Ambrož Božič, 2005
Kratka zgodba
"Dovolj," je bolj zahropel kot zavpil ugledni poslovnež, "dovolj, ne morem več ... Ustavi to reč, stori kaj! Vrniva se!"
Slinast in ves zelen je nerodno lovil ravnotežje v kotu kokpita, z eno roko se je krčevito oklepal ograjice, čez katero je malo prej spet enkrat bruhal. Veliki, neenakomerni valovi so neusmiljeno premetavali barčico.
Maks ga je veselo pogledal z druge strani, kjer je sedel na robu krme, s teleskopskim podaljškom po malem krmaril in zadovoljno kadil. Bruhanja kot da ni opazil.
"Ne vznemirjaj se," je pomežiknil, "temu se reče mrtvo morje. Veter je crknil, valovi so pa veliki. Pri nekaterih to zbuja neprijetne občutke, nevarno ni pa prav nič. Malce sva obtičala tule sredi morja, a rekel bi, da se bo zbudila burja in bo kmalu spet prav živahno. Kar v sklepih čutim," se je pošalil, jadri pa sta nemočno plahutali, ko je jambor risal divje vijuge po sivem oblačnem nebu. "Saj smo star pomorski narod, kajne," se je namuznil in brez kake potrebe preveril škoto.
"Motor," je pomoledoval poslovnež, "pojdiva z motorjem. Prosim!" Sunkovito se je dvignil in nagnil čez rob, malce rignil in se davil, a ničesar več ni bilo v želodcu, kar bi lahko prišlo ven. Barka se je nagnila, da bi se skoraj prevrnil na glavo v vodo, in potem na drugo stran, da je kot klop pripet na ograjico obvisel visoko v zraku.
"Saj sva šla jadrat, ne," je skiper brez kakršnega koli učinka obračal krmilo zdaj v to, zdaj v ono smer, tako iz navade, "goriva imava ravno dovolj za pristanek in niti kaplje več." Frcnil je ogorek v vodo in se zagledal v nebo. "Burjo bova čakala, ni druge. Pred jutrom se ne vrneva. Boš sendvič?"
"Umrl bom," je zajavkal poslovnež, "zdi se mi, da bom kar umrl ..."
"To je šele druga stopnja," se je zarežal Maks, "na tretji si, ko si želiš, da bi umrl!"
"A ne obstajajo nekakšne tablete," je z obupom v očeh zakrulil nesrečnik, ves klavrn v pokozlanem hohnobel jadralskem kombinezonu, ki ga je kupil prav za to priložnost. V stiski je tudi odtočil kar vanj, ni lepo dišalo.
"Tablete zoper morsko bolezen vsekakor obstajajo," ga je potolažil Maks, "mnenja o njihovi učinkovitosti pa so različna." S prosto roko si je prižgal novo cigareto. "Na moji barki jih itak ne boš našel. Še nikoli jih nisem potreboval," se je pohvalil. "Kaj si rekel o sendviču?"
Ob omembi hrane je poslovnež spet rignil in nekaj sline se mu je pocedilo po bradi in ramenu.
"Prosim!" je zavpil, "prosim, stori kaj, pelji me na obalo! Že ves dan mi je slabo kot psu, ne zdržim več!"
"Pa bi povedal, da se ne počutiš najbolje," je postal skiper nekam manj prijazen, "kaj si pa pravega dedca špilal. Meni je tu dobro in lepo in nikamor se mi ne mudi."
"Kako to misliš," je bil zbegan poslovnež, "ma če te pa prosim ..."
Skiperjev izraz je bil zdaj že očitno drugačen, trd in neusmiljen.
"Tako mislim, kot sem rekel. Tule se bova guncala, dokler se pač bova, ko bo zapihalo, greva pa naprej, do Otrantskih vrat, do Tunizije ali kamor se mi bo pač ljubilo. Če ti ni prav, izvoli, plavaj. Do obale ni več kot dvajset milj," je pogledal čez ramo, "le voda je malček hladna ..."
"Ne ... ne razumem ... Pa kaj sem storil? Ne moreš mi tega narediti," se je zgražal pozelenelec, "komaj verjamem, da se to res dogaja ..."
"Seveda morem, in tudi bom," je pihnil Maks, "kaj, me boš mar pretepel? Saj se že ganiti ne moreš!" Nekam zmagoslavno ga je premeril, nekam prezirljivo. Na obali bi ga takle postaven in precej mlajši moški, gotovo tudi rekreativni športnik ali še kaj hujšega, zmazal z levo roko, na nemirni barčici sredi morja pa je bilo razmerje moči povsem drugačno; boljšega bi si ne mogel želeti.
"Pa kaj ti je naenkrat? Kaj hočeš od mene? Kar hočeš, ti obljubim, samo spravi me na obalo! Nič takega ti nisem naredil ..." je javkal pobruhani.
"Naredil si mi, naredil," je bil skiper jasen in odločen, "močno in velikokrat si mi naredil. Zato sva zdaj tu, kjer sva. In se imaš mirno lahko za talca, ujetnika, ugrabljenca. Za nebogljeno žrtev psihopata, če ti je tako bolj povšeči. Negotovi in mračni so obeti, pravični meč se dviga nad tvojim zatiljem. In tako naprej ..." Lesketale so se mu oči nekam čudno, ko je besedoval, sivi valovi so se odsevali v njih.
"Pojasni, prosim, pojasni, kar koli sem pripravljen ..." se je žrtev psihopata zvirala kot črv na trnku, "pogovoriva se vendar po človeško ..." Spet so krči pretresli izčrpano telo, penice sline so letele z ustnic.
"Bojim se, da po človeško ne pomeni nujno kaj dobrega," je skiper tokrat bolj pozorno pomigal s krmilom, saj so se okrog jambora zvrtinčile prve negotove sapice, "ampak navsezadnje se lahko pogovoriva, če že prosiš."
"Prosim, prosim," je žrtev kimala in se klanjala kot tlačan pred grofom.
"Takole bom zastavil," je Maks preklopil na predavateljski ton, "na oni zabavi prejšnji teden, kjer sem te imel čast spoznati, sem se znašel povsem po naključju, zaradi spleta okoliščin, ki jih ne mislim opisovati. Nič kaj me ne vleče na piknike, kjer se zbirajo tovrstni ... hmm ... tvoje baže."
"Moje? Kakšne baže misliš," je bila žrtev prikupno zmedena.
"Nu, poslovneži, kot bi ti rekel, razni menedžerji, trgovčiči, kramarji, preprodajalci, kreativci, nadlegovalci in mešetarji. Tole pa bo, kot kaže," je uspel nekaj vetrca zajeti v jadra, "zdi se, da se utegneva premakniti z mesta. Takoj bo manj guncanja in z vsako sapico je Tunizija bliže."
"Pa saj si me povabil, takoj ko sem omenil, da me zanima jadranje ..."
"Povabil sem te, ko si med vsem besedičenjem o poslovnih uspehih in neizprosnem ritmu življenja povedal, da si šef za reklame ..."
"Vodja marketinške službe," je čivknil pobruhani.
"... šef za reklame v zavarovalnici KDR ..."
"KDR zavarovalnici," ga je popravil poslovnež.
"... zavarovalnici KDR," ga je nazaj popravil Maks. "Navsezadnje bi se ti lahko zazdelo malce nenavadno, ko te je popoln neznanec povabil čez konec tedna na morje. Ali pa morda misliš, da si tako očarljiv? /.../"
/.../