"Kakšno žensko pa bi ti konec koncev sploh rad," je vsa zmešana vzkriknila gospodična, da sem skoraj poskočil, pa olajšano zadihal in se radoživo raztegnil po postelji ter pomignil z mišicami. "Z doktoratom," sem odvrnil in z nesramno brezbrižnim smehljajem puhnil dim po prostoru.

< Mart Lenárdič: Moje ženske >

Mladinska knjiga, Ljubljana, 1989

Zbira Pota mladih

Urednik Aleksander Zorn

Opremil Julijan Miklavčič

Grafično uredila Dunja Kofler

Nagrada 9. slovenskega knjižnega sejma za najboljši leposlovni knjižni prvenec v letih 1988—1989

108 strani

<--! Zgodbe -->

Deset zgodb - toliko jih je bilo digitaliziranih - je na razpolago v formatu PDF.

<--! Prevodi/Translations -->

Nekatere zgodbe iz obeh zbirk so bile prevedene v skupaj kakih enajst tujih jezikov.

S prijaznim dovoljenjem prevajalcev.

Pička - Preveo Josip Osti

Država - ... Josip Osti

Mi mujer - Traducción de Pavel Fajdiga

Magdalena - Translated to Swedish by Mojca Finžgar

<--! Hvalisanje -->

Njegova, pak, priča Pička, koja se završava riječima: "DRAGA PIČKA, VRNI SE, VRNI SE K MENI, PIČKA, JAZ TE LJUBIM.", jedna je od najneobičnijih, ali i najsnažnijih ljubavnih priča u slovenskoj literaturi.

Josip Osti

"Moje ženske" torej pričajo o izdelani in dokaj izčiščeni pisateljski drži, ki jo odločilno omogoča in sooblikuje tudi premišljena in na trenutke mojstrska uporaba jezika. Ta vzdržuje opisano pripovedovalčevo neprizadetost z odmerjeno suhostjo, neposredno povednostjo in načeloma enostavno kompozicijo stavkov, pod katerimi pa vrvijo mnoge slogovne umetelnosti in vragolije - od preudarne uporabe arhaizmov v besedišču in skladnji prek logicističnih in zato zabavnih zasukov do poudarjeno naivne deskriptivnosti, ki postavlja opisovano seveda v drugačno luč.

Aleš Berger, besedilo na zavihku

To velja zlasti za Lenárdičeve koncizne, izvirne, slogovno in jezikovno izjemno enovite tekste, v katerih se mešata stvarnost in domišljija, vsakdanji verizem in hermetična ironija; po snovi, motivih in temah nadaljuje Klečevo prozo, lahko pa bi jim našli povezave s Kafko, Millerjem ali Bukowskim. Kljub temu, da je zmes ironije, refleksije in izmišljije v Lenárdičevih tekstih težko ulovljiva v pojmovno oznako in bi jim tudi ime modernizma ne ustrezalo, pa skoraj ne more biti dvoma, da je v psihološkem smislu ta mešanica vendarle resnična, osredotočena okoli jedra, ki ga lahko imamo za resnico avtorja, njegove subjektivitete, osebnosti in s tem življenjskega sveta.

Janko Kos, Na poti v postmoderno, Literarno-umetniško društvo "Literatura", 1995

Lenardičev junak je do groteske stopnjevana radikalizacija junaka abstraktnega idealizma; groteskna radikalizacija, ki kaže na jasno reflektirano distanco, je seveda posledica časa, v katerem je vnaprej jasno, da je izhodišče viteza žalostne postave nemogoče izhodišče. Humorno ozračje neuspešnih erotično/ljubezenskih zagonov Lenardičevega junaka je mogoče zato razumeti tudi kot nekakšno spravljivo resignacijo.

Tomo Virk, Čas kratke zgodbe, Beletrina, 1998

Mart Lenardič bo, tako se mi zdi, postal izrazit samohodec na področju sodobne slovenske proze ...

Denis Poniž, Osmi dan, 1989

Zabavno, duhovito in na moč osvežujoče rokovanje tako z jezikom kakor tudi z "metafizičnimi" vsebinami v Mojih ženskah daje resnično imenitne literarnoestetske učinke; to ni delo vajenca, ampak mojstra.

Aleš Debeljak, Telex, 1989

Potem ko sem preštudiral vseh enaindvajset zgodb, me je začelo mučiti vprašanje, kaj ženske mislijo o Lenardiču?

Franček Rudolf, Delo, 1989

Vse to z zvrhano mero pretiravanja, sarkazma in osupljivega preiskri besedilo s tako neobremenjenim in uspelim humorjem, da je za domače pisanje že nekaj posebnega.

Marjeta Novak Kajzer, Književni listi, 1989

Pripovedovalec je na moč podoben zgodnjim Beckettovim junakom, podobno je racionaliziranje sveta, ki ima humoren učinek, pa imenovanje stvari na novo, ob hkratnem žlahtnem posmehovanju modroslovnemu izrazju, pa dvomu o tem, da so besede, ki jih uporabljamo, prave; Lenardičevega pripovedovalca od Beckettovega loči predvsem to, da gredo junaki slednjega proti dokončnemu molku, da je njihovo stanje nenehno nazadovanje, pri Lenardiču pa pripovedovalcu često uspe resocializacija in celo vzpon na družbeni lestvici, če uspešno razreši konflikt (z umorom, npr.). Lenardičeve zgodbe so zgodbe o ljubezni, pa ne o tisti, ki je dopuščanje in odpuščanje, pač pa o strasti, ki se razreši z žrtvovanjem; strastnost junakov pa je bolj brezbrižne, lenardičevske vrste.

Matej Bogataj, Dnevnik, 1989

(...) stvari, ki se dogajajo v tej fikciji, se nikoli ne bi mogle zgoditi, pa ne zato, ker so same na sebi nemogoče, temveč zato, ker pripada sam tok dogajanja logiki nekega drugačnega reda: logiki fikcije namreč. In ravno na ta način ta fikcija tudi najbolj dosledno izpolnjuje svoje "poslanstvo": na vsakem koraku demonstrativno opozarja, da ni primerljiva z realnostjo, da je zgolj - fikcija.

(...) pisana narativno, stilistično in jezikovno brezhibno. Odlikujeta jo duhovitost, sproščenost in spontanost. Niso redke inovativne sintagme tipa "nastopila je bolečina negacije". V ironičnem, vendar spontanem neopaznem vtihotapljanju filozofskih stavkov je nemara potrebno videti tudi eno glavnih avtopoetičnih lastnosti Lenardičeve proze.

Tomo Virk, Postmoderna in "mlada slovenska proza", Obzorja, 1991

Mogoče bi lahko govoril o dionizičnem naporu, z umetniško besedo dočarati strahote in grozote in krasote spolne ljubezni ...

Avtor, ko se ni uspel izogniti televiziji in je moral malo pomodrovati ...

<--! Konec hvalisanja -->

Na prvo stran | Na vrh | Še večji gatsby