(Odlomek)
"Pozdrav," je rekel z nekam monotonim glasom, "to območje je … Sliventka?"
"Slovenija," sem odgovoril, "Miseria Sclavorum."
Videti je bil kot mož brez posebnosti, generičen mož srednjih let. Morda nekam nedodelan, malce je migotal, kot slabo narejen hologram. In ko je govoril, pravzaprav ni odpiral ust.
"Nisem od tod," je brez potrebe pojasnil, "majhno pomoč potrebujem."
"Le ne reci Take me to your leaders, prosim," sem ga glede na položaj kar tikal, "ne želiš jih spoznati. Lahko mi verjameš na besedo."
Ni mi bilo do pogovora. Sredi noči sem v svojem gozdičku kadil tobak. V miru kadil. In ker sem v življenju videl že veliko čudnega, in ponavadi je bilo tudi zoprno, sem se le namrdnil, ko se je iz meglenega neba pripeljalo precej majhno in nenavadno plovilo. Popolnoma tiho je pristalo, če bi gledal drugam, ga sploh ne bi opazil. Tako pa sem opazoval bitje, ali kar že, ki se je spustilo skozi odprtino, ki se je, spet brez zvoka, pojavila na vozilcu. Ničesar človeškega ni bilo na bitju, v resnici ni bilo podobno ničemur, kar sem si kdaj uspel predstavljati. Nekaj minut je negibno lebdelo, ali kaj, nakar se je kot v poceni filmu spremenilo v, že predstavljenega, generičnega možaka, ki je malce migotal, se razgledoval in primarširal k meni. Tema ga ni motila.
"Cigareto," sem ponudil, pa se ni odzval.
Po kratki tišini je pojasnil: "Za to območje imam pomanjkljive podatke. Morda ni raziskano."
"Morda ni česa raziskovati," sem odvrnil. "Ne želim biti nevljuden, ampak, če se da, bi tole opravil na hitro. Kako lahko pomagam?"
Spet se je pustil malo čakati, kot bi v sebi kaj premleval. Morda je res premleval.
"Si ti individuum ali skupina," je navsezadnje vprašal nekako mimogrede.
"Precej nestabilna zavest," sem približno pojasnil, "v prostoru pa me menda predstavlja ta beljakovinska struktura. Če poznaš prostor in te reči."
"V sporazumevanju so negotovosti," je odgovoril telepatski glas. Brez težav sem se strinjal.
/.../
v.2019.12.09