(Odlomek)
/.../
Odprla mi je silno mlada služkinja temnih oči in močnega naglasa. Nenavadno lepo je dišala. To in ono sem jo vprašal, pa ni vedela veliko, v resnici niti vprašanj ni ravno razumela, sem pa jaz razumel njene namige in hitro končal v skromni podstrešni sobici, kakršne zarobljeni finančni mogotci namenijo služinčadi. Ljubila me je nevešče, a predano, preprosta deklica iz Kalabrije, nežno bitje, ki je s trebuhom za kruhom priromalo vse do mojega izkušenega objema. Kar težko sem se odtrgal od nje.
»Zdaj pa potrebujem staruho,« sem ji pojasnil, »staruho in grduho, ki me ne bo mogla zapeljati, tudi če bo poskusila, staro babo, ki že dolgo dela tu in ve kup stvari, ki se je ne tičejo. Capisce?«
***
Stara baba je bila na razpolago in prav pri roki, v resnici je prisluškovala pred dekletovo kamro.
»Ih,« je vsa grbava in presušena zmajala z glavo, »še dandanes me razvnamejo strastni vzkliki ljubezni, to se v človeku nikoli ne postara. Zastran pupe ste prišli, kajneda?«
Takoj je bilo jasno, da se bova z babo razumela. Ko sem se – ne brez težav – odlepil od dekleta iz Kalabrije – poljubil sem ga in po telescu pogladil za slovo – me je, šantajoč ob nekakšnem krepelu, odpeljala v sobo izginule mladenke.
/.../
v.2019.12.09