Warning: This page might use cookies, that could harm your iPad.
20. novembra 2010
Bog je oseba, ime pa mu je Bog, so nam sporočili iz krajevne (državne) osnovne šole.
27. julija 2010, dopoldne
Če bi bilo treba, bi počakali še dvanajst let. In tako zdaj zaradi strokovnega izpopolnjevanja Dejstvenik "do nadaljnjega" zapira prostore, celo bife. En taro Adun!
Dejstvenik, 14. junija 2010
Spletne zagate [zastarelo]
Minca:
"Mamca, mamica, težave imam! Tale poučni članek iz Dnevnika sem želela natisniti in ga predstaviti svojim ukaželjnim sošolcem, pa mi nikakor ne uspe natisniti celega! Iz tiskalnika vsakokrat prileze le prva stran! Gospa učiteljica bo kaj nezadovoljna!"
Mamica:
"Viš, Minca, zaradi tovrstnih težavic sem vama v brskalniku pripravila ustrezno razširitev. Le klikni z desno miškino tipko in izberi možnost Pokaži to stran v IE."
Minca, čez nekaj minut:
"Pa res, mamica, tokrat se je natisnil ves članek! In na koncu še nekaj stvari, ki jih sploh ne potrebujem ..."
Petrček:
"Opazil sem, da tudi z elektronskim sporočilom, ki nam ga pošljejo z Dnevnika vsako jutro, ni vse v redu."
Mamica:
"Ah, otroka, kot bi rekel Kljukec s strehe, to ne moti velikih duhov. Strički, ki pri Dnevniku urejajo te stvari, se pač niso dovolj potrudili. Če vama bo dolgčas, lahko — ko bosta napisala vse naloge — nekaj o tem prebereta v temle člančiču. A pozor! Te povezave raje ne poskusita pokazati v IE 8, saj striček pri Mudosoftu včasih zanalašč kakšno zakuha."
Minca in Petrček v en glas:
"Hvala ti, mamica, nate se pa res lahko zaneseva! Pametna si, pa še dobrega srca!"
Dejstvenik, 12. junija 2010 ob 15.30
Športne stave
Ob svetovnem prvenstvu v žoganju (z nogico) predstavljamo uradno Dejstvenikovo napoved za "naše" moštvo:
Reprezentanca bo na eni tekmi igrala neodločeno, na dveh bo izgubila. Skupaj bo dala največ en gol, dobila jih bo 6-8.
Dejstvenik, 26. oktobra 2009
Ne ubijaj
Poblaznelo damo, ki bi nas prejšnji teden na obrobju Medvod skorajda spravila ob glavnega urednika, vljudno, a goreče prosimo, naj za božjo voljo ne krmari vozil, ki jim ni kos (ničesar večjega od bicikla), in naj nemudoma poišče psihiatrično pomoč.
Avtomobil, s kateim je bezljaje vijugala po cesti, ob cesti in zlasti po pločniku, je nosil oznako LJ Y3-78R.
Zgolj šegava veselodecembrska slikica za slovo od duhamorne rubrike, v kateri smo se čudili mizernim maniram neizogibnega trgovskega velikana.
Dejstvenik, 5. novembra 2008
Šport in podobno zviranje
Moštvu McLaren od srca čestitamo, novemu prvaku pa podarjamo Mudosoftovo Kartico Ugodnosti.
Poraženemu brazilskemu dirkalcu bi, če bi nas kaj vprašal, povedali, da ščuvati boga na nasprotnika res ni lepo, nevzgojena drhal, ki je zanj navijala, pa je itak izkusila, da uroki (k sreči) ne delujejo.
Tukajšnji športni novinarji bi nas razveselili, če bi poskusili vsaj enkrat, izjemoma, poročati o kakšni "napeti" tekmi, ne da bi po nemarnem omenili mojstra Hitchcocka.
Asketski duhoven pojasnjuje: "Ta simbol je naš. /.../ In zato mi lahko odločamo o tem sibolu, kaj in kako se ta simbol lahko nekako izraža oziroma interpretira."
Ko pa je treba "naše simbole", "naša svetišča", "naše duhovnike", "naše otoke" in sploh vse "naše" vzdrževati, obnavljati in posodabljati, postanejo "nacionalna kulturna dediščina" in računi romajo na ustrezna ministrstva.
Duhoven brez zardevanja trdi, da nekaj let ni opazil, da prodaja pornografijo. Je že tako, prepelice za večerjo so plačali samotni masturbantje.
Pripis Mimice Pukec:
Mimogrede, je kak duhoven pomislil, da utegne čaščenje devic in devištva močno žaliti ženska čustva? In seveda tudi moška.
Koga, kaj išče policija
Kot je razkrilo naše vohljalo, išče veliko pičko. Kar je pohvalno. Pri tem uporablja operacijski sistem windows 2000, kar je tudi pohvalno. In slovenski iskalnik, kar je domoljubno, kot se za policijo spodobi.
Tu je bilo nekaj bentenja v zvezi z namerami, da bi Primorsko preimenovali (naši, da ne bo pomote). Obdržimo sliko, ki je pesmi vredna.
Mudosoft dvpg prijazno, a odločno opozarja:
TO JE SPLETNA STRAN ZA KADILCE.
Hudo zakajeno je, kot na zasedanju turške vlade. Zaboja za nekadilce pa nimamo. Če vam kaj ni prav, v svojem brskalniku poiščite puščico, ki kaže na levo, in varno boste odfrleli tja, od koder ste bili prišli.
Literarni kotiček
Ilieda
(odlomek)
Spisala M. Mevec
Pesem, boginja, zapoj, o jezi Pelida Ehila,
srdu pogubnem, ki silo gorja prizadel je Ehajcem:
množico duš močnih upotil je v Hedove dvore,
duš junakov, a trupla pesòm prepustil je v žrtje,
pticam ujedam za plen: tako sklep Zausov je tekel,
prav od dne, ko stopila v razdvoj sta po burji prepira
vojvoda mož, Etrid, in po rodu odlični Ehiles.
Kdo med bogovi pognal ju je v spor, nahujskal k spopadu?
Zadnja leta sejem peso, v devetdesetih letih prejšnjega stoletja sem pa repo.
Podobno npr. v prilogi današnjega Dnevnika, sredi celo plahto dolgega članka o Johnu Hustonu: "V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je naredil vsaj dva odlična filma ..." Ampak primer sem izbrala povsem po naključju, tovrstna natančnost pri stoletjih je, umirjeno rečeno, precej razširjena. Kako rada bi, da bi mi kdo to pojasnil. Kdo izmed avtorjev, ki so tako natančni, če je le mogoče. Sama sem po babje skrivnostna: priznam, da sem se rodila že v daljnih sedemdesetih, ampak stoletja, nak, stoletja pa ne povem.
Takoj po znamenitem začetku tegale enaindvajsetega stoletja, ki se o njem niti ni hotelo vedeti, kdaj točno se je začelo, je pa marsikdo prehod doživel kot velik osebni dosežek, se je našla tudi novinarska moč, ki ji je o nekaj mesecev starih dogodkih uspelo zapisati, da so se pripetili v devetdesetih letih prejšnjega tisočletja.
Mimica Pukec
Posodobljeno:
Dnevnik je prispeval v našo zbirko še 90. leta prejšnjega desetletja. Le tako naprej!
Dejstvenik, 23. marca 2007
Mimica Pukec
Kranjska klobasa/Die Ehre der Wurst von Crain
Je načrt, da bi se kranjsko klobaso mednarodno zaščitilo in certificiralo. Pri tem se omenja njeno slavo, zlasti dunajčane, ki se, ko se opolnoči prikotalijo iz opere, radi posladkajo z njo. Njih življenje je lahko in prijetno. Izberejo lahko tudi kebab, na primer kar čevapčiče, ali pa burek, če jim bolj tekne.
Bolj ali manj nobel burek si lahko ponoči človek - pa najsi pride iz opere ali od kod drugod - privošči tudi v Ljubljani, kranjski prestolnici. Kje pa lahko dobi kranjsko klobaso? In kje so, denimo ob nedeljskih dopoldnevih, japonski turisti, na ljubljanski tržnici v vrsti pred stojnicami s kranjskimi klobasami?
Ne obljubim, da bom šla še kdaj v ljubljansko opero, to je navsezadnje stvar okusa, zelo rada pa bi si sredi noči v Centru privoščila kranjsko z dvojnim zenfom. Seveda kdaj tudi "vročo hrenovko v štručki", burek, hamburger ali kebab. Ampak težave so s kranjsko klobaso in tu je Rodos, kjer se poskakuje.
Res ne želim, da bi se izcimila najslabša možnost: da bi certifikacija uspela tako, da na Dunaju več ne bi smeli prodajati kranjskih klobas (s tem imenom pač), v Ljubljani, Kopru ali Kranju pa se jih na štantih še naprej ne bi dalo dobiti. (V trgovinah pa težko užitne.)
Torej navijam za, tako menim, najboljši način: baso se zaščiti kot jed "tradicionalnega ugleda" (proizvodnja živila ni geografsko omejena, mora pa biti iz tradicionalnih sestavin in narejena po tradicionalni recepturi). Tako bi morali dunajski in (zlasti) kranjski mesarji pri izdelavi upoštevati stroga merila in vsi mi, jedci, bi dobili veliko boljše oblizke.
Res rada bi se pomešala med živopisne tujce v vrsti na tržnici: Bwana, me hugry, wanna two sausage carniola with double mustard, please!
Dejstvenik, 19. marca 2007
Triglav v našo postelji
Po 126 dneh vzdržnosti se je ljubljena zavarovalnica povabila na obisk. Pač še eno poglavje neskončne zgodbe.
1942: Enote barbarske slovenske vojske so Rim obkrožile z bunkerji in bodečo žico. Ker to ni prida oslabilo odporniškega gibanja, so si pomagali tudi s streljanjem talcev, požiganjem hiš in vasi, koncentracijskimi taborišči, nasilno slovenizacijo in podobnimi pobalinstvi.
Dejstvenik, 16. januarja 2007
Črna kronika
"Modrovanja" o protikadilskem zakonu so spet enkrat vrgla na površje rdeče in tabele, partizane in domobrane, se pravi popoln razkol, nestrpnost, žlehtnobo in neprebavljive količine povsem slaboumnih "argumentov". Marsikdo bi koga kar ukinil. Ker je tako "neznosno, če kdo uživa drugače". Zlasti, če je partizan.
Uredništvo Dejstvenika je še vedno nemarno zakajeno, prezračiti se ga pa odvratnemu pomladnemu vremenu navkljub ne da. Zna se, zakaj ne.
... dasiravno je razumen odgovor en sam.
(S. Obolnar, zvežčič Ona, 16. 01. 2007)
Dejstvenik, 25. 12. 2006
Težki časi
Aktiv Mudosoftovih uslužbencev, na čelu z najvidnejšimi novinarji in uredniki Dejstvenika, je brez dovoljenja, a ob očitnem odobravanju prokuratorja, na cesto pred stolpnico uprave na Kantovi aveniji 1 v centru Ljubljane postavil pravkar ustanovljeno mestno stražo, zgledno organizirano, civilizirano in oboroženo le z najnujnejšim - jeklenimi palicami, kiji, hlodi in nekaj zanemarljivimi lovskimi puškami.
Straža ne želi ovirati prometa, kadar ni res potrebno, torej ustavlja le policijska vozila ter razne sumljive kombije, tovornjake in avtomobile brez registrskih tablic. (No, in vozila, ki jih razpošilja predsednik republike, ki jih pa itak lahko ustavi vsak, ki ima pet minut časa.) Če se izkaže, da v vozilih ni skritih Dolenjcev, lahko le-ta mirno in brez težav odpeljejo, kamor so pač namenjena, le policistom udje straže preventivno prisolijo nekaj manjših zaušnic in brc v ledvica. Poberejo jim tudi orožje, saj pri nas vlada demokracija in lahko le ljudstvo ustrezno presodi, kdaj in kako ga uporabiti.
Aktiv Mudosoftovih uslužbencev seveda tudi Dolenjcem priznava pravico do ustrezne stalne naselitve in asimilacije, upošteva pa, da so na Dolenjskem nenadomestljivi viri podtalnice, ki so jo naseljenci onesnaževali z intenzivnim kmetovanjem, fekalijami ipd. Aktiv vladi predlaga, naj Dolenjce začasno naseli v priročna zbirna taborišča in jim čim prej določi primerna stalna bivališča na vladnih parcelah, zabojnike in šole, kjer bi se njihovi otroci lahko postopno privadili civiliziranemu življenju v skladu z najnujnejšimi merili, ki jih Mudosoft že ves čas podpira in zagovarja.
Dejstvenik, 9. novembra 2006
Kronika
Mudo Jacal
Najbolj temeljna človekova pravica je, da se ga pusti pri miru.
Našega nesrečnega, razrvanega gospoda Mroža je ponovno napadla že tolikokrat prekleta zavarovalnica. Ob devetih zjutraj ga je "gospa Nevenka" zmotila pri skrajno intimnem opravilu, tako da je še drugič izgubil razsodnost, grozil in pošiljal k Hudiču.
Prav mučno je bilo vse skupaj, le stežka smo ga malce pomirili. Ker se je bedna zgodba vlekla že zelo dolgo in je vse preveč ponečedila žlahtni prostor Dejstvenikovih strani, smo navsezadnje premagali lenobo in nelagodje in za pomoč prosili pristojni državni urad, vso nesnago pa preselili na posebno oslovsko stran, posvečeno zgolj nesramni zavarovalnici Triglav.
Le style, c'est l'homme
/.../ je za naročnike /.../ v kratkem času dveh mesecev uspel z nadgradno omrežja kar 2-krat prenoviti ponudbo. To pomeni bistveno POVIŠATI dostopovne HITROSTI /.../
/.../
V kolikor bo težava za vas predstavljala preveliko težavo, nas pokličite na brezplačno številko /.../, kjer vam bodo naši operaterji z veseljem priskočili na pomoč.
(S strani enega ponudnikov interneta.)
Oktober 2006
Zmaga II
Naš protežiranec, lastnik Mudosoftove Kartice Ugodnosti, je znova postal svetovni prvak v dirkanju z avtočki. Kar koli drugega bi nas razočaralo.
Čestitamo in pozdravljamo!
P. S.
Neki Borut Šauta v SP Dela (28. 10. 2006) na žaljiv in zavržen način piše o navijačih vseh moštev in dirkačev razen enega. Naj le piše. Ta časopis itak drvi naravnost v maloro.
Avgust 2006
Poletno branje
Naš občasni sodelavec Mrož je pobrskal po predalu in nam s kurirsko službo dostavil tole zgodbico. Malo jadranja, valov ...
Traparije
V Mudosoftovem arhivu smo izpod prahu izbrskali posnetek ene najbolj "nenavadnih" spletnih strani, ki je presunljivo povezala ajvar in stadion za žoganje. Žal so jo, kot kaže, medtem umaknili. Naj živi v našem arhivu.
Samonikli mislec z marsikatero kleno o življenju, vesolju in zlasti o ženskah.
Dejstvenik, 21. junija 2006
Šport in podobno zviranje
Mudo Jacal
Največji tukajšnji televiziji, "nacionalna" in "komercialna", sta razkurili ljubitelje žoganja (z nogico), saj sta od kabelskih operaterjev izsilili "zatemnitev" signala HTV 2, ARD in ZDF med prenosi tekem.
S tem so televizijci pokazali, da vedo, da njhovih oddaj nihče ne mara, in hkrati priznali, da jih ne moti to, da so njihovi izdelki zanič, ampak to, da jim gledalci lahko pobegnejo. Zato so jih zatemnili.
Kdor želi kljub temu gledati žoganje in nima drugega vira, kot je kabelska televizija, se mora pač sprijazniti s cvetoberom domačih "komentatorjev" in pogosto bizarnih "strokovnjakov".
V zasebnost naših domov takole privilegirano vdirajo vseh baž kljukci in krjavlji, na primer tisti, ki so ga zlobneži že zdavnaj krivično in neokusno preimenovali v Kretenčiča, ali pa oni, ki je svojčas pritegnil našo pozornost z izvedenskim komentiranjem smučanja.
Nekakšen (sicer ne brezplačni) dodatek je "iskrivo" čebljanje gospe, ki je že pred nekaj tedni med prenosom popevkarskega "tekmovanja" z lahkoto dokazala, da je vešča jezika športnega novinarstva:
Med neutrudnim javljanjem iz Grčije nam je pojasnjevala, kam da smo dobrodošli (v areno, dvorano ...), in nas vabila na sobotno finale.
Eh, to finale, večno prekletstvo slovenskih športnih novinarjev. Dovolj o tem. Ne želimo postati slabe volje.
Ne joči za menoj
Redakcija Dejstvenika z zadovoljstvom spremlja urejanje razmer v vodilnem tukajšnjem dnevniku. Že kakšnih dvajset let smo vili roke in zmajevali z glavami beroč šarlatanske zmazke gospoda Ervina Hladnika Milharčiča. O izobrazbi ne duha ne sluha. V nejeveri smo se zaman spraševali: "Mar ta pisun v življenju ni prebral niti enega besedila gospoda Petra Jančiča? Ali pa je tako omejen, da ne prepozna odlike, četudi mu jo zalučaš v tolsto obličje?"
Ko bi Mladina pred mnogimi leti na balkanska bojišča poslala gospoda Jančiča, danes verjetno ne bi bila nizkonakladni tednik. In če bi Delo za dopisnika na Jutrovo ali k Amerikancem poslalo taistega Jančiča, bi bilo že zdavnaj primerno uravnoteženo in sploh. Strokovno.
Prav tako malo bomo pogrešali bizarnega Marka Zorka, ki se nam je, kot se sam pohvali, celih trinajst let posmehoval izza svoje partijske knjižice - izza diplome se seveda ni mogel. Pravzaprav se ni otresel svojih manir niti tedaj, ko je bil v komi.
Ker ima skoraj vsaka dobra stvar žal tudi slabe posledice, smo se bili v redakciji prisiljeni zazreti v lastno izobrazbo. Poparjeni smo ugotovili, da smo preslabo podkovani, da bi lahko sledili novim Delovim merilom. Zelo neradi bomo torej svoj najljubši dnevnik prisiljeni odjaviti.
Redakcija Dejstvenika
Umrl je Pierre Clostermann
Korporacija MudosoftTM ni takšnega kova, da bi zatiskajoč si oči čemela v svojem slonokoščenem stolpu, nedavno tega je ustanovila posebno letalsko edinico, ki se že uspešno bojuje v Iraku, Iranu, Severni ter Južni Koreji in Nebraski.
Srečno, junaki!
Dejstvenik, 31. oktobra 2005
Mudo Jacal
Esejček
Kar dober ameriški pisatelj, v Evropi še bolj "uveljavljen" – kar koli že to lahko pomeni – kot doma, je v enem svojih romanov prav prisrčno opisal prigodek, ko je pijančeval, se zabaval in po kavču zviral z dvema skoraj golima študentkama, občudovalkama iz Nemčije. Zmotil jih je zvonec:
"Mimo je prineslo poštarja Maxa in Gertrude je vzela pošto zame. Ubogega Maxa je skoraj pobralo. Kar videl sem nejevero in zavist v njegovih očeh. No ja, on pa ima zato socialno varnost ..."
Tako pisatelj, ameriški pisatelj, svobodni umetnik.
/.../
Oktober 2005
Zmaga
Naš protežiranec, lastnik Mudosoftove Kartice Ugodnosti, je postal svetovni prvak v dirkanju z avtočki. Kar koli drugega bi nas razočaralo.
Čestitamo in pozdravljamo!
Dejstvenik, 21. septembra 2005
Mimica Pukec
Kolumna
/.../
Potem pride domnevni briljantni preblisk: simpatični sovjetski opremljevalci kozmonavtov da so presekali gordijski vozel in svoje "fante" bistroumno opremili s starimi dobrimi, povsem navadnimi lesenimi svinčniki.
Na prvi pogled res kleno; bistra, zdrava mužiška pamet je z levo roko in po evro za ducat posekala k zapletenim tehničnim rešitvam nagnjene ozkoglede Angloje. Kolja, piš!
/.../
(Cel članek pride z Mudosoftovo Kartico Ugodnosti.)
15. julij 2005
Mercator v getu
V manjšem medvoškem Mercatorju so spet eno pihnili. Ker prigode, povezane s to tvrdko, zavzemajo preveč prostora in smo jih sploh naveličani, smo jih premaknili na posebno stran.
Dejstvenik, 29. junija 2005
Črna kronika
Prispevek smo umaknili na oslovsko stran, posvečeno zavarovalnici Triglav.
Obvestilce
(Medvode, 16. junija 2005)
Že kar dolgo se mi dogaja drobna neprijetnost: vsak petek se v mojem nabiralniku znajde časopis, ki ga nisem nikoli naročil. Ne vem, kako sem se znašel na seznamu naročnikov. Se zgodi ... Vljudno prosim naročniško službo Žurnala, naj napako čim prej popravi.
S spoštovanjem,
Mudo Jacal
28. aprila 2005
Priskutna zavarovalnica spet napadla
Prispevek smo umaknili na oslovsko stran, posvečeno zavarovalnici Triglav.
Dejstvenik, 13. aprila 2005
Črna kronika
(od naše medvoške dopisnice)
Naš direktor gospod Jacal seveda ni nekaj let štel svojih obiskov pri Mercatorju, a njegovim presojam in izračunom kar precej zaupamo.
"A kartico mate," ga je malce zdolgočaseno včeraj dopoldne vprašala blagajničarka in od presenečenja pozabila zapreti usta, ko so se skozi vrata vsuli naš najboljši fotograf in Mudosoftov častni odbor s šopkom nageljnov in prisrčnim darilom, Mudosoftovo Kartico Zaupanja.
Gospod Jacal ji je vzhičen povedal, da ga je prav ona tisočpetstotič vprašala po Mercatorjevi kartici, in ji od srca čestital.
Dejstvenik, 4. aprila 2005
Šport in podobno zviranje
Športniki, za katere navijamo in jih podpiramo, so nam zadnje mesece prinesli nemalo veselja. Uredništvo Mudosofta čestita, pozdravlja in podarja Kartice Ugodnosti!
MudosoftTM je pripravil posebno ugodno opcijo prav za Vas! Zbirajte MudekeTM, sodelujte v poprazničnem napetem lovu za izjemnimi priložnostmi! Na tejle Internet povezavi lahko z nekaj kliki miške pridobite našo nalepkico, MudekaTM. Zberite deset MudekovTM in čaka vas presenečenje!
Dejstvenik, 27. novembra
Naši bralci kritizirajo in pozdravljajo
/.../
Kakor koli že, ko si ženska priloga izmisli "literarni" natečaj, na katerem smejo sodelovati samo ženske, pač skomignemo z rameni in povečamo kupček starega papirja, ki čaka na neslavno usodo. Ali pa, da ne bi bili krivični, stisnemo zobe, na slepo izberemo eno izbranih "zgodb" – ena bo morala zadoščati – in jo preberemo, prav do (bridkega, jasno) konca.
/.../
Dejstvenik, 23. novembra 2004
Krajevne znamenitosti
(od naše medvoške dopisnice)
Sicer vse številnejši gospodje, ki v Ljubljani čas preživljajo tako, da pijejo ceneno vino in kadijo, vmes pa mimoidoče žicajo za drobiž, so zgolj prijetni amaterji, spozna človek, ko nekaj časa preživi v majhnih Medvodah. Tam se je razpasel veliko hujši nadlegovalec, ki se mu skorajda ni mogoče izogniti in prosjači za drobiž mnogo bolj dosledno in vztrajno. In terja veliko več denarja.
Ondan smo se odpravili po nekaj manših nakupih, za začetek smo skočili v železnino po drobnarijo ali dve. Trgovina je, kot skoraj vse tam naokrog, Mercatorjeva. Želeno smo tudi dobili. In plačali. Z drobižem, saj je gospod pač tarnal, da mu ga primanjkuje. Ni sam kriv, da mu ga primanjkuje, jasno. Že ko zjutraj odpre štacuno, je brez.
/.../
... Gospa je sčasoma odtipkala svoje in oddahnili smo si, seštevek je bil 4.970 tolarjev. Ponudili smo bankovec za pet tisočakov, gospa pa je zajavkala: "A lahko daste drobiž!" ...
"Že dobro," ga je prekinil Maks, "da se mi ne boste še zadušili. Navsezadnje se potegujete za službo pri najboljšem žoltem časniku, kar jih je v teh krajih." V svojem uredniško vzvišenem položaju, ko je v naslanjaču na pol ležal, se je nekolikanj iztegnil in si privoščil droban požirek že mrzlega angleškega čaja (ki je sicer zrasel v Indiji). "Če vam ni pretežko, bi vas, takole sredi Evrope, prosil, da naštejete tri Agamemnonove otroke." Prijazno, spodbudno je pogledal mladca.
Dejstvenik, 5. avgusta 2003
Pisma bralcev
Direktor Mercatorja, ki ga cenimo in spoštujemo predvsem zaradi njegovih prizadevanj ob sinovi maturi, je te dni spet precej nakladal, kako da so kupci najpomembnejši; da pa bo moral, če bodo ob nedeljah trgovine zaprte, odpustiti cele kupe prodajalk. Kar je prazna slama.
Kaj storiti z Delovimi strokovnjaki za vozila ...
Marsikaj sem doživela v dolgih šestindevetdesetih letih življenja, prečudne stvari sem videla, zato ne želim soditi prestrogo in na pamet. Med nedoumljivimi skrivnostmi vesolja morda obstaja nekakšen razlog, ki podeljuje smisel odločitvi človeka, ki sklene življenje posvetiti pisanju, "ocenjevanju", "recenziranju" tako mimobežnih in banalnih stvari, kot so naprave, ki jih uporabljamo za premikanje, kadar se nam zdi, da bi hoja ali tek terjala preveč časa. Ki naj bi bil dandanes, ni jasno, zakaj, še posebno dragocen.
Mogoče je tudi, da je gospod, katerega članek me je tokrat osupnil - naj ne zameri, da sem izbrala prispevek v sobotnem Delu (10. maja 2003, priloga Na kolesih, str. 17, Šest prestav za 50 kubikov), saj sem v tem časopisu, v isti prilogi, brala tudi že mnogo bolj nenavadne in čudaške izlive - itak še najstnik, kot bi se dalo zlahka sklepati iz sloga, in si bo sčasoma izbral manj čuden način, kako porabiti življenje.
Vsekakor pa je nenavadno, da urednik priloge, ki sicer rad tu in tam razdere kakšno o prometni varnosti, objavlja tovrstne prispevke, ne glede na to, koliko so avtorji pač stari. Nekateri novinarji povsem izgubijo razsodnost, ko na primer opisujejo kak še posebno "športen", "prestižen", "dirkaški" avto, iz njih se bohotno vije erotično izrazje (pravi lepotec, zapeljive obline zadka, izzivalni boki, agresivne izpušne cevi ...), ki je, mimogrede, izrazito biseksualno naravnano, za ta ali oni avto se jim zapiše, da je "poželjiv" (naj že enkrat vsi skupaj pogledajo v slovar, kaj ta beseda pomeni). In ker so tudi "preizkuševalci", na dolgo navdušeno opisujejo, kako da "zverina" izvrsto seka ovinke na vijugastih podeželskih cestah tudi pri velikih hitrostih, na avtocesti pa v nekaj sekundah, že v četrti prestavi zlahka preseže 200 kilometrov na uro ... Itd. Nikjer nič o tem, na katerem poligonu ali dirkališču so vse to "preizkusili", seveda. In uredniku se zdi lepo in prav, da trop očitno nezrelih in neodgovornih "novinarjev" divja po naših cestah in ogroža varnost vseh udeležencev v prometu. Zavestno in temeljito kršijo prometne predpise, o tem pišejo in so za to celo plačani.
Zdaj pa k omenjenemu članku. Japonska tovarna je izdelala motorček, kolo z motorjem za "evropske najstnike, ki smejo voziti le 50 ccm"; vanj se jim je zdelo potrebno vgraditi motor, ki je za takšno vozilo veliko prezmogljiv. Potem so zmogljivost motorja omejili, ga "pridušili" na 1,3 kW pri toliko in toliko vrtljajih itd., da bi bil "na cesti legalen". Naj bo; a avtor pravi: "/.../ škoda le, da zaradi predpisov ne smejo pokazati svoje polne moči."
Zakaj neki škoda? Za mladoletne dirkače bo mogoče dobiti tudi "nepridušeno" različico, primerno za dirkališča. Zakaj pa je škoda, da so "pridušili" različico za vožnjo po javnih cestah? Pisec ne pove, kaj bi ga zadovoljilo, osrečilo; bi se mu zdela primernejša omejitev za štirinajstletnike na mopedih morda 140 ali 180 km/h ali pa bi omejitev sploh ukinil? Presunljivi bi bili najstniki, ki bi jo po avtocesti rezali s 300 ali morda 800 kilometri na uro. Škoda, škoda.
Sicer pa, kaj lahko pričakujemo od (domnevno odraslega) novinarja, ki mu ni nerodno, ko zapiše takle stavek: "Ampak potem ni lepšega od tistega: an - aan - aaan - aaaan - aaaaan - aaaaaa ..."
Anamarija Tavčar Grossman, Zbilje
Delo, 5. marca 2003
Pisma bralcev
Prispevek smo umaknili na oslovsko stran, posvečeno zavarovalnici Triglav.
Naš še ne petdesetletni mojster in urednik, gospod Mudo Jacal, se je zmagovito prebil do konca pustolovščine, ki jo otroci dobro poznajo kot Warcraft III. Vesoljstvo je spet enkrat rešeno. Sodelavci in še zlasti sodelavke mu občudujoče in od srca čestitamo!
Dejstvenik, 29. januarja
Pisma bralcev
Zdaj ko olesenelo tekmovanje za svetovni pokal v alpskem smučanju že očitno izgublja občinstvo, naša reprezentanca pa je sploh v hudih težavah, se je državna televizija, kot kaže, trdno odločila pregnati še zadnje gledalce.
Novi "komentator" moških tekem, le kje so ga našli, ven in ven demonstrira, kako je mogoče ljubo mu nalogo opraviti z besednim zakladom, ki ne premore 200 besed, pa v njem vendarle ne manjka nobeden najhujših slogovnih spačkov, publicizmov in mučnih domislekov, kar jih je skotilo naše športno novinarstvo.
Tako je npr. tekmovalcu le redkokdaj dopuščeno zmagati, zmago namreč praviloma zabeleži ali slavi, včasih tudi vknjiži ali vpiše. Če pa se uvrsti na začasno četrto mesto, mora to biti vedno in vselej "nehvaležno", pa četudi je povsem očitno, da je do konca še daleč in se bo vrstni red še temeljito spremenil. Ha, "ne moremo upravičeno trditi, da bo temu tako", poreče naš stilist. Ki, zdi se, prav uživa, če se slovenskemu tekmovalcu nastop popolnoma sfiži in obtiči na zadnjem mestu, ko je tako luštno po vsakem naslednjem nastopu posebej povedati: Novak je s tem zdrsnil na 28. mesto ... 29. mesto ... 30. mesto itd. Ker pa pazi na lep jezik, pove tudi kaj takšnega: "... z dvema zmagama v Schladmingu - da bo pravilno slovensko, z dvemi zmagami v Schladmingu."
Morda ga pač zanese vselej neznanska napetost tekmovanja. "Zares neverjetno se razpleta ta finale slaloma," poreče, četudi na startu čaka še petnajst najuspešnejših tekmovalcev in se ni zgodilo še prav nič posebnega. Kaj bo šele, ko se bodo pognali med "vratica" ... "Moral bo trepetat do konca."
Sicer pa globočave teh izvajanj še najnazorneje pričarajo tile navedki, napaberkovani zlahka in mimogrede:
"Morda si je celo razbil katerega izmed zobov."
"Lahko se celo zgodi, da bo Hermann Maier bil v finalu."
"Težave ... spet jih je reševal s svojo držo kolenov."
"... je dobil štiri centimetrov dolgo in globoko rano ..."
"... najbolj pa se je zafrknil njegov prijatelj Lasse ..."
"... veliko se je pritoževal prek svojih smuči ..."
"Zabeležil bo morda točko ali dve za svetovni pokal."
"To bi ga potem lahko veljalo nekaj mest po lestvici navzgor."
"... Bachledin zaostanek ..."
"Gre se za ..."
"... tisto pravo finale ..."
"Ni to sezona N. N. (ki mu očitno že cele mesece ne gre in je spet padel, op. p.), to moramo priznati!"
"... in zdaj se bo moral odstraniti z mesta, ki predvideva vodilnega ..."
"... štamfal nazaj ..."
"... ja, že so se naredile nekatere smučine ..."
"... si rahlo zlomil zapestje na roki."
Itd. itd. Vzdržala se bom pametovanja o urednikih, lektorjih in podobnem. Če že gledam uspešne hrvaške smučarje, jih bom pa na hrvaški televiziji. Ali avstrijski, nemški, angleški ...
Neža Draušbaher Komelj
Selce pri Mozirju 2
Slavenka Drakulić v Ljubljani, oktober 1991, odlomek
Zvečer sem odšla na sprehod ob reki. Najprej me je prehitel, zatem pa se obrnil k meni starejši moški: "Videl sem vas pred dnevi, ko ste prišli, s kovčkom. Jaz stanujem v bloku nasproti vas. Od kod pa ste?" Ko sem mu povedala, da sem s Hrvaške, se mu je glas v hipu spremenil: "V časopisih sem bral, da vi begunci dobite od države več denarja na mesec kot mi upokojenci, jaz pa sem za svojo penzijo štirideset let trdo delal kot univerzitetni profesor. A nismo mi Slovenci dobri z vami?" Ob ironičnem tonu v njegovem glasu me je preplavila jeza. Začutila sem tako rekoč telesno potrebo, da mu pojasnim svoj položaj, mu dopovem, da jaz ne sodim v to množino in da "mi" sploh ne dobivamo denarja. Mislim, da do tedaj še nikdar nisem tako silovito začutila potrebe, da bi se razlikovala od drugih, da bi temu človeku pokazala, da sem posameznik z imenom in priimkom, ne pa brezimna begunka, ki mu krade denar. Začela sem mu razlagati, da jaz nisem tisto, za kar me ima, potem pa sem sredi stavka obnemela, moja jeza je za hip zalebdela v zraku, nato pa splahnila na mokro travo. Ta pogovor na bregu reke ni imel nobene zveze z nama - z njim, ki je univerzitetni profesor iz Ljubljane, z mano, ki sem pisateljica iz Zagreba. Iz najinih ust je govorila vojna in naju obtoževala, naju omejevala na dva nasprotnika in silila k pojasnjevanju stališč.
Tu je le sličica mlade bralke s severa.
Dejstvenik, 15. junija
Pisma bralcev
Kar je preveč, je preveč!!! Saj vem, da mojega pisma ne boste objavili, ne glede na zatrjevano "neodvisnost" je vse preveč jasno, da Petejan ne bo pljuval v lastno skledo, kdo pa je lastnik vašega "časopisa", se pa dobro vidi tudi po bolestnih domislekih in norčevanju iz ljudi. Toliko je že bilo pisanega in debatiranega o njegovem "poslovno-umetniškem" centru, ki se nesramno širi čez pol Ljubljane kot svojevrstna zločesta bolezen in še posebno o džamiji, ki jo je brez vsakega dovoljenja postavil, brez da bi počakal, da mestne oblasti pretehtajo lokacijo, kar je prikazal kot projekt "arhitekturni park". Pravo norčevanje je, da je v planih minaret zabeležen kot "komunikacijsko-estetska vertikala", kar točno prepisujem iz pojasnila za javnost. Da pa tam nelegalno potekajo obredi in druženja, v brk pravni državi, pa nikogar pristojnih ne moti.
Prek vseh meja pa je Petejan ali kdor se prikriva za to osebo posegel, z izgradnjo parkirišča, na tako obremenjeni lokaciji v centru, kjer bi bilo še kako potrebno. Lastnim očem nisem mogel verjeti, ko je bilo končano in primerno opremljeno z oznakami, zapornico in celo kioskom za pobiralca parkirnine, kjer se je obljubljalo cenovno dostopne in kasneje kar brezplačne usluge, da ti gre potem samopašno postaviti oznake "Območje za pešce in zabavo", z izgovorom, da je parkirišče privat in lahko počne, kar se mu zljubi. Narobe svet: pri vsej neznosni gneči in pomanjkanju spodobnih parkirišč zdaj tam postopa brezdelna mladina in razni sumljivi sprehajalci, tudi s kotalkami, rolkami in bicikli, čemur služi tudi poligon z ustreznimi skakalnicami ali kar že to naj bi bilo. Pri tem pa vsi parkirni prostori z oznakami - oštevilčeni in varovani!!! - ne služijo namenu oz. se tam potika kdorkoli. Nam voznikom pa se ponuja prevoz z neresnim vlakcom po "parku", ki da je brezplačen in električen, po možnosti z neurejenimi klošarji, ki jih Petejan gosti v zavetišču skupaj z narkomani sredi poslovnih pisarn.
Javno zahtevam pojasnilo od Županstva, kaj namerava ukrepati in kdaj, vse ostale voznike-šoferje pa, doklej se nameravamo pustiti vleči za nos in izpostavljati posmehu in nekulturnemu norčevanju ker ne moremo normalno funkcionirati v mestnem središču. Čas je, da se temu naredi konec!
Ing. Stojan Riha, dipl. ing.
Zgornje Gameljne 33a
Dejstvenik, 9. novembra
Pisma bralcev
Žal je moje delo takšno, da se ne morem povsem izogniti razmeroma rednemu spremljanju nekaterih tukajšnjih televizijskih programov. Torej sem hočeš nočeš žrtev – med drugim, seveda – nasilnih in čedalje slaboumnejših oglasov domačih in tujih ponudnikov – težko gre z jezika – telefonskih storitev, natančneje t. i. "mobilne telefonije". Ja, če potrebuješ kaj tako profanega, kot je navaden telefon, moraš pač komu vsake toliko nakazovati nekaj malega denarja. Nič novega, enako je z vso to ničvredno kramarijo, od tamponov do avtomobilov, ki nam jo vseskozi, dan in noč poskušajo prodati iz vsake luknje in grma pohlepne tace stegujoči trgovčiči, poslovneži in podobna zalega.
Zato ne bi več izgubljala časa in vašega dragocenega prostora in bi naravnost vprašala tukajšnjega cenjenega "operaterja", prepoznal se bo zlahka sam:
V nizu betežnih "oglasov" se pojavlja "napev", okoren glas, ki "zapoje" nekako takole (citiram): Kako bi si želel, da si tu! (konec citata). Prav rada bi izvedela, kaj ta stavčič pomeni, kaj in v katerem jeziku, narečju ali morda žargonu želi povedati in kaj si o vsem skupaj misli naročnik "oglasa". "Pripovedovalec" bi si nekaj želel, pustimo za trenutek, kaj, vendar ne pove, v kakšnih okoliščinah, pri katerih "pogojih" bi si to želel; torej tudi ne izvemo, počemu si ne želi. Bi pa si želel, če bi si, "da si tu". Kaj pa je zdaj to zaen šment. Nekako bi morda še šlo, če bi si – ali pač ne – želel, da bi – kaka stvar ali oseba npr. – bila tu, se pravi tam pač. (Ne) želi pa si, kot bi s topom ustrelil, čudne, skrivnostne, že kar strašljive stvari, ki se ji reče da-si-tu. Če sploh ve, kaj si oz. česa si ne želi oz. ne bi želel ...
Bolj kot za odgovor prosim cenjenega "operaterja", naj umakne te "oglase" s sporeda. In ko sem že ravno pri tem, naj me za Kriščevo voljo preneha nadlegovati z nenaročeno in tem manj zaželeno pošto, pa s telefonskimi klici, elektronskimi sporočili, orjaškimi lepaki in podobnimi strahotami. Če bi kaj podobnega počel kak skromen spolni iztirjenec, bi ga navsezadnje še zaprli ...
O televizijskem programu gospoda Petejana pa le vse najboljše!
Pozdrav,
Irma Ganzitti, Ljubljana
Dejstvenik, 7. julija
Pisma bralcev
Pozdravljam odličnega gospoda Delgada in njegov "oglas" za kozmetiko. Večji – in lepši – del svojega življenja sem prebil kot ljubitelj, že kar nezmeren častilec žensk in spolne ljubezni; zadnja leta pa sem po sili razmer ob večerih gledal televizijo in prav reklame so mi priskutile vsa ta dekleta. Da ne bo pomote, moški so se mi gnusili že prej. Prosim cenjenega gospoda Petejana, naj razpusti svojo televizijsko hišo in korporacijo v celoti in svoje nezanemarljive zmožnosti posveti čemu pametnejšemu, pomembnejšemu ali vsaj lepšemu.
Pozdrav,
Martin Lenardig, Koper (nič: Capodistria)
"To je to," je skomignil gospod Delgado spet sam v svojem naslanjaču, "tu je Rodos, tu smo skočili!" Prižgal si je – priznajmo, šele drugo – cigareto in pomenljivo puhnil proti kameri. "Takorekoč brez oklevanja se je zverinica odpodila za svojo poglavarko. Za nosom, kot strela! In težko bi domneval, da je koga med nami to presenetilo!" Nihče ni rekel, da ga je presenetilo, in tudi v resnici ni nikogar presenetilo. "Enostavno: zavohal jo je, brez težav. Tule med nami je cenjena lepotica pustila kup sledi, svoje telesne vonjave. Pes jo je našel, KER SMRDI!"
Dejstvenik, 8. maja
Razvedrilo
Rezultati male spletne ankete
Tokrat smo anketo posvetili športniškim igram, natančneje tozadevnim željam t. i. navijačev, navdušencev in naključnih mimoidočih naročnikov Dejstvenika. Vprašanje je bilo takšno:
Kateri dosežek športnikov bi vas najbolj razveselil? - Najbolj srečen bi bil (bom), če bi se (ko se bo) moja štvilčno majhna, a po srcu velika nacija mogla ponašati s:
V spletni anketi je sodelovalo 4172 naročnikov Dejstvenika. Nadaljnjih pet je bilo diskvalificiranih, ker so se zatekli k slabim zvijačam, da bi glasovali več kot enkrat. Goljufom, ki jih naši strokovnjaki niso uspeli razkrinkati, iskreno čestitamo!
»Dela?« se je namrgodil Mrož, »pa saj ničesar ne dela. Kolikor vem, prodaja avtomobile.«
Moj TV vodnik, 3. maja
Robocop, ZDA, 1987
SDTV, 20:00
Mladi policist na svoji prvi misiji doživi maltretiranje skupine zlikavcev in nebodijihtreb, kar privede do tega, da ga Korporacija pretvori v nepremagljivega robota - policaja. Še vedno pa se spominja, svojega idiličnega družinskega življenja. Končno preseka verigo trgovcev s strupenimi mamili, vendar se s tem njegove težave šele prav pričnejo… Kljub mestoma nepotrebni krutosti film predvsem odpira vprašanje odnosa med človekom, s svojimi hibami in kvalitetami, ter hladno logiko z mikročipi nasičenega stroja.
Cvetje v jeseni, Slovenija, 1973
Joy TV, 20:00
Mlada dekle s podeželja bi rada omrežila uglednega pravnika, ki pa je zadržan in poleg tega zvest očetov prijatelj, že srednjih let. Antologijski so razgovori med služinčadjo in prizadevanja, povzpeti se višje na družbeni lestvici. Dekle odlaša s spolnostjo, kar pa junaku kvečjemu pomaga pri odlašanju s ključnimi odločitvami. Ko se vse že bliža srečnemu razpletu, pridejo v ospredje dekletove težave z zdravjem...
Dejstvenik, 3. maja
Kultura
LEPOSLOVNI KOTIČEK
Za današnji literarni kotiček smo izbrali nekaj pesmi javnosti po krivici manj znane pesnice Vere Kobal Schnitzky, leta 1926 rojene upokojene učiteljice s Krkovega pri Karlovici. Doslej je v samozaložbi izdala zbirke Krik v noči, Leščevje v temi, Strta smrt in Trs in krst, številne njene pesmi pa so izšle tudi v Trstniku, glasilu Kulturnega društva Karlovica, ki ga že več desetletij predano ureja.
Iz smrti mlad brsti nov krst
iz krste rase mrki trs
iz srca krik kot mrzel zdrs
krik bolečine vsakih vrst.
Iz krika kakor strt dragulj
odprt svetlobi novih dni
skoz' solze upanje budi
v sinjini zlatokril kragulj.
***
V mrakobi tisočih noči
leščevje nemo diha smrt
razkroj ves nem v nebo odprt
in kalna voda tiho spi.
Le bežen je luči dotik
skoz' meglo mrko vztrepeta
neviden droben vzplapola
življenju hvale nemi krik.
***
V tesnobi sanj dolge noči
v mrzlo travo ležem vznak
nebo prekriva črn oblak
v telesu kri mi ledeni.
Ponikne čas v večnosti
zastane srca tih korak
v temo se prelije mrak
telo se več ne prebudi.
Moj TV vodnik, 25. aprila
Osmi potnik (Alien), ZDA, 1979
Joy TV, 22:45
Sigurney Weaver je mlada pilotka, ki ob povratku na rodni planet zasluti, da je nekaj narobe... Posadka se ustavi ob tujem planetu, ki kaže znake življenja, vendar smatra, da gre za bolj ali manj, rutinski pojav. Ob čustvenih zapletih med člani posadke in mlado, toda ambicijozno junakinjo se v ladjo vtihotapi nevarni parazit, ki ogroža misijo. Kmalu ostane sama v boju z nevarnostjo, ki tudi, simbolizira negotovost človekovega obstoja. Film velja za primernega za gledalce z močnimi živci.
Dejstvenik, 21. aprila
Pisma bralcev
Ne, ne, Krušič (ne bom zapisal "gospod"), ljudje niso neumni, z zmazkom, ki ste ga objavili kot "odgovor" na moje polemiziranje z Zevnikom in vami, ne boste preslepili nikogar, vse preveč prozorno je vaše sprenevedanje in zavajanje. Ko v slepem besu sipljete neresnice in insinuacije, razkrivate le zagovedno, potuhnjeno sovraštvo, plod nemoči, da bi izpodbili vsaj en moj dokaz, saj ti temeljijo na gotovih dejstvih in podatkih ter na nekaj zdravega razuma, ki pa ga vi očitno ne premorete.
Če bi bili zmožni videti le korak naprej od vaših bolestnih frustracij, bi vam postalo jasno, da se slepo zaletavate z glavo ob zid mojih izvajanj v tem in drugih časopisih, vendar je jasno, da niste sposobni niti pripravljeni zapopasti osnovnih dejstev in se krepko zamisliti nad sabo, ampak raje vztrajate v globoki mlaki neumnosti, neznanja in hudobije ter se spuščate daleč pod nivo še tako nizkotne razprave. Tja pa vam, Krušič, ne mislim in ne nameravam slediti in s tem pismom "polemiko" nepreklicno zaključujem, vašega morebitnega novega "odgovora" pa ne bom niti prebral, saj imam za tako greznico premalo časa in preveč osnovnega človeškega dostojanstva, kar pa ne bi mogel trditi za vas, ki si po vsem zapisanem ne zaslužite naziva človek, kaj šele Človek.
Dr. Zmago Rosman, Loke pri Mozirju
; oblikovanje Mudosoft dvpg. S. r. meri vsega 27.424 besed.
