Ambrož Božič, 2005
Kratka zgodba
"Dovolj," je bolj zahropel kot zavpil ugledni poslovnež, "dovolj, ne morem več ... Ustavi to reč, stori kaj! Vrniva se!"
Slinast in ves zelen je nerodno lovil ravnotežje v kotu kokpita, z eno roko se je krčevito oklepal ograjice, čez katero je malo prej spet enkrat bruhal. Veliki, neenakomerni valovi so neusmiljeno premetavali barčico.
Maks ga je veselo pogledal z druge strani, kjer je sedel na robu krme, s teleskopskim podaljškom po malem krmaril in zadovoljno kadil. Bruhanja kot da ni opazil.
"Ne vznemirjaj se," je pomežiknil, "temu se reče mrtvo morje. Veter je crknil, valovi so pa veliki. Pri nekaterih to zbuja neprijetne občutke, nevarno ni pa prav nič. Malce sva obtičala tule sredi morja, a rekel bi, da se bo zbudila burja in bo kmalu spet prav živahno. Kar v sklepih čutim," se je pošalil, jadri pa sta nemočno plahutali, ko je jambor risal divje vijuge po sivem oblačnem nebu. "Saj smo star pomorski narod, kajne," se je namuznil in brez kake potrebe preveril škoto.
"Motor," je pomoledoval poslovnež, "pojdiva z motorjem. Prosim!" Sunkovito se je dvignil in nagnil čez rob, malce rignil in se davil, a ničesar več ni bilo v želodcu, kar bi lahko prišlo ven. Barka se je nagnila, da bi se skoraj prevrnil na glavo v vodo, in potem na drugo stran, da je kot klop pripet na ograjico obvisel visoko v zraku.
"Saj sva šla jadrat, ne," je skiper brez kakršnega koli učinka obračal krmilo zdaj v to, zdaj v ono smer, tako iz navade, "goriva imava ravno dovolj za pristanek in niti kaplje več." Frcnil je ogorek v vodo in se zagledal v nebo. "Burjo bova čakala, ni druge. Pred jutrom se ne vrneva. Boš sendvič?"
"Umrl bom," je zajavkal poslovnež, "zdi se mi, da bom kar umrl ..."
"To je šele druga stopnja," se je zarežal Maks, "na tretji si, ko si želiš, da bi umrl!"
"A ne obstajajo nekakšne tablete," je z obupom v očeh zakrulil nesrečnik, ves klavrn v pokozlanem hohnobel jadralskem kombinezonu, ki ga je kupil prav za to priložnost. V stiski je tudi odtočil kar vanj, ni lepo dišalo.
"Tablete zoper morsko bolezen vsekakor obstajajo," ga je potolažil Maks, "mnenja o njihovi učinkovitosti pa so različna." S prosto roko si je prižgal novo cigareto. "Na moji barki jih itak ne boš našel. Še nikoli jih nisem potreboval," se je pohvalil. "Kaj si rekel o sendviču?"
Ob omembi hrane je poslovnež spet rignil in nekaj sline se mu je pocedilo po bradi in ramenu.
"Prosim!" je zavpil, "prosim, stori kaj, pelji me na obalo! Že ves dan mi je slabo kot psu, ne zdržim več!"
"Pa bi povedal, da se ne počutiš najbolje," je postal skiper nekam manj prijazen, "kaj si pa pravega dedca špilal. Meni je tu dobro in lepo in nikamor se mi ne mudi."
"Kako to misliš," je bil zbegan poslovnež, "ma če te pa prosim ..."
Skiperjev izraz je bil zdaj že očitno drugačen, trd in neusmiljen.
"Tako mislim, kot sem rekel. Tule se bova guncala, dokler se pač bova, ko bo zapihalo, greva pa naprej, do Otrantskih vrat, do Tunizije ali kamor se mi bo pač ljubilo. Če ti ni prav, izvoli, plavaj. Do obale ni več kot dvajset milj," je pogledal čez ramo, "le voda je malček hladna ..."
"Ne ... ne razumem ... Pa kaj sem storil? Ne moreš mi tega narediti," se je zgražal pozelenelec, "komaj verjamem, da se to res dogaja ..."
"Seveda morem, in tudi bom," je pihnil Maks, "kaj, me boš mar pretepel? Saj se že ganiti ne moreš!" Nekam zmagoslavno ga je premeril, nekam prezirljivo. Na obali bi ga takle postaven in precej mlajši moški, gotovo tudi rekreativni športnik ali še kaj hujšega, zmazal z levo roko, na nemirni barčici sredi morja pa je bilo razmerje moči povsem drugačno; boljšega bi si ne mogel želeti.
"Pa kaj ti je naenkrat? Kaj hočeš od mene? Kar hočeš, ti obljubim, samo spravi me na obalo! Nič takega ti nisem naredil ..." je javkal pobruhani.
"Naredil si mi, naredil," je bil skiper jasen in odločen, "močno in velikokrat si mi naredil. Zato sva zdaj tu, kjer sva. In se imaš mirno lahko za talca, ujetnika, ugrabljenca. Za nebogljeno žrtev psihopata, če ti je tako bolj povšeči. Negotovi in mračni so obeti, pravični meč se dviga nad tvojim zatiljem. In tako naprej ..." Lesketale so se mu oči nekam čudno, ko je besedoval, sivi valovi so se odsevali v njih.
"Pojasni, prosim, pojasni, kar koli sem pripravljen ..." se je žrtev psihopata zvirala kot črv na trnku, "pogovoriva se vendar po človeško ..." Spet so krči pretresli izčrpano telo, penice sline so letele z ustnic.
"Bojim se, da po človeško ne pomeni nujno kaj dobrega," je skiper tokrat bolj pozorno pomigal s krmilom, saj so se okrog jambora zvrtinčile prve negotove sapice, "ampak navsezadnje se lahko pogovoriva, če že prosiš."
"Prosim, prosim," je žrtev kimala in se klanjala kot tlačan pred grofom.
"Takole bom zastavil," je Maks preklopil na predavateljski ton, "na oni zabavi prejšnji teden, kjer sem te imel čast spoznati, sem se znašel povsem po naključju, zaradi spleta okoliščin, ki jih ne mislim opisovati. Nič kaj me ne vleče na piknike, kjer se zbirajo tovrstni ... hmm ... tvoje baže."
"Moje? Kakšne baže misliš," je bila žrtev prikupno zmedena.
"Nu, poslovneži, kot bi ti rekel, razni menedžerji, trgovčiči, kramarji, preprodajalci, kreativci, nadlegovalci in mešetarji. Tole pa bo, kot kaže," je uspel nekaj vetrca zajeti v jadra, "zdi se, da se utegneva premakniti z mesta. Takoj bo manj guncanja in z vsako sapico je Tunizija bliže."
"Pa saj si me povabil, takoj ko sem omenil, da me zanima jadranje ..."
"Povabil sem te, ko si med vsem besedičenjem o poslovnih uspehih in neizprosnem ritmu življenja povedal, da si šef za reklame ..."
"Vodja marketinške službe," je čivknil pobruhani.
"... šef za reklame v zavarovalnici KDR ..."
"KDR zavarovalnici," ga je popravil poslovnež.
"... zavarovalnici KDR," ga je nazaj popravil Maks. "Navsezadnje bi se ti lahko zazdelo malce nenavadno, ko te je popoln neznanec povabil čez konec tedna na morje. Ali pa morda misliš, da si tako očarljiv? Ko si me vprašal, kaj da počnem v življenju, in sem odvrnil, da se ne naprezam prav posebno, si me precej porogljivo pogledal."
"Ni bilo porogljivo, ni bilo," se je z otroško spakljivostjo zlagal obtoženi.
"Kakor že, od srca me je zamikalo, da bi ti na prepričljiv način razložil, da ni pomembno le, koliko in kako delaš, ampak tudi, kaj delaš. Viš, počutim se, kot bi govoril petletnemu otroku."
"Vedno sem se trudil delovati profesionalno in po ..."
"Kaj jaz zdajle počnem? Dejal bi, da te precej resno nadlegujem, mar ne?"
"No, v smislu ..."
"In to počnem dobro, se mi zdi, učinkovito, he he, kot bi bil tvoj učenec, pa ti kljub temu ni všeč," se je Maks zadovoljno pogladil po pivskem trebuščku. "Pravzaprav tudi sem tvoj učenec ... Na, pridrži krmilo. Samo tole smer drži, takoj se vrnem."
Zbegano in prestrašeno je vodja marketinške službe prijel rudo, kaj je hotel, le prvih petnajst minut zjutraj, na začetku plovbe, je ponosno in suvereno krmaril, pač dokler mu ni postalo slabo. Maks je izginil v kabini, nekam dolgo se je obiral, se je zdelo pobruhanemu krmarju, nazadnje se je vrnil s šopom papirjev in, ježeš, debelim sendvičem, iz katerega so bingljali kosi pancete, sir in paradižnik. Ponovila se je atrakcija z davljenjem čez ograjico.
Maks je prevzel zapuščeno krmilo in zadovoljno žvečil.
"To stvarco gotovo poznaš," je pomahal z nekakšnim časopisom, "to slaboumno reklamo čez vso stran, v tako imenovanem tedniku, ki ga ne morem odjaviti, ker je brezplačen. Na poti do obale sva jo imela priložnost občudovati na orjaških panojih in ne dvomim, da bi jo lahko gledal tudi na televiziji, če bi jo imel. Pa pustiva zdaj to," je zalučal časnik čez ramo, da je odfrfotal med valove. "Tale list, ta seznam pa si le pozorno oglej; precej se ukvarjate s telefonskim oglaševanjem, mar ne?"
V poslovneževih očeh se je po dolgem času zaiskrilo nekaj življenja, ko je z negotovo roko prevzel papir. "V pogojih zaostrene konkurence se poslužujemo agresivnih oglaševalskih ..."
"Agresivnih, to vsekakor," se je strinjal Maks. "Seznam, ki ga gledaš, je močno nepopoln, to boš razumel. Velikokrat me je morala tvoja zavarovalnica poklicati takole na dom, da sem se dovolj razjezil in si začel klice zapisovati. Pa tudi potem sem gotovo marsikaterega pozabil; kljub temu jih ni malo."
Oglaševalec je nemo buljil v zapiske.
"Kot vidiš," je nadaljeval kapitan, "sem poleg datuma in ure pogosto zapisal tudi, pri čem so me vaši klici zmotili: nekajkrat sem bil vržen iz bolniške postelje, včasih tudi z lestve; tekal sem po stopnicah s podstrešja in iz kleti; še ne previtega dojenčka sem pustil posranega na mizi; dvakrat sem zažgal čebulo, in tako naprej, seznam ni kratek!"
"Tvoja telefonska številka je javno objavljena ..."
"Ta bedni argument mi je bil nekajkrat naveden, včasih v prav nesramnem tonu. Ma res misliš, da ima kdo telefon zato, da bi ga nadlegovali neznanci?" Precej nemiren je postal kapitanov izraz, za odtenek bolj v veter je obrnil barko in malce pritegnil jadra, barka se je lepo nagnila in že kar spodobno plula, premetavanje je postalo znosnejše.
"Naši pogodbeni sodelavci imajo navodilo, da postopajo korektno in ..." je hitel obtoženi, ki je malce laže zadihal. Toliko časa je bil že trpel, da je bil za vsako spremembo na bolje iskreno hvaležen.
"Korektno in profesionalno, ja, ja," mu je skočil v besedo tožnik, "pa sva pri najpomembnejšem. Osredotoči se na zapiske, ki so na debelo z rdečo podčrtani: tako so označeni tisti pogovori s tvojimi nadlegovalci, ko sem jasno in odločno zahteval, naj me ne kličejo več. Naj me tvoja prekleta zavarovalnica za vselej pusti pri miru. Naj mojo številko postavi na ustrezen seznam; tu je na moji strani tudi zakon o zaščiti potrošnikov. Pa poglej, kolikokrat sem se zastonj pritožil, zastonj zahteval; najmanj desetkrat. Vedeti hočem, ali imate tak seznam!"
"Zakon o potrošnikih se smatra bolj kot smernica in ga je mogoče različno interpretirati," je jel oglaševalcu rasti greben.
"Ga imate ali ga nimate?" se je Maks prav grozno zadrl, da se je greben zdrznil in povesil, glava skrila med rameni.
"Ne vem, moralo bi se preveriti," je bil poklapan odgovor.
"Ali pa tudi ne," je skiper odmahnil z roko, "povsem očitno je, da ga ne uporabljate. In zakona tudi ne, pa je le zakon, četudi precejšen zmazek. Za bonton niti še slišali niste, kaj šele za, oprosti izrazu, moralo." Jezno je obrnil ladjico v veter in popustil jadra, da se je ustavila in divje zaplesala na valovih. "Tule," je nesrečniku ponudil še tretji papir, "tule mi boš v imenu svoje odvratne zavarovalnice s podpisom zagotovil, da me ne boste več klicarili. Nikoli in nikdar, dokler bom živ. In če bi se po nesreči vendarle zgodilo, boste nakazali nevladni organizaciji, ki jo bom izbral jaz, deset milijonov evrov. V treh dneh. Na, tu imaš svinčnik," je vrgel poslovnežu pisalo v naročje.
"Jaz ... To ni kar tako ... Nisem pooblaščen ..." se je izmotaval zoprnež.
"Bolje, da si," je bil takoj nahruljen, "pa bi si poiskal pošteno službo, pezde! Naveličal sem se znašanja nad ubogimi pucfleki, ki zate opravljajo umazano delo!" V kapitanovi roki se je znašla čaklja, njen aluminijasti kavelj je pomigal pred zoprnim nosom. "Če ne podpišeš, greš nemudoma v vodo, s svojim poscanim kombinezonom vred!"
Vodja marketinške službe je okorno nakracal podpis, kaj je hotel, malo je manjkalo, pa bi se bil spet polulal. Maks je papir skrbno preganil, ga vtaknil v nepremočljiv ovitek in varno spravil za svoj zdelani kombinezon. Iz žepka je potegnil stekleničko z nekaj tabletami. "Tule imaš, morda bo kaj pomagalo. Itak pa do marine ni več kot deset milj. Z motorjem bova prej kot v dveh uricah na trdnih tleh." Vidno boljše volje je vključil dizel in zvil jadri. "Je pa vselej en tak prijeten občutek, ko človek sklene posel, ne?" je bil spodbuden kapitan.
Poslovnež ni odgovoril; barka je sunkovito sekala valove, še pomisliti ni bilo, da bi se polulal stoje s krme, zato je presodil, da ne bo prehude škode, če še enkrat opravi v hlače. Motor je enakomerno drdral, skiper je stal na poskakujočem premcu, se držal za pripono in rjovel v veter: "Hoj, Pozejdon, stara sablja, me slišiš? Nikoli več me ne bo nadlegovala, prekleta zavarovalnica KDR! Nikoli več!"