Stotnik

(Odlomek)

»Če bi kakor goska
krila ti imela,
tja na Šlonzk za Jaškom
naglo bi zletela.«

»In na plot bi sedla,
Jašku bi dejala:
'Ah, poglej me, dragi,
jaz sem - tvoja mala!'«

"Ejga, žijo, general," mi je nagajivo zaklicala smrklja iz sedmega nadstropja, da sem v hipu obžaloval svojo navado, da tekam po stopnišču, namesto da bi uporabljal dvigalo.

"Stotnik, prosim," sem rekel z zamolklim glasom in samo malo upočasnil korak, "kot veste," sem za hip zardel, kot bi stal pred visoko šaržo, "dober večer želim!"

Smrkljica me je gledala, naglici navkljub nisem mogel prezreti lesketajočih se očk, nafrfuljenih pobeljenih štrenic in vitke postavice na visokih kopitkih, odete v kratko krilce in elastično stvarco, ki je komajda prekrivala del jedrih majhnih prsi. Da živahnega trebuščka s popkom, v katerem je tičal nekakšen uhanček, sploh ne omenjam.

"Zame, stari, si general, pa pika," se je zasmejala že za mojim hrbtom, loveč ravnotežje na nezanesljivih tačkah. Res je, vselej me je tako naslavljala in se sploh norčevala iz mene.

V stanovanju sem snel rokavice, jih pospravil v predal, zložil uniformo na obešalnik in napolnil kad. Pospravil pištolo v drug predal. Spil sem kozarec soka in pripravil pižamo. In se zleknil v dišečo peno.

/.../

v.2019.12.09

Zamolčani navedek/padlo s tovornjaka:

Pesmica na začetku je seveda iz Križarjev, kakor jih je izvrstno prevedel Rudolf Molé. DZS, 1960.

Nazaj