"Ejga, žijo, general," mi je nagajivo zaklicala smrklja iz sedmega nadstropja, da sem v hipu obžaloval svojo navado, da tekam po stopnišču, namesto da bi uporabljal dvigalo.
"Stotnik, prosim," sem rekel z zamolklim glasom in samo malo upočasnil korak, "kot veste," sem za hip zardel, kot bi stal pred visoko šaržo, "dober večer želim!"
Smrkljica me je gledala, naglici navkljub nisem mogel prezreti lesketajočih se oči, nafrfuljenih pobeljenih štrenic in vitke postavice na visokih kopitih, odete v kratko krilce in elastično stvarco, ki je komajda prekrivala del prsi. Da živahnega trebuščka s popkom, v katerem je tičal nekakšen uhanček, sploh ne omenjam.
"Zame, stari, si general, pa pika," se je zasmejala že za mojim hrbtom, loveč ravnotežje na nezanesljivih tačkah. Res je, vselej me je tako naslavljala in se sploh norčevala iz mene.
V stanovanju sem snel rokavice, jih pospravil v predal, zložil unifirmo na obešalnik in napolnil kad. Pospravil pištolo v drug predal. Spil sem kozarec soka in pripravil pižamo. In se zleknil v dišečo peno.
V mlačni vodi sem se skušal sprostiti, ampak slabi občutki se niso pustili odgnati. Srečanje z najstnico me je spravilo iz tira, podobno kot me pobije zadrega, ki me obvlada, kadar imam opravka s pravimi generali. Mrzel znoj, pospešen srčni utrip, tresoč glas in podobno. Moškemu to res ne krepi samovšečnosti. In potem si na strelišču na samotnem treningu rekorder in na tekmi zadnji. Še v vodi sem začutil, da se znojim, ko sem premleval te neprijetnosti. In medalja za pogum, ki sem si jo svojčas pošteno zaslužil in jo ob slovesnostih sicer nerad tudi nosil, v svojem predalu ni izžarevala nikakršnih magičnih moči, kaj šele, da bi te segale do kopalnice. Nezavedno sem se gladil po telesu in si predstavljal deklico iz spodnjega nadstropja. Še pred nekaj leti je bila debeluškasta šolarka, ki me je spoštljivo pozdravljala. In jaz njo, se razume. Takrat sem bil še poročnik. Ni me izzivala, češ, naj ji pokažem pištolo, nasploh me ni izzivala, ni nosila kratkih krilc, ni me strašila z meglenim, medlečim pogledom. Komajda sem jo opazil, sicer pa je tedaj pri meni živela ženska, življenjska spremljevalka, ki pa je zavrnila mojo snubitev in sčasoma odšla.
V postelji, bilo je še nenavadno zgodaj, mi ni bilo dano zaspati. Po prostoru sem razpršil nekaj parfuma, kakršnega je uporabljala moja nekdanja ženska. Prebral sem par strani strokovne literature, postal omotičen, ugasnil luč, pa spet nič. Iz spodnjega nadstropja je prodirala glasba, občasno sem slišal romplanje z vrati, nobenih drugih glasov. Najstnica je bila torej sama. Občasno so pri njej namreč potekale zabave, tu in tam pa sem bil prisiljen prisluškovati tudi zvokom, kakršnim botrujejo spolni odnosi. Bilo me je sram, da gojim spolne fantazije v zvezi z deklico, toliko mlajšo od mene. Bilo me je, po pravici povedano, sram, da gojim tozadevne predstave v zvezi z bitjem, ki mu v tako imenovani realnosti ne morem samozavestno pogledati v oči. Malo sem zadremal, nekaj neprimernega sanjal, dokler ni spodnja soseda okrog štirih izključila glasbe, da sem se nepreklicno zbudil.
***
V lahkotnih, športnih oblačilih - nikoli namreč po mestu ne hodim v kaki trenirki - sem še v temi stekel proti obali, mimo marine do mandrača, kjer se je gugala moja barčica. Prav blagi ostanki burje so spodbujali jadra, da sem razpel špinaker in sončni vzhod pričakal daleč na morju. Redki ribiči so mi ležerno pomahali, vse sem poznal, tako, na daleč, po barkah. Veter se je nekolikanj krepil, obrnil sem okrog boje in odkrižaril proti obali, da ne bi zamudil službe. Do trenutka, ko sem splezal na pomol, nisem imel nobenih skrbi.
***
Zvečer sem se spet povzpel po stopnicah, malo nervozen sem bil, a srečal nisem nikogar, še kakega predsednika hišnega sveta ne. Kaj sem hotel, skopal sem se in pregledal elektronsko pošto. Ta je sporočala, da se, navajam, "radi objektivnih činiteljev ne sprejme vaša prošnja za dodatno usposabljanje v EMP MORS v funkciji cilja sodelovanja ob prilikah eskalacije nemirov na teritoriju iz naslova članic, vključenih v program PZM pri NATO-u." Sporočilo ni vsebovalo nikakršnega pojasnila, še zlasti pa ni pojasnjevalo meril za izbiro ljudi, ki opravljajo odgovorna dela in pišejo takšne reči. Malo sem se razjezil, napolnil pištolo, jo repetiral, spraznil in pospravil nazaj v predal. Spil sem dva kozarca soka in prebral nekaj strani Iliade. Malo sem potelovadil, legel v posteljo in ugasnil luč, ko je pozvonilo.
Smrklja je skozi vrata padla v moje naročje, komaj sem jo ujel. Sicer pa je bila itak lahka kot peresce. S težavo je momljala o nezgodah, ki so se ji bile pripetile, nerazločno je prosila za pomoč. Slinila se je, smrdela je po bruhanju in malo tudi po urinu. Onemoglo sem položil na kavč in neuspešno poskusil vzpostaviti komunikacijo, kot temu rečemo vojaki. Samo škilila je skozi priprte veke. Pomislil sem, da bi poklical rešilca, in si premislil. Na golo kožo sem si, hitro, kot bi me preganjal nečisti, oblekel hlače in suknjič maskirne uniforme pa pas s pištolo ter jo odnesel, peš, po stopnicah, v avto. No, priznam, še prej sem jo, prav na hitro in bežno, poljubil na golo kožo, nekako na ključnico. To sem si potuhnjeno ukradel, ampak brez omembe vredne izgube časa.
***
Na urgenci sem precej paniciral in robantil, in ker sem bil prejkone videti kot kak poblaznel komandos z mrtvo devico, pa še oborožen, sem jo hitro spravil do zdravnikov. Brez vsake zadržanosti sem zahteval takojšnje ukrepanje. Izrazil sem svoje laično mnenje, da gre za preveliko količino prepovedanih mamil, in zdravilci so se že po kratkem pregledu strinjali. Odvlekli so jo v svoje skrivnostne sobane, jaz pa sem trmasto čakal. Kdor je kdaj vso noč čakal v čakalnici urgentnega bloka, ve, kaj to pomeni. Edini svetli žarek je bila potolčena in lahno polomljena ekipa krovcev. Zelo so bentili, bili so vinjeni, najglasnejši pa je bil oče - drugi trije so bili njegovi sinovi -, ki je prvi zgrmel s strehe. Sinovi so bili v prid varnosti navezani nanj s krepko vrvjo. No, opravičujem se za ta zabavni vložek, ampak v dolgi noči se človek oklene marsičesa.
***
Smrkljico sem obiskoval vsak dan. "Žijo, general," se me je bledo razveselila, prihajal sem v paradni uniformi, z medaljo za pogum vred. Ob spominu na moja erotična poželenja me je obhajala še prav posebno slaba vest, ko sem jo gledal vso izčrpano, sesuto, kot bi se reklo v njeni pristaniški slovenščini, bledično in nemočno. Nosil sem ji pomaranče, kakor je pač v navadi, zdravniki pa so ji dajali strupena zdravila. Pohvalili so mojo hitro "intervencijo", pištole pa niso omenjali, tako da tudi v službi nisem imel (dodatnih) težav. Pogosto sem jo držal za mršavo ročico, kot kakemu spovedniku ali morda intimnemu prijatelju, kakršnih kot še marsikdo ni imela, mi je - bolj ali manj po pravici - pripovedovala o težavah, ki jih imajo ljudje v takšnih in podobnih stiskah. Ko je grda bolniška pižama za hip razkrila njen trebuh, sem opazil, da so ji odstranili tisti zlat obroček. Kar malo zaljubljen sem bil vanj; v časih, ko sem bil še zaljubljen v sebi primerne princese, pač tak nakit še ni bil v navadi. Še zaprli bi te, domnevam. Na željo zdravnikov sem o dogodku obvestil razne starše in sorodnike, praviloma so živeli v tujini in celo po drugih celinah. Ko je deklica to izvedela, ni bila zadovoljna.
***
Morje se je prijazno žuboreč brazdalo za krmo, samodejni pilot je vodil barčico. Zgoščenkomat v salonu je premleval vesele popevke. Smrklja je bolj ali manj gola ležala na soncu, svetila se je od olja, s katerim sem jo bil namazal. Početje me je nekolikanj spolno vznemirilo, pa si niti nisem štel v zlo. Dopust sem dobil zlahka, saj že leta nisem prosil zanj. Naslednjega dne je imel priti dekličin oče, kaj morem. O organiziranem zdravljenju odvisnosti, kot se reče, je imel kaj slabo mnenje, sicer pa o teh stvareh itak ni vedel ničesar. Da bo vzel hčerko k sebi, v tujino, je sklenil, jo vpisal na solidno šolo in jo sploh imel pod komando, pa bo. Nisem se prepiral z njim. Tudi ona se ni, mislila pa si je svoje. Tak sem, da se nagibam k mnenju, da bo kaj kmalu umrla, verjetno še precej prej kot jaz. Meja mojih drznih posegov je bila v tem, da sem privoščil vsakemu po požirek hudega mornarskega ruma, prav zato sem si ga priskrbel, pa čeprav z njenimi zdravili to ne gre skupaj, domnevam. Ko sem razpel špinaker, sta se ji svetili očesci in zdi se mi, da bi se rade volje ljubila z mano, če bi ji le namignil. Klicala me je ti moj stotnik, razrezala je lubenico, da sva pljuvala peške v sinje morje. "Jaz sem ena fejst čustveno motena oseba," sem se zasmejal bolj sebi kot njej, "ampak tu, sredi valovij, se lahko mirne volje zaneseš name." Tudi sam sem se zanesel. General ne bom pa nikoli, sem veselo pomislil, če je Bogu kaj mar za to državo. Privoščil sem si še požirek mornarskega in zabrisal skoraj polno steklenico v morje.
Ko se je večerno sonce zlatkasto pobliskovalo na koži moje deklice, mi je bilo jasno, da jo bom moral naslednjega jutra vrniti njim. Ne bova odjadrala na konec sveta in še dlje, ne bova se muckala med nevihtami, ne bova se več videla, nič dobrega naju ne čaka. Pokril sem jo z mornarsko odejo in čakal polnoči, ko bom barko obrnil proti pristanišču. Ampak nekaj malega časa sem še imel. S priprtimi očmi in nenavadno odprtim srcem sem motril in vpijal prečudovito deklino, njene nafrfuljene srebrne kodre, pa telo barke, ki se je muzalo skozi razburkano površino oceana, temnordeče nebo vsevprek, slišal sem veter in svoje dihanje in žužnjanje krmila in bil sem tako srečen, da bi se skoraj razpočil.