(Odlomek)
Pošteno je bil že utrujen in hrbet ga je bolel. Od tvezenja neumnosti je imel povsem suho grlo, da so se mu prikazovali orošeni vrčki piva. Namesto tega si je natočil mlačen sok iz ponarejenih jabolk in pritisnil gumb na interkomu.
»Kaj je zdaj na vrsti?« je vprašal mladega homoseksualnega tajnika, ki je bil v sosednji pisarni vselej pri roki, zanesljiv in razumen, da bi brez njega že zdavnaj obupal. Najbrž.
»Ne bo ti všeč,« je iz napravice malce obotavljivo rekel glas žoltokljunega privrženca moške ljubezni. Seveda, kar slutil je, da bo kaj zoprnega.
»Z besedo na plan,« je zavzdihnil. Sok je imel zagaten okus. Ker ga ni bilo kam zliti, ga je odložil na rob mize, kolikor je mogel stran od sebe.
»Tista … prijateljica gospoda Hartmana čaka, da jo sprejmeš,« je rekel neizkušeni sin Sodome. Edini na uredništvu – in verjetno tudi na svetu – je Hartmanu rekel gospod. Tako je rekel vsem odraslim moškim, s katerimi se še ni ljubil. »Njen poskusni članek imaš v direktoriju Danes, srednje pomembno.« Rekel je v direktoriju, ker je dobro poznal svojega šefa.
»Hudiča,« je rekel šef in zlovoljno dregnil miško, da se je vključil zaslon računala, »seveda sem na to pozabil. Daj mi še pet minut, potem pa jo pošlji sem.«
Hitro je našel srednje pomembni prispevek, slabost ga je obšla ob spoznanju, da prebiranja takšnih in drugačnih prispevkov za ta dan še ni konec, a ker je s to slabostjo živel že dolga leta, se je precej zbrano prebil skozi besede. Nekatere je označil s tisto kričeče rumeno barvo. Same stare znanke.
Hartmana ni maral in mu ni rekel gospod, ker je bil zoprn bedak. Prenašal ga je, ker se bralci nad njim niso pritoževali, vsaj ne bolj kot nad kom drugim. In ker je nekdo pač moral voditi športno redakcijo; boljšega ni našel. Prav nič ga ni brigalo, da ima mlado ljubico, pa še ženo in otroke in podobno. Brigalo pa ga je – in motilo –, da je poskušal tej ljubici zrihtati službo pri njegovem časopisu. No, pri časopisu, ki ga je urejal.
Pet minut je minilo, potrkalo je in ljubica je vstopila. Le za hip, a zelo natančno jo je pogledal, potem se je malomarno zazrl v zaslon, v njene besede.
»En dober dan želim,« je zvonko rekla, poskusila je biti malce šegava. Izkušeno uho je v njenem glasu zaznalo rahlo napetost, a se je dobro obvladovala. Samozavestna, sloka, strašno lepa in še bolj privlačna, česar se je zelo dobro zavedala. In precej velike prsi je imela, kar je nekaterim moškim všeč. (Nekaterim pa ne.)
»Sedite,« je zamrmral. Ni vstal, ni ji ponudil roke. Na visokih petkah, dolgih nog, v kratkem krilcu je pristopicljala in sedla. Na mizo pred njega je položila mapo, v kateri je imela kopijo diplome iz novinarstva in morda kakšno sumljivo priporočilo. Ni ga zanimalo. Pač pa jo je ošvrknil s pogledom, ko je prekrižala noge, kolikor je pač videl čez mizo. Ne, ni bilo posebno elegantno, čeprav se je potrudila. Ni znala, ni imela pravega občutka. Videti je bilo skoraj vulgarno. Takšne noge bi zaslužile več sloga. In krilo je bilo za to priložnost vsekakor prekratko.
Sem že kdaj videl takšno lepotico golo, se je vprašal. Jasno, že velikokrat, v internetu. Že nekaj let ni spal z žensko, pa tega ni posebno pogrešal.
»Uradni jezik v Iranu je …?« je izstrelil vprašanje za začetek. Zdrznila se je, presenetil jo je. Negotovo je zmignila z rameni in dvignila obrvi.
»Arabščina?« Tudi to je bilo bolj vprašanje kot odgovor.
»Hmm …,« je pobobnal s prsti po mizi. »Vam je bil všeč film Thelma in Louise?«
/.../
v.2019.12.09