"Ko bi bili malo bolj sproščeni, bi vam bilo že vse jasno," sem ga tolažil. "Morda sicer ni nemogoče, o tem veste več od mene, ampak težko si predstavljam, da bi človek, ki je tako rekoč brez ene roke, nekje na meglenem rečnem obrežju planil na žensko in jo zadavil. Bi prej ona njega."

< Mart Lenárdič: Še večji Gatsby >

Založba Wieser, Celovec, 1994

Urednika Aleš Debeljak in Milan Jesih

Oprema Matjaž Vipotnik

172 strani

<--! Branje in pretakanje -->

Obširnejši izbor - dobra polovica knjige - se skriva v temle arhivu.

Vidich - prva zgodba

Hčerka - deveta zgodba

Zlatorogovo kraljestvo - zgodba št. 14

Policaj - zgodba št. 15

Zabava - zadnja zgodba

<--! Prevodi/Translations -->

Nekatere zgodbe iz obeh zbirk so bile prevedene v skupaj kakih enajst tujih jezikov. Nekaj podatkov o prevodih je raztrošenih na strani z novicami. Fajter je pripoved o boksu, strasti, izdaji in ljubezni. Zabava je stvar hrepenenja in punc v ferrarijih ...

S prijaznim dovoljenjem prevajalcev.

Fajter - Preveo Mladen Uhlik

Zabava - Preveo Mladen Uhlik

Fighter in English. Translated by Lili Potpara

Programme Plus in English. Translated by Lili Potpara

<--! Hvalisanje -->

Napisana z občutkom za mnogovrstne plasti knjižnega in pogovornega jezika, nam ta knjiga ob norčevanju iz resnobe in rutine, s katero se lotevamo vsakdanjih opravil, ilustrativno pripoveduje, da se bog nasmehne tistim, ki se znajo smejati tudi sami ...

Aleš Debeljak, besedilo na zavihku

(...) ima prepoznaven in izstopajoč slog, ki ga določa pogosta in duhovita uporaba arhaizmov in nenavadnih besednih zvez s starinskim nadihom, zraven pa v prozo flegma podtakne kar najbolj znucane in pritlehne pogovorne klišeje, med njimi tudi takšne, ki jih ne gre omenjati pred otroki, čeprav so ti v njih najbolj zverzirani. Vse to že na stilistični ravni kaže, da je Lenardič prefrigan, z drugostopenjskim govorom podučen avtor ...

(...) In v tem je najbolj opazna razlika med prvencem in Še večjim Gatsbyjem; od fantazem in štorij o navadnih norostih se je pozornost preselila na literaturo in njeno tradicijo, kar kaže že naslov ...

(...) In čeprav to ne preseneča nikogar več, ostaja Lenardič tudi v Še večjem Gatsbyju v dobri pisateljski kondiciji; še vedno mrgoli imenitnih besednih nategov, še vedno je pisava nabrita in namazana z vsemi žavbami drugostopenjskosti, še vedno je polno ironičnih nesporazumov, v katerih med besedo in pomenom ni razlike, kar rodi duhovitosti in kar je še tega.

Matej Bogataj, Književni listi, 1994

Avtor ima za slovenske pisatelje redko lastnost, da ne komplicira z vstopom v tekst. Ne rabi predzgodb; preprosto prileti v karambol, odkoraka iz ringa, se znajde sredi zaslišanja pri preiskovalnem sodniku, v trušču zabave, med telefonskim pogovorom ...

Bernard Nežmah, Mladina, 1994

Osemnajst kratkih zgodb bo navdušilo literarne poznavalce in vsakršne lahkotne mentalne sladokusce zaradi izjemno živega jezika, zafrkljivih vsebin in mnogih navezav na druge pisce.

(...) Moški se zaljubljajo v ženske fantazme (lepe pojave, predvsem noge krasotic jih napeljujejo v zaljubljenost in pohoto, ko pa moški dobi to žensko v posteljo, čar mine ...) O tem, kako se ljudje še posebej zaradi zaljubljenosti spreminjajo v samozaslepljene bedake, čudake, morilce, sužnje, živalske pohotneže ...

(...) Ob zgodbah se boste družno z avtorjem oblizovali nad erotično veščnostjo in ješčnostjo zrajcanih zaljubljenih obsesij in duhovnega sarkazma.

Vida Mokrin-Pauer, Primorska srečanja, 1994

Kratke zgodbe Marta Lenardiča so bržkone z vsakim novim vdorom v slovensko književnost nov spopad bralca z nenavadnimi fantazijskimi obrati in briljantno fabulativnostjo. Konec koncev so te zgodbe eklektanten primer v vseh pogledih dovršene in scizelirane kratke zgodbe.

(...) Lenardičev pisateljski zamah je docela nonšalanten, brezbrižen, pa spet erotomansko divji, pohoten in destruktiven.

Jurij Hudolin, Apokalipsa, 1994

Lenardičevo pisanje je osveščeno, bolj razgaljanje v teoriji že prepoznanih vedenjskih obsednih vzorcev kot naivno fantaziranje. Nikakor ne gre za terapijo, v kateri bi s pisanjem, s konstrukcijo izmišljenih svetov, obračunavali z nečim, s čimer se ne moremo spoprijeti v resničnosti, kar je sicer tako značilna operacija odštekancev, ki se oklenejo magijskega, menjalnega razmerja. Za te je značilna zamenjava, predvsem tista: peresa za nož. Lenardič se zaveda, da je nemogoče z jezikom, kaj šele z nožem, res zarezati v resničnost.

Matej Bogataj, Obrobje brez središča, Aleph, 1994

In še mimogrede: ob večinoma klavrno spodletelih poskusih umeščanja izvirne domače proze na tujejezične trge, kjer se je bojda treba predstaviti predvsem v luči t. i. visoke literature, bi vendar veljalo pogosteje razmišljati tudi o »drugačni« ponudbi. Ludistična pisava Lenardičevih kratkih zgodb jo vsekakor predstavlja dovolj kakovostno. Morda pa se je tega domislil že založnik sam?

Boštjan Leiler, Razgledi, 1994

(...) Dotlej okorni nerodneži so naenkrat namazani z vsemi žavbami, na njihovi strani so zvita taktika, odločnost naglega ukrepanja in kanec potrebne blaznosti.

Mitja Čander, Književni listi, 2001

(...) niso več le ženske tisto, kar ga najbolj zanima v življenju, ampak so to tudi psi in mogoče psi že bolj kot ženske ...

(...) zbirka slovenskih frustracij, ki jih imamo hvalabogu kar se le da veliko ...

Ne glede na to, da je bila knjiga, ki sem jo imel prejšnji vikend s seboj na smučanju, v avtu par kilometrov stran, me je en pes ugriznil, tako da bi svetoval previdnost pri branju Lenárdiča.

Tone Vrhovnik, TVS, 1994

<--! Konec hvalisanja -->

Na prvo stran | Na vrh | Moje ženske | Boj v požiralniku