Pošteno je bil že utrujen in hrbet ga je bolel. Od tvezenja neumnosti je imel povsem suho grlo, da so se mu prikazovali orošeni vrčki piva. Namesto tega si je natočil mlačen sok iz ponarejenih jabolk in pritisnil gumb na interkomu.
"Kaj je zdaj na vrsti," je vprašal mladega homoseksualnega tajnika, ki je bil v sosednji pisarni vselej pri roki, zanesljiv in razumen, da bi brez njega že zdavnaj obupal. Najbrž.
"Ne bo ti všeč," je iz napravice malce obotavljivo rekel glas mladega homoseksualnega tajnika. Seveda, kar slutil je, da bo kaj zoprnega.
"Z besedo na plan," je zavzdihnil. Sok je imel zagaten okus. Ker ga ni bilo kam zliti, ga je odložil na rob mize, kolikor je mogel stran od sebe.
"Tista ... prijateljica gospoda Hartmana čaka, da jo sprejmeš," je rekel mladi homoseksualni tajnik. Edini na uredništvu - in verjetno tudi na svetu - je Hartmanu rekel gospod. Tako je rekel vsem odraslim moškim. "Njen poskusni članek imaš v direktoriju Danes, srednje nujno." Rekel je v direktoriju, ker je dobro poznal svojega šefa.
"Hudiča," je rekel šef in zlovoljno dregnil miško, da se je vključil zaslon računala, "seveda sem na to pozabil. Daj mi še pet minut, potem pa jo pošlji sem."
Hitro je našel srednje nujni prispevek, slabost ga je obšla ob spoznanju, da prebiranja takšnih in drugačnih prispevkov za ta dan še ni konec, a ker je s to slabostjo živel že dolga leta, se je precej zbrano prebil skozi besede. Nekatere je označil s tisto kričeče rumeno barvo. Same stare znanke.
Hartmana ni maral in mu ni rekel gospod, ker je bil zoprn bedak. Prenašal ga je, ker se bralci nad njim niso pritoževali, vsaj ne bolj kot nad kom drugim. In ker je nekdo pač moral voditi športno redakcijo; boljšega ni našel. Prav nič ga ni brigalo, da ima mlado ljubico, pa še ženo in otroke in podobno. Brigalo pa ga je - in motilo -, da je poskušal tej ljubici zrihtati službo pri njegovem časopisu. No, pri časopisu, ki ga je vodil.
Pet minut je minilo, potrkalo je in ljubica je vstopila. Le za hip, a zelo natančno jo je pogledal, potem se je malomarno zazrl v zaslon, v njene besede.
"En dober dan želim," je zvonko rekla, poskusila je biti malce šegava. Izkušeno uho je v njenem glasu zaznalo rahlo napetost, a se je dobro obvladovala. Samozavestna, sloka, strašno lepa in še bolj privlačna, česar se je zelo dobro zavedala. In precej velike prsi je imela, kar je nekaterim moškim všeč. (Nekaterim pa ne.)
"Sedite," je zamrmral. Ni vstal, ni ji ponudil roke. Na visokih petkah, dolgih nog, v kratkem krilcu je pristopicljala in sedla. Na mizo pred njega je položila mapo, v kateri je imela kopijo diplome iz novinarstva in morda kakšno sumljivo priporočilo. Ni ga zanimalo. Pač pa jo je ošvrknil s pogledom, ko je prekrižala nogi, kolikor je pač videl čez mizo. Ne, ni bilo posebno elegantno, čeprav se je potrudila. Ni znala, ni imela pravega občutka. Izpadlo je skoraj vulgarno. Takšne noge bi zaslužile več sloga. In krilo je bilo za to priložnost vsekakor prekratko.
Sem že kdaj videl takšno lepotico golo, se je vprašal. Jasno, že velikokrat, v internetu. Že nekaj let ni spal z žensko, pa tega ni posebno pogrešal.
"Uradni jezik v Iranu je ...?" je izstrelil vprašanje za začetek. Zdrznila se je, presenetil jo je. Negotovo je zmignila z rameni in dvignila obrvi.
"Arabščina?" Tudi to je bilo bolj vprašanje kot odgovor.
"Hmm ...," je pobobnal s prsti po mizi. "Vam je bil všeč film Thelma in Louise?"
"Film?" ji je bilo že očitno nelagodno pri srcu, "Ja, kar všeč, malo dolgo je že ..." Čisto rahlo je zardela.
"Vam je ta režiser pri srcu? Kateri njegovi filmi so vam najljubši?" je rekel spodbudno.
"Ta ... ta trenutek mi je ušlo iz spomina, žal ... Nisem pričakovala ..." je pleteničila. Zdaj jo je gledal naravnost v oči, pa je umikala pogled.
"In kdaj se je rodil Kant, če smem vprašati?" je bil neusmiljen. Dekle je bolščalo v svojo torbico, nekam krčevito jo je stiskalo in mečkalo.
"Mislite filozofa?" je zamrmrala. Vsaj nekaj.
"Ja, mislim Immanuela Kanta. Priznam, da ne vem za nobenega drugega." Usmilil se je je in se znova zagledal v računalniški zaslon. In brez potrebe vrtel miškino kolesce.
"To je že ... dolgo je že, odkar ... Bojim se, da se ne morem ravno spomniti ..." je še bolj stisnila torbico na tistih lepih kolenih.
"Približno, ne zahtevam ravno letnice," se je delal spravljivega, "vsaj stoletje bova pa menda zadela?" Zaželel si je tobaka, ko že piva ni bilo pri roki.
"Devetnajsto?" je zelo neprepričljivo zagodla.
"Če kaj pomaga, baron Žiga Zois se je rodil dobrih triindvajset let pozneje," je vztrajal. Seveda ni pomagalo.
"Drugače sem si predstavljala ta ... pogovor," je navsezadnje pohlevno protestirala kandidatka za službo. "Kot na kvizu se počutim, nisem pripravljena v tem smislu ..." ni več vedela, kaj bi.
"Običaj pri nas je," se je rahlo zlagal, "da postavimo nekaj takšnih in podobnih vprašanj. Reciva temu preizkus splošne izobrazbe, razgledanosti ..." Počohal se je po teden dni starem strnišču na bradi. "Zanima vas delo v športni redakciji, pa poskusiva kaj s tem povezanega!"
Nekam prestrašeno je pogledala. Jo šport vsaj malo zanima? se je spraševal. Njen Hartman, četudi tepec, je vsaj s srcem pri stvari. Zakladnica podatkov. Sam športa ni maral, motil ga pa tudi ni.
"Kot dobro veva, je sir Edmund Hillary prvi prilezel na vrh Čomolungme," je poskusil z alpinizmom, "Everesta," je dodal, ker je bilo očitno potrebno. "In kot veva, na vrhu ni bil sam. Kdo je bil z njim?"
"Na Everestu, ja, na Everestu je bil z njim tisti ..." - kot šolarka je obrnila oči nekam proti stropu - "mislim, da je bil en domorodec ..."
"Šerpa, ja," bi tudi sam skoraj zavil z očmi, "morda veste ime? Gospod je žal že dolgo pokojni."
"Res ne bi vedela. Ne spomnim se. Res se oproščam, malo sem nervozna ..." ni bilo samozavesti nikjer več. Presedla se je, nogi nista bili več prekrižani, zdaj je tudi sedela kot kakšna šolarka.
"Kadite?" se je odločil, stegnil roko in ji ponudil. Negotovo je pogledala, ni vedela, kaj bi. "Brez skrbi, tudi sam bi enega prižgal, če vas ne moti."
Vzela je cigareto, obema je prižgal in jo opazoval. Nerodno jo je držala, malo je puhnila, dima ni vdihnila. Ta še v osnovni šoli ni kadila, ko vsi kadijo, mu je bilo takoj jasno. Prav zanima me, kaj vse bi bila pripravljena storiti, da bi mi ugajala. Ja, on je imel moč, on je odločal. Za zdaj. V njenih srednjeročnih načrtih je bilo gotovo drugače.
"Pa poglejva tale vaš člančič," je spet povrtel z miško in preletel besedilo. "Tale regata ni bila kaj posebnega, kajne? Takole bolj ljubiteljsko tekmovanje. Ste jadralka?"
"Ne, po pravici povedano s tem nimam ... še nimam izkušenj. Sem pa bila deležna nekaj povabil," ji je jezik bolj stekel, upala je, da je najhujše mimo.
O tem ne dvomim, si je mislil, kdor si je le upal, jo je povabil.
"In vendar se je tekmovanja udeležilo kar nekaj uveljavljenih, izkušenih posadk. Zmagovalec je vse precej presenetil." Puhnil je dolg dim pod strop.
"Ja, to je bila njegova prva dirka, jadra pa menda že dolgo. Nihče ni pričakoval, da lahko zmaga. Pravzaprav se mi zdi, da ga ni nihče niti poznal," je bila že bolj živahna. Cigareto je držala kot kakšno krepelce, povsem odveč ji je bila.
"Svojčas sem poznal športno novinarko, ravno o jadranju je precej pisala," se je lotil pripovedovanja zgodbe, "in ta gospa je bila silno naklonjena nizom in nizanju. Kot za stavo so jadralci nizali zmage. Naklonjenost je šla tako daleč, da jo je zaneslo in se ji je pripetilo isto kot vam: o možaku, ki se je v življenju udeležil ene same dirke, je zapisala, da je nanizal zmago. Se vam to ne zdi malce čuden niz?"
Spet zadrega.
"Ja, zmotila sem se." Spet bolščanje v kolena. "Hotela sem napisati, da je slavil zmago. Lapsus pač."
"Bi se dalo morda preprosto napisati, da je zmagal?" Nasmehnil se ji je, pravzaprav prvič. "Saj razumem, učite se od športnih novinarjev, ampak tega vam v resnici ne morem priporočiti. Vem, da naši niso prav nič boljši od drugih." To je zelo dobro vedel. "In ko sva že pri zmagovalcu, se vam ni zdelo potrebno vprašati ga za mnenje o vsem skupaj? Oba sicer veva, da so te izjave športnikov po tekmi največkrat bolj same sebi namen, nekakšno nujno zlo, pa vendar ..."
"Huda gneča je bila po podelitvi pokalov," se je hitela izgovarjati, "in zmagovalec je kar nekako izginil. Baje je šel takoj domov." Ko je ugasnil cigareto, jo je z olajšanjem takoj tudi sama. "Sem pa dobila izjave drugih tekmovalcev, če ste prebrali."
Seveda, največjih frajerjev, ki so se gnetli okrog nje in jo vabili na svoje jahte.
"Na primer tistega poslovneža, ki mu pogosto pritaknejo, da je kontroverzen ali vsaj proslul. Ampak če se prav spominjam, se na tekmi ni ravno odrezal?"
"Sem pač smatrala, da bi bralce utegnile zanimati izjave takšne znane osebnosti," je pojasnilo dekle.
"Se vam zdi ta mož znana osebnost?" se je začudil. "Če bi povprašali naključne mimoidoče na primer v Trbižu, ki ga tudi omenjate in mu pravite Tarvisio, mislite, da bi ga kdo poznal?"
Le odkimala je. Kazalo je, da je že obupala. Navsezadnje je zašepetala: "Mislila sem v naših prostorih ..."
"Eh, ti vaši prostori," je zmajal glavo, "a Trbižu ste se pa kar odrekli. Ne vem, ali so vas opozorili, ampak tu veljam za staro tečnobo. Povsem upravičeno. Od novinarjev pričakujem, da znajo napisati članek, ki ga je, če se mudi, mogoče objaviti nelektoriranega. Saj za to pa so hodili v šole, se vam ne zdi? Dobri lektorji so itak redke ptice." Zagledal se je v svoje rumene oznake v gospodičninem besedilu. "Pričakoval bi, da mi bodo novinarji zlahka ustregli, saj še zdaleč nisem kak strokovnjak za slovenščino. Pa mi le redki ustrežejo. Zato sem tečen." Govoril je resnico.
Mladenka ni govorila. Kot polita kura je čepela na stolu.
"Tale vaš članek, kakor že je kratek, je pravi cvetober, prava zbirka vse tiste krame, zaradi katere sem tečen, že dolga leta tečen. Prav vse ste spravili na te tri strani, smatranje, nahajanje, posluževanje, beleženje, prsa, vlaganje naporov, temu ni tako pa temu je tako, napeto finale in celo Pentium procesor, turistične destinacije, dobrodošli v Slovenijo, žebljico, ki da je zadela glavico in tako naprej in tako dalje. Če težav z zanikanim rodilnikom in dvojino sploh ne omenjam," jih je omenil.
Gospodična je bila videti, kot bi jo bil kdo hudo nadrl. Skoraj bi se mu zasmilila.
"Kaj naj storim z vami? Ste prepričani, da se želite v življenju ukvarjati ravno s pisanjem?" Razpoloženje v pisarni res ni bilo prijetno.
"Tako se piše," je zamomljala, "tako vsi pišejo. Konec koncev sem diplomirala iz novinarstva. Prepričana sem, da se lahko poboljšam, če mi le daste priložnost," je moledovala. Po vratu je postala nekam lisasta, tudi dekolte je razkrival nekaj podobnega, in to je bil hud dekolte, ki naj bi nastopal v drugačni vlogi.
"Preberite na naših kulturnih straneh kak prispevek filmskega kritika, gospoda Simončiča. On že ne piše tako. Njegov zadnji članek - o Ridleyju Scottu, mimogrede - je prava mala mojstrovina."
Res, se je vprašal, kaj naj storim z njo? Ne bo šlo drugače, ugotoviti moram, iz kakšnega testa je. Prepletel je prste, sklenil dlani in si podprl brado.
"Takole bova rekla," je začel z nekam hripavim glasom, malce težko mu je šlo z jezika, "v hribih imam prav prijetno hišico, na samem, ob robu gozda. Kaj ko bi tam skupaj preživela konec tedna? Se bolje spoznala, pogovorila ... Bi šlo?" Malo je manjkalo, pa bi še on zardel.
Dekle je bilo močno rdeče, ni ga gledalo v oči in nekaj znojnih kapljic se je na čelu prebilo skozi puder, oklevalo pa ni niti trenutek.
"Seveda, z veseljem," je čivknilo, "gotovo bi bilo prijetno, če bi se dobro spoznala."
"Nekatere moje želje, moram opozoriti, se utegnejo komu zdeti nenavadne," je šel še dlje.
"Prepričana sem, da bi znala poskrbeti, nič mi ni tuje," je zašepetala gospodična.
"V petek ob petih se dobiva tule pred uredništvom, ne dvomim, da se bova dobro zabavala." Pomenljivo se je zarežal, mladenka pa je prikimala.
Tokrat je vstal in ji krepko stisnil roko. Na tistih petkah je bila za skoraj celo glavo višja od njega. Na tistih petkah je bila trideset let mlajša, petdeset kilogramov lažja in neskončno lepša od njega. Gledal je za njo, še ko je že zaprla vrata.
Pritisnil je gumb na tisti napravici na mizi.
"Poslušaj, Herman," je rekel, "in po pravici odgovori."
"Veš, da vedno odgovorim po pravici," je rekel glas mladega homoseksualnega tajnika.
"Če bi bil tudi jaz gej, ali bi hotel spati z mano? Denimo, da bi te lepo prosil." Res ga je zanimalo.
"Kaj vem," je rekel glas, "zoprno vprašanje, šef. Morebiti bi nekako šlo, ker si fejst fant, simpatična stara sitnoba. Ampak raje ne bi. Saj sam dobro veš, da si neznosno grd. In debel kot pujs."
"Hvala, to sem želel slišati," se je zahihital. Bi jo moral zašpecati Hartmanu? je pomislil, a je vedel, da je ne bo, ker ni bil nikoli špeckahla. In prav nič ga ni zanimala Hartmanova ljubezenska sreča. Itak ga bo pustila, ko s službo ne bo nič.
"Herman, punci boš poslal sporočilce. Kar na telefonček, da bo takoj pri njej."
"Z besedo na plan," je tokrat rekel glas iz interkoma.
"Po tehtnem premisleku smo presodili, da za delo v našem podjetju žal niste primerna oseba. Prepričani smo, da boste brez težav našli ustreznejšega delodajalca. Želimo vam veliko uspeha v življenju. Lep pozdrav! P. S.: Petkov izlet odpade."
"Hi hi," se je zvonko zasmejal mladi homoseksualni tajnik, "ali prav razumem, da je čofnila na nekakšnem kurbentestu?"
"Prav razumeš, kot vedno," se je zahihital tudi odgovorni urednik, "in takšnih, ki bi čofnili, imamo že dovolj in preveč."
Izključil je računalnik in se lotil pospravljanja mize. Navsezadnje si bo lahko privoščil tisti vrček piva.