(Odlomek)
Vroč in soparen dan je bil, prav poleten, čeprav šele sredi maja, ko se je Palir pripeljal domov nenavadno zgodaj, že okrog poldneva. Precej okajen je bil, kar se sicer ni dogajalo pogosto, vsaj ob takih urah ne. Parkiral je lahko dostavno vozilo pred svojo garažo, jo odprl in jel vanjo iz vozila pretovarjati nekakšno kramo. Pri tem je bil vidno razburjen, kar pocepetaval je tu in tam s tankimi, negotovimi nožicami, pa tudi »pfej« je siknil vsake toliko in tanko brizgnil slino iz koščenega, pasjega gobca. Ma jeza ni veljala malovredni ropotiji, ki jo je skladiščil, ampak, povejmo naravnost, skromnim meram garaže. Velik čut za pravičnost je imel naš Palir razvit v sebi, a ker je bil blage, tako rekoč plahe čudi in je bil sploh skrben oče svojim trem sinovom, se ni repenčil tja v en dan in za vsako figo. Je pa skrbno »beležil« nepravilnosti v svetu, da so ga iz dneva v dan, iz minute v minuto skelele v duši. In potem, kvečjemu enkrat ali dvakrat na teden, ko se je kot tega dne predolgo zadržal v bifeju nasproti službe – ali pa kakšnem drugem –, mu je v srcu kri zavrela in čut za pravičnost je v vsej moči udaril na plan. Se izrazil, kot se reče. In prav to se je zgodilo, ko je v garaži z vsakim prinesenim kosom bolj očitno začelo zmanjkovati prostora za lahko dostavno vozilo. Strahotno je zaklel in izza vrat privlekel steklenico domačega sadjevca, ki jo je imel tam shranjeno, po domače skrito, pa potegnil globoko, javno in glasno, tako razvnet je že bil.
»Pezdè,« je zavpil v utemeljenem gnevu, precej na glas, in še enkrat potegnil, »sam ti jo podrem, podrem jo, boš videl!« Kar s steklenico v roki je grozečega koraka skoraj stekel do konca vrste garaž, strokovno garažnih boksov, in se zrinil skozi grmovje, polno starodavnega smetja, v ozko vrzel, ki je ločila dvorišče z garažami od velikega ograjenega vrta, ki je pripadal prav tako veliki hiši, »ta stara hiša« so ji vedno rekli, čeprav je bila pravzaprav vila, v secesijskem slogu grajena in nekoliko obnove potrebna. »Podrem ti jo,« se je še enkrat spodbudil in s prosto roko zagrabil železno ograjo pa jo prav divje potresel. Ni se ji poznalo. Odložil je torej steklenko in se ograje lotil dvoročno. »Pezdè,« je zatulil proti hiši, »boš ti ves blok nategoval s to svojo ograjo,« jo je suval, »že deset let!« Takšne in podobne je spuščal tja čez vrt, dokler se ni upehal. Ograja je bila trdna. Tudi obrcal jo je, pa si je pri tem, kot v plehki komediji, nogo poškodoval.
Hrup ni ostal neopažen, za okni v bloku so vselej prežala ostra ušesa. Kar nekaj obrazov se je uokvirilo po vseh nadstropjih.
»Tako se dela!« se je oglasilo nekje iz petega nadstropja, »le daj, je bil že cajt!«
»Če ne gre zlepa, bo šlo pa zgrda!« je pomodrovalo tretje nadstropje.
»A jo bomo podrli,« je reklo med vrati, »sama se ne bo,« se je Tičarjeva, vselej prva zraven, kjer se ima kaj zgoditi, ustopila sredi dvorišča.
»Jest tega ne bom več prenašal,« je Palir, vesel družbe, pustil ograjo in se, ves ovešen s smetmi in koprivami, prebil iz grmovja. »Smem ponudit, kar po domače, iz flaše?«
»Pa naj bo, en malček,« se je Tičarjeva delala sramežljivo, »enkrat se živi, a ne,« je drobno srknila. »Dober, močen!«
»Pa kar brez mene,« je skozi vrata prišantála stara Piškurjeva, »meni nič ne uide,« je že segala po steklenici.
Sonce je prijazno žarelo na družbico z žganjem, ki je kaj hitro rasla. Sčasoma se je tudi Vinterca s svojim orjaškim telesom prebila iz petega nadstropja, kar lilo je z nje in hud duh se je širil po brezvetrju. Kumerdej pa se je pridružil s pletenko sumljivega refoška in nekaj starimi jogurtnimi kozarčki. Razprava se je besno razvnela, kot vselej, ko je kdo načel »problem garaž«. Palir je kar poskakoval na zvitem gležnju, njegovo bevskanje se je razlegalo tri ulice daleč, Piškurjeva pa je, kolikor je prišla do besede, v klenem slogu obujala spomine na davne čase, ko so stanovalci v udarniškem zanosu privlekli na dvorišče smrekovih tramov in salonita ter en dva tri družno postavili vrsto garaž. A kaj, ko so bili avti tedaj majhni, prevladovali so priljubljeni fičoti, čas pa je prinesel neizbežne spremembe. Podjetni družinski poglavarji so si s trdim delom prislužili razkošne limuzine spodnjega srednjega razreda, kot se reče, taka stvar pa je šla le stežka v majhno zavetišče. Če sploh ne omenjamo naraščaja, ki tudi ni pešačil in je ves pločnik na sprednji strani bloka z raznimi jugoti zapolnil, pa zelenice tudi.
Kadar so kakemu osamelemu upokojencu dokončno odpovedali še zadnji udi, s katerimi je bilo mogoče krmiliti vozilo, in mu je preostalo le še izogibanje hiralnici, je nastala prav divja licitacija za njegovo garažo, ampak teh priložnosti je bilo odločno premalo, garaž je bilo odločno premalo in bile so, če nič drugega, takole vsaj za kakšen meter prekratke. Marljivi lastniki so lahko kvečjemu razširili vrata in skrbeli za svež oplesk, marsikdo je poskrbel za kvalitetne talne obloge, razkošno razsvetljavo in protivlomno zaščito, če tapet z vzorci sploh ne štejemo, a podaljšati se garaž ni dalo. Vsaj na ozko dvorišče, kjer je bilo vozilo komaj še moč obrniti, ne. Če pa bi fičfirič iz ta stare hiše za kak meter svojo ograjo prestavil, bi bila pa druga pesem …
»Bi se mu prav nič ne poznalo,« je že šestič poudarjala Piškurjeva, ki je svoj boks itak oddajala v najem lahkemu dostavnemu vozilu, »takle velik vrt, pa sama trava pa grmovje.«
»Jaz bi iz tega tak vrt naredila, da bi mi bilo vse fouš,« je sanjarila Tičarjeva, da ji je kar proteza vztrepetavala, »taka lega, to bi bilo paradajza pa solate, sploh ne bi več rabila na plac hodit.«
/.../
v.2019.12.09