V najlepši izmed sob sem imel kavč. Z nekaj (malega) truda bi se ga dalo razpotegniti v priročno ležišče (če bi me npr. kdo obiskal in bi ga pri tem zalotila pozna noč) in prav tako lahko bi se zviral po njem in opazoval televizor (česar sicer ne počnem pogosto, odkar se je pokvaril). Zadnji časi pa so bili takšni, da sem kavč uporabljal samo za poležavanje. S tem nočem reči, da rad poležavam; domnevam, da marsikdo, ki v tem početju prav uživa, poležava precej manj kot jaz. Nekaj drugega bi se spet verjetno izcimilo, če bi poležavanje goreče mrzil. Sicer pa se do teh stvari ne mislim opredeljevati. Imel pa bi kaj opisovati v zvezi s svojimi prebujanji, ki se običajno vrše v postelji. Izstopanje iz stanja spanja se vleče mnogo ur in zagrizeno se upiram spremembi, podobno kot se ponoči z vsemi močmi upiram spanju. Naj ne omenjam, kako odločno se upiram smrti. Pustimo vse to za vselej ob strani, skratka, ko se po mučnem in dolgotrajnem kolebanju odtujim postelji, se premaknem na že tolikanj omenjani kavč. In če bo kdo rekel, da razlika niti ni takšna, ga bo nemudoma v temeljih omajala ena kritičnih osti tega-le teksta, ki ga bo neusmiljeno ošvrkala z opozorilom, da je moja postelja »zakonska« - svojčas še spal nisem sam, kaj šele bedel - kavč pa vsaj trikrat ožji in neprimerno manj udoben. Poleg tega ob njem stoji mizica, kjer me čakajo pepelnik, vžigalnik in tobak. Prav blizu je tudi telefon, kar pa do dne, ko se pričenja odvijati naša zgodba, niti ni igralo opazne vloge. Še to: preden sem se lotil poležavanja, sem praviloma na stežaj odprl okno (kar žal vselej implicira zvoke nesrečnega otroškega igrišča) in se še ves dremoten zamotal v jutranje ogrinjalo iz živobarvnega satena. Zaenkrat bi to bilo vse.
Ondan sem poležaval in gledal strop. Ne rečem, da sem ga ravno opazoval. Tudi ne rečem, da me je zvonjenje telefona ravno presunilo, saj imam aparat tihe narave. Res pa je, da niti nisem takoj vedel, kaj se dogaja. Imel sem namreč že nekaj dni težave pri poležavanju. Sicer pa sem bil tedaj šele samo za silo prepričan, da že poležavam in da več ne životarim v tisti fazi vstajanja iz postelje, ko si v polsnu zvijačno ter s številnimi podrobnostmi začinjeno predstavljam proces vstajanja, oblačenja, umivanja, zračenja in nameščanja na kavč; takšenle tok dogodkov se lahko s kavča preseli v mnogo bolj bizarne pokrajine in celo početja, kar pač pomeni, da sem se vrnil v sanje, ali pa se kmalu konča s sunkovito obuditvijo v tisti postelji, kar spet pomeni, da sem znova na začetku (procesa vstajanja), seveda s še večjim zaostankom za proslulim zgodovinskim razvojem. Ampak zvonec telefona je navijal za domnevo, da sem že krepko v poležavanju, četudi še dremoten, saj v sanjah ne posegam rad po tem aparatu. Tokrat sem posegel, čeprav sem imel, kot rečeno, težave. Sicer pa to ni nič takega. Zajebaval me je želodec (ali nekaj podobnega), natančneje želodec mojega telesa. Precej bolj izrazito, kot ima sicer navado, se je prejkone v kolaboraciji z raznimi spleti živcev zvil in krčevito zadrgnil, se zapletel vase in postal zoprn, težek in trd, nesramen vozel, prava kazen božja. Lahko bi rekel, da je čepel ob meni na sicer ta dan dokaj neprepričljivem kavču, se mi rogal in me mučil. Z mano je bilo skratka precej slabo, ko se je iz telefona oglasila ženska, ime ni važno.
Domneval sem, da je minilo precej časa, odkar je ta ženska sedela na mojem kavču. Ni pa poležavala, čeprav sem jo k temu napeljeval. Natančneje rečeno, nadlegoval. Bila je to ženska, s kakršno bi se prav na vso moč rad podal v svet parjenja. Neverjetno me je privlačila, če to kaj pove. Vendar jaz nje nisem in nisva se več srečala. Potem sem precej hrepenel. Sicer sem se še nekaj časa naslajal oziroma trpinčil s fantazijami, v katerih mi je za začetek vselej namigljivo telefonirala, ampak ko je pozneje to tudi res storila, bi se z nekaj pretiravanja že lahko štela za pozabljeno. No, rezultat pogovora, ki sicer ni minil brez zapletov, je bil tak, da sem jo upravičeno smel pričakovati naslednjega večera, češ da bo prišla k meni na kavo, kar je sicer običajen izgovor takšnih žensk, kadar imajo slabe ali sploh kakšne namene.
Priznam, da sem si naslednje dopoldne priskrbel kavo, še celo smetano. Tudi svežo spalno srajco sem dodal pripravam. Ker je do sestanka manjkalo še par ur, sem se torej zleknil na kavč in kadil. Težko sem se privajal (sicer pa se nisem ravno trudil) domnevi, da bom tu v kratkem sam iz oči v oči s staro ljubeznijo. Takih dogodkov pač nisem bil vajen, saj vključujejo mnogo naporov, kot so kramljanje, obujanje spominov, pojasnjevanje in sploh celotna organizacija (kava, vino, praznjenje pepelnikov). Na višji ravni so potrebni denimo celo kakšni pogovori o, denimo čisto na pamet, vse preranem izumiranju gozdne golazni, ki morajo biti dovolj zvito krmiljeni, saj je njihov edini in izključni namen pripraviti sogovornico do koitiranja. Ampak s tem si nisem belil glave. Ko je ženska prispela, sem kar stežka prekinil poležavanje, kaj šele, da bi bil razburjen. Samovoljno je sedla na kavč in ko sem mlel kavico, sem sploh pozabil, kaj se dogaja.
Opazil pa sem jo, ko se je pogovarjala z mano, ki sem se po malem skušal prepričevati, da se tu in zdaj dogajajo neznanske, celo usodne stvari. Videti ni bilo kaj posebnega. Bolščal sem v dodobra razkrite spodnje extremitas, pa nič. Nasploh sem se verjetno vedel malo čudno, neobičajno, in ne bi me presenetilo, če bi deklico s tem odgnal. Nekajkrat sem jo celo za dalj časa premaknil za svoj hrbet, kar je bilo povsem enostavno izvedljivo, saj sem posedal na vrtljivem naslonjaču. Le glej, začel se mi je porajati vtis, da sem jo očaral. Namesto da bi mi sramežljivo trepetala roka, ko sem ji dolival kavico, sem to opravil povsem mimogrede in tudi uspešno, če odmislimo, da sem vsled raztresenosti tu in tam prilil nekaj več, kot je dopuščal volumen skodelice. Ogromno sva se pogovarjala, čeprav dodajam, da pogovora nikakor nisem pilotiral in sem za svojo osebo sploh stavil bolj na enozložnice. Tudi ko sem za par minut zadremal, mi ni zamerila. Odšel sem lulat in potem v shrambo po nekaj vina, ki je bilo sicer že precej staro in zaprašeno, ampak to pri vinu nič ne de. Rekel bi, da mi je nekolikanj stopilo v glavo, saj se spominjam, da sem postal nekam bolj živahen, bolj živ, in sploh sem se okrepil in otrdel. Kaj je bilo z žensko, ne vem. Ostala je dolgo. Vse skupaj traja že dolgo, od nekdaj. Proti koncu mi je bila skoraj nadležna, a ker se le nisem prida brigal zanjo, sem tudi to zlahka prestal. Spominjam se, da so ob njenem odhodu že obratovali jutranji avtobusi. Da, prav ste razumeli: pospremil sem jo vse do postaje in ji šenkal ustrezno količino denarja.
Zbujanje me je pahnilo v glavobol in v topel poletni večer. Namesto v postelji sem se znašel na kavču, oblečen (ne v jutranjo haljo, temveč kar v trenirko). Obdajali so me kozarci in skodelice, prazna steklenica, pladenj z na pol oglodanimi kruhki. Skratka, dim, smrad in umazanija, zlasti pa glavobol. Dovolj neprijetno, da sem še nekajkrat zaspal. Potem sem si v glavnem mižé umival telo in dobil občutek, da je isto prav nekam preonegavljeno; brez odvečnih detajlov naj navedem zgolj falos, na katerem je bilo opaziti posamezne rdečine in celo odrgnine. Nisem se vznemirjal. Odločil sem se za kavč. Le-ta me je pričakal spremenjen v ležišče. Budni in osveženi očesi pravzaprav nista dopuščali zmote, a sem ga vendar še malo potipal; isto. Nekdo ga je bil takole priredil in ta sem bil po vsej verjetnosti jaz. Precej nerad sem začel vrtati po spominih. Ženska je bila pri meni, sem si rekel, in to vso noč. In prav za to noč sem si zaželel, da bi mi jo moč spomina v grobih obrisih rekonstruirala. Nekam megleno sem najprej obudil živahen prizor, ko sem ustrelil soseda v sredo čela, malo nad očmi. Ampak to so bile najverjetneje sanje, sem sklenil. Pištole nimam, streljat ne znam, sosed se je pa tudi menda že odselil. Pač pa sem precej hitro odkril nekaj čisto hecnih drobcev spomina, močno domači so mi bili, spomnil sem se nekih napornih aktivnosti in prijetnega, mehkega vonja. Lahko bi takoj spet zaspal, pa se nisem odločil. To vsekakor ni bil moj vonj, ampak ko sem se prebujal, je bil nedvomno nekje okrog mene oziroma kar z mojim pomešan. Skremžil sem se in prižgal cigareto. Kot se to dogaja, mi je prav na hitro postajalo vse bolj jasno. Zvoki, dotiki in gibi so se precej prepričljivo povezali. Saj jutra kot da so zato, da se sestavlja najprej sebe in takoj nato včerajšnji dan. Madona, bi skoraj na glas rekel, saj sva vendar vso noč fukala. Madona. Tale ženska, moja nesrečna ljubezen in strast, cele mesece je trajalo, ali koliko, sedaj pa je brez sramu preživela noč z mano. In naj si nihče ne predstavlja, da sva se okorno in zadržano kobacala po kavču, kot se to včasih dogaja ob premiernih srečanjih; če naj vsled nazornosti dopustim nekoliko prostaško izrazje, sporočam, da sem jo ničkolikokrat zverinsko nategnil. In ona mene, če že kdo hoče. Nekatere nadrobnosti so bile prave poslastice, da sem se čudil še sebi, kaj šele lepi ženski. Ja, jasno sem se spominjal in stanje v sobi je potrjevalo, da se je marsikaj od tega tudi zgodilo; kavč je nekam postrani stal kak čevelj od stene in videti je bilo nekaj madežev. Ko sem v kotu odkril še raztrgane in sploh neuporabne damske nogavice ter sledove šminke po parketu, sem nehal raziskovati. Vraga, sem se začenjal čuditi; pa sem jo, torej se je zgodilo, jaz in ona, in to ni bila katerakoli ona; prav njo sem nekdaj hotel za vsako ceno, se pravi za ceno življenja, in zlobna narava sveta mi je tedaj nazorno in kruto pokazala, da si njene (ženskine) naklonjenosti pač za nikakršno ceno ne morem pridobiti. Sedaj pa takole, brez sramu. Skoraj divje sem se silil, da bi mi zrasla krila ali kaj takega. Zrasla pa mi je samo poletna utrujenost. Kdo pa še ni bil razočaran, če se mu je kaj podobnega zgodilo. Ne bom presenečen, če mi nikoli več ne bo uspelo poželeti si ženske. Saj ne rečem, da ni bilo prijetno, a težko sem verjel, da sem nekdaj tako hrepenel, besnel in robantil. To noč je robantil kvečjemu spodnji sosed, menda je celo bilo nekaj trkanja. Sicer pa jaz niti slučajno ne pritrkavam, kadar ta sosed zganja hrup. Oči so se mi zapirale in nisem imel razloga, da ne bi odšel spat. Stal sem pri postelji, ko je zapiskal telefon. Oglasil bi se, ko bi ne bil ravno zavzet s slačenjem trenirke. Sicer pa sem vedel, kdo kliče. Naj še dodam, da sem si med rjuhami zaželel samoskrunjenja. Vendar sem prej zaspal.
Z dovoljenjem Mladinske knjige