(Odlomek)
/.../
»Kar spretna sem postala s temi rečmi,« je nekaj preklapljala, da so se čez sliko risale strateške oznake s puščicami različnih barv, »vse noči sem tu z raznimi generali od vsepovsod. Zmage pa niso nič,« je rekla malček zamolklo, »tu in tam se osvajalci ustavijo, ni znano, počemu. Morda se preurejajo, ampak to je le ugibanje, videti ni ničesar. Obmirujejo, kot bi šli za par dni spat.«
»In jih ne moti, da jih gledate,« sem brez potrebe omenil očitnost, da bi kaj rekel.
»Zavzemajo planet, naše satelite pa puste pri miru. Tudi vojaške. Mimo vesoljske postaje so leteli, kot da je ni. Sunita Williams jih je opazovala, ravno je gor, skozi okno jih je opazovala in fotografirala. Danes sem govorila z njo. Pravi, da je v dobri družbi, vsaj to.«
»In obljubljene okrepitve iz Nemčije?« sem ob frajerskih zemljevidih postal radoveden, veteran računalniških strategij.
»Niso prišli,« je povedala Saška, »ni jih več. Nemčije ni več. Poglej,« je spretno odzumirala in pred menoj vrtela ves globus, jaz sem za te mahinacije s prsti prava neroda, »Američani imajo last stand v Alabami, če ni že konec. Rusi in Kitajci se skupaj branijo v Mongoliji. Dopoldne sem govorila z Vorošilovom, tako hripavim, da je komaj govoril, pa mi je vendarle dvoril, medtem ko mu je armada razpadala, Сашенька, девочка моя, in se šalil.«
/.../
v.2023.03.01