Vroč in soparen dan je bil, prav poleten, čeprav šele sredi maja, ko se je Palir pripeljal domov nenavadno zgodaj, že okrog poldneva. Precej okajen je bil, kar se sicer ni dogajalo pogosto, vsaj ob takih urah ne. Parkiral je lahko dostavno vozilo pred svojo garažo, jo odprl in jel vanjo iz vozila pretovarjati nekakšno kramo. Pri tem je bil vidno razburjen, kar pocepetaval je tu in tam s tankimi, negotovimi nožicami, pa tudi »pfej« je siknil vsake toliko in tanko brizgnil slino iz koščenega, pasjega gobca. Ma jeza ni veljala malovredni ropotiji, ki jo je skladiščil, ampak, povejmo naravnost, skromnim meram garaže. Velik čut za pravičnost je imel naš Palir razvit v sebi, a ker je bil blage, takorekoč plahe čudi in je bil sploh skrben oče svojim trem sinovom, se ni repenčil tja v en dan in za vsako figo. Je pa skrbno »beležil« nepravilnosti v svetu, da so ga iz dneva v dan, iz minute v minuto skelele v duši. In potem, kvečjemu enkrat ali dvakrat na teden, ko se je kot tega dne predolgo zadržal v bifeju nasproti službe - ali pa kakšnem drugem -, mu je v srcu kri zavrela in čut za pravičnost je v vsej moči udaril na plano. Se izrazil, kot se reče. In prav to se je zgodilo, ko je v garaži z vsakim prinesenim kosom bolj očitno začelo zmanjkovati prostora za lahko dostavno vozilo. Strahotno je zaklel in izza vrat privlekel steklenico domačega sadjevca, ki jo je imel tam shranjeno, po domače skrito, pa potegnil globoko, javno in glasno, tako razvnet je že bil.
»Pezde,« je zavpil v utemeljenem gnevu, precej na glas, in še enkrat potegnil, »sam ti jo podrem, podrem jo, boš videl!« Kar s steklenico v roki je grozečega koraka skoraj stekel do konca vrste garaž, strokovno garažnih boksov, in se zrinil skozi grmovje, polno starodavnega smetja, v ozko vrzel, ki je ločila dvorišče z garažami od velikega ograjenega vrta, ki je pripadal prav tako veliki hiši, »ta stara hiša« so ji vedno rekli, čeprav je bila pravzaprav vila, v secesijskem slogu grajena in nekoliko obnove potrebna. »Podrem ti jo,« se je še enkrat spodbudil in s prosto roko zagrabil železno ograjo pa jo prav divje potresel. Ograji se ni poznalo. Odložil je torej steklenko in se je lotil dvoročno. »Pezde,« je zatulil proti hiši, »boš ti ves blok nategoval s to svojo ograjo,« jo je suval, »že deset let!« Takšne in podobne je spuščal tja čez vrt, dokler se ni upehal. Ograja je bila trdna. Tudi obrcal jo je, pa si je pri tem, kot v plehki komediji, nogo poškodoval.
Hrup ni ostal neopažen, za okni v bloku so vselej prežala ostra ušesa. Kar nekaj obrazov se je uokvirilo po vseh nadstropjih.
»Tako se dela!« se je oglasilo nekje iz petega nadstropja, »le daj, je bil že cajt!«
»Če ne gre zlepa, bo šlo pa zgrda!« je pomodrovalo tretje nadstropje.
»A jo bomo podrli,« je reklo med vrati, »sama se ne bo,« se je Tičarjeva, vselej prva zraven, kjer se ima kaj zgoditi, ustopila sredi dvorišča.
»Jest tega ne bom več prenašu,« je Palir, vesel družbe, pustil ograjo in se, ves ovešen s smetmi in koprivami, prebil iz grmovja. »Smem ponudit, kar po domače, iz flaše?«
»Pa naj bo, en malček,« se je Tičarjeva delala sramežljivo, »enkrat se živi, a ne,« je drobno srknila. »Dober, močen!«
»Pa kar brez mene,« je skozi vrata prišantala stara Piškurjeva, »meni nič ne uide,« je že segala po steklenici.
Sonce je prijazno žarelo na družbico z žganjem, ki je kaj hitro rasla. Sčasoma se je tudi Vinterca s svojim orjaškim telesom prebila iz petega nadstropja, kar lilo je z nje in hud duh se je širil po brezvetrju. Kumerdej pa se je pridružil s pletenko sumljivega refoška in nekaj starimi jogurtnimi kozarčki. Razprava se je besno razvnela, kot vselej, ko je kdo načel »problem garaž«. Palir je kar poskakoval na zvitem gležnju, njegovo bevskanje se je razlegalo tri ulice daleč, Piškurjeva pa je, kolikor je prišla do besede, v klenem slogu obujala spomine na davne čase, ko so stanovalci v udarniškem zanosu privlekli na dvorišče smrekovih tramov in salonita ter en dva tri družno postavili vrsto garaž. A kaj, ko so bili avti tedaj majhni, prevladovali so priljubljeni fičoti, čas pa je prinesel neizbežne spremembe. Podjetni družinski poglavarji so si s trdim delom prislužili razkošne limuzine spodnjega srednjega razreda, kot se reče, taka stvar pa je šla le stežka v majhno zavetišče. Če sploh ne omenjamo naraščaja, ki tudi ni pešačil in je ves pločnik na sprednji strani bloka z raznimi jugoti zapolnil, pa zelenice tudi.
Kadar so kakemu osamelemu upokojencu dokončno odpovedali še zadnji udi, s katerimi je bilo mogoče krmiliti vozilo, in mu je preostalo le še izogibanje hiralnici, je nastala prav divja licitacija za njegovo garažo, ampak teh priložnosti je bilo odločno premalo, garaž je bilo odločno premalo in bile so, če nič drugega, takole vsaj za kakšen meter prekratke. Marljivi lastniki so lahko kvečjemu razširili vrata in skrbeli za svež oplesk, marsikdo je poskrbel za kvalitetne talne obloge, razkošno razsvetljavo in protivlomno zaščito, če tapet z vzorci sploh ne štejemo, a podaljšati se jih ni dalo. Vsaj na ozko dvorišče, kjer je bilo vozilo komaj še moč obrniti, ne. Če pa bi fičfirič iz ta stare hiše za kak meter svojo ograjo prestavil, bi bila pa druga pesem …
»Bi se mu prav nič ne poznalo,« je že šestič poudarjala Piškurjeva, ki je svoj boks itak oddajala v najem lahkemu dostavnemu vozilu, »takle velik vrt, pa sama trava pa grmovje.«
»Jaz bi iz tega tak vrt naredila, da bi mi bilo vse fouš,« je sanjarila Tičarjeva, da ji je kar proteza vztrepetavala, »taka lega, to bi bilo paradajza pa solate, sploh ne bi več na plac rabila hodit.«
»Ma briga njega, tisto travco pokosi vsake kvatre enkrat, smo že lepšo videl, pa kvečjemu listje pograbi,« se je zmrdovala Vinterca vsa zasopla z večnim čikom med rumenimi prsti. »Kaj mu sploh bo tak velik vrt, ko ves čas not tiči.«
»Kadar je sploh doma, saj sploh ne vem, kako ta človek žvi!«
»Ponoči, ponoči ničkolkrat luč do jutra gori,« je poročala Vinterca, »podnevi pa ga je komaj kdaj za videt.«
»Prejšnji mesec,« se ni dala Tičarca, »ga sploh ni blo; sem prav opazvala.«
»Ko ga srečaš, pa tako čudno gleda,« je med požirki refoška čivknil mali Rosman, ki so mu šopi črnih dlak gledali iz kariraste srajce, »pa ga pozdraviš, pa samo pokima pa nekaj zamrmra.«
»Prav potuhnjeno pozdravi,« se je strinjala Vinterca, »ne vem, kaj misl, da je.« Z lopatastimi rokami si je pred rdečim obrazom vetrc delala, da je jedka sopara izpod pazduh nesrečnega Rosmana skorajda ugonobila.
»Jaz samo preč pogledam, če ga srečam,« se je zlagal Kumerdej, ki je sploh veljal za pravega mučenika, saj je bila njegova bleščeča korejska kombilimuzina za garažo občutno predolga in s tem obsojena na drenjanje po pločnikih, kjer je staknila že nekaj grdih prask, vdrtin in značilnih raz, kakršne povzročajo mimoidoči zlikovci z raznimi žeblji in ključi. Nič ni pomagalo, da je živel z enim očesom uperjenim skozi okno in med spanjem strigel z ušesi. »Pa sem mu pošteno ceno ponudil za tiste tri kvadrate.«
»Ma dnar sploh ni problem,« je planil Palir že močno kalnega pogleda, da so mu poskočile znojne kapljice na pleši, »jest mu plačam zdele, na roke,« se je potrepljal po žepu kombinezona, »problem je, kt je člouk svina! Je biu gospod Debelak dvakrat pr nem, pa pisno ponudbo smo puslal, sej ste vsi podpisal, pa se člouk sploh noče puguvarjat! Dej, Brane,« je v hipu zasačil enega sinov, ki se je na krevljastih nožicah skušal izmuzniti mimo druščine, »skoč u samopustrežno pa en par mrzlih perov prnes!«
Brane je nekaj pobevskal, pa le vzel bankovec in skočil v samopostrežno.
»Ne more člouk u tej vručini sam šnopc pit, se še napije,« je poudaril z rugljevsko resnobo. »Prublem je, kt mi vsi tle lepo zmer sudelujemo pa se vse zmenmo, pol pa tm ena kurba ne vem kva misl d je pa zejebava ceu blok!«
»Pa takšna pravna država,« je zmajeval z glavo Kumerdej, »sem upal, da bo kaj, ko sva z gospodom Debelakom vlogo na občino dala, da se del vrta zaseže, pa so nas lepo izigrali!«
»Ma kakšna občina,« je besnela Tičarjeva, »bogve kakšne zveze ima človek; to je vse sama korupcija pa kupleraj, bi blo vse za postrelit!« so ji kar žile na senceh izskočile.
»Človek, ki je pošten, pa gor plača,« je vzdihnila Vinterca.
»Bomo videl, gdo bo plaču,« je bil vedno bolj divji Palir, »podrl mu bomo pa garaže podalšal, do jutr smo fertik, pa nam noben nč ne more!« Težko je lovil ravnotežje na nožicah, ampak vztrajno.
»Če je pravica, nam nič ne morejo,« se je strinjal Kumerdej in že desetič z belim robcem brisal debela očala.
»Un ma za bit kr tih,« je žugal Palir, »ma véč garažo kt jest dnevno sobo, pa sploh avta nima, peder!« Pljunil je posebno mastno, pa ni bilo sreče, ni dobro odletelo, po rokavu se je razpotegnilo. »Peder,« se je skušal očediti, »avta nima, utrok nima, družine nima, tko k mi, pudnev spi, zihr je peder, kva ma on garažo za met!«
»Ja sej tudi ženska včasih pride,« ni manjkal podatek Vinterci, »pa ne bi rekla, da izgleda kaj prida, za otroke.«
»Sploh ni vedno ista, jaz vem, sem prav gledala,« jo je dopolnila Tičarjeva.
»Ni normalen,« se je štulil v debato Rosman, »je povedal gospod Debelak, da sploh telefona ne dviga, se kar tajnica javlja. Ne da se s takim pametno.«
»Prit sm pa se zmenmo,« je Palir živalsko zatulil proti vili, »no prit, če se upaš! Klinc, potuhnu se je, pa vem, de je duma.«
Že se je vrnil Brane s pivom in so tlesknile pločevinke. Za vse ga je bilo premalo, pa se je še Rosman odhulil proti trgovini, ves v boju za ugled. Duh solidarnosti pa se je itak že tako razpasel, da bi ga lahko rezali, še Mujkiča, ki se je pravkar vrnil z dela na črno, so vzeli medse, pa čeprav sploh ni imel garaže in je s svojo škrpeto itak samo dren delal in dovoz na dvorišče oviral, pa tudi sicer je bil znan predvsem po nagravžni razvadi, da je v toplejših mesecih zverinsko po ves dan kasetofon navijal. »Tis že uredu, Mujkič,« je bil ljubezniv Palir, ki je sicer videl dva Mujkiča, »ne pa tko kt un pezde!« In novo prijateljstvo je konec koncev kaj kmalu prineslo tudi steklenico slivovke, k sreči brez glasbene spremljave.
Ko se je na dvorišče pririnil malo večji lahek dostavni avto s ponosnim napisom Debelak s.p., so se zbrani razpostavili v živahen špalir, in ko je Debelak s pritiskom na gumb naredil, da so se ustrezna garažna vrata veličastno kot Sezam odprla, se je kar trlo mahajočih rok, ki so mu, sicer obtežene s pivom, pomagale pri parkiranju. Komajda se je tolsti mož nekako spravil iz vozila in zrinil iz garaže, ki jo je avto izpolnil do zadnje dlake, novo lepo trenirko bi si zagotovo umazal, ko bi stroj ne bil brezhibno čist in spoliran. In še preden je utegnil s svaljkastimi prsti dostojanstveno zavrniti celo krdelo različnih ponujenih mu pijač, saj je prenašal izključno viski iz duty freeja, ga je do vratu in čez zasula zgodba o garažah in ograji, ki jo je sicer prav dobro poznal in obvladal. Je bil pa res veličasten, ko so se stanovalci samodejno razporedili v krog okrog njega, kot v starih dobrih časih, ko se je pustil izvoliti za predsednika hišnega sveta in ga nenadoma nihče več ni klical Fredi, ampak izključno le tovariš predsednik.
»Tole je pa kar en sestanek,« se je simpatično pošalil, »smo vsi zbrani!« Manjkala je pravzaprav ena gospodična, ki je v drugem nadstropju vzgajala svoja majhna otroka, ampak oni so bili vsi trije čudni, držali so se zase in niso dihali z blokom, tako da jih ni bilo v poštev jemati.
Se pa je, vzhičena nad prihodom soproga, prikazala gospa Debelakova, tudi s turško kavo se je potrudila in lepim pladnjem, viski je pa modro doma pustila. Kave ni bilo dovolj za vse, ampak tokrat se Rosman ni zganil.
»Tu ni kaj,« se je Debelak pogladil po zadovoljnem trebuhu, saj je še maloprej posedal Pr' Mick na poslovnem kosilu, da so mu zadaj vetrovi tiho ven uhajali, ampak on si je to lahko privoščil, »mi smo vse možne postopke koristili: od konstruktivnega pogovora do ovadbe in tožbe; ampak če je človek zadrt odnosno nekooperativen, jaz za posledice več ne odgovarjam!« Na mrkem čelu mu je lebdela odločna avtoriteta uveljavljenega pisca pisem bralcev in vnetega zagovornika prepovedi prodaje tobačnih izdelkov.
Tako je, tako je, gospod Debelak, je vzklikalo z vseh strani, nekomu pa je ušlo tudi tako je, tovariš predsednik, jasno, Rosmanu. Bojna gesla so kar deževala, trušč je postal nepopisen, da je gospodična v drugem nadstropju zaprla vsa okna, ampak to pa res ni nikogar zanimalo. Pijača je tekla v pravih potokih, Mujkič, ki z vsem skupaj pravzaprav ni imel nobene zveze, je vzklikal grozljive psovke. »Noben ne bo nas zajebaval,« je vreščal Kumerdej, ki ga še nihče ni videl tako divjega. Nekdo je razbil steklenico, pa kaj, mendrali so po praznih pločevinkah, pijače nevajeni Rosman je bruhnil kar po svojih čevljih, vreščeča Vinterca je nažigala po dve cigareti hkrati, toliko, da ni še Debelak enega prižgal, kar bi bilo pa res že konec sveta. Nihče ni opazil, ko se je Palir spet odmotovilil zadaj v grmovje, in že je rezko zapela pesem, ki tako boža podjetno uho, namreč predirno vreščanje velike kotne brusilke, pod imenom fleksarica proslavljene. Kot en mož se je druščina vsula za garaže, ostanki grmovja so frčali po zraku, in tam je bil, z večernim sončnim žarom obsijan, Palir, bingljal je na ograji kot sveti Jurij na zmaju, krepko je stiskal rohneče orodje in kosi ograje so spodsekani leteli na vse strani. Iskre so smodile maščevalcu lase in obraz, a jih v božanskem zanosu še opazil ni, divje je vihtel brusilko, pa si ni nobenega uda odbil, še kabla ni presekal, presunjeni sosedje so v oživljeni udarniški strasti planili na pohabljeno železo, Mujkič ga je krivil z golimi rokami, Kumerdej je iz svoje garaže planil s pravo pravcato mačeto, kakršne ponekod prodajajo turistom, in se poblaznelo cvileč spravil nad najbližji grm, hortenzija je bila.
»A zdej si se pa usrau, pezde,« je tulil Palir, »pokaš se, če maš jajca,« je mogočno vreščal in se lotil žaganja nekakšnih drevesc, ograje je že zmanjkalo. Žarele so oči Debelakove in blažen mu je bil nasmeh, četudi se je sicer držal nekoliko postrani in si ni mazal rok.
»Boš vidu garažo, pud´ru tim usrano garažo,« je nezaustavljivo divjal Palir, ki mu je zmanjkalo električnega podaljška, že je bil pri nesrečnem objektu in se z vsem telesom zaletaval v vrata, dokler se ni izkazalo, da so itak odklenjena. In ko je izginil skoznja, se je iz notranjosti razleglo besnenje, kot bi se stepli dve krdeli hijen, okensko steklo se je razletelo in vsakovrstni polomljeni predmeti so drug za drugim poleteli ven na travo.
Nekaj zmede je nastopilo, nekaj rok je zanihalo in zastalo, Debelak je v ozadju izginil za vogal, Vinterci so pošle moči, da je obsedela s polnim naročjem polomljenega vejevja, a preden je lahko kdo karkoli ukrenil, se je Palir spet pojavil na vhodu z ročko za bencin, ubijalski je bil njegov pogled, že je ukresnil vžigalico in jo frcnil v notrino, da ga je vzbuh velikega plamena kar na hrbet zvrnil. Še vedno globoko dihajoč so stanovalci buljili v kres, ki je požiral garažo, osupli so zmigovali z rameni, ko je orjaški plamen zajel ostrešje vile, da je bilo 1-2-3 vse v ognju. Prisegli pa bi, da so dobro videli silhueto lastnika, ki je nepremično stal za zaveso in jih srepo gledal, dokler ni izginil v ognju.
***
Nenavadno dolgo ni nihče poklical gasilcev, tako da jim potem ni ostalo kaj dosti drugega, kot da so pogasili pogorišče. Izkazalo se je, da nihče od stanovalcev bližnjega bloka požara ni opazil in nasploh o tem nič vedel. Lastnik vile, dvainštiridesetletni A. W., se je živ in zdrav pojavil naslednjega jutra, saj je noč k sreči preživel pri prijateljici. Tega, ali je bila stavba požarno zavarovana, nam še ni uspelo izvedeti.
1997