prisiljen odstopiti, ljudstvo pa je postavilo tradicionalista za novega vladnega predsednika. Svojo svečano zaprisego naj bi začel z besedami "Tudi slepa kura zrno najde" (Pogorelec 2025: 133). In druga hipoteza o izvoru omenjenega simbola se nanaša na ta zgodovinski stavek. 
Odstavljeni klasik nikakor ni mogel preboleti tega udarca, zato se je najprej vrgel v intenzivno mednarodno lobiranje za uvedbo nove merske enote, slovenskega mediteranskega metra (Brumen 1997), s katero naj bi zakoličil Četrto pot v prihodnost. Nerazumevanje ošabnih politikov nekdanje Evropske skupnosti pa ga je pahnilo v globoko depresijo, ki ga je pripeljala n naročje sekte Venetologov. Leta 2022 ga tako zasledimo pri podpisovanju zgodovinske pogodbe s papežem Poncijem I. Prostodušnim v nekdanjem Vatikanu, ki je vsebovala en sam člen pogodbe:"Najboljše opravičilo gospodarja na zemlji je gospodar v nebesih" (Rode 2022: 2). Tri leta kasneje pa končno pritegne evropsko politično smetano z zahtevo po izvedbi državnega referenduma, na osnovi katerega bi lahko iz Slovenije poleg ekonomskih in političnih prebežnikov izgnali tudi vse Slovence in Slovenke nevenetskega porekla. Evropska skupnost, ki spozna daljnosežni pomen Četrte poti, podpre razpis referenduma, vendar v skladu z nekdanjo Deklaracijo o človekovih pravicah od klasika zahteva, da mora še prej odkriti tudi pradomovino slovanskih Slovencev, kamor bi jih nato lahko pravno formalno tudi izgnali (Haider 2027: 123). Venetolog klasik se tako leta 2028 z najožjim jedrom svojih svobodnjakov, opremljenih z dvema zabojnikoma historičnih artefaktov in priložnostnih daril, vodičem, štirimi opazovalci Evropske skupnosti (Anglež, Padanec, Nemka in Francoz) in tremi novinarji nekdanjega časnika Delo odpravi iskat pradomovino Slovencev (American 2227: 902). Poslednje novinarsko poročilo te ekspedicije, objavljeno v Delu spomladi leta 2035, pravi, da je takrat oseminosemdesetletni klasik prismučal z gore Narodnaja, najvišjega vrha severnega Urala, v nekdanje mesto Sosvinskaja Kultbaza, ki je ležalo na reki Sosvi, pritoku malega Oba (Jež 2035:1). podpre razpis referenduma, vendar v  ekspedicija sploh seznanjena z dejstvom, da je med tem v Sloveniji tradicionalist pod motom "Vojna je zdravje države" uspešno obudil panslovansko nacionalistično gibanje in ga izrabil za vojno napoved nekdanji Padaniji. Prepričan, da Veneti izhajajo iz Venecije, je v osvojitvi, priključitvi in slovanizaciji nekdanjih Benetk videl rešitev za Slovence in dokončno uničenje Veneto(logo)v. Vse skupaj pa seveda ni imelo več nobenega smisla, saj po jedrski katastrofi leta 2036 od Evrope ostanejo le še pirenejsko, alpsko, škotsko, skandinavsko, kavkaško in uralsko otočje (American a 2227: 457).
 Podatki o usodi ekspedicije svobodnjaških Venetologov v zadnjem letu nekdanje Evro-Azije so skopi. Ohranila se je e-mail čestitka klasiku ob njegovem smučarskem podvigu, pod katero se je podpisal dr. Howard Brawn, čestitka pa je prišla iz njegovega laboratorija v nekdanjem mestu Kazymskaja Kultbaza. Pregovorno previdni klasik je po vsej verjetnosti vedel, da je bil dr. Howard Brawn vrhunski biogenetik in mojster v uporabi transplantacijskih in ksenotransplantacijskih tehnik. Leta 2002 se je po uspešni presaditvi glav osmih primatov moral pred javnim linčem umakniti iz Amerike v zakotni laboratorij, najprej nekam ob nekdanji belorusko-armenski meji. Neizpodbitno dejstvo je, da se je leta 2035 dr. Howard Brawn nahajal v bližini venetološke ekspedicije, saj so novinarji Dela konec tega leta, v želji, da bi si pridobili največjo takratno slovensko novinarsko priznanje (t.i. Hojnikov pogrom) in zaradi svoje predanosti klasiku uprizorili skupinski samomor. Dr. Howard Brawn jih je mumificiral in pomanjšal z uporabo tehnike južnoameriških čanc. Zadnji, precej zmedeni, podatki o ekspediciji govorijo o fiksni ideji klasika, da se mora tudi sam pomladiti, če hoče doseči svoj življenjski cilj. Zato naj bi  zaprosil dr. Brawna za natančen zdravniški pregled. Določen je bil tudi kraj (nekdanje mesto Kuševat ob reki Ob) in čas (8. marec 2036) (American b 2227: 611). Čeprav tega ne potrjuje noben arhivski dokument, pa nam vrsta materialnih artefaktov iz Katastropolisa nedvomno dokazuje, da je ne samo prišlo do srečanja Venetologov in dr. Howarda Brawna, temveč tudi, da je to srečanje tesno povezano z izvorom, razvojem in današnjim obstojem Plastosov. 

Ti so se ohranili  predvsem po zaslugi obilne vlage, ki se je v severni Sibiriji začela sproščati po kataklizmičnem razdejanju in je ustvarila potrebno zaščitno plast pred smrtonosnimi žarki, kot tudi ugodno klimo za preživetje. Kljub temu pa je zaradi povečane radiacije v naslednjih letih prihajalo do vedno večjih anatomskih popačenj. Spolno razmnoževanje je postalo sčasoma nemogoče in prav vrhunskemu poznavanju biogenetike se imajo Plastosi zahvaliti za obstoj svoje vrste. Da je pri tem moral sodelovati tudi dr. Howard Brawn, je tako rekoč nujna podmena, ki je ne spremeni niti dejstvo, da je v začetku pri kloniranju prihajalo do vrste nepričakovanih rezultatov in zato do nujne povezave organskih in mehanskih delov.

Če poskušamo tipološko razvrstiti Plastose, hitro ugotovimo, da so sledi venetološke ekspedicje v Katastropolisu več kot očitne in to navkljub opaznim organsko-mehanskim transplantacijskim prekrivanjem (Savčenko 2226: 45 - 91). Seveda moramo najprej omeniti potomce s poudarjenimi alpsko-venetskimi elementi (upognjena hrbtenica, ojačana s srpom in kladivom, široka usta in hlapčevski pogled). Naslednji po številčnosti so primerki s poudarjenimi galskimi potezami (požrešen gólt, majhna stopala, zobčasti greben ali ostanki rogov na glavi). Sledijo jim oni z mediteranskimi genskimi prežitki, kjer poleg obveznega gumijastega cuclja posebej izstopajo transplantati v obliki arhaičnega modela areoplana. To nam omogoča natančno lociranje tega mediteranskega tipa v nekdanjo Padanijo. Edina vladna enciklopedija razlaga o drugem resnem sporu v nekdanji Evropski skupnosti (prvi je bil zaradi krav, vendar zgodovinarji še niso uspeli razvozlati vseh podrobnosti), ki se je začel okrog leta 2004 (American c 2227: 806). Nastal je s pomočjo avstrijskega posredovanja, saj je nekemu alpinistu uspelo prepričati Padance, da so pravzaprav potomci Malega princa, na kar so se odzvali nekdanji Francozi s popolno blokado italijanskih testenin. V znak tihega protesta proti takšnemu prepletanju politike in gastronomije so Padanci začeli množično kupovati modele aeroplana, s katerim je avtor knjige Mali princ strmoglavil v morje. Ker je bilo v začetnem obdobju formiranja Plastosov bistvenega pomena opazovanje in premikanje po kontaminiranih področjih, so imeli posebej pomembno vlogo iskalci novih kolonij, pri katerih opazimo izrazito prisotnost anglosaksonskih elementov (razredčeni lasje, povešene ustnice in pest v obliki fige). Nazadnje so tukaj še primerki z izrazito poudarjenimi germanskimi elementi (kljukast nos, štrleča ušesa in rahlo privzdignjena desnica). Seveda so raziskovalci registrirali še nekaj tipov (domorodski, skandinavski, afriški in mongolsko-evropski). Ti so se prebili do Katastropolisa pozneje, po poteh, ki jih je tako brilijantno predstavila mag. Filipova (Filipova 2227), njihov vpliv na vsakdanji način življenja v Katastropolisu pa ni primerljiv s potomci Venetologov, ki so predmet te diskusije.

 Vsakdanjik Plastosov smemo brez zadržkov predstaviti kot počasen, avtopoetičen in samoreproducirajoč življenjski stil, ki  ga označujejo trije med seboj povezani dogodki - obred kulta hitrosti, obisk muzeja in vzburjanje. Osrednji vsakodnevni obred Plastosov je namenjen čaščenju kulta hitrosti, pri katerem ima glavno besedo šaman, gensko domorodskega izvora (krvava beločnica, lesketajoča se koža in moteno ravnotežje). Obred sam izhaja, kakor je ugotovil dr. Savčenko, iz prakse severnjaških prednikov, ki so v davnini častili kult medveda, katerega danes simbolno transformirajo v tehnično dovršena prevozna sredstva (Savčenko 2226: 94). V kontekstu pojasnjevanja venetoloških izvorov temu obredu ne bomo namenili veliko pozornosti. Nenazadnje moja malenkost tudi nima strokovnih kompetenc, da bi posegala na področje spoštovanega akademika Nikotionoffa, ki je nedavno razkril vse razsežnosti tega obreda (Nikotinoff 2228). 

Malce dlje pa se moramo zadržati pri najpomembnejšem političnem opravilu Plastosov, to je prostovoljnem vsakodnevnem sprehodu po dvoranah prednikov, ki nas spominjajo na naše Muzeje.  Vhod v prvo muzejsko komoro obeležuje zaustavljena digitalna ura, ki jo Plastosi istovetijo z velikim pokom. Označuje namreč začetek obdobja istočasnosti, v katerem nastanejo prvi primerki umetne inteligence v obliki računalniških virusov. Ti so bili, po mnenju dr. Stephena Hawkinga, prva umetna živa bitja, ki za svoj obstoj, razmnoževanje in rajanje niso potrebovala nič drugega kot metabolizem gostitelja - računalnika. Edina oblika življenja, ki smo ga doslej ustvarili, je popolnoma uničevalna. Ustvarili smo življenje po svoji podobi, je s ponosom zapisal Hawking (Hawking 2004: 38). Ker komunikacijski kodi Plastosov še niso pojasnjeni, lahko zgolj domnevamo, da se jim zdi ta teza tako bizarna kakor nam, saj nas z neprestanim piskanjem sami opozarjajo, da svoje prave prednike vidijo v napravah, ki so jim na začetku tretjega tisočletja rekli mobilni telefoni. Z njimi se je moralo lepo ravnati in jih vsakodnevno krmiti. Najpozneje leta 2001 so razvili sposobnost prekognicije in videnja prihodnosti, tako da so v zadnjih letih obstoja novega sveta že medsebojno neodvisno komunicirali (American d 2227: 599). 

Prva muzejska komora je malce mrakoben prostor, v njej je predstavljeno nadvse priljubljeno opravilo plastoških prednikov, to je vojskovanje. Vse, kar lahko rečemo o tem pojavu, je, da Plastosi nimajo pojma, za kaj gre pri vojnah. To dejstvo potrjuje tezo, da imamo opraviti z nadpovprečno inteligentno vrsto, saj so Plastosi povsem intuitivno dojeli smisel vojskovanja in oboroževanja. Druga muzejska komora je namenjena zabavi kot relaksacijski predpripravi za intuitivno ksenotransplantacijsko samoreprodukcijo. V njej imajo razstavljeno celo vrsto venetoloških artefaktov. Najprej sproščajo prave navale režanja miniaturne mumije treh ljudi, za katere sem ugotovil, da gre pravzaprav za mumificirane novinarje Dela. Ob njih je postavljena skulptura objekta, ki se pogosto pojavlja v slovenskem naturalizmu (American 2228: 902). Po vsej verjetnosti je šlo za sušilnico konoplje. Edini prizor, kjer se pojavlja Amerika, je steklena figura Elvisa Presleya, ki dan za dnem žanje ovacije, tako da naši vladi toplo priporočam pospešeno navezovanje diplomatskih stikov.

Muzeološko gledano je postavitev artefaktov dobesedno lekcija iz komuniciranja z javnostjo, saj imamo opraviti z rastjo vzdušja s kvadratom časa. Evforija doseže vrhunec pred tretjo muzejsko komoro, t.i. muzejskim samotransplantatorjem. V tega vstopajo Plastosi posamezno ali v dvojicah. V njem si lahko po svobodni izbiri presadijo katerikoli del svojega telesa z izbranimi deli iz muzeja ali iz muzejskega fundusa nadomestnih delov. Prav pri slednjem pa opazimo vrsto predmetov, katerih izvor so naši mojstri za antikvitete nedvoumno identificirali kot ostanke historičnih artefaktov in priložnostnih daril venetološke ekspedicije (peterokrake zvezde, palčki, pisanice). Transplantacije in ksenotransplatacije predstavljajo vrhunec muzejskega obiska. Prepričan sem, da bo tovrstni  muzeološki pristop sprožil tudi v našem svetu pravo muzejsko revolucijo, saj postavlja tako obiskovalca kot tudi muzejsko institucijo pred neslutene dimenzije. Predstavljajte si muzej kot ogromno historično garderobo človeških organov in vsakodnevnih materialnih dodatkov, neke vrste organski skansen, ki z neskončno možnostjo kombinacij pričajo o vseh človeških zgodovinah. 

Z rednimi muzejskimi obiski si lahko razložimo tudi pomanjkanje nekaterih organov pri Plastosih. V prvi vrsti spolnih, ki so jih z neprestanimi genskimi izboljšavami in neutrudnimi presaditvami uspeli nadomestiti z nadpovprečno razvitimi malimi možgani in žlezami, ki izločajo feromone, natančneje EI hormone, ki povečujejo užitek. Čas med obredom hitrosti in obiskom muzeja zato Plastosi izrabijo za vzburjanje, pri katerem so dovoljena vsa sredstva, samo da dosežejo poželenje in naslado. Zaradi tega si nekateri privijajo posamezne organe - transplantante telesa, drugi si povečujejo možganski pritisk, tretji pa na pomoč pokličejo t.i. Plastose manualce, ki z drgnjenjem drugih vzburjajo tudi sebe. Plastosi lahko tako v neskončnost nadzorujejo svoj lastni užitek in njihove komore so zaradi tega vzorni primeri harmoničnih bivališč. Sreča je tako edini kriterij, ki obvladuje njihove medosebne odnose, vsak najmanjši dvom pa preženejo s še vztrajnejšim vzburjanjem. Ne samo, da so se Plastosi na ta način izognili čerem ljubezni (Žižek 2002), temveč so z uživaško samoreprodukcijo dokončno razvrednotili malomeščanska konstrukta materinske ljubezni in očetovske odgovornosti. Funkcije ženske in matere ter očeta in moškega pri Plastosih niso poznane niti kot zgodovinski koncepti. Opravka imamo z absolutnimi mešanci, ki jih lahko brez zadržkov poimenujemo prva čista rasa.  
Spoznanje, da užitek predstavlja gonilno silo čiste rase iz Katastropolisa, pa nam seveda pusti grenak priokus, saj ga nikakor ne moremo povezati z Venetologi. Ali se skrivnost mogoče skriva v balkanskem poreklu vodiča venetološke ekspedicije? Ta je namreč na vprašanje o predvidenih seksualnih stiskah članov ekspedicije tik pred odhodom odgovoril: Jebeš, ne jebeš - kurcu vrijeme prolazi (UZI 2028: 18). Če odmislimo supraspolnost Plastosov in vse posledice, ki izhajajo iz tega, namreč vidimo, da je njihova vsakodnevna organiziranost življenja v komorah sumljivo podobna balkanski zadrugi. Vprašanje So Plastosi rešitev civilizacije? je zato predmet moje tekoče raziskave, ki jo bom z veseljem predstavil ob letu obsorej. 

Dr. Jevgenij Skavčenko v svojem laboratoriju v Severni Virginiji na rekonstrukcijah bivališč Plastosov preučuje njihove socialne navade v povezavi z genskim zapisom mutacij.

Dodatna literatura za raziskovanje plastologije: 

American, World Encyclopedia 2227: Slovenia. Bushington: Government Press, str. 902.
American a, World Encyclopedia 2227: European Sea. Bushington: Government Press, str. 456 - 457.
American b, World Encyclopedia 2227: Brawn Howard. Bushington: Government Press, str. 611.
American c, World Encyclopedia 2227: Italy. Bushington: Government Press, str. 801 - 806.
American d, World Encyclopedia 2227: Handys. Bushington: Government Press, str. 499.
Brumen, Borut 1997: Genesis and the structure of fleece. V: Contributions towards the definition of the typology and topology of the Slovenian mediterranean artist. Ljubljana: Geo-arts statistic research of the Republic of Slovenia, str. 9-10. 
Cvijić, Jovan 1922: Balkansko poluostrvo i južnoslovenske zemlje. Zagreb: Hrvatski štamparski zavod. 
Filipova, Amanda 2227: The Plastos. An Account of the History of the Wandering Plastos Ancestors which today Inhabit the City of Catastropholis. Las Vegas: Old Age Publisher.
Haider, Jorg 2027: Yes, for Slovenian Experiment. V: European Union Law and Order 9, str 121 - 124. 
Hawking, Stephen 2004: Computer Viruses: Our Future Ancestors. Ljubljana: Društvo matematikov, fizikov in astronomov Slovenije.
Nikotinoff, Nikolai 2228: Nueva antropologia de la sociedad Plastos. San Cristobal de las Casas: Edicion EZLN.
Pogolrelec, Marko 2025: Die Erinnerungen oder der einzig gangbare Weg. Klagenfurt: Slovenska gruda. 
Jež, Boris 2035: Čistega Slovenca novi uspehi. V: Delo, 28. 4. 2035, str. 1.
Rode, France 2023: Apostolskega nuncija poročilo za leto gospodovo 2022. V: Ognjišče, 15. 1. 2023, str. 1 - 23.
Savčenko, Jevgenij 2226: On the Trail of the Plastos. An Account of these Mysterious Beings whose Residence is the Trackless City of Catasropholis and whose History Fades into the Far Past. Hollywood: Non Science Fiction Books. 
UZI, International Report 2028: Uprimo se vulgarizmom!. Ljubljana: Metelkova Mesto, str. 18. 
Žižek, Slavoj 2002: Liberalna demokracije Slovenije in čeri ljubezni. Ljubljana: Analekta.