Tik pred zdajci sem odjavil hotel, letalsko karto in podobno. Utrujen sem bil. Zdravniki so mi napovedovali še kvečjemu nekaj minut življenja. Torej sem izbrskal iz spomina potrebno telefonsko številko, se z znancem nekaj malega dogovoril in, hajdi!, v planine, njegovi skromni koči nasproti.
Že nekaj časa mi je ubogo telo sporočalo, da je utrujeno; pljučka so škriparila kot star meh, kolena so se za vsako figo nemočno upogibala, ročice so delale samo škodo in zdraho, možgan je zamrznil pri najmanjšem seštevanju.
Vzamem ti torej rugzak, najnujnejša oblačila, malo hrane (na katero sem bil že skorajda povsem pozabil), čutarico ter osnovne medikamente; na dan sem načrtoval po pičel pakeljc cigaret, rezerve kokaina pa so bile dobesedno gimnazijske.
Gondola me ni očarala; bilo me je malo strah, zibalo se je in gojzarice so me tiščale; dodobra nasekani gondoljer se je nekaj menil z mano, sicer nerad, a bil sem edini, edinstveni potnik. Skozi špranje je v vozilo vdiral vse hujši mraz, kar ga je proti koncu prisililo, da je le izvlekel tisto flašo in – rahlo oklevaje – ponudil tudi meni. Samo požirek sem potegnil, pa še tegà le zato, ker mi ga očitno ni privoščil.
Ko je plovilo pristalo, sem bil v zadregi; nad menoj se je vilo megličasto skalovje, kamenje in grmičje, moja počasna pamet pa si je le zelo približno zapomnila zapletene opise poti, polne terminov kot "severozahod", "preko sedla in navzgor", "mimo jase", "markacija", "akacija" in še in še v neskončje, kaj bi našteval. Občasno sem naletel na sneg in led, ura je bila pozna, cesta grozna, skrbelo me je za golo preživetje. Dobro, da me ni videla kaka ženska. Ljudi se po tisti pokrajini res ni trlo, vsaj to.
Kočico sem odkril, nanjo naletel, ko je sploh nisem več iskal; sprijaznil sem se bil z blodnjami predsmrtne hoje v krogih, napredujočo podhladitvijo itd. Sploh ni bila daleč; kot sem se pozneje lahko prepričal, je bilo ob dobrem vremenu moč spodaj videti vrhnjo postajo žičnice. V hiški sem nažgal petrolejko in peč in zaspal z nahrbtnikom osedlan.
***
Prve dni sem se privajal. Pokrajina je bila kar se da betežna. Skušal sem se tolažiti, češ da malo više, za meglicami, nad menoj bdijo prečudoviti vršaci, na katerih ob zahodu solnce uprizarja čarobne igre škrlatnih odsevov in podobno. Koča je bila v redu, hitro sem se naučil upravljati z njo. Uspešno sem odkril napovedane mi zaloge hrane in ostalih potrebščin. Vreme se je kmalu polepšalo, bolje rečeno spremenilo, in res sem lahko videl slavne vršace; zdeli so se tako blizu! In tako daleč hkrati!, sem se dopolnil ter sklenil, da se morda na katerega v kratkem povzpnem. Sta mi pa mnogo bolj ugajali grobo obtesana klopca in ob njo kot sestrica prižeta mizica, kamor sem se lahko v tri puloverje odet zleknil in gledal predse in varčno kadil cigarete. Domneval sem, da mi bosta najbrž v kratkem višinski sonček & rezek gorski veter ustrojila obraz, ga obarvala in mu vrezala ustrezne možate gube. Ali kaj podobnega. Z veseljem sem sekal drva, čeprav brez prave potrebe, saj je bilo zaloge na pretek. Vesten gospodar, tale moj znanec. Težko sem se spravil k delu, precej voda je moralo preteči, ampak potem me ni motilo.
Nič se ni dogajalo in to me je spominjalo na marsikaj. Npr. na moje grenko življenje in brezzvezno usodo. Hvala Bogu so me morebitni okoliški planšarji pustili pri miru. Nisem potreboval nikakršnega še toplega mleka ali svežega, bakterij polnega sira, na zalogi sem imel lepo število tetrapakov. Voda je bila neznansko mrzla in kaj kmalu sem si nehal ribati zobe.
***
Po kakšnem tednu, morda mesecu, mi je posedanje na klopci postalo nadležno. Dolgočasim se, sem jel v nejeveri ugotavljati. Sem mislil, da te ekspirience ne bom dočakal. Lej ga, tička, sem pri sebi pomrmral, ko se je kak ruševec, morda jastreb zaprašil nad menoj. Pomislil sem, da bi potom kontemplacije navezal stike z živalcami in se tako po malem približal skrivnosti biti. Seveda, takrat mi kokaina še ni zmanjkalo. Prijazno sem začel tu in tam nagovarjati naključne mimoidoče na pol zmrznjene muhe in druge žužke. V mislih sem skladal poeme glede lepot bivajočega in občasno se me prav prsti zasrbeli, da bi katerega teh umotvorov prenesel na papir ter ga tako ohranil v branje morebitni sorodni duši. Papirja sicer nisem imel, razen za ritko, pa vendarle.
Če imam kako pritožbo nad preprostim življenjem in življem, so to s tem povezani sekreti; ritko si ožuliš, pa še vso pomodrelo imaš od mraza potem. Ampak to samo mimogrede, digresija.
Velik nemir se je zgodil, ko je "lepega" dne prisopihal pes. Ker sem dremuckal na klopci, sem ga zaznal šele, ko me je jel polizovati po rokah in obrazu. Jasno, da sem zavpil. On je pa malo odskočil. In malo pogolčal. Ampak hitro sem odgnal iz omotične zavesti zgodbe o volcjah, saj je bilo kljub vsemu dovolj očitno, da je pes nekakšna zmes, bi rekel dveh ali pa treh, polnokrvnih nemških pasem. Tak prav čuden volčjak, bi reklo preprosto ljudstvo. S širokim črnim gobcem.
Na splošno nisem bil nič prida boljše volje kot ob prihodu, tudi slabše ne, ampak mrcina me je po svoje le uspel razgibati. Tu in tam sem ga nakrmil in profil bližnjega grebena je bil bolj slikovit, ko se je na njem na škrlatnem večernem ozadju odražala silhueta plemenite živali. Včasih sva se igrala in pretepala. Poimenoval sem ga za Henrika, kot vse svoje pse. Ponoči se je sprehajal okrog koče in me čuval pred zvermi. Najbrž pred kravami, ki so velike, neumne in zlobne.
Ker je Henrik rad laufal in se podil, sem se tu in tam dal prepričati in sva rajžala po okolici. Izleti so bili izdatni, kdaj pa kdaj sva tudi prenočila v kakem zasilnem zaklonišču, in mogoče so se tudi moji udje okrepili in pojekleneli. Ali pa tudi ne. Postajal sem celo drzen. Povzpel sem se na enega vršacev, v golo steno sem bil plezal. Kužek me je zvesto čakal tam ob vznožju in skeptično zavijal. Ker mi metode povzpenjanja po kamninah niso bile znane, sem imel precej težav. Sem se orng zmatral. Nekako sem se le prikobacal na šilasti vrh, kjer se niti usesti ni bilo mogoče. Prava špička je bil in da bi ga definitivno osvojil, sem pač postal za hip na njem, na eni sami nogi loveč ravnotežje. Silni razgledi so se razpirali pod mano, morebiti vse do Avstralije, in bil sem žalosten. Bilo je visoko in niti najmanj se mi ni ljubilo motoviliti nazaj dol. Skočit pa tudi ne preveč. Ergo smo tudi to prestali.
Henrik je bil sposobna stvar. Mestoma se je podajal na samotne lovske pohode in se vračal s plenom. Pred kočo so se kopičili podavljeni gamsi, zlatorogi, svizci in orli. Bravec si lahko predstavlja mojo nespretnost, ko sem s topoumnim kuhinjskim nožem to zverjad odiral, trebil in na vetru sušil. Kože sem "strojil". Sem pač skušal ugajati tovarišu. To je šlo celo tako daleč, da sem si izdelal lok in puščice in kdaj pa kdaj je tudi meni uspelo upihniti kakega merjasca. Ampak pustimo to.
***
Letni časi so šli svojo pot, Henrik svojo, jaz pa nikamor. Rekel sem mu, da mu zapuščam svoje imetje, če se mi pač kaj zgodi. Cigaret mi je zmanjkalo, lok je sčasoma izgubil prožnost, tudi pesmic si nisem več zmišljeval. Spet mi je bilo malo dolgčas, pa tudi hrano sem zavračal. Vršaci so viseli nad menoj kot mrtvo truplo. Drva je sekal Henrik. On se je fino imel. Poredil se je in povečal, volumsko me je že krepko prekašal. Ponoči je tulil svoje najljubše melodije. Plemenita kri nemškega bokserja je storila svoje. Ob mrzlih dneh se je preselil v hiško in mi smrčal ob postelji. Po potrebi mi je tudi noge pogrel in bolhe otrebil.
***
Pa je prišlo jutro, ko me je zbudilo rjuljenje in kruljenje in škripanje z zobmi, lajanje in zviranje ter histerično indijansko poplesavanje in opletanje; pes se je mučil z zapahom, ki je bil po naključju zasunjen, in kočo v temeljih potresaval. Izbire nisem imel, splazil sem se iz gnezda in odprl vrata.
"Nero, Nero, ej!, ti moj Nero!" je vzklikala pred vrati stoječa gospodična, čedna gospodična v športni opravi, še donedavni Henrik pa je v božjastnem transu poskakoval po več deset metrov visoko in ji plezal po glavi.
"A, je tvoj pes," sem prekinil idilo in izbruhe, "kar vzemi ga. Lačen ni bil, zloben takisto ne, pa še tele kože lah vzameš." Ženska me je sploh šele opazila. Sem mislil, da se bo zahvalila za skrb in nego in šla. Pa ni. Jasno, zelen uček gor, zelen uček dol, nasmešek, prijaznosti, prejkone sem utrujeni popotnici ponudil pest ocvirkov, prekajenega losa in kar je še takega. Za zraven pa doma storjenega, nekvašenega kruha. Gledal sem jo, ko se je strastno zalagala, pa poslušal njeno zgodbo:
Da je pred časom tod blizu mimo, spodaj po soteski popotovala, v manjši združbici pač, z Nerom (jek!) vred seveda, pa so jih zapopadli roparji. Kuža je kar nekaj nebodijihtreb jadrno pokončal, ampak bilo jih je za celo hordo in dotolkli so ga z gorjačami. Slednjič so mislili, da je mrtev, on pa je v bitki očitno le močno oslabel in se, po razsodnem premisleku, jel pretvarjati, da je hin. Tako so razbojniki pomorili združbo naših popotnikov, gospodično pa vso zahomotano v verige (sicer bi se bila branila do zadnjega) odvedli s sabo v votlino.
V tej votlini, da ne bomo dolgovezili, jim je morala kuhati, prati, pomivati posodo in plesti tople nogavice za zimo, oni pa so se dan za dnem vračali s plenom. Ustreči jim je bila prisiljena še kako drugače, se razume, je zardevaje omenila, zlasti nenasitnemu poglavarju Wur-Ach-Taanaanu.
Sprva je upala, da je njen zvesti Nero pokol morda preživel in da jo bo slej ko prej rešil, s časom pa so te nade bolj in bolj kopnele. "Ali je padel v boju," si je grenko pošepetavala, "ali pa se izgubil v višavju." Tako ji, zadržkom navkljub, ni preostalo drugega, kot da nasuje razbojnikom trobelike v večerjo in že jo srečamo v moji koči, pred mojimi utrujenimi očmi.
***
Polnoč je zdavnaj odbila, se pravi minila, ven ju nisem mogel vreči, pa sem ženski postlal poleg sebe. Drugje ni bilo prostora. Za vsak primer sem se malo umil in si pomel zobovje z že okamenelo zobno kremo, pa hajdi, spat. Nero je zunaj diskretno stražaril.
Zelo zadržan sem bil, zatiskal sem oči in še kaj, ampak babše, toplo, kot je bilo, se je ven in ven primikalo k meni. V vrat mi je sopla. "Bejš, punca," sem porenčal in jo s komolcem sunil v pleksus, "nisem sem gor prijadral, da bi vice pokal." Vso noč mi ni dala miru, jaz pa sem se branil. Bil sem kar se da zoprn. Pomislil sem na pištolo, ampak je nisem imel.
***
Prebudilo me je cvrkútanje kanj in gorskih petelinov, kar je skupaj z močno svetlobo sporočalo, da je že zelo pozno. Skozi lino je gledal žarki vršac. Nekako toplo me je presunilo, ko sem videl vse te stvari. Potem se je ob meni zganilo, da sem začudeno pogledal. Tesno k meni prižeta je ležala gospodična, gola. Kar zastokal sem od prežetosti z neizrekljivim.
***
Vse sva opravila v treh dneh. V dolini sva unovčila mojo imovino in zlasti zaklade iz razbojniške jame. Kupila sva celotno pogorje in nekaj vil. Živeli smo pa še naprej v stari dobri kočici in ko je najino ukanje odzvanjalo od vršacev, se je Nero, Henrik, pridružil najinemu veselju ter sreči s prešernim lajanjem.
© Mart Lenárdič