Dejstvenik, 27. novembra
Naši bralci kritizirajo in pozdravljajo
Če ima sicer razmeroma resen in spodoben časopis tudi bolj obskurne priloge, mu to precej zlahka odpustimo, priloge pa gredo samodejno v star papir. Pesti držimo, da bi vsaj "osrednji" del časopisa ostal kolikor toliko spodoben. Za tehtne in kakovostne priloge se nekako najde vse manj časa in prostora, "oglaševalci" se za prostor tam kar nič ne pulijo. Zato si brihtne uredniške moči izmišljujejo priloge, ki naj bi uspešno konkurirale žoltemu tisku in skupaj pokrivala tako rekoč "vsa področja", kar se da poljudno stregle vsem "manj zahtevnim" bralcem ali jih celo novačile. In se napaberkuje to in ono o "trendih", o športnih avtomobilih in fancy telefončkih za dedce (kdo bi pred leti verjel, da bodo obstajale celo samostojne revije, posvečene telefonom!), za ženske kakšni recepti, horoskop, opravljanje, zdravo življenje za oba spola, vendar ločeno, pa posebej kaj, kar naj bi navdušilo najstnike, popotnike, upokojence, vrtičkarje, domače mojstre itd. Prilog se nabere, "osrednji del" časopisa je seveda ne more odnesti brez resnih posledic, vsa bolj se izgublja med vso to solato. Uredniki bi rekli, da si ne morejo privoščiti, da ne bi imeli npr. avtomobilske priloge. Ali ženske.
Priloga za ženske je morda malce bizaren domislek, vsaj v obliki, ki smo se je navadili pri osrednjih resnih časopisih (denimo, da jih je več). Kakšna ženska bi utegnila biti tudi užaljena, po drugi plati pa se je mogoče tolažiti, da bi lahko bilo tudi slabše, se pravi še huje. Čeprav je težko verjeti, da bi ena in ista ženska naročila časopis, da bi prebrala npr. članek o Kritiki čistega uma v sobotni prilogi in hkrati v ženskem pridatku v torek prebavila takle stavek: "Trači domače in tuje scene, ki naj nas ne bi zanimali, pa jim vseeno radi prisluhnemo, da se imamo potem o čem pogovarjati s prijatelji na kavi."
Kakor koli že, ko si ženska priloga izmisli "literarni" natečaj, na katerem smejo sodelovati samo ženske, pač skomignemo z rameni in povečamo kupček starega papirja, ki čaka na neslavno usodo. Ali pa, da ne bi bili krivični, stisnemo zobe, na slepo izberemo eno izbranih "zgodb" – ena bo morala zadoščati – in jo preberemo, prav do (bridkega, jasno) konca.
Prst naključja se je odločil za štorijo brezimne pripovedovalke, ki opisuje, kako da se je svojčas zaposlila v podjetju, ki ga je vodila oblastna, omejena, nesramna, skratka kaj zoprna namestnica direktorja (nekaj takšnega), ki je na prvi pogled osrednji lik "zgodbe". Kar je nanizanega o njej, so dosledno stereotipi: junakinja je že nekolikanj odcvetela karieristka s pomanjkljivo izobrazbo, ki se je z brezobzirnostjo, spletkarjenjem, goljufanjem in menda tudi seksom še v socializmu prebila na pomemben položaj. S spretnostjo mačke, zvezami in vplivom je preživela prehod v kapitalizem, kot siva eminenca je avtokratsko vodila podjetje. Najpozneje tu se sicer začno resne težave. Ker je babnica (tako trdi pripovedovalka) nesposobna in se obkroža s še bolj nesposobnimi tipi, za nameček pa je tudi huda pijanka, je težko prepričati, da je zmožna uspešno voditi podjetje; firma bi šla "v resničnosti" v nekaj mesecih na boben. Pa pustimo to.
Osrednji lik, "junakinja" zgodbe seveda ni zoprna šefinja. Le-ta postane sčasoma skorajda simpatična, saj ni nič drugega in hujšega kot karikatura človeka, kakršnih ni nikoli primanjkovalo, tudi v leposlovju ne, in se je drži celo nekaj malega tragike. Junakinja, veliko bolj srhljiva, je na prvi pogled skromna pripovedovalka, bitjece, ki nas vodi skozi pripoved.
To bitjece, ta pripovedovalka ni od muh. Mlajša ženska je, ki po diplomi išče prvo zaposlitev. In ki o sebi nikakor nima slabega mnenja. Z veseljem poudari, da je že med študijem delala. Torej je marljiva. Ni premožna, nima pomembnih zvez. Tri tuje jezike obvlada, šefinja nobenega. In sploh se nam predstavlja s samimi kontrasti, kot nasprotje šefinje, hobotnice. Pripovedovalka je ponižna lepa dušica, prisiljena prositi za službo v tem nemogočem podjetju z nemogočo voditeljico. Med pogovorom se je prisiljena prilizovati. Samo v mislih bevska nazaj, stresa žlehtnobo. (To je pravična, utemeljena žlehtnoba.) Prisiljena je klevetati – vsa zgodba je eno samo klevetanje –, tako nevzdržne so pač razmere. Kristalno jasno se ji zdi, da ji bomo zlahka odpustili skrajni oportunizem – da bi dobila zaposlitev, se pretvarja, igra vlogo "sive miške", misli pa si svoje. Pozneje, ko službo že ima, pomaga šefinji ponarediti zapisnik kolegija (kar je, mimogrede, kaznivo dejanje), ker da želi biti njena "zaveznica", se reče ritoliznica. Vselej ostane brez greha, greh se samodejno prijemlje šefinje. Pripovedovalka le nedolžno, skromno razkrinkava strašno žensko in ne opazi, da ves čas pripoveduje o sebi. Ona je siva miška, utelešeno nasprotje vsega slabega, skromna odličnjakinja. Bržčas je bolj ploščatega telesa, saj je šefinja prsata, prsata celo "mogočno, a ne materinsko", ker bi bila materinskost pozitiven atribut, ki šefinji ne sme pripasti (zna se, kdo si ga je rezerviral), stara baba z joški ne sme početi drugega, kot da jih razbrzdano razkazuje s preglobokimi dekolteji, naša guvernanta pa je spodobno zapeta. Šefinja ima "nordijsko blond" pobarvane (razcufane!) kodre, kar gre takšnim miškam še zlasti na živce, in, če je sploh treba omeniti, v mlajših letih se je hudo kurbala, kar je za nesive nemiške tako značilno.
V tem duhu nas vodi miškin žugajoči, moralizirajoči kazalček skozi zgodbo, ki se za hobotnico (in samo za hobotnico) seveda ne more dobro končati. Voda gre na miškin mlin, kozmos je pravičen, zlo je kaznovano, dobro (se pravi potuhnjena miška) pa nagrajeno. Šefinja propada, se sramoti, utaplja v alkoholu, pripovedovalka vsa ponižanja uspešno kompenzira z moralno superiornostjo in vse slastnejšim pomilovanjem, tem priljubljenim orodjem sivih mišk, ko so soočene z močnejšimi, uspešnejšimi, bolj odkrito brezobzirnimi. Šefinja poskuša triumfirati s snobovskim bahanjem novih bogatašev, miška jo le zviška, pomilovalno (na skrivaj, kakopak) opazuje. Ker pa si hobotnica dovoli vedno več, si kmalu ne zasluži niti pomilovanja več, sivi miški se le še gnusi, kar je tudi edino prav in se edino spodobi. Ni miška kriva, kar je preveč, je preveč.
In se dopolni, božja roka (ki jo je nekdo ves čas šuntal) opravi svoje. Puf, hobotnico udari rak na jetrih, zasevke ji privoščimo tudi na kosteh, stegne se prav med miškinim porodniškim dopustom. (Tu je zdaj materinstvo, ki si ga je pretkanka pravočasno rezervirala.) Od gnusobe, ki se ji ni uresničila niti zadnja želja, bahav pogreb, ne ostane drugega kot od gospe Hohlakove: nekaj plevela na grobu.
Tu pride veliki finale. Grob ne privlači obiskovalcev. Ampak eden ne umanjka. Uganili ste, čez čas se ("po naključju") na britofu pojavi naša siva miška. In "populi nekaj plevela", še zadnje, kar je od hobotnice ostalo. Če bi bila siva psička, bi se seveda še polulala, na ta grob.
Zgodba, od katere si sprva nismo veliko obetali, se izkaže za mojstrski oris podobe iz pekla, tistega skritega, malega raka na jetrih, ki se potuhnjeno prikrade s svojim pravičnim kazalčkom in nas počasi, priliznjeno, brez greha od znotraj neusmiljeno izcuza in skuri do zadnjega.
Ko pa so ga kar naprej spraševali, se je vzravnal in jim rekel: "Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo." (Jn 8,7)
De mortuis nil nisi bonum.
Manica Doblekar Kovač
Vir: Ona, 23. 11. 04, str. 35-36