Le kako me moreš, ti policaj, aretirati, sem namignil moškemu v uniformi, ko pa nič ne veš, čemu sem trenutno tak in kakšen sploh sem, če sem; nadalje: ni ti znana narava sveta, naravno pravo, odnosi med spoloma, nič ne veš o bivanju božjem. Nadalje so tu še astronomija, astrologija, navtika in druge vede. Policaj se je jel sklicevati na neke pravilnike in predpise, pravzaprav ne vem, kaj točno imajo, ampak trdil je, da so osnovali državo, že pred leti, da mi to ne more biti neznano in da ta država takšnega obnašanja ne bo več trpela. Kaj bi tisto, sem ga prepričeval, ti imaš revolver, daj še meni enega, naj se skusiva kot moža. Policaju se je videl predlog nesprejemljiv. Naslednji korak je bil v tem, da sem se obrnil na mimoidoče, češ pa naj oni presodijo, kako in kaj. Mimoidoči so pihnili skozi nos, se brigali zase in nadaljevali svojo pot. Tako imenovani možgani so mi delovali z bliskovito naglico, nikakor nisem namreč hotel dopustiti, da me odvedejo po navodilih te države. Priliznjeno sem opozoril policaja, kako da se mu za hrbtom približujejo neki alkoholiki, ko pa se je obrnil, sem izpod pregrinjala izvlekel steklenico in ga strahovito lopnil za vrat. Že sem stekel, kar so mi dali bolni udi. Srečal sem ljudi, ki so se nekaj zgražali in pritoževali, policaj pa je pokal z revolverjem. K sreči, ali pa je tako moralo biti, sem naletel na znatno reko in se brez oklevanja pognal vanjo. Reka je bila mrzla in zlasti umazana, da se v njej ni bilo težko skriti. Tako sem čepel do vratu v vodi med grmovjem, trepetal in celo použil nekaj mresta. Ker mi je bilo dolgčas, sem si zastavljal vprašanje, ali je tudi mrest last države ali morda policaja, ali pa je to sploh isto, in se ga niti ne smem posluževati. Prizadet je bil moj čut za red in pravičnost, torej sem sklenil, da se z državo prejkone spoprimem.
Laže reči kot storiti. Čim je padel mrak, sem se povzpel iz reke in se podal na boj. Masovno je padal sneg, kar pa me ni prida oviralo. Bolj me je prizadela izguba steklenke in obujkov. V grmovju sem si urezal precejšnjo gorjačo in se namenil v park, da bi si v kakšni goščavi oddahnil in se spočil. Odslej moram biti oprezen, zvit, mi je bilo jasno. Treba je najti šibko točko države, potem pa jo z enim samim, dobro premišljenim udarcem onesposobiti. Da bo že enkrat mir. V skrajni sili pa sem nameraval odpotovati v kak drug kraj, kjer ni države.
V globini parka sem srečal dve ženski, ki me nista opazili. Zavzeti sta bili s tem, da sta se otipavali po raznih delih telesa, kar jima je bilo v veliko zadovoljstvo. Z zanimanjem sem opazoval njune ude v mesečini. Luna je sijala močno in odločno. Prijazno sem predlagal, da se jima pridružim. Ženski sta me opazili, oddali velik glas in z rokami, polnimi tkanin, odhiteli stran. To me je užalostilo. Resda sem bil nekoliko neurejen, a še precej možat. Kar se tiče spolnosti, se ni bilo kaj pritoževati. V jezi sem si postregel sam, nato pa sem si neljubi dogodek pojasnil s tem, da je ženskama policaj povedal, kako je z mano. Navsezadnje pa me veselje do spolnosti ni in ni minilo, tako da sem sklenil poiskati si koga v ta namen.
Zjutraj sem se prebudil zadovoljen in čil. Bežno sem se spomnil ženske, s katero sva se ponoči zabavala. Srečala sva se v stranski ulici. Zdi se, da je bila precej starikava, pa tudi sicer pomanjkljiva. Bil sem odločen, saj utegne imeti neurejeno spolno življenje hude posledice za psihiko individuuma. Ker je ženska robantila in se sploh upirala, sem jo osorno povprašal, mar se nič ne boji boga. Odvrnila je tako nerazumljivo, čeprav glasno, da sem ji raje zatisnil usta z dlanjo. Skušala me je pogristi, vendar je imela slabotne zobe, ki so se drobil. Z ženskami je križ, sem jo podučil. Ko mi je erotika presedla, sem odšel, ženska pa je še kar ležala, tak ljubezenski vtis sem bil storil nanjo. Prišedši v gozd sem zadremal kar pod golim nebom.
Nasitil sem se z nekaj gozdnimi živalcami, ki so gomazele vsepovsod. Tudi vode, te nepogrešljive pojavnost, je bilo v izobilju. Prva naloga je bila torej pridobiti alkohol. To pa sem storil povsem preprosto:
Izdajajoč se za berača sem vstopil v umazano predmestno trgovinico ter poprosil gospodinjo za kozarec vode, češ da mi ni dobro. Čim je stopila v zadnji prostor, da bi mi ustregla ali pa celo poklicala policaje, sem pouzmal alkohola, kolikor sem lahko nosil, in šel hitro stran. Ženska me ni lovila, ker je bila stara in betežna.
Ko sem použil alkohol, sem jel iskati konfrontacije z državo. Podal sem se v sredino mesta, saj sem prav tam spoznal policaja.
Po nekaterih dogodkih, ki sem jih že pozabil, sem naletel na skupino mlajših ljudi, ki so posedali po klopeh v odročnem delu sicer urejenega in negovanega nasada. Prijazno sem se pozanimal, ali vedo, kako in kaj v zvezi s to državo. Niso mi hoteli odgovoriti, pač pa so se smejali in se vedli nespoštljivo. Spoznal sem, da gre za narkomane. Dal sem jim nekaj temeljnih podukov o lastnostih življenja, a so postali še bolj brezobzirni. Srdito gledajoč sem jih zapustil.
Vrana vrani oči ne izkljuje, jeza se mi je precej hitro ohladila, pa sem pomislil, da bi bilo morda bolje, ko bi se z državo pogodila: vsakemu svoje. Obrnil sem se na najbližjega policaja, da bi posredoval; to ni bil policaj, ki sem ga že enkrat pretepel, marveč mlad človek s prvim puhom nad ustnico. Bil je olikan in dobro vzgojen, pozorno je poslušal moj predlog, a ni dobro razumel, kaj da želim. Končno je zahteval mojo člansko izkaznico in zahtevo podkrepil z lično značko. Na moje vprašanje je pojasnil, da le-ta predstavlja državni grb. Z veliko naglico sem mu jo iztrgal iz rok in jo poškodoval, ugibajoč, koliko škode sem s tem prizadejal državi. Morda zdaj sprejme moje pogoje. Potem bo zavladal mir v obojestransko zadovoljstvo.
Vsekakor je policaja izguba hudo prizadela, tako da je postal nasilen. Zvil mi je roki in me sploh obvladal. Pojasnil sem mu, da mu to pred leti ne bi tako zlahka uspelo. Ni se zmenil za pojasnila in grožnje, temveč me je odgnal v stavbo, kjer je bilo še več policajev. Bili so jezni in so mi zastavljali vprašanja. V svoj zagovor sem jim navedel nekaj ontoloških dokazov, kar jih je znatno razorožilo. Pomenkovali so se med seboj, da sem tak in tak "tiček" (navajam dobesedno) in da me bodo odpeljali v posebno ustanovo, kamor po njihovo da sodim; in da od tam tokrat ne bom ušel. Spregledal sem njihove nakane in jasno mi je bilo, da jih moram preprečiti, če naj se izognem porazu. Prisiljen sem bil vzeti revolver, ki je pozabljen ležal na mizi, in jih ustreliti. Rečeno z drugimi besedami, od države sem bil vse bolj odtujen. Z veliko spretnosti sem oddirjal nazaj v gozd, čim dlje.
Od tedaj so minila že leta, bi rekel. Kar se je zgodilo v gozdu, je bilo to, da sem prodrl v nekaj dneh zelo globoko vanj. Precej sem se spraskal in iz ran so mi odtekali sokovi. Na alkohol še misliti ni bilo. Debela plast ivja mi je prekrila obraz, ognja pa nisem uspel ukresati. Sneg mi je segal do pasu in čez. Bilo mi je v zadovoljstvo, ko sem dospel do prijazne lesene koče. Odločno sem vstopil.
Notri me je pričakal možat, kosmat mož, ki je trdil, da je Gozdar. Kljub očitnemu začudenju je izjavil, da mi v takšnih razmerah nima srca odreči gostoljubja za čez noč. Pojasnil sem mu zmotnost njegovega stališča, da me namreč preganja država, da sem obupan in brez doma, da sem naveličan popotovanj in bi se rad ustalil, iz česar sledi, da mi bo posodil polovico bivališča, vse dokler ne zgradiva še kakšnega zame. Če ne pristane, sem dodal, pa je človek človeku volk.
Gozdar je pokazal nerazumevanje in mi celo požugal s karabinko. V nevednosti ni slutil, da pod pregrinjalom prikrivam revolver. Ustrelil sem ga tako zelo, da se je zvrnil v zaboj za drva, kjer tiči še danes. S tem pa je bilo konec tudi mojega boja.
Silna je moč države. K sreči je v teh krajih ni opaziti. Zelo sem sam in osamljen. Posvečam se razmišljanju, ob tem pa sestavljam pričujoče zapiske. Zapustil jih bom svojim otrokom, ko se bom pač poročil s kakšno žensko.