Reklame na Petejanovi televiziji so bile vsakič znova odmeven dogodek, kot se reče. Marsikdo jih je sovražil. Ampak gledali so jih. Kot so gledali njegov program; navsezadnje je predvajal veliko filmov, in to dobrih, "oglasov" pa je bilo malo, in to skoraj samo njegovih. Praviloma niso prekinjali filmov, kar je grobo rezalo v navade gledalcev. Treba je bilo zdržati tudi po dve uri in več brez prigrizkov, čikpavz in zlasti odtakanja morebitnih napitkov. Nekako kot v kinu, kot je bilo svojčas v kinu. Konkurenčne televizije so se pritoževale in tožarile, omenjale odsotnost poštenja in sploh moralnih vrednot. Ker Petejanova televizija, kakor se čudno sliši, je bila pravzaprav "nepridobitna" ustanova, pa se je kar valjala v razkošju. Gledalce je tu in tam, se je zdelo, naravnost odganjala, pa ne posebno uspešno.
Nova reklama deževnega junijskega večera tako seveda ni ostala neopažena. Predvajali so jo samo enkrat, to je bilo še nekako običajno in precej značilno; že čez nekaj ur so si jo množično pretakali iz interneta, kar tudi ni bilo nič takega, saj Petejanov imperij ni moril duha z avtorskimi pravicami in podobnim, njihove reklame so bile, bi lahko rekli, freeware in sploh na razpolago vsem, ki se jim je ljubilo ukvarjati se z njimi. Tako da so po kablih krožile takšne in drugačne predelane, okleščene, izpopolnjene ali sploh ponarejene različice. Kar je novo reklamo za Petejanovo kozmetiko Solamente ella naredilo že na prvi pogled nekolikanj drugačno, bolj bombastično, je bila presenetljiva umestitev v Andaluzijskega psa – jasno, ko se je rezilo približalo očesu, je zabobnel plesni orkester s hologramskim ognjemetom in vreščanjem tropa razposajenih mladenk. In pes tudi pojasni zagnanost iskanja neavtoriziranih posnetkov – gledanost filma ni bila preveč ugledna.
Po strmem prehodu med bandom in deklinami se je Pablo Delgado elegantno pozibavajoč spustil do okroglega odra, naklonil kameri nekaj spakljivih nasmehov, si samovšečno pokimal in se v nizu drobnih, usklajenih gibov, kakršnih so vešči zmerno slabi igralci, ko oponašajo moške homoseksualce, zložil oziroma že kar instaliral v čudaški dizajnirani fotelj. Nogi je prekrižal kot prava dama, brezhiben v zamolklo zelenem smokingu. Nekaj dolgih trenutkov se je še nastavljal razigranemu navdušenju, tudi vreščanja ni manjkalo, pa z majhno majčkeno, komaj še opazno kretnjo levice, z gibom negovanih prstov s poliranimi nohti v maniri velikega diktatorja v sekundi ustavil vse: glasbo, ognjemet, publiko. Studio je zagrnila nenadna tišina, da bi se slišalo, če bi lučkar za odrom pomežiknil. Ni pomežiknil.
"Mujeres, mujeres ..." je zahreščal z značilnim, vse prej kot prijetnim glasom, "pa nas je doletelo, pravkar nas bo doletelo, da se pogovorimo o njih, spoštovana publika!" Iz zavojčka, ki ga je že čakal na mizi, na nekakšnem pladenjčku, je potegnil dolgo, tanko cigareto brez filtra in si jo prižgal, kako drugače, z zlatim vžigalnikom. Nekako blaženo zadovoljno, dobro je vedel, koliko gledalcev je s tem nepopisno razkačil. "Drobne razvade naredijo življenje veliko," je zamrmral bolj sam zase, da so ga vsi dobro slišali, "če pa naj spregovorim o skrivnostih ženske kozmetike," je poučno povzdignil glas, "in zato sem danes tu med vami, nam kaže skupaj razmisliti o velikih razvadah, napornih postopkih in neizmernem pohlepu kapitala!" Projektor je na zaslon za njim naslikal velik, rožnat in zelen, nepopisno neokusen napis Solamente ella – samo Petejan.
"Morda se vam je kdaj zgodilo," je zamišljeno pogledal proti stropu, za dimčki, ki so mu uhajali iz astmatičnih pljuč, "da ste se peljali z vlakom; z enim tistih, s katerimi se takole ob petkih popoldne vračajo pijani delavci, težaki, gastarbajterji domov, v svoje daljne, zanemarjene, nerazvite domovine? In ste se znašli med njimi v prenabasanem zakajenem kupeju, ko kot nalašč in prijetnemu vremenu navkljub zaradi nekakšnega globokega prastrahu pred prepihom ni varno niti pomisliti, da bi človek odprl, vsaj priprl okno?" Težko si je bilo predstavljati, da se je señor Delgado kdaj znašel v takšnem kupeju.
"Noč je dolga, žganje močno, silaki sčasoma omagajo. Ni čudno, ves teden so garali za fičnike, v pogosto nevzdržnih, tudi nelegalnih razmerah." Čutiti je bilo žarek sočutja. Señor Delgado, vsaj kolikor je bilo znano, ni počel kaj dosti drugega, kot da je občasno nastopal v Petejanovih reklamah. No, pod kakšno se je tudi podpisal kot režiser. "In po nekakšnih prastarih, skrivnostnih zakonih, v katere se na tem mestu ne bomo vtikali, vsi ti izmučeni dedci, ki se (sic!) v glavnem že po ves teden, morda mesec niso pošteno očedili, tik preden zasmrče, vsi po vrsti sezujejo svoje pošvedrane, ponošene, deformirane, do neprepoznavnosti umazane čeveljce, škrpete, gojzarje, superge ali sandale, kar že. Si predstavljate, kajne? In v želji po udobju jim ni odveč, stegniti okončine in jih namestiti, stlačiti na nasprotno klop, med sopotnike, ... hja, vam pod nos. Da je pravzaprav že vseeno, ali pri tem tudi migajo s prsti."
Zamaknjeno je pomolčal, zatopljen v predstave. Kar pobledel je, se je zdelo, kolikor je bilo pač videti skozi debele plasti svetlega, že kar belega pudra.
"Sedaj pa tole," je nenadoma z novo živahnostjo in novo elegantno kretnjo levice skoraj poskočil v naslanjaču, "nekaj povsem drugega, dame in gospodje!" Fanfare so zabučale, reflektorji so planili na vitko figuro, ki se je pojavila vrh stopnic in se – če je mogoče, še bolj elegantno pozibavajoč od samega Pabla – vzvišeno kot kaka egipčanska kraljica spustila proti odru. Dekline, se pravi publika, so spet vreščale, ko so v živo videle manekenko, model, njo, nekoč deklino iz sosednje vasi, bolje iz sosednjega bloka, lepotno kraljico, ki je dosegla vse, ki je resno gledala iz oglasov za najprestižnejše francoske parfume in italijanske unikatne kolekcije, da je bilo kar težko verjeti, da je resnična, ki je samo za najuglednejše ženske revije tu in tam izjavila, da potrebuje predvsem zelo veliko spanja, da zelo skrbi za svoje telo in še zlasti za prehrano, jogurt, zelenjava ipd., da ne prenese strupenih mamil, čeprav se zaveda, da je tega v tem poslu precej, da ima rada duhovite, pozorne moške in da si prizadeva za to in ono v zvezi z lačnimi in zlorabljanimi otroki. Ja, egipčanska kraljica bi težko naredila takšen vtis nanje. Vse, žal moramo reči, da prav vse do zadnje, dekline iz publike, so goreče sanjarile, da bi bile ona.
Ko se je lepotna kraljica prizvirala do odra – Pablo je vstal, se ji koketno priklonil in ji brez dotika poljubil roko –, so trobilci utihnili, tolkalec in pianist pa sta diskretno zadrdrala nekakšen ritemček, da se je gostja lahko sprehajala po žametni preprogi, migala z boki in pošiljala nadute pogledke publiki in še zlasti kameri.
"Tiste gastarbajterje si zdaj kar težko predstavljamo," je zahreščal vse prej kot prijetni glas, "in si jih niti ne želimo." Z rahlim gnusom se je namrdnil. "Tole je pa nekaj povsem drugega – ženska, popolna ženska, krasotica iz pravljice, brezhibno negovana, do zadnje pikice brezhibna, urejena, gladka, dišeča ... Z vsakim ljubkim nohtkom na njenih nožicah se ukvarja cela ekipa ljudi, vrhunskih strokovnjakov in profesionalcev, kot imajo radi, da se jim reče. Spoštovana publika, še en aplavz, prosim, poklonimo se tej popolni lepoti!"
Viharen izbruh odobravanja, navdušenja in občudovanja je bil tako silen, da ga sploh ne bi bilo treba elektronsko ojačiti, pa so ga vseeno, niso mogli iz svojih kož, lepotica je še enkrat zanihala z boki in kraki, poslala občinstvu zadnji naduti ("izzivalen", "eleganten", "profesionalen") pogled in jo odmahala skozi stranski izhod naravnost v zasebnost garderobe, na črtico kokaina.
Ko se je hrup polegel – in polegel se je prav hitro, čisto majčkena kretnja s prsti je zadoščala – je livriran lakaj z druge strani studija pripeljal cucka: na vrvico navezan je pridrobencljal eden tistih kužkov za pestvanje in crkljanje, lepo friziran in okrašen s pentljami. Nekam nebogljeno je gledal, ko ga je gospod Delgado z ne najbolj veščo kretnjo vzdignil v naročje in počohal za ušesom.
"Tale prijazna živalca, kar koli že si mislimo o njej, ni kar tako. Naj ga predstavim: dame in gospodje, Duffy Filbetynski, zvesti spremljevalec in ljubljenček – nekateri bi rekli ljubimec, ampak tu gre prej za težave z jezikom kot za perverzno domišljijo – naše najslovitejše manekenke. Ki nam ga je širokosrčno posodila za majhen poskus. Mogoče zato, ker smo ji plačali," je poredno pomežiknil. "Naj hkrati poudarim, da je to prvič in zadnjič, da bomo Petejanovo kozmetiko preskušali na živalih!" Projektor je za njegovim hrbtom pričaral nov migetajoč, nič manj grd napis, ki je zatrjeval, da Petejanova korporacija nikoli ne preskuša kozmetike na živalih. Samo na ženskah.
"Povsem enostavno: prelestna dama se je pred nastopom nadišavila z našim povsem novim izdelkom, neverjetnim, nenadkriljivim, omamnim in kar je še takega ter peklensko dragim parfumom, ki smo ga nič presenetljivo poimenovali kar Duffy. Opozarjam, da bomo po snemanju razdelili cel zaboj brezplačnih vzorcev, če se spoštovane dame ne bodo steple!" S tribune z damami je res zavelo nevarno vznemirjenje. Reflektor pa je za nekaj trenutkov osvetlil dva možakarja in debelušno gospo, vse srednjih let, za mizo nekje v kotu. "Naj predstavim še našo stalno strokovno komisijo pod vodstvom ing. Podbevška, ki je vestno nadzirala in dokumentirala naš mali eksperiment!" Inženir Podbevšek se je kislo, v vidni zadregi nasmehnil, imel je precej skrbi in je sovražil Petejana, Delgada in še zlasti strokovno komisijo, ki jo je vodil, in si močno oddahnil, ko se je osvetlitev umaknila z njegovega kota.
"Spoštovani kuža, ki že vidno hrepeni po svoji prelepi gospodarici, našega novega parfuma še ni imel časti ovohati! Niti od daleč! Prav zato namreč imamo strokovno komisijo!" Z nekakšnim olajšanjem je postavil kosmatinca na tla in ga zadrževal samo še z dvema prstoma na ovratnici. "Zanima nas namreč, ali bo s svojim pretanjenim smrčkom, ne dosti manj delikatnim od tistega lovskih psov ali morda volkov, s katerimi je, kakor je že videti smešno, tesno sorodstveno povezan, uspel izslediti svojo ljubo lastnico, odišavljeno z Duffyjem. Pozor torej!"
Izpustil je cucka, ki je za hip zamencal na mestu, napravil droben krog po odru in jo s presenetljivo hitrostjo ucvrl naravnost proti izhodu, izginil izpred oči občinstva in se že čez nekaj trenutkov valjal v zasanjanem naročju svoje lastnice v udobni Petejanovi garderobi.
"To je to," je skomignil gospod Delgado spet sam v svojem naslanjaču, "tu je Rodos, tu smo skočili!" Prižgal si je – priznajmo, šele drugo – cigareto in pomenljivo puhnil proti kameri. "Tako rekoč brez oklevanja se je zverinica odpodila za svojo poglavarko. Za nosom, kot strela! In težko bi domneval, da je koga med nami to presenetilo!" Nihče ni rekel, da ga je presenetilo, in tudi v resnici ni nikogar presenetilo. "Enostavno: zavohal jo je, brez težav. Tule med nami je cenjena lepotica pustila kup sledi, svoje telesne vonjave. Pes jo je našel, KER SMRDI!"
Po trenutku nekam mučne tišine je Pablo, očitno zmahan od svojih izvajanj, z nohtom na mezincu pomignil orkestru, ki je, kot bi ves čas pozorno čakal na ta gib – in res je čakal – ubrano urezal popevko o mladosti, ljubezni in zdravem življenju. Tako si je voditelj lahko privoščil kozarec ledeno mrzle mineralne vode in si kradoma z rožnatim robcem otrl znojno kapljico ali dve s čela.
Ko je bilo pesmice konec, je precej na glas zavzdihnil in še malo pomolčal. "Prav to nam sporočajo vsi ti, kot se jim vljudno reče, oglasi," je nekam potrto zamrmral. "Vsepovsod, ob vsakem času se nam prikazujejo nekakšna mlada in bojda čedna dekleta, prav dobre volje, in nam na primer s svojimi pazduhami mahajo pred nosom. Trije so me v pest vzeli, pa se nisem prav nič spotila! In podobne strahote. Ves teden na kameli v puščavi, pa nobenih težav! In potem pomahajo z nekakšnim pršilom in ga vzneseno gledajo."
Spet je potreboval požirek vode, ki mu jo je medtem seveda ena tovrstna mladenka ljubko dotočila iz kristalnega vrča. "Kolikokrat samo ta teden smo morali gledati takšna pršila in pazduhe! Koliko mladenk se nam je vsiljevalo, ki so si odstranjevale kocine s telesa, razkazovale prhljaj, se mazale s tisočerimi žavbami, pa si nameščale čudne naprave na celulitične zadnjice. Ne bomo pozabili galon skrivnostne modre tekočine, ki so jo polivale po takšnih in drugačnih vložkih in tamponih ..." Nekam učiteljsko je dvignil kazalec.
"Vztrajno nas prepričujejo, da bi bile ženske brez vseh teh najnovejših pripomočkov nekaj strašnega, priskutnega. Lepljivega, strašljivega, brezobličnega, smrdljivega ... Pa še v službi bi jim šlo slabo in tenisa ne bi mogle igrati, ker bi se jim na zadnjicah najbrž pojavljali modri madeži, izpod pazduh bi jim curljalo in rezek vonj bi se širil in privabljal vseh sort primate ..." Malo se je zamislil in zaprl oči.
"Vprašanje pa je, ali naj jim verjamemo. Bojim se, da jim veliko žensk verjame."
Še zadnjič je pomignil z nohtom na mezincu, po studiu se je razlegel bebop, oder je zagrnila tema. Globoko v ozadju je strokovna komisija pobrala svoje ničvredne papirje in se izmuznila iz studia, domov, česar ni prav nihče opazil, tudi vratar, ki je vinjen, kot se reče, dremuckal za svojimi ekrani, ne.