mart lenárdič
Cankarjeva založba, Ljubljana 2020
Uredil Andrej Blatnik
Fotografija na naslovnici Aleksandar Pasaric / Pexels
Opremila Sanja Janša
Tehnično uredila Mirjam Pezdirc
215 strani
Kant je rekel to, Kant je napisal ono, bla …
Saj ne pravim odjebimo Kanta, sploh ne, brez Kanta ne bi daleč prišli, ali pa sploh nikamor.
Čast in slava, stari.
Je pa nekaj zoprnega na tem pedantnem stričku in njegovi ofucani suknji. Niso zastonj po njem ur štimali. Ves Kaliningrad je imel točne ure, v bistvu nehote, zaradi Kanta.
Kategorični imperativ pa transcendentalna točka apercepcije, ja, poznamo in spoštujemo in častimo. Ni pa ravno za dober žur.
Tu vstopi ta mladi Hegel.
Pograbi priročno idejo in z njo premikasti vse druge ideje, ki so se nehote znašle na poti. Primerjava s Krpanom sploh ni potrebna. Šus, fus, aufhebung, in ratajo strašne stvari, ki jih Kant ne bi podpisal niti med sprejemom v blaznico.
Zato ljubim i Kanta i Hegla, i Beatlese i Rolling Stonese.
Tu ni nič ali ali.
Tu je vsa lepota sveta, kar je pač je.
<--! O -->
Toda samo slog brez vsebine ni nič. Zgolj visokokalorična razvada brez hranilne vrednosti. In če Lenárdiču ne moremo očitati puhlega sloga, mu pomanjkanje štofa še manj.
/.../ Lenárdiča ni sram niti žanra, tega še donedavnega zavrženega pankrta domačega literarnega prizorišča. V Saši se na slovenskih tleh bijejo poslednje človeške bitke z nezemljani, medtem ko v dvodelni Sliventki »Miseria Sclavorum« postane priljubljeno pristajališče odposlanca Federacije ozvezdij, ki se od pisateljevega alter ega mimogrede navzame naših nezdravih razvad. Z Nadjo, umetno inteligenco iz vojaške čelade v Nadja (koji kurac), smo Slovenci dobili svojo različico štoparskega Marvina, le da jo namesto depresije daje jebatgajstvo.
/.../ Nezanemarljiva je tudi stopnja avtorjeve samoironije, ki spretno križari med bahavim hvalisanjem ter postavljanjem ne samo na, marveč tudi pod trdna tla, kakor pričajo navedki iz Vanesse, /uokvirjajoč to pisanje/. Zdaj je najslovitejši tajni agent na svetu, ki se mu predajajo vse ženske, zdaj hekerska legenda, ki v obroču ograjene Libantke vdira v strežnike totalitarnega režima, nakar precenjeni pisun. Z razkorakom med obema podobama ustvarja še dodatno humorno napetost, pri metafikcijskih postmodernističnih posegih pa se ne ustavlja zgolj pri samoprisotnosti v lastnih delih, saj iz besedila mahajo citati, segajoči od Prešerna do popularne kulture, čakajoč, da jih prepoznaš.
Skočite v požiralnik in se borite. Ne bo vam žal.
Še en izgubljen človek, ki se počuti, kot da je na Zemlji pristal po nesreči /.../.
Zdaj, po tridesetih letih, se je zgodila vrnitev zapisanih.
/.../ Lenárdič pogosto piše o tem, kako nemočni se znajdemo pred Željo, če se preveč približa njena izpolnitev. Vrnitev napisanih pri njem ne pomeni, da se vrnejo junaki, vrnejo se situacije, predvsem pa so te takšne, da slutimo njihovo korespondenco z izbranimi žanri literarne tradicije.
/.../ Tam prepoznamo žanr burleske in Lenárdič je nedvomno marksist, po komedijskih bratih; samo oni se lahko znajdejo v takšnem nesporazumu, da se morajo do konca pretvarjati, da se morajo do konca pretvarjati, da so, dasiravno niso – in tokrat gre, seveda skozi prepoznavno sprevrženo logiko, za nič manj kot za življenje in smrt.
Matej Bogataj, Sodobnost, 6/2020, str. 827-830