"Študij sociologije kulture in trženja sem zaključil z visokimi ocenami in diplomskim delom 'Perspektive in opcije sodobnega trženja v situacijah izzivov 21. stoletja'," je Maks precej namrgodeno prebiral samohvale kandidata. "Ves čas sem bil aktiven v študentskih in raznih lokalnih publikacijah, kjer sem objavil približno 200 samostojnih tekstov (prilagam dokumentacijo). Ne glede na relativno mladost smatram, da bi lahko z mojim znanjem in izkušnjami doprinesel k prosperiteti časopisa, vključno z sposobnostjo posluževanja modernih teoretskih pristopov k problematiki in aplikacijo slednjih na vsestransko in celovito multidisciplinarno obravnavo kakršnihkoli aktualnih problemov in rešitev." Maks je nehal brati, vljudno je odložil snopič na mizo.
"Ne dvomim, mladi gospod," je sklenil roki v naročju, "da ste prav v redu zaključili svoje humanistične študije. Če vi smatrate, jaz verjamem. Zlahka. Ste morda prej obiskovali kako gimnazijo ali kaj podobnega?"
"Kot je izkazano v dokumentaciji, sem zaključil eno najboljših gimnazij v državi, vključno z določenimi fakultativnimi predmeti, pri katerih sem vsled dodatnih interesov nekatere svoje zaključke ..."
"Že dobro," ga je prekinil Maks, "da se mi ne boste še zadušili. Navsezadnje se potegujete za službo pri najboljšem žoltem časniku, kar jih je v teh krajih." V svojem uredniško vzvišenem položaju, ko je v naslanjaču na pol ležal, se je nekolikanj iztegnil in si privoščil droban požirek že mrzlega angleškega čaja (ki je sicer zrasel v Indiji). "Če vam ni pretežko, bi vas, takole sredi Evrope, prosil, da naštejete tri Agamemnonove otroke." Prijazno, spodbudno je pogledal mladca.
"Agamenove," je nekam pretreseno zajecljal kandidat, "to je ... to se nahaja ... to je kompleksna problematika ... Po pravici povedano, smatram, da je vprašanje do določene mere presenetljivo, če lahko rečem." Na čelu so se mu zasvetile potne kapljice.
"Naj vam pomagam," se je namuznil Maks, "žena tega kralja se tudi ni proslavila s posebno blagimi dejanji ..."
"To je nekaj iz gimnazije," je stokal mladenič, "samo moment ..."
"Imenujte enega Agamemnonovega otroka, pa se bova naprej pogovarjala," je skomignil simpatični urednik in posrebal še zadnjo kapljico čaja. "Kakšnega je gotovo imel, se vam ne zdi?"
"Otrok, otrok ..." je jamral kandidat, "na koncu jezika ga imam. Mi lahko daste kak namig? Saj se bom spomnil."
"Žena je bila Klitajmnestra, z njo je imel štiri otroke. No, po nekaterih virih pet. In dva z ljubico Kasandro ..." Počutil se je kot potrpežljiv osnovnošolski učitelj, ki ve, da je vse zaman. "Ti otroci niso imeli lahkega življenja. O treh izmed njih se je še veliko in dolgo pisalo."
Kandidat je molče strmel v mizo, kot osnovnošolec, ki ve, da je vse zaman.
"Samo za eno ime vas prosim," je zamrmral urednik.
"Pozejdon?" je po dolgi, mučni tišini zašepetal izpraševanec, rdečica ga je oblila.
"Hvala za pogovor," je rekel Maks, vstal in mladeniču ponudil roko. "Če vas bomo potrebovali, vas bomo obvestili z elektronsko pošto. Ne kličite nas."