Margaret Morse

KAJ JEDO KIBORGI? ORALNA LOGIKA V INFORMACIJKSI DRUŽBI

"Pojedla ga bom, pa konec," je rekla Alica; "če me bo povečal, bom dosegla ključek, in če me bo še pomanjšal, bom lahko pod vrati zlezla ven; tako ali drugače bom prišla v vrt, kako, mi je pa vseeno."
[Lewis Carrol, Aličine dogodivščine v Čudežni deželi in V ogledalu]1

Zapečkarjem, odvisnikom od video igric in popotnikom po kiber prostoru je organsko telo samo v napoto. V kulturi, ki je v procesu prehoda v informacijsko družbo, se bodo kulinarični diskurzi morali spopasti tako z težavami, ki jih povzroča že dodobra izčrpana zemlja, kot tudi z vedno večjo željo po odmiku od človeškosti. Popotniki po virtualnih avtocestah informacijske družbe imajo pravzaprav najmanj eno telo preveč - gre za tisto na ogljiku temelječe telo, ki je večino časa zasidrano ob kontrolni konzoli in ki je podvrženo lakoti, debelosti, bolezni, starosti in končno smrti. Drugo telo - silikonski nadomestek, priključen na nesnovna kraljestva podatkov - premore supermoči, pa čeprav virtualne, in je nesmrtno. Z drugimi besedami: izbrano telo, elektronska inkarnacija boga, "oddvojena" od fizičnega telesa, je program, sposoben preživetja neskončnih smrti. Kako naj organsko zamejena bitja z vsemi svojimi fizičnimi ovirami vstopijo v elektronsko prihodnost? Če hočemo odgovoriti na to vprašanje, se moramo, podobno kot Alica, vprašati, ali bomo sploh jedli in če že, kaj.

Nekateri teoretiki v prihodnost usmerjenih subkultur, ki so se z vsem srcem oklenili tehnologije (ali ki vsaj v vlogi kritikov govorijo iz njenega trebuha), predpostavljajo zvezo organizma in stroja kot nekakšne hibridne zmesi, t. i. kiborga, "človeškega bitja, ki mu nekatere življenjske procese uravnavajo kibernetično vodene priprave." Ne glede na to, kako zadovoljiva je taka imaginarna mešanica, je dejanski status kiborga nejasen, pa naj bo to v metaforičnem smislu, sanjski fantaziji in/ali kot resnično bitje; poleg tega je način njegove izdelave in vzdrževanja vsaj v praktičnem smislu problematičen.

Pomislimo samo na zelo vsakdanje in praktično vprašanje: kaj jedo kiborgi? Konec koncev so take ali drugačne prehrambene potrebe silikonsko-ogljikove inteligence sesalskega prepričanja nujne v materialni resničnosti. Procesi prehranjevanja in njihove začetne in končne oblike, hrana in odpadki, nas neločljivo vežejo na organski svet. Potreba po hrani in užitek pri hranjenju sta del in lepota smrtnosti, ki je elektroniki prihranjena. Ni prav verjetno, da bi pojem "zajtrka" (ali mazilnega cikla? energijskega polnjenja?) imel kakšen poseben pomen za relativno nesmrtne in virtualne dele bitja, ki ga lahko mučijo zastaranost, silikonska izraba in nenadne odpovedi, ne pa lakota ali smrt. Uresničevanje ideje o kiborgu je na nek način enakovredno želji po odpravljanju problemov, ki jih povzroča organsko življenje. Toda dokler ne bo izbrisana zadnja sled človeškosti, bodo hrana in odpadki značilni tudi za kiborge.

Tako se nam zastavlja veliko bolj bistveno vprašanje: kaj jedo ljudje, ki si želijo postati elektronski? Zdaj ne gre več za metafore ali elektronske proteze, ki razširjajo funkcije organskega telesa (na način kot na primer Marshall McLuhan razume medije), ali pa celo za frankensteinovske krparije in zamenjave organskih delov z umetnimi (v maniri Tin Mana). V tem bolj mehanskem smislu se kiborgi s srčnimi monitorji, organskimi vsadki in umetnimi udi pravzaprav že sprehajajo po svetu. A sodobne fantazije o kiborgih so nekoliko drugačne: če se že ne moremo znebiti organskega telesa, kako naj ga uskladimo z elektronsko kulturo v smislu inkorporacije v oralnem smislu?

V prvem delu tega spekulativnega eseja o hrani (ali nehrani) znotraj koncepta odpora do telesa in želje po mehanizaciji, predstavljam oralno logiko vključevanja v elektronski stroj - na primer, logiko jesti/biti pojeden ali biti pokrit z drugo kožo. V drugem delu raziščem sodobni socialno-ekonomski kontekst lakote in nezaželenega obilja, kot tudi načine, na katere je ideologijam "hitre" in "sveže" prehrane spodletelo izpolniti svoje demokratične obljube. Ravno v takem kulturnem kontekstu ideološke polomije in želje po transformaciji v elektronske stroje (zdaj ne zadošča več, da jih samo imamo), je mogoče, da se hrano kot tako - vsaj na simbolični ravni - lahko odklanja. Vsekakor drži, da sovraštvo do telesa nujno vodi v sovraštvo do hrane, kar se lepo kaže v hrani, ki zanika vrednost, ki jo ima (se pravi, da je nehrana), kot tudi v drugih načinih očiščevanja organskega telesa tega, kar je "meso". (Kadar hrana sama velja za nezdravo, se tudi nehrana znajde v nekakšnem čudnem razmerju z diskurzi o zdravju in prehrani.) Tretji in zadnji del opisuje različne načine kulinarične in telesne negacije, skupaj z psihološkimi obrambnimi mehanizmi zavrnitve, zanikanja in utajitve. Ti mehanizmi služijo očiščevanju od organskega, in so zlasti očitni v kulinaričnih fenomenih v literaturi kiberpanka, v virtualni resničnosti, umetni maščobi, energijskih "smart" pijačah in drugih "smart" poživilih.

V zaključku se posvetim tudi obratnemu procesu: okuževanju elektronskega telesa in virtualnega sveta z organskim - vzemimo bruhanje, ki zbuja asociacije preobračanja notranjščine telesa navzven. Zasuk prehranjevalnega kontinuuma je znak večinoma napačno razumljene in v zadnjem času kontroverzne "izločevalne" umetnosti. Mazanje telesa z odpadki hrane/simuliranimi telesnimi tekočinami izpostavi notranje - kot da bi notranjost telesa postala zunanjost - kar naj bi simbolično ponazarjalo prezir/abjekcija. Konec koncev strategija preobrnitve hkrati reklamira tudi drugačno kulturno delovanje. Dokler se maže elektronsko telo, je elektronski stroj zavit v drugo kožo človeških odpadkov. Namesto da bi kiborge izdelovali s prilagajanjem organskega elektronskemu, tako tisti, ki jé (elektronska kultura), postane pojedeno na način simbolne iniciacije kiborga v človeškost.

I. Oralna logika: dialektika inkorporacije

Vidno je venela, ko je iz nje izsesaval energijo in postajal vedno živahnejši ter bolj razigran. Ko je prinesla čaj, je bil njen obraz utrujen in mračen, rameni sta se ji nagrbančili in povesili. Živo jo je požrl. Sedel sem tam in osuplo opazoval psihični kanibalizem, ki se je dogajal pred mano.
[William Patrick Patterson]

"Identifikacija" kot zrcalni odnos do vizualnih medijev že najmanj dve desetletji predstavlja prevladujoč teoretični model za izgradnjo subjektivnosti. Vendar pa ta model ni ravno najprimernejši za razlago "vsrkovalnih" aspektov elektronskih medijev, ki so veliko bolj razumljivi znotraj oralne logike. Kar je nekoč predstavljalo fazo v razvoju otroka, ki kasneje stopi v ozadje in v fantazije odraslega človeka, bo v informacijski dobi po vsej verjetnosti postalo prevladujoč način izgradnje subjekta. Medtem ko proces identifikacije, ki ga povezujemo s kinom, paradoksalno temelji na razdalji, oralna identifikacija predstavlja več-kot-bližino, saj predvideva introjekcijo oziroma obdajanje drugega (in s strani drugih na nas) in konec koncev zlitje dveh "teles" znotraj dialektike notranjega in zunanjega, kar je seveda lahko povezano z ogromnimi razlikami v obsegu. V oralni logiki telesa variirajo od zelo majhnih (ki so ponavadi - ne vedno - pojedena) do ogromnih (ki so pogosto -ne vedno - tisti, ki jé). Telo drugega je lahko velikanska intrauteralna-želodčno-intestinalna notranjost oziroma popoln nič, ki človeka "vsrka" vase (pomislite samo na elektronsko kapsulacijo telesa v virtualni resničnosti, na primer), ali pa majcena kot tabletka, ki jo pogoltnete. Očitno obstaja tudi dialektičen odnos med hranjenjem/biti hrana, izčrpavanjem, prebadanjem in fragmentacijo telesa (kot za hrano), ter ponovnim vzpostavljanjem njegove celostnosti oziroma z ohranjanjem v nepokvarljivem stanju. Na tem mestu bi rada opozorila na dejstvo, da - v nasprotju z identifikacijo - inkorporacija ni odvisna od istosti, podobnosti ali zrcaljenja, ki bi omogočili zamenjavo drugega zase; v "oralno-sadističnih" in "kanibalističnih" fantazijah je introjektirani objekt (elektronski stroj ali človeško telo v vlogi drugega, odvisno, kdo je komu hrana) absorbiran in uničen z namenom, da spremeni svojega gostitelja, ko ga ta asimilira.

Prehranjevanje

Ena od metod izdelave kiborgov je metoda introjekcije in absorpcije. Kakor bi rekla Laplanche in Pontalis, "v subjektovo telo, bolj ali manj na ravni fantazije, vdre objekt, ki ga subjekt obdrži v "notranjosti svojega telesa": [Inkorporacija] pomeni doseganje užitka z vdorom objekta v telo; pomeni uničenje objekta; pomeni prilastitev objektovih lastnosti s hranjenjem objekta v naši notranjosti. Ravno ta zadnji vidik spreminja inkorporacijo v matrico introjekcije in identifikacije."

Kot bi rekel Brillar-Savarin, gastronom iz devetnajstega stoletja: ne samo, da to, kar ste, določa kaj jeste, ampak tudi kar jeste oziroma introjektirate določa, kdo ste. Če naj torej človek postane kiborg - delno človeško in delno elektronsko bitje - mora jesti stvari, ki jih jedo kiborgi. V tej oralni logiki, "ki jo zaznamujeta pomena jesti in biti pojeden" igrajo kanibalistične fantazijske igrice prav zares pomembno vlogo. Kot pravi Ballardov aforizem o hrani: "Naše navdušenje nad hrano temelji v našem neizmernem užitku, ki nam ga daje misel, da v dolgoročnem smislu jemo sami sebe."

Trenutno si lahko pri introjekciji kiborgov pomagamo s poživljajočimi pijačami (t.i. "smart" pijačami) in drugimi poživili (t.i. "smart" izdelki). Po analogiji z drugimi "smart" pripomočki, hišami in bombami, sam pridevnik "smart" (v pomenu ostroumen, razumen, op. prev.) svetu predmetov podeljuje določeno mero tvornosti, sposobnosti učinkovanja, včasih celo človeške subjektivnosti. "Smart" tabletke in praški so sestavljeni iz vitaminov in/ali zdravil, pogosto obogatenih z psihotropiki, njihovo učinkovanje pa je usmerjeno na možgane. V kulinarični metaforiki kiberpanka so ti preparati praviloma utopični, neke vrste mazila ali "usmerjevalci" za tekočino, ki lahko prestopa krvno-možgansko pregrado, pospešuje aktivacijo nevronov in omogoča rast dendritov. Njena zasnova spominja na mrežo, ki povezujejo elektronske kanale, po katerih tečejo informacije.

A za tiste ljudi, ki želijo preseči organsko telo in omejitve, ki jih le-to predstavlja - torej za tiste, ki želijo postati kiborgi - obstaja veliko bolj utemeljena, pa čeprav bolj ali manj spekulativna rešitev: jedo naj nehrano, hrano, ki zanika samo idejo organske ali "naravne" vrednosti hrane. Vitaminski želeji in kemične juhice so primerne zlasti zato, ker združujejo kategorijo hrane in kategorijo tablet, ter napovedujejo prihod tega, čemur futurologinja Faith Popcorn pravi "hrano-cevtika" (po analogiji s farmacevtiko - zdravili, op. prev.). Kapsule s snovjo, ki je po kemični zgradbi enakovredna spojinam v možganih, zgoščajo "inteligenco" v čarobno esenco oziroma fetiš, ki služi transformaciji človeških možgan v visoko zmogljiv električni/elektronski stroj.

T. i. "smart" tablete in praški so kemično usmerjeni v možgane - učinkujejo pa tudi na meso za konzolo. Navedimo primer: Durk Pearson iz oddaje Durk Pearson in Sandy Shaw® trdi, da preživi ves svoj čas "zleknjen na vodni postelji z računalnikom", a ima kljub temu "dobro razvite mišice" in to po zaslugi "smart" prehrane. Ne gre torej samo za hranjenje možgan, ampak za hkratno očiščenje telesa organskega propadanja. Bi mar idealni kiborg, elektronski kouros ali kombinacija strojno-človeške popolnosti potrebovali meso? Tisti, ki želijo postati kiborgi, ne jedo jabolka spoznanja o tem, kaj je dobro in kaj slabo; jedo nekaj veliko bolj božanskega - hostijo raztelesene informacije.

Biti pojeden

Čeprav je strojem potreba po organski prehrani prihranjena, mora zlitje organskega in elektronskega - kiborg, po logiki vsebovati možnost, da ga pojedo elektronski stroji. Nekateri znanstveniki, ki se ukvarjajo z umetno inteligenco napovedujejo, da bodo taki dogodki ekstatične narave. Hans Moravec, na primer, avtor dela Mind Children, napoveduje izstop iz organskega telesa (ki ostane samo še lupina) po postopnem prečrpavanju vsega, kar je v možganih, v izpopolnjeno različico, kar opravi robot po vašem programu. Možganske celice oziroma tekočino byte za bytom zamenja silikon:

(To fantazijo podrobneje obdelata Harry Harrison in Marvin Minsky v znanstveno-fantastičnem romanu The Turing Option iz l. 1992.) "Nalaganje zavesti" v računalnik - ki naj bi bilo po Moravcu mogoče sredi enaindvajsetega stoletja - naj bi simuliralo možganske funkcije, potekalo pa bi seveda z neprimerno večjo hitrostjo. Gerald Jay Sussman, profesor na MIT, je nekoč opisal podobno željo po zlitju s strojem kot obliko želje po nesmrtnosti:

Tudi veliko bolj nedavna izpoved Larryja Yeagra, zakaj se je navdušil nad umetnim življenjem, izraža podobno željo po "nadaljevanju življenja v čipih." Toda v O. B. Hardisonovem delu Disappearing through the Skylight končna podoba človekovega zlitja s strojem, oziroma zamejitve človeka znotraj stroja, še vedno ohranja določene ostanke organskega telesa znotraj veličastnejšega telesa tehnologije in inteligence, ki temelji na silikonu: podobno kot nas mitohondriji v človeških celicah spominjajo na to, da izhajamo iz morja in da smo se nekoč razmnoževali nespolno.

Primerjajmo omenjene podobe inkorporacije v stroje - pa naj gre za entuziastične vizije ali opozorila - s podobami raztelešene, umetne inteligence, ki jo je predvidela romantična domišljija: miniaturnega umetnega človeka, Goethejevega homunkulusa, plod ustvarjalnega duha, ki je shranjen v stekleni posodi. Njegova največja želja je bila, da bi se raztopil v oceanu, ki homunkulusu predstavlja žensko kraljestvo čistega telesa. Gre za nekakšno željo, da bi smrt nastopila kot erotična stopitev z neokrnjeno naravo. V sodobnih diskurzih o prihodnosti, v večji ali manjši meri zaznamovanih s sovraštvom do organskega, se inteligenca po osvoboditvi iz posode telesa pridruži sorodnim pojavom v velikanskem digitalnem morju podatkov. Tako je torej virtualno kraljestvo simbolično povezano s potopitvijo in vsemi z njo povezanimi upi o transcendentnosti, kot tudi - v tem primeru - s ponovnim rojstvom v neorganski obliki. Kakorkoli že, želja po smrti in odpor do organskega telesa - dokler so ti fenomeni povezani s tem življenjem in ne nekakšno posmrtno ali duhovno obliko - se nujno povezujeta z že skoraj psihotičnim in usodnim mišljenjem, kar seveda povzroča občutek ogroženosti s strani ravno tistih sestavin organskega sveta, ki jih tovrstni težnji ne upoštevata. Znanstvenik z izven-materničnim razvojem otroka-robota seveda samo navidezno prevzame vlogo matere; robotova poznejša potopitev v morje podatkov implicitno nakazuje simbolični povratek v prvotni notranji prostor, v maternico, podobno kot se fantazije o tem, da te pojedo stroji, povezujejo s fantazijami o tem, da te poje oziroma uniči mati.

Predojdipovske fantazije dojenčkov in zelo majhnih otrok, ki jih opisuje Melanie Klein, se večinoma dogajajo znotraj materinega telesa, in neverjetno spominjajo na podobje potopitve. Model, ki ga razvije Kleinova, pojasni tudi nasilje znotraj prostora, ki je enakovreden prostoru v maternici. V teh materničnih fantazijah se znajdejo (po nekakšni nenavadni zanki) tudi materine prsi, razdeljene v dobre in slabe delne predmete; v oralno-sadistični fazi mora biti slaba dojka prebodena in kaznovana, tako da je lahko obnovljena in izpopolnjena v depresivni fazi, kar spominja na kanibalistične fantazije razbitja telesa in ponovnega vstajenja.

Fantaziranje o tem, da te pojedo stroji, ki so v nekakšnem zmedenem in nedoločnem smislu del naravnega sveta, je grafično ponazorjeno v kontroverznem (in zato na veliko cenzuriranem) glasbenem video spotu "Happiness in Slavery" skupine Nine Inch Nails. V časopisju smo lahko prebrali, da video kaže moža (igra ga Bob Flanagan, avtor performansov s cistično fibrozo, ki se v svojih performansih ukvarja predvsem z združevanjem bolezni, bolečine in sadomazohističnega užitka ), ki se "predaja obrednemu sadomazohističnemu odnosu z goltajočimi stroji"; njegovega golega telesa se lotevajo klešče in brusilniki, vloženo je v "nekakšen sistem za odstranjevanje" in je končno, kot zapiše Hollywood Reporter, "zmleto v meso." Nenavadno pri vsem skupaj je, da ta čudna priprava v bistvu "služi človekovim željam" (očitno željam po kastraciji, penetraciji, smrti in popolni fragmentaciji). Na koncu so prizorom "krvi in semena premešanih z oljem" protipostavljeni "kratki bližnji posnetki priprav, ki meljejo meso, ter mehki čutni gibi, ki ponazarjajo čutnost celega odnosa". Na koncu torej ne gre le za mešanje strojev in človeških tekočin, pač pa za hranjenje naravnega sveta, ki ga, kot kaže, v največji meri naseljujejo zvijajoči črvi (na neki drugi ravni bi jim lahko rekli geometrično množeči se kastracijski simboli).

V nasprotju z večino ostalih izkušenj, ki jih doživimo v budnem stanju, ekstatični afekt in simbiotski odnos med naravo in strojem nista artikulirana - samo obstajata. To ni nekakšna trditev o resničnosti, ampak fantazija, ki temelji na izkušnjah v zgodnjem otroštvu. V spotu "Happiness in Slavery" nas položaj goltajočega stroja, sklonjenega čez ležeče, priklenjeno telo človeka, spominja na arhaično mati in željo po samouničenju, na katero se mati navezuje. V tem primeru se občutek oceanskosti in ekstatične transcendence telesa pojavlja s pomočjo bolečine - na način, ki je - kot nam predoči Flanaganova instalacija - specifičen za našo kulturo in njeno zanikanje bolezni in smrti.

Druge kože

Znotraj takšne reverzibilne logike, v kateri subjekt in objekt nista jasno ločena, obstaja še ena možnost: namesto, da se pustiš požreti, lahko poskušaš postati drugi tako, da si "nadeneš kožo, ki ni tvoja." Kanibalistična fantazija introjekcije ima tako svoj dvojnik v obratni gesti: pokriti se z drugim kot način samo-transformacije. To naprej pomeni, da je v primerih, ko prostor, ki ga koža zamejuje, še ni izpraznjen, potrebno drugega izločiti oziroma evakuirati, kar se lahko dogaja izven ali znotraj telesa drugega. Kadar je organsko telo - v smislu nosilca identitete in subjektivnosti, in ne klona, replike ali virtualne inkarnacije božanstva, - v nevarnosti, je lahko boj za kožo zelo nasilen in smrten.

V nekaterih specifičnih zgodovinskih družbah, kjer so v obredih žrtvovali ljudi, je šla ideja "kožnega Ega" oziroma kože kot ovoja identitete in Jaza celo tako daleč, da so žrtve odrli in si nadeli njihovo kožo. Diego Duran, na primer, v svojem opisu azteških obredov poroča, da so jetnike, ki so jih izbrali za upodabljanje bogov, med obredom odrli. "Možje so si takoj nadeli njihove kože in prevzeli ime boga, ki ga je posamezna žrtev upodabljala. Čez kožo so si nadeli okrasje in insignije boga, katerega ime so prevzeli, ter bili prepričani, da so sami postali božanstvo." Tzvetan Todorov, ki Durana navaja, primerja azteška žrtvovanja ljudi, ki so jim bili po družbenem statusu podobni, z družbami, ki jih povezujemo z masakri, na primer s konkvistadorji, katerih krutost pri osvajanju novih ozemelj je rasla sorazmerno s prepričanjem o različnosti in oddaljenosti žrtev od njihovih lastnih identitet. Tudi danes najdemo žalostne primere dobesedno vzetega kožnega simbolizma. Poročila o vojni v bivših jugoslovanskih republikah omenjajo odiranje in iznakaževanje obrazov, ki ga izvajajo ljudje, ki so le delno drugačni; ki govorijo tako rekoč isti jezik, pripadajo isti etnični skupini in se razlikujejo le v verskem in kulturnem smislu. Želja po dejanski odstranitvi oziroma izbrisu zunanje identitete oziroma "kožnega Ega" drugega - da sploh ne omenjamo uničevanja drugega od znotraj na način stradanja, posiljevanja in mučenja - je povezana tako z žrtvenimi obredi kot tudi z družbami masakra.

Ob razpadu političnih meja fragmentacija grozi tudi Egu in identiteti, zato se morata ali radikalno okrepiti ali pa predati razkroju oziroma transformaciji. A celo v relativno spokojnih razmerah, ki vladajo v ZDA po koncu hladne vojne, se lahko posameznikom zazdi, da navadna koža ni več zadovoljiva shramba njihovega Ega, da le pomanjkljivo ščiti njihove telesne tekočine pred pobegom, kot tudi pred onesnaževanjem in draženjem notranjosti z zunanjimi snovmi. Spomnimo se nedavnega obvestila o novem izdelku, prosojni koži SmartSkin™, oziroma "polimeru celuloze z ultra visoko molekulsko maso" s permanentnim električnim nabojem, tako da se trdno oprime kožne površine, ki tako postane gladka, mehka in daje mladosten videz. Če novo kožo uporabljamo z BETAMAX CAROTENE+™, se ustvari plast melanina (ali "zagorelosti" brez sonca); telesne in umetne snovi se tako združijo znotraj dejanske druge, okrepljene kože.

Kožni Jazi so običajno izraženi manj dobesedno; kakorkoli že, koncept, ki ga je razvil Didier Anzieu, predvideva tak ali drugačen čut(il)ni element, ki ovija telo - na primer mišična "koža", ki jo pridobimo z dvigovanjem uteži (in je, če je le mogoče, zagorela brez sonca), ali pa simbolična koža, ki jo ustvarimo s tetoviranjem ali popisovanjem telesa. Toda skrajna različica druge kože je elektronska, na primer podatkovna obleka, čelada ali rokavice v virtualni resničnosti. Pod elektronsko kožo je mogoče privzeti kakršnokoli vlogo in izkusiti svet zapisanih podob in simbolov, kot da bi bili neposredna izkušnja; kot da bi se telo potopilo v neomejene simbole same, brez potrebe po razdalji ali določenem odnosu.

Neposrednost in povsodnost

Taki introjekcijski in obdajalni odzivi so odvisni od občutka enosti in prisotnosti (tega, kar lacanovska tradicija imenuje imaginarij), a to tako, da se zdi "razdalja, ki je potrebna za simbolično delovanje, odsotna." Oralna logika je lahko arhaična in neposredna kot je dojenček pri prsih, ali pa potopljena, kot je fetus v maternici. Kakorkoli že, prepričanje, da virtualna resničnost omogoča neposredovano oziroma "post-simbolično" izkušnjo eksternalizirane zavesti, je iluzija, ki jo podpira zlasti oralna logika inkorporacije. V stanju potopitve ne gre za to, da bi simulirali letenje, to počnemo, to smo, tako kot so virtualni predmeti, pa čeprav samo skozi elektronsko kožo. A taka iluzija je mogoča samo zato, ker druga koža (ali mejna ploskev, "interface"), ki posreduje virtualni svet, hkrati tudi zakriva sistem, ki posredovanje omogoča. Ravno to zakrivanje pa omogoča navidezen padec referencialnega v polje simboličnega: uporabiti simbol za dejanje pomeni izvesti dejanje samo - kar pa je klasična definicija performativnega in deklarativnega govora. (Na podoben način govori Walter Benjamin o filmski podobi: tehnološki aparat, ki jo omogoča, ostaja neviden, a le zato, ker ga pazljivo ohranjajo izven slike.) V obeh primerih, mehaničnem in elektronskem, nezavedanje aparatur, ki vse skupaj omogočajo, še poglablja fizično regresijo - po eni strani na način utajitve, povezane s klasičnimi filmi, po drugi strani pa kot performativi, zaznamovani z različnimi strategijami negacije, o čemer bom spregovorila v tretjem delu eseja.

Kljub temu, da prototip "kanibalističnih fantazij" najdemo že v zgodnjem otroštvu, pa tovrstne fantazije še zdaleč niso omejene na preteklost oziroma na infantilne ali pa regresivne vidike življenja. "Jesti/biti pojeden" in "ovijati/biti ovit" bi lahko razumeli kot zelo poglobljene metafore, ki zaznamujejo "najbolj razvite" kulture ter "najvišje" oblike umetnosti. Morda ni presenetljivo, da je podobje prebadanja in različnih oblik zajetja značilno tako za tehnološka prostranstva laboratorijsko ustvarjenih virtualnih svetov, kot tudi za tehnološko vojno. Kar se tiče filozofije, se spomnimo Jean-Paul Sartrovih očitkov nekaterim filozofijam, da so svet introjecirale v "pokvarjeno marinado Zavesti." Sartrov odpor do "spoznanja kot načina hranjenja" sijajno polemizira z oralno logiko, ki ima veliko skupnega z Brechtovim napadom na "kulinarične" vidike iluzionističnega teatra.

Čeprav nam oralna logika predstavlja stopnjo v razvoju dojenčka in otroka pred razvojem jezika je očitno, da se oralna logika pojavlja z drugimi logikami tudi v nadaljnjih stopnjah razvoja do odraslosti. Oralna logika nikoli popolnoma ne izgine, v informacijski družbi pa lahko postane celo dominantna. Poleg tega se oralna logika ne omejuje le na tematiko hrane; konec koncev hrana kot snov omogoča imaginarne, simbolične in realne konotacije, poleg tega pa sodeluje tudi v oralni logiki. Če hrana predstavlja organski prag na meji med življenjem in smrtjo, potem je hkrati tudi simbolični medij par excellence. Pri posameznih procesih kuhanja ne gre le za pretvorbo narave v kulturo (kar je podrobno obdelal Claude Lévi-Strauss v svojem delu o strukturalni antropologiji), ampak tudi za možnost izmenjave oziroma združenja telesa s svetom in drugimi ljudmi, kar pravzaprav določa neko kulturo v vsej njeni posebnosti. V odnosu med telesom in hrano lahko obstajajo zelo velike razlike v zaznani neposrednosti oziroma stopnji posrednosti med obema - od popolnoma kultiviranega zauživanja organiziranega obroka s posebnim priborom, do dojenja (oziroma temu nasprotne fantazije, da te pogoltne mati), pa do predstavljanja sebe znotraj materinega telesa oziroma potopljenega v oceansko enost. Obseg odnosa med telesom in hrano lahko primerjamo z različnimi stopnjami približevanja sebe in drugega, od simboliziranja drugega do "stika" z drugim, oziroma uporabe sond in "priklopa" na ali "potopitve" v digitalno morje. (Morda ste opazili implicitni ženski spol mesta združitve, kar kaže na to, da se je v tem pogledu od Freudovih časov do informacijske dobe le malo spremenilo. Kiber prostor je dejansko pretežno moško področje; prostor, kamor se pred kritiko v drugih sferah sodobne družbe umikajo maščevat ustaljeni spolni konstrukti.) Tako subjektivnost vključuje procese inkorporacije, identifikacije in simbolizacije; in oralna logika je stalni spremljevalec omenjenega razpona subjektivizacije.

A izrazita tematizacija fragmentacije in utrjevanja Ega kaže na situacijo kulturne stiske. Dandanes prevladujoče podobje groze in razpada - fragmentirana, razkosana, pa tudi iznakažena, multipla ali razpadajoča telesa in izgubljeni deli (gre torej za kanibalistično fantazijo obravnave telesa kot hrane) - kažejo na to, da nekaj zelo prvinskega "požira" našo kulturo. Morda se zato, ker živimo v času epohalnih kulturnih sprememb, zde ovoji okrog naše kulturne identitete - podobe telesa in kožnega Ega - nepopravljivo raztrgani.

Tisti, ki nočejo sprejeti razpada in transformacije v nekaj drugega, morajo nekako ponovno vzpostaviti telo kot celoto. A kako je to sploh mogoče ob tolikšnem zaničevanju telesa? Znašli smo se v nenavadni situaciji, kjer želja po spojitvi in celostnosti predpostavlja - vsaj na ravni reprezentacije - odklanjanje in utajitev telesa, ter zavračanje hrane kot take.

Po razbitju mračnih ogledal identitet zaznamovanih s hladno vojno in upadanjem moči Obraza (predvidoma belega), se znajdemo na začetku epohalne spremembe - za katero seveda potrebujemo (ne)telesa. Naše predstave niso več navezane na konfrontacijo z drugim na natančno določenih mejah; gibljejo se znotraj zmešnjave spremenljivih kulinaričnih in simboličnih meja. Znak za prestop kulturne meje pogosto ni več zunanji, na primer dvignjena zapornica, pač pa notranja slabost kot posledica motenj v telesnem ritmu oziroma sprememb v lokalni flori mikrobov.

Odgovor na vizije zmede in propada, ki ga ponuja elektronska kultura, je praviloma povezan z "očiščenjem" ali raztelešenjem. A ta možnost je le delno uporabna: le kako naj zanikanje kulinaričnega in telesnega predstavlja kaj več kot le manj pomembno prehodno stopnjo, ko pa se s kulturno spremembo sooča prav hrana? Hrana hkrati predstavlja sistem simbolov in organsko gorivo; nehrana je torej zelo omejena - ljudje moramo jesti ali pa bomo izginili. Sodobne tehnološke fantazije sicer druži tiha predpostavka, o kateri bomo podrobneje spregovorili pozneje, da bomo izginili prav zato, ker jemo. Želja po evolucijski preobrazbi človeštva ni več usmerjena v priprave za odhod z umirajočega planeta v "zunanji prostor", ki ga predstavlja vesolje, pač pa v virtualni "notranji" prostor računalnika.

II. Propadle ideologije hrane in Realno

Neuspeh diskurza o hrani lahko razumemo v smislu preživetja populacije; telo je površina, ki jo pogojuje notranjost, pa naj bo to v smislu blagostanja ali pa motenj pri hranjenju, bolezni in smrti. To seveda pomeni, da so ideologije hrane in simbolni red neizbežno omejeni z organskim, ki ga lahko razumemo kot intervencijo realnega. Posledice socialno-političnih in ideoloških razsežnosti hrane se nam lahko kažejo kot podhranjenost nekaterih in preobilje za druge, za kar ne moremo kriviti naravnih sil kot so vreme ali rodovitnost prsti. Zunanji opazovalec bi v Ameriki verjetno najprej opazil sledeči kulinarični metafori: premalo, preveč. Po eni strani gre za pomanjkanje ali slabo kvaliteto hrane za tako pomembne populacije kot so otroci, obubožano delavstvo in brezdomci. Po drugi strani pa številčnost "predebelih" Američanov kaže na že kar perverzno situacijo nezaželenega preobilja. V Berkleyu so sicer z najboljšimi nameni ustanovili organizacijo, katere početje zveni kar nekoliko absurdno: kalorije, ki jih tisti na dieti ne porabijo, naklonijo brezdomcem; kakorkoli že, podoben transfer kalorijskega kapitala v bolj globalnem smislu bi bil verjetno edini učinkoviti način izboljšanja zdravstvenih razmer v državi. Glede na nesorazmerno porazdeljenost kalorij lahko trdimo, da obstoječi ameriški "tehno-fast-food" sistem ni uspel izpolniti svojega demokratičnega in utopičnega potenciala: poceni in kvalitetno nahraniti vsakogar.

Debelost: vse preveč očitno meso

Ne glede na vseprisotnost kanibalističnih fantazij v ameriški kulturi pa javnost še vedno ni bila pripravljena sprejemati podob kože, napete čez kosti brez mesa, ki jih je dobivala iz Somalije, drugače kot z grozo. Prizori, ki so jih Američani lahko gledali ob večerji, niso prikazovali le človeškega trpljenja v situaciji družbenega in moralnega propada, pač pa so Američane soočili tudi s skrajno obliko njihove idealne podobe, ki je v danem kontekstu dobila negativni predznak. (Zgodba o poročevalcu, ki je pil dietno kolo med stradajočimi, je že skoraj legendarna.) Izstradana telesa Somalijcev so se zdela popolnoma izsušena, kot da jih je nekakšna zločesta sila izpraznila v groteskni in tragični izpolnitvi ameriškega (tako redko doseženega) ideala brezmesnosti. V Ameriki je mršavost sicer lahko povezana s pomanjkanjem hrane, lahko pa je tudi modni rezultat močne volje in/ali motenj pri hranjenju (kot na primer bulimičnega bruhanja). Ameriško telo je sicer lahko lačno, vendar pa se ga v kulturi Združenih držav najpogosteje ne obravnava v smislu pomanjkanja mesa, pač pa v smislu debelosti.

Kljub temu, da so nekateri kritiki poročila iz Somalije imenovali "pornografija katastrofe", pa pogled Američanov prav gotovo ni bil povezan s krivdo in užitkom, pač pa s krivdo in odporom. Ameriškim vojakom, namenjenim v Somalijo, so menda svetovalci povedali, da je popolnoma normalno, če jim ob pogledu na žrtve lakote postane slabo.

Glede na to, da se o lakoti v Združenih državah bolj malo govori, je pravzaprav presenetljivo, koliko javne podpore je bila deležna akcija, ki je še najbolj spominjala na bojevit odziv na požrešnost somalske zemlje, dokler se v poročilih ni pojavila slika iznakaženega ameriškega trupla. Ne glede na to, kaj je bil pravi politični razlog za prisotnost ameriške vojske v Somaliji, so povod za odhod v Somalijo dali ravno televizijski posnetki izstradanih prebivalcev, groza ob pogledu na razkosano ameriško telo pa je zastavila meje ameriškemu vmešavanju. Celo nepoškodovano ameriško meso - če ga ne pokriva hipertrofirana muskulatura ali pa druga koža - je lahko ambivalentno in celo predmet moralnega studa.

V Ameriki debelost predstavlja stigmo razbrzdanega vedenja, človeka, ki "se nima na vajetih." A debelo telo ni samo v tesni vzročni povezavi z nizko kvalitetno hitro prehrano (s katero se, kot je znano, prehranjuje celo predsednik Clinton in sicer v taki meri, da mu jo odsvetujejo tako znani kuharji kot šolska mladina), ampak tudi z načinom življenja v informacijski družbi. Za primer vzemimo neverjeten porast naročil za dostavo pice v Washingtonu med (visoko-tehnološkimi) pripravami na vojno v Zalivu. Obstaja pa še bolj neposredna povezava: nedavne raziskave kažejo, da redi že samo gledanje televizije. Morda pa drži trditev Michaela Sorkina, ki v svojem delu o oblikovanju v prihodnosti zapiše, da je bil Walter Hudson, ki je s svojimi šeststotimi kilogrami prišel v Guinnessovo knjigo rekordov kot najdebelejši Zemljan (umrl je na božični večer l. 1991), "idealni prebivalec elektronskega mesta";

Sorkinov ironični povzetek posledic sedanjega življenjskega sloga, zaznamovanega s sedenjem in visoko-kalorično prehrano, kaže dvoličnost družbe prihodnosti, ki počne eno (oziroma komaj kaj več od majhnih motoričnih premikov) in ceni drugo (telo kot popolni človeški stroj). Vse preveč očitno meso kaže krizo (ne)vidnosti informacijske dobe v drugačni luči. Razen podob na monitorju ali fantomskih potovanj v "notranjost" računalnika na način virtualne resničnosti in znanstvene fantastike, računalniški dogodki dejansko ne nudijo prav veliko stvari, ki bi jih lahko videlo človeško oko ali slišalo človeško uho. A če se nam nevidnost zdi edini problem informacije, potem tajimo tesne povezave med svetom virtualnih elektronskih zgodb (tega, kar se dogaja znotraj računalniških sistemov in mrež), ter izrazito vidnim in vedno bolj odvratnim in/ali zapravljenim svetom organskega telesa na drugi strani zaslona.

Restavracije s hitro prehrano so se sicer odzvale na kritike z zmanjševanjem vsebnosti maščob v hrani - naj dodamo, da brez posebnega komercialnega uspeha, pojavil pa se je nov problem. V dokumentarcu o industriji hitre prehrane, ki ga je pripravila mreža PBS, z naslovom Fast Food Women (Ženske v hitri prehrani) iz l. 1992, lahko vidimo, kakšen je družbeni davek, ki ga terja cenena hrana: enolično delo v takih restavracijah ni samo nezadovoljivo, ampak tudi veliko premalo plačano, saj plača ne zadošča za normalno preživetje. Pravzaprav je delo v industriji s hitro prehrano postalo simbol postindustrijskih teženj po dekvalifikaciji delovne sile in razmaha slabo plačanega uslužnostnega sektorja; hkrati pa poteka obraten proces razvijanja visoko izobražene in kvalificirane informacijske elite "simboličnih analitikov", kot jim pravi Robert Reich v svoji knjigi The Work of Nations: Preparing Ourselves for 21st Century Capitalism. Vse kaže, da cenena hitra prehrana le še poglablja družbene neenakosti, ki naj bi jih zaradi svoje dosegljivosti ukinjala. Odvisnost, ki jo povzročajo nekatere sestavine v t.i. umetni hrani lajša umik iz neprijetne okolice, podobno kot drugi pojavi v elektronski kulturi, od virtualnih osebnosti do "smart" poživil.

Neuspeh svežega: turizem in Frankenhrana

Najbrž si ravno tisti simbolni analitiki, ki med delom žvečijo hitro prehrano, najlaže privoščijo gurmanstvo v prostem času. Kljub temu, da utopični hrani nasprotni diskurz svežosti v Ameriki še vedno ohranja nekatere populistične in progresivne vidike, ki jih je imel v šestdesetih letih (zanimanje za praktična vprašanja zdravih sestavin, uporabe pesticidov in razvoja kmetijskega sektorja), pa se je v osemdesetih razvil v kulturo elitnih restavracij, kjer gurmani zobajo svoje majcene porcije. Svežost kot vrednota ima sicer lahko prizvok predindustrijskega sistema prehranjevanja (za katerega se zdaj z McDonaldsom bojujejo francoski kmetje), a umetnost priprave hrane v restavracijah je dandanes odvisna predvsem od dragih sestavin, ki jih po zraku ali pa s tovornjaki vozijo z majhnih, "butičnih" kmetij. Vse kaže, da se je l. 1972 začeta "težnja po visoki kuhinji in proti-kulturi" končala l. 1993; po trditvah nekaterih smo se znašli na koncu cikla, ko se je "kulinarični referenčni okvir posameznih kultur razširil in postal močan ter bolj samozavesten." Po drugi strani pa naslovi modnih revij razglašajo, da je "zabave konec." Morda so devetdeseta čas, ko tisti pri koritu ne morejo več neprizadeto opazovati onih, ki rijejo po smetnjakih.

Družbeni neuspeh "svežega" je v vseh ozirih žalosten dogodek, saj zajema tudi kritike hrane, ki se le redko ukvarjajo s tem, kaj imajo za zajtrk brezdomci ali kakšna so kosila v šolskih menzah. (Količina in kakovost hrane sta prav gotovo med pomembnejšimi pogoji za razvoj človekove inteligence, da družbene pravičnosti sploh ne omenjamo.), V zadnjem času opažamo trend (morda gre le za mlačen odziv na splošno slabšanje ekonomskega stanja), da se visoka kulinarična umetnost umika od eklektičnih postmodernih zvarkov k bolj neopazni vsakdanji prehrani, torej v smeri nične točke kulinaričnega pisanja. Rezultat je simulacija hrane, kakršno bi skuhala mama, če bi seveda mama kuhala preprosto etnično hrano brez sentimentalnih podtonov.

Zastavlja se vprašanje, ali niso mešanice sestavin z različnih koncev sveta, po katerih je slovela umetnost sveže kuhinje, bolj oblika kulinaričnega turizma kot pa multikulturalizma. Združevanje znakov drugačnosti - določenih dišav, začimb idr., značilnih za francosko ali mehiško kuhinjo - namreč ne pomeni prestopanja dejanskih kulturnih meja. Celo najbolj domiselno "umetnost priprave hrane" do neke meje omejuje kulturna pripadnost, kot je razvidno tudi iz videa Kena Feingolda Un chien délicieux iz l. 1991. Leta 1986 je Feingold posnel intervju z Burmanom iz Zlatega trikotnika na Severnem Tajskem. Kasneje je dodal komentar, v katerem se mož spominja Pariza in svojega prijatelja nadrealista Andréja Bretona. Njegova pripoved spominja na "Nadrealistično kuharsko knjigo." Ko se je "Lo Me Akha" pripravljal na odhod iz Pariza, mu je "Breton" (ki ga vidimo na znani fotografiji) obljubil obrok po izbiri. Lo si je zaželel psa, azijsko specialiteto, nad katero pa Breton jasno ni bil najbolj navdušen. Feingold je v video vključil tudi posnetke priprave tovrstne poslastice kot nekakšen ironičen opomin, kje so svete meje tega, kar imajo zahodnjaki za poslastico, pa tudi opozorilo na malomeščanskost postmodernega eklekticizma pri pripravi hrane, in končno tudi dvomljivo naravo reportaže - zlasti kadar gre za drugačne kulture. Stud in to, čemur - niti ne več v šali - rečemo Montezumino maščevanje, sta najzanesljivejša pokazatelja, da smo prestopili že tudi mejo turizma v smeri - če to želimo - Drugega. Kulinaričnih kultur konec koncev ne predstavljajo eksotični prigrizki na sprejemih; njihove meje varujejo mikrobi in slabost. Spomnimo se samo tistega slavnega Bushovega obiska na Japonskem l. 1991 (leta, ki sta ga zaznamovala konec Bushovega predsednikovanja kot tudi uplah evforije, povezane s koncem hladne vojne), ko je predsedniku med kosilom postalo slabo in je omahnil v roke japonskega gostitelja.

Etos svežosti ogroža tudi neposredna bližina surovega - gre za naraščajoče nezaupanje do naravnega. Tehnološki napredek nam je z iradiacijo in genetskim inženiringom omogočil "svežo" hrano, ki se tako rekoč ne more pokvariti. Uničevanje mikrobov, ki omogoča konzervacijo hrane, je nekako bliže konceptu nesmrtnosti kot pa svežine. Poleg tega se da genetski material, ki povzroča propad zelenjave, preurediti tako, da pride do nasprotnega učinka, inhibicije gnitja. Zagovornikom svežega se takšna "frankenhrana" zdi več kot le kemični približek svežosti: "Ne packajte mi paradižnikov z geni postrvi!" je z gnusom vzkliknil slavni kuhar iz San Francisca v nekem intervjuju. Ni čudno, saj genski inženiring in proizvajalci frankenhrane s simulacijo svežine pravzaprav brišejo najosnovnejšo razliko med hitro prehrano in njenim postindustrijskim kulinaričnim nasprotjem: hrana je sicer videti nepokvarjena, v simboličnem smislu pa ni nič manj kot genetsko okužena. Če pogledamo nazaj, v pripravi sveže hrane sploh ni ogrožena svežost kot taka, ampak kontinuum od zrelosti do gnilobe; odločitev za sveže je odločitev za organsko in torej smrtno. Na žalost pa je taka ideologija zlasti blizu tistim, ki imajo v rokah sredstva za preprečevanje propadanja.

Po drugi strani kaže, da so se - vsaj delno - celo diskurzi o zdravju odvrnili od svežosti. Zdaj imamo bivše gurmane, ki jih za zdravje in vzdrževanje možganov skrbi ravno toliko, da so - kot je le mogoče - prenehali jesti nezdrave ali celo nevarne snovi (torej hrano) iz izčrpanih in onesnaženih območij, kjer v zemlji pogosto primanjkuje mineralov in elektrolitov, ki so tako važni za možgane.

Glede na to, da je hrana živa metafora same kulture, nas ne bi smelo presenečati, da se je ravno v Ameriki razvil kulinarični sistem, ki ima veliko skupnega z računalnikom. Pri procesiranju televizije/mikrovalovke in hrane/besede je šlo konec koncev za podobe, ki so podpirale predstave "hitrega" in "svežega", dveh glavnih ideologij prehrane v povojnem obdobju. Toda računalnik in kiber prostor sta postala referenčni točki t. i. postkulinaričnega diskurza. Morda nas elektronska kultura, v nasprotju z Aličinim kolačkom, "na katerem sta bili iz rozin lepo sestavljeni besedi POJEJ ME," dobesedno sooča z direktivo "NE JEJ." Kar jedo kiborgi (in kar očitno ljudi umešča v kiborge) namreč zanika idejo hrane kot posrednika med organskim telesom in naravnim svetom.

III. Postkulinarični obrambni mehanizmi

Zanikanje organskega telesa, njegovega vzdrževanja in tega, kar telo predstavlja, se lahko pojavlja na različnih kulturnih ravneh na različne načine - na primer različne oblike psihološke obrambe kot so zavračanje, zanikanje ali utajitev. Poleg tega je lahko razmerje med telesom in strojem obrnjeno, tako kot lahko telo (vsaj v fantazijah) obrnemo navzven, ko se predamo razpadajočim mejam med simboličnim in nesmiselnim, konceptu tega, kar Julia Kristeva imenuje abjekcija.

Tovrstni načini zavračanja so na delu v sodobnih pojavih, kot so literatura kiberpanka, ponarejena hrana, virtualna resničnost, "smart" poživila in končno umetnost "izločkov". Besedila, s katerimi se bomo ukvarjali v nadaljevanju predstavljajo te kulturne pojave z manjšo ali večjo distanco - od kritike, ironije ali cinizma in pozitivne vpletenosti, do spervertiranih oblik junaškega idealizma. V teh delih ne gre za samo psihično obrambo, pač pa za njeno uporabo v simboličnem prilagajanju na kulturno stisko. Znajdemo se znotraj igrivega kraljestva pogojnika, kjer osnovni način življenja predstavljata utajitev ali razcepljeno prepričanje: Vem, da gre le za zgodbo (ponaredek, optično iluzijo, fetiš, performans), a vseeno… Večinoma so nevarne le dobesedne, resne manifestacije takih pojavov.

Strategije očiščevanja: Zavračanje in kiberpank

Zavračanje pomeni "odklanjanje ideje, ki izhaja iz zunanje resničnosti in ne iz id-a. Gre za neuspešno zaznavanje vtisa, povezano z zavrnitvijo ali umikom pred določenim delom resničnosti." Večina fantazij kiberpanka tako ne zaznava samega organskega telesa. Če je kiber prostor, kot pravi Allucquére Roseanne Stone, "fizično nenaseljiva, elektronsko ustvarjena nadomestna resničnost, v katero vstopamo preko neposrednih povezav z možgani - se pravi, da jo naseljujejo preoblikovane človeške 'osebe', ločene od svojih organskih teles, ki ostajajo parkirana v 'normalnem' prostoru," potem se nam zastavlja vprašanje, kako se organsko telo "zaparkira". V znanstveno-fantastičnem romanu Nevromant, William Gibson predlaga prepustitev telesa pseudo-smrti v krstah in podstrešnih nišah opustošene Čibe. Ko Caseov nadomestek potuje po kiber prostoru ("Nepredstavljiva kompleksnost. Svetlobni žarki, razporejeni v neprostoru uma, gruče in ozvezdja podatkov. Odmikajo se, kakor mestne luči…"), je njegovo organsko telo očitno v stanju začasne ustavitve delovanja, ki ga živčno ohranja fantastična farmakopeja. Spoj med človeškimi možgani in računalnikom ("grafična predstavitev podatkov, destiliranih iz banke prav vsakega računalnika v človeškem sistemu" - bodite pozorni na zvezo med računalnikom/človekom), kot kaže, predstavljajo elektronski dražljaji med vsajenimi čipi in kemikalijami v možganih, vse skupaj pa pospešujejo mamila. Če bi stanje opisali s termini oralne logike, bi lahko rekli, da vdor stroja v možgane omogoča zlitje elektronskih-človeških kemikalij, kar virtualnemu popotniku omogoča, da se ovije v elektronsko kožo kiber prostora - mora pa zato žrtvovati svoje meso.

A to stori z veseljem. Željo po izgubi telesa (v resničnosti se seveda lahko izpolni samo v popolnoma psihotičnem stanju), ki preveva roman, določa odpor do same misli o "mesu". Celo opisi spolnosti so še najbolj podobni priključitvi priključka SCSI. Kar se pa same hrane tiče, je v Nevromantu omenjena restavracija Vingtieme Siecle, kjer si Case naroči zrezek. A Case ni lačen, kljub Mollyjinemu razburjanju: "Celo leto redijo žival in jo potem ubijejo, da lahko to ješ. To ni bilo umetno vzgojeno." Zakaj? Zato, ker so bili njegovi možgani "scvrti v globokem olju" in ker je [meso] zaradi učinka betafenetilamina "imelo okus po jodu." (Ta junak ne bo nikoli imel težav z debelostjo.) Na koncu (ne)smrtnost in (ne)sposobnost stopita v ospredje romana in opominjata (pa čeprav ne tako, kot bi lahko v Čibi, ampak bolj v etru kiber prostora), da se virtualna telesa (med katera lahko štejemo tudi kiborge) mejam organskega življenja ne izognejo, pač pa jih samo odmaknejo.

Onstran Operacije margarina: simulacija in Olestra

Zanikanje je način negacije umrljivega, k debelosti nagnjenega telesa (oziroma, "dela resničnosti") na simbolični ravni. Groszova ga opiše sledeče: "Če trditvi preprosto dodamo 'ne', zanikanje omogoči zavestno zaznavanje potlačene vsebine in se tako izogne cenzuri. Gre za zelo ekonomično vrsto psihološke obrambe, saj gre za sprejemanje nezavednih vsebin pod pogojem, da so zanikane." Seveda je lahko zanikanje na delu tudi na veliko bolj zavedni ravni načrtnega zavajanja javnosti in sebe, kar omenja že Roland Barthes v znanem delu "Operacija margarina". V Mitologijah je Barthes opisal proces zavračanja na primeru reakcije na neprijetno hrano, kot je na primer umetna maščoba - v času, ko je bilo "naravno" še cenjeno. (Dandanes imajo začetniki informacijske družbe raje umetno.) Najprej dejstvo potrdimo (oziroma, da, to je margarina), potem zanikamo (toda taka je kot maslo) tako, da ga povežemo z diskurzom proti umetnemu, kar nam omogoči, da lahko dejstva brez zadrege ne upoštevamo.

Po drugi strani pa Olestra, sintetična maščoba, ki so jo razvili pri Procter&Gamble, Barthesovo margarino presega: "[Poliester saharoze] z vsemi lastnostmi maščobe, ki pa je v taki obliki, da ga telo ne more prebaviti. Rezultat: maščoba, ki gre skozi telo." Tako pravzaprav sploh ni potrebe za zanikanje ali zavračanje telesa, saj njegove potrebe nimajo nikakršnih posledic za zdravje ali smrtnost. Lahko se "spustimo z vajeti" ali pa "nadaljujemo", kar smo pač počeli in ostanemo čisti, saj Olestra ni le umetna (kot margarina, katere maščobe vplivajo na telo): Olestra je simulaker hrane, rešitev problema nabirajoče maščobe tostran televizijskega zaslona ali računalniškega monitorja. Zaradi Olestre nam ni treba spreminjati načina življenja, da bi očistili telo. Ravno zaradi tega pa razni prigrizki, ki jih poznamo pod imenom "junk food" (izrazu bi se v slovenščini najbolj približali z zvezo "šund hrana", po analogiji s "šund" literaturo, op. prev.) - sami po sebi zmes umetnih sestavin, sladkorja in maščobe - vedno bolj izgubljajo svoj prvotni pomen: "šund hrana, ki ne redi in je zdrava?" (Naj omenim, da so se tako posamezne skupine potrošnikov kot tudi Narodna zveza potrošnikov uprli lansiranju izdelka na trg.)

Zanimivo je, da ta "maščoba brez maščobe" - torej še ena metafora za nehrano - predstavlja tudi uvodno metaforo za nenaravnost kot tako v uvodu dela Benjamina Wolleya Virtual Worlds. Tovrstni kulinarični obvod je Wooleyu povod za vprašanje, kaj sploh še ostane resnično v vedno bolj nenaravnem svetu. Na žalost njegovi argumenti ostajajo znotraj koncepta zanikanja, le da na nekoliko drugačen način: Wooley ugotovi, da resničnost sama ne prebiva v vidnem snovnem in fizičnem svetu, pač pa "v formalnem, abstraktnem kraljestvu, ki nam ga odkrivata matematika in računalništvo." Sposobnost matematične sestavitve ali simulacije tega, kar je drugače izven območja naših zaznav, je tako resničnejša od tega, kar se nam zdi resničnost. Tako imamo na eni strani hrano, ki ji telo predstavlja kiborški jekleni kanal, nam pa omogoča uživanje v šund hrani, na drugi strani pa Wooleyevo implicitno zavrnitev vidnega in očitnega (v tem primeru "mesa" in problematike njegovega vzdrževanja) v korist resnice čiste matematike - torej zanikanja. Niti Olestri niti matematiki se v končni fazi ne uspe izogniti učinkom resničnosti.

Virtualna resničnost in teleprezenca: utajeno telo

V virtualni resničnosti "meseno" telo ni "parkirano", pač pa vrisano na eno ali več (po možnosti deljenih) virtualnih teles; obenem poteka tudi proces očiščevanja organskega telesa, saj ima virtualni popotnik občutek, kot da organskega telesa ni v sliki, da nikakor ni povezano z risankam podobnim grafičnim svetom. Tako je, kot da bi se Walter Hudson lahko skrčil v katero koli želeno obliko in vstopil v televizijo, spremenjen v popolnoma izdelan tridimenzionalni prostor, napolnjen z virtualnimi predmeti (in po možnosti virtualnimi osebami) s katerimi bi lahko komuniciral. "Vstopiti" oziroma "vtakniti glavo" v tako vpijajoč umetni svet s tehnološko drugo kožo - oziroma čelado in rokavicami - hkrati pomeni postati slep za svet, organsko telo in stroj, ki virtualni svet omogoča. Samo droben premik organskega prsta znotraj podatkovne rokavice medtem zadošča, da nadomestno telo z veliko hitrostjo poleti skozi umetni svet, kar daje občutek telesa rešene supermoči in skoraj vsemogočne misli znotraj prosto izbrane osebe, ki ni naključna ali omejena z mesom.

Kaže, da bi sistem virtualne resničnosti s skrivanjem lahko vsaj začasno rešil problematiko organskega telesa. Kljub temu pa organsko telo ostaja problematično: nevidno je namreč le za nekaj trenutkov. Kot nam Michael Naimark pokaže v segmentu svojega ironičnega videa Virtuality, Inc., imenovanem "Prehrana", nam virtualna resničnost lahko pomaga pri dieti (lahko bi dodali, da na podoben način kot Olestra): ženska s čelado in "gledalkami", potopljena v virtualno resničnost, ki jo gledalci vidimo kot sladkarije, cmoka in vzdihuje od užitka, ki ji ga daje virtualna češnjeva pita.

Zapeljivost in igrivost virtualne resničnosti temeljita ravno na tej razliki med organskimi in virtualnimi telesi - njeni sposobnosti brisanja organskega iz zavesti, pa čeprav samo delno in za kratek čas. Dokler se v svetu, v katerem imamo supermoči, še zavedamo dvojnosti svetov (situacije, ki je ravno obratna vsakodnevni praksi mentalne nevidnosti in fizične vidnosti), lahko govorimo o utajitvi ali razcepljenem prepričanju ("Vem, da gre le za prikaz, ki ga uravnava računalnik, a vseeno...")

Kakorkoli že, ko enkrat preklopimo svoj pogled od notranjega k zunanjemu, od virtualnega sveta k organskemu svetu, dobi virtualna resničnost popolnoma drugačno podobo. Zunanjega opazovalca vzdihovanje od užitka, ki ga nudi virtualna češnjeva pita, spominja na regresijo v otroštvo; prav tako kretnje "letenja" (ali kakega drugega virtualnega gibanja) zbujajo občutek nemoči in ranljivosti. Kot vidimo. elektronska koža ni edini pogoj za potopitev v umetna prostranstva informacij, nujna je tudi maternici podobna varna utrdba pred zunanjim svetom - in to še preden se uporabnik prepusti navidezni neranljivosti.

Ta povezava in razlika med obema svetovoma lahko služi virtualni igri. A oba svetova lahko elektronsko povežemo in povzročimo resnične učinke v drugih oddaljenih (ali mikroskopsko majhnih) delih fizičnega sveta na način teleprezence. Takšne so na primer možganske operacije, ki jih izvaja robot ali pa bombardiranje z daljnostrelnim orožjem. Organska telesa v referenčnem svetu (se pravi tista, ki nimajo dostopa do virtualnega sistema in ki se jih bo operiralo oziroma bombardiralo, itd.) morajo biti prepričana, anestetizirana ali kako drugače nemočna, da so lahko občutljiva/ranljiva za oddaljenega robotovega operaterja. Tako je, kot da bi osebe s snovnimi telesi soočili s fantomi; ali pa da bi jih postavili v zgodbo, v kateri so druge osebe privilegirani nadomestki neranljivega avtorja. Nevarnost, ki jo predstavlja elektronski razkol med simbolnimi analitiki, zasidranimi v globalnem kiber prostoru, in tistimi, ki so zunaj, preži zlasti v zavednem zatiskanju oči pred nepravično razporeditvijo moči (da sploh ne omenjamo kalorijskega kapitala), kar konec koncev vodi v negacijo kakršne koli družbene pogodbe, ki bi urejala obnašanje v materialnem prostoru.

Poleg tega se je na ta način mnogo lažje izogniti odgovornosti za organske posledice, ki jih dejanja iz daljave povzročajo: spomnimo se zalivske vojne in vseh možnosti zanikanja povezave med vojno in človeškim trpljenjem, ki jih je ponujalo dejstvo, da so operacije vodene iz daljave. Vendar pa se pod fantomskim videzom in tehnološko superkožo celo za relativno neranljive vojščake še vedno skriva začasno nevidno meso, ki ga muči lakota in ki mora na stranišče: njegove potrebe so zgolj začasno odložene.

"Smart" fetišizem: ne jejte

Energijske pijače in poživila (t. i. "smart" izdelki) predstavljajo temeljne fetiše posvetitve v kiborško stanje. Podobni majcenim introjeciranim falusom (ki jih je nemogoče ločiti na organski in elektronski del in so torej oboje) nam ponujajo nekakšno magično mišljenje, obljubo preseganja človeškosti, oboje pa z alibijem znanosti. Pri tovrstni imaginarni idealni prehrani gre pravzaprav za tehno-hrano, zreducirano na kemične sestavine v velikosti byta; posamezni podatki brez širšega konteksta, ki naj jih vsrkajo možgani v precejšnji meri zasnovani na način računalnika.

Sedanje "smart" mešanice vsebujejo pretežno vitamine in zdravila, razvita za zdravljenje alzheimerjeve in parkinsonove bolezni, AIDS-a, raka in drugih bolezni. Iz tega lahko sklepamo, da je osnovni razlog za njihovo izdelavo in uporabo strah, modus operandi pa preventivno zatiranje. Ljudje, ki so nekoč prisegali na svežo, mlado zelenjavo, zdaj jedo holin in aminokisline, minerale, zelišča kot sta ginko biloba in ginseng, psihostimulanse kot so piracetam, deprenil vinpocetin, aniracetam, pramiracetam, oksiracetam, piroglutamat in snovi, ki zvišujejo mišljenjsko aktivnost - A1C, kofein, lucidril, A1721, DHEA, SMAE, ferovital, hiderin, idebenon, fenitoin, propranolol hidroklorid, hormon ščitnice, vazopresin (torej hormon hipofize), vinkamin, vitamine B, C in E, ksantinol nikotinat, esencielne maščobne kisline, selen, L-Dopo, RNA, človeški hormon za rast in nevrotransmiter-norepinefrin, NE PRL-8-53 in ACTH4-10. Vsa ta kemična litanija omogoča tudi zanikanje: "smart" izdelki pravzaprav niso hrana - pa vendar so.

Nekdanjim "gurmanom" se pridružujejo ljudje iz krogov kiberpanka in klubov s tehno glasbo, ki se za "smart" (in psihadelične) izdelke odločijo namesto prigrizkov, koka kole in alkohola. Rezultat je čudaška mešanica diskurza o zdravju, raziskovanja prostora in šund hrane. Ni čudno, da so tovrstna poživila le na pol legalna (po drugi strani pa bi moral biti potemtakem pol-legalen tudi čips z okusom paprike). Na rejvih in v klubih s tehno glasbo, "smart" izdelki (oziroma "nootropiki", ki zagotavljajo "želeno obliko cerebralne stimulacije brez negativnih stranskih učinkov običajnih psihoaktivnih mamil" ) povečajo učinke psihotropikov kot sta XTC in MMDA, neznansko hitrega ritma tehno glasbe in psihadelije podob in luči, žvižgov ter posebnih očal, ki dajejo občutek stopljenosti z energijsko nabito skupnostjo v popolnoma samozadostnem, monopoliziranem sedanjiku. Psihotropiki so na seznamu prepovedanih substanc (in so torej nelegalni), nootropiki pa so nekako megleno legalni, če se jih naroči iz Anglije ali Švice za osebno rabo, kar je rezultat mučnih pregovarjanj med vladno službo, ki skrbi za hrano in zdravila (FDA) in AIDS aktivisti. A nedavni pogromi na trgovce z vitamini so izpostavili tudi "smart" pijače, ki so pretežno sestavljene iz vitaminov. Morda pa ta napol "autsajderski" status služi etiki "smart" kot taki na način diskurza, vzporednega programu za - če že ne socialno pa vsaj evolucijsko - preseganje stanja človeškosti, na podoben način kot nekoč rock kultura.

Literature, ki se ukvarja s "smart" izdelki je malo; v tovrstnih priročnikih, manifestih in oglasih, ki jih najdemo zlasti v reviji Mondo 2000, pa se vedno znova pojavljajo sledeče lastnosti: "smart" nehrana ima slab okus po tabletah; ko je doseženo pravo razmerje med možgani in kemijo so "smart" poživila boljša od česarkoli naravnega; "smart" izdelki izboljšujejo sposobnost mišljenja. Vsaj enemu teoretiku te kontrakulture, Terencu McKenni, "smart" tabletke - če so psihotropične - predstavljajo Hrano bogov: arhaična in hkrati posthistorična orodja za doseganje naslednje stopnje človeške evolucije - kolonizacijo zvezd.

Slab okus po tabletah

Ko enkrat vstopimo v kraljestvo zanikanja in nehrane, se znebimo kulturnih vrednot, v tem primeru redilnih učinkov hrane na Brillat-Savarinovo "gastronomovo" telo oziroma občutek "zadovoljstva", ki ga Roland Barthes opiše kot sinestizijo - popolno občutje notranjosti telesa ali drobovja. Če je hrana mana obilja in užitka, potem je nehrana zdravilo, ki ima slab okus. Prav njena nagnusnost pa omogoča užitek pri zaužitju, kar spominja na ekstatične odzive, ki jih povzroča prepuščenost žročim strojem.

Aprila 1991 je v Timesu izšel daljši članek o vitaminih, ki je poudarjal njihovo pomožno vlogo, in katerega glavni moto bi lahko bil, da "prava hrana ni v nevarnosti" (če ne zaradi drugega, pa zaradi obskurnih sestavin, kot so fenoli, flavein in lutein in zaradi "lakote in užitka, ki ga nudi dobra hrana" ). Po drugi strani pa so prav takrat preroki hrane v smislu snovi za podaljševanje življenja s prav posebnim užitkom opisovali enega od zvarkov (arginin s kofaktorji), da nima le slabega okusa, ampak da tudi zaudarja po "pasjem kozlanju." Tablete kot elektronske metafore za eksplozivne sinapse so najbrž tudi zanič. A vse kaže, da užitek in okus nista v ospredju, kadar gre za "smart" in zdravje.

Nehrana je še najbolj podobna mešanici zdravil in hrane, kakršno s sabo nosijo astronavti. To pa ne pomeni, da je legendarna nagnusnost teh obrokov v kakršnikoli nevarnosti. Uživanje take futuristične hrane je slej ko prej del čarobnosti priprav na prihodnost, v kateri bo sposobnost učinkovitega razmišljanja najbolj iskana lastnost. Če - ali pa morda ravno zato, ker - imajo "smart" tabletke slab okus, so pa po drugi strani toliko boljše za razmišljanje. Diskurz o "smart" izdelkih niha med zdravili, ki so "dobra" (asketska ali dobesedno negativna želja po preseganju telesnosti) in cerebralno "zadetostjo", zaradi katere dobi telo podobo celosti, popolnosti in uglašenosti s prihodnostjo.

Boljše od česarkoli naravnega

Priročniki za "smart" se večinoma ukvarjajo s pravo dozo in usklajenostjo med kemijo in možgani. "Usklajenost" z različnimi perspektivami, statusi resničnosti in načini elektronske kulture naenkrat je seveda splošni praktični problem, ki ga mora razrešiti globalna informacijska družba, da bi se lahko uresničila; izdelovanje kiborgov je le izjemno zapleten način poskusov rešitve, saj stabilna mešanica organskega in elektronskega vsebuje predvsem elektronsko.

Usklajenost med "smart" izdelki in organizmom ne temelji na "naravnih" količinah - nevro-spojine so predragocene, da bi jih telo izdelovalo v presežkih. A če naj verjamemo Terencu McKenni, nam narava ponuja ogromno psihoaktivnih mamil, ki niso le "smart", ampak že od nekdaj spodbujajo mentalno evolucijo. V delu Food of the Gods (Hrana bogov, op. prev.), McKenna razloži: "Prepričan sem, da so psihoaktivne kemične spojine, ki povzročajo mutacije, in ki so bile prisotne že v prehrani pračloveka, sprožile rapidno reorganizacijo sposobnosti možganov za obdelavo informacij. Rastlinski alkaloidi, zlasti halucinogene spojine kot so psilocibin, dimetiltriptamin (DMT) in harmalin, so bili v pračlovekovi prehrani verjetno tisti kemični faktorji, ki so spodbudili pojav človeškega samozavedanja." Po McKenninem mnenju je petnajst tisočletna zgodovina kulture od arhaičnega obdobja do danes "izgubljeni paradiž", mračni vek nestabilnosti Ega, ki ga je nujno opustiti (tako kot tudi "opičje telo in plemensko skupino") in zamenjati z dobo "vesoljskih poletov, tehnologij virtualne resničnosti in oživljenega šamanizma." Spet smo priča združitvi arhaičnega in elektronskega.

"Smart" delovanje

Zanimivo bi bilo razmisliti, kaj pomeni "smart" v kontekstu takega diskurza o mamilih, kjer je "učenje" definirano kot "sprememba v delovanju živčevja, ki je posledica izkušnje." Pri opisu mamil, "smart" namiguje na bolj učinkovito prenašanje nevronov; uporabniki "smart" mamil sicer učinka ne opisujejo v smislu pospešitve kognitivnih procesov, pač pa kot sposobnost obnovitve banalnih in nejasnih informacij v šoli ali v službi. Priklic tovrstnih informacij je zlasti uporaben za vzpostavitev komunikacije oziroma kot dokaz za sposobnost delovanja in uporabnega sklepanja: če tajnica dobi povišico, da si lahko kupi "smart" poživila, postane "pozornejša, razumska, pa še bolj nasmejana. Skratka, veliko boljša uslužbenka." Študentu je omogočen študij matematike in služba v Silikonski dolini. Grafična oblikovalka lahko tako dela vso noč in zjutraj z nasmehom izroči opravljeno delo. Očetu pri štiridesetih sin da hidergin in na sinovo veliko presenečenje se oče začne spominjati "družinskih počitnic, piknikov in letovanj", izpred dvajsetih let. (!) (Opazili boste, da je stanje "smart" pogosto zaželeno s strani drugih.)

"Smart poživila" izboljšajo tudi spolno aktivnost, dosežki pa so menda enaki tistim izpred dvajsetih let. Navkljub šaljivosti pa so opisi spolnosti in dirjanja po tipkovnici zamenljivi oziroma služijo kot vzajemna metafora: "Začelo se je tako nedolžno: malce vazopresina pred seksom ali pa preden si se usedel za tipkovnico." "Smart" izdelki torej lahko (ali pa tudi ne) povečajo sposobnost mišljenja in spolne aktivnosti, vendar pa tovrsten diskurz namiguje, da je motiviranost za uporabo poživil povezana s stresom in strahom pred prihodnostjo, ter upanjem na nekaj boljšega. Moje razbiranje konotacij "smart" izdelkov gre preko osebnih utopičnih iskanj zdravja in dolgega življenja, saj me zanimajo tudi spremljajoči pojavi, kot so izguba vere v lastno sposobnost preživetja v zastrupljenem naravnem in družbenem svetu brez medicinske pomoči, ter občutki krivde in obupa, ki jih sproža ureditev sveta znotraj naše družbene skupnosti. Napol skritost in intenzivni vseobsegajoči sedanjik rejvov predstavlja nadomestek za skupnost. Kapsule z "informacijami" so hkrati neke vrste naklonjena magija, ki omogoča, da se telo približa računalniku, in apotropna magija, katere naloga je odvračati vse mogoče bolezni, ki divjajo po svetu.

Strategije kontaminacije: umetnost izločkov in posvečevanje v kiborge

Če nehrana predstavlja kuhinjo pomanjkanja oziroma odpadkov, ki je v vsakem primeru povezana z odporom, potem jo je veliko lažje izpljuniti kot pa sprejeti vase. In zanikanje organskega le redko vodi k očiščevanju telesa z namenom transformacije v elektronsko celostnost, ampak se pogosto usmerja k uničenju in skrunitvi, nasilnemu paranju in izpostavljanju notranjosti zunanjemu svetu, pri čemer telesne tekočine in odpadki hrane mažejo mejo med notranjostjo in zunanjostjo, med sabo in drugim.

Namerno nasilje nad površino telesa in kožo učinkuje tudi na simbolni red, saj spodkopava mejo, ki z ločevanjem spoznavanja, identitete in pomena od nesmiselnosti le-te omogoča: gre pravzaprav za namerno izzivanje tega, kar Julia Kristeva imenuje abjekcija. V delu Powers of Horror Kristeva omenja odpor do hrane kot prvinsko izkušnjo odpora - kot primer navaja gnus do smetanaste skorje na mleku. Ko mleko izpljunemo, ustvarimo mejo - ne-sebe, a to seveda za ceno zavračanja snovi, ki tako postane odpadek, hkrati jaz in ne-jaz. Kristeva razlaga: "Zavrnem sebe, izpljunem sebe, uprem se sebi z gibom, s katero naj moj jaz uveljavlja sebe…to počnem zato, da oni vidijo, da sem v procesu spreminjanja v drugega na račun moje smrti." Poleg zavračanja hrane Kristeva za primere odpora navaja tudi pogled na telesne tekočine in trupla. "Pri odporu torej ne gre torej za pomanjkanje čistoče ali zdravja, pač pa za to, kar vznemirja identiteto, sistem, red; kar ne spoštuje meja, položajev, pravil. Tisto, kar je vmes, dvoumno, večplastno." Simbolično zapopasti odpor pomeni izzvati grozo in izpostaviti motnjo in smrt, da bi lahko postali nekaj, kar nima oblike: ne identificiramo se več s telesom, pač pa z odpadki.

Umetnost izločkov se udejanja zlasti v fotografiji, performansih in instalacijah; gre predvsem za mazanje s hrano in simulirano pronicanje telesnih tekočin. Glavni razlog za uporabo barbarskih in neomikanih materialov - ideja nečistosti (torej tega, kar je grešno ali prepovedano), je skupna mnogim sodobnim umetnikom, od Pierra Manzonija in Cindy Sherman do Mika Kelleya in Johna Millerja. Nekatera od del so sprožila negodovanje konzervativne politike, zlasti Serranovo razpelo, potopljeno v urin in Finleyino mazanje telesa s simuliranimi fekalijami (v bistvu je šlo za čokolado). Naslada in uživanje v okusu, ki ga nudi hranjenje, sta preobrnjena v gnus in odpor do hrane: gastronom postane umetnik kot brezdomec, kot zatirana ženska, kot mejna kreatura, homoseksualec ali gobavec. Uporaba odpadkov hrane in telesnih tekočin kot umetniškega medija simulira izpostavljanje notranjosti simbolnega na način mejnega diskurza, ki pa je zdaj dovolj jasen, da ga lahko dešifriramo. Umetnost studa postavlja na kocko simbolično samo in generacijo novih predmetov z razvezanimi jeziki.

Potemtakem ni čudno, da je konzervativni senator Jesse Helms predlagal zakon, ki naj bi Zvezni ustanovi za umetnost (NEA) onemogočal subvencioniranje umetnin, ki opisujejo ali predstavljajo spolne ali izločevalne organe ali dejavnosti. Žanr prepovedanih skrivnosti in razgaljene notranjosti je seveda šiba božja za ikonofobične politike, ki simbolična dejanja oziroma trditve zamenjujejo s kulturno nestabilnostjo in propadom, na katera dela merijo. V kulturi, ki je v procesu epohalnih sprememb, en pretepen otrok predstavlja vse druge pretepene otroke.

Ena zadnjih monumentalnih stvaritev Judith Barlow popelje tematiko kontaminacije še korak dlje: s pomočjo kompleksne digitalne tehnologije, sposobne spreminjanja podob v elektronske informacije oziroma piksle, je Barryjeva združila podobi dveh živih modelov (moškega in ženske) v ogromno človeško glavo nedoločljivega spola, projicirano na štiri ploskve skoraj tri metre visoke kocke. Razsežnost, geometrična čistost in sijaj video-glave dajejo občutek vzvišenosti; glava spominja na antični kip Atenine glave; kar pa slišimo, je dihanje "bitja", skrivnostno androgine in tako rekoč žive elektronske osebnosti oziroma kiborga, ujetega v kipu.

Barryjeva si je naslov Imagination Dead Imagine izposodila pri Beckettovem zadnjem romanu, "verjetno najkrajšem kdajkoli objavljenem", najbrž zato, ker predstavlja zgoščen opis konca zgodb, cikla med skrajnostmi, v katerem je vsak naslednji korak nezamisljiv in nepredvidljiv. Barryina Imagination Dead Imagine se od Beckettove razlikuje po združevanju tega, kar Beckett tako previdno ločuje: "mrtvo" privzame konotacije tega, kar obstaja onstran varnih trajektorij in meja - moško/žensko, živo/mrtvo, človeško/elektronsko. V ritmu žalostinke poteka neskončno maziljenje digitalnega bitja z nagnusnimi snovmi. V vsaki od osmih tridimenzionalnih video sekvenc (za katere je bilo potrebnih tri dni snemanja, pet kamer, desetčlanska ekipa in profesionalni tehnik za posebne učinke), se po temenu, licih in vratu cedijo čez glavo polite navidezne "telesne tekočine" - urin, kri, blato, seme, bruhanje - oziroma stvari, ki jih povezujemo s telesnim propadanjem - hrošči, črvi, pesek. Vsaka od omenjenih substanc se po glavi zliva v čutnih, prav moteče erotičnih barvah in linijah, potem pa je glava "očiščena" do digitalne brezmadežnosti in pripravljena na novo sramotenje. Posamezen cikel traja približno petnajst minut, v katerih lahko vidimo osem različic dreka; glava skoraj herojsko prenaša ponižanje za ponižanjem, izraz je negiben, le veke se zapirajo, da zaščitijo oči. Slišimo samo ojačen zvok dihanja in hrup, ki ga povzroča posamezno maziljenje - škropljenje krvi, cvrčanje črička, šum padajoče prsti.

Na Barryjevo je vplival tudi esej Antonina Ardauda "Vse pisanje je prašičji drek", katerega sporočilo je tudi to, da so madeži in sledi telesnih tekočin lahko vrsta pisanja, ki pa ga še ne znamo brati; jezik bolečine, ujete še preden se je do konca oblikovala. V osmih risbah brez naslova, dodanih skulpturi, Barryjeva bržkone skruni besede kot pa nedoločno človeško/elektronsko zmes. Risbe sestavljajo nizi besed različnih oblik, naneseni na ročno izdelan papir. Risbe je Barryjeva potem zdrsala in pomazala s prstjo, insekti, črvi, juho, krvjo, čajem, lepilom, fižolom in kisom, tako da je tekst na njih skorajda neberljiv. Besede so izbrane iz semantičnega niza strahu in groze, na primer: "poveličevati", "daviti", "kriviti", "povečati", "bruhati", "defilirati", "zavrniti", "zagrešiti" in "poboljšati". Navedeni termini skupaj dajejo občutek ekscesa, ki ga še dodatno utrjujejo zabrisane linije in robovi: grafični izraz ekstaze in odpora, ujetega v bolečino nastajanja.

Bizarna sekvenca s črvi namiguje tudi na preobrazbo iz enega stanja v drugo: umazan obraz, posut s črvi, ki se zvijajo in plazijo čez elektronsko glavo, je nepopolno položen čez čist obraz z utripajočimi vekami. Rezultat hkrati zbuja predstavo biti živ pokopan in njenega nasprotja, vstajenja od mrtvih. Potemtakem propadajoče telo soobstaja s telesom, ki se šele rojeva: nagnusni spektakel, podoben tistim delom v grozljivki, ob katerih bi najraje obrnili glavo proč, pa tega ne moremo storiti. Barryjeva tako v Imagination Dead Imagine elektronsko pokrije z drugo kožo simbolične smrtnosti.

Skozi zgodovino, pa tudi še zdaj, se je po vsem svetu v obredih duhove častilo s hrano in pijačo. (Kot primer naj navedem Kitajsko, kjer lahko ljudje uživajo okusne daritve prednikom - na ta način jih sprejmejo vase; v drugih kulturah hrano in pijačo, namenjeno mrtvim, pustijo, da izhlapi in zgnije.) Glede na to, kako razširjena so darovanja neživim duhovom, je pravzaprav razumljivo, da nesnovne projekcije oziroma duhove v strojih žrtvujemo za simbolično izmenjavo s smrtjo. So mar ti požrešni duhovi kaj drugega kot odtujena človeškost, sicer ujeta v propadanje in odvisnost od časa?

Vprašanje, kaj jedo kiborgi, namiguje tudi na problematiko prilagajanja človeka stroju. Morda bi se raje vprašali: Kako naj kiborgi utelesijo človeškost? Kako naj kiborgi postanejo meso?