Hudo meglena noč je bila in čeprav sem vozil počasi, sem z nevajenimi krempeljci težko z volanom cesti sledil. Skušal sem biti previden. Potem je počilo in zaropotalo in zažvenketalo, z glavo sem nekam treščil in po meni so se vsuli drobci stekla. Kdor se je kdaj vsaj malo trknil z avtom, ve, kako presenetljivo izdaten hrup to sproži. Pred očmi mi je plesala večina ozvezdij poznanega vesolja. "Oj," sem zastokal, ko mi je po obrazu jela mezeti kri.
Na intervencijo policije ni bilo treba dolgo čakati. Kakih pet sekund. Zaletel sem se bil namreč v policijski avto, ki je v gluhi samoti čepel ob robu ceste. Patrulja na koncu sveta, sem skušal pomisliti, medtem ko se je uslužbenec silno naprezal, da bi od zunaj odprl zverižena vrata.
Nekajkrat sem brcnil vanje še s svoje strani, pa so hreščeč popustila. Vame se je zagledal mladosten policaj.
"Gospod," je reke zaskrbljeno, "gospod, ste celi?"
"Stanje zadovoljivo," sem odvrnil s šibkim glasom in s prsti previdno otipaval glavo. Našel sem precejšnjo razpoko, ampak lobanja je očitno zdržala. Kot kamen kost. Policaj je z baterijo osvetljeval rano in skušal z drugo roko zaustaviti krvavitev. Še kar spreten je bil.
"Bom poklical rešilca," je zagotovil, "bova vse uredila."
"Nič ne marajte," sem rekel, "praska kot praska." Malo mi je postalo slabo, človeka pač pretrese.
Policaj se je pognal v svoj avto, iz katerega zmečkanega zadka je poganjal moj avto, vklopil reflektor ali kaj in že je bilo prizorišče osvetljeno kot cirkus. Krasen cirkus, sem si citiral. Potem je z nekakšnim paketom pritekel k meni, mi pomagal iz razbitine in me posedel na skladovnico debel, ki je kot po naročilu ležala tam.
"Takoj bom poklical," mi je zagotavljal, "samo bojim se, da bo malo trajalo, preden bodo dospeli." Ubadal se je z mojim lasiščem, nekaj spenjal, lepil in povijal.
"Pa se pogosto potikate po teh divjinah?" sem povprašal in se kremžil od bolečinic.
"In vi?" je udaril žebelj po glavi. "Takole, za silo bo držalo," je opazoval svoj izdelek. "Kako se počutite?"
"Kot ponavadi," sem odvrnil dvoumno.
Fant se je spet spravil v svoj avto, nekaj tulil in bentil. "Ne vem, kaj je to," mi je sporočal, "ne dobim zveze." Preverjal je to in ono. "Radio je videti OK," je rekel, "bova malo počakala, boste lahko?"
"Ne skrbite," sem ga tolažil, "tale rana ni omembe vredna. Kaj, ko bi se lotila procedure?"
"Če ste prepričani," me je zaskrbljeno ocenjeval, "prav, prometno in vozniško, prosim."
Splazil sem se v svojo razbitino, malo pobrskal in mu podal prometno dovoljenje.
"Ste morda pili?" me je vprašal, še preden je pogledal dokument. Ugibal je, ali naj se loti alkotesta. Tak vtis je vsaj storil name.
"Nisem," sem rekel, "zadnjih deset let prav gotovo ne. Mi ni teknilo."
Opustil je témo in se zazrl v knjižico. "Mater," se je razburil, "vaš avto je bil vendar nazadnje registriran pred ... ekhm ... tri minus deset ... ekhm ... desetimi leti!" Zbegano se je zazrl vame in skomignil z rameni. "Tako piše."
Še malo je raziskoval pildek. "Je to res vaše? Ekhm ... gospod ... Theophrastus Bombastus?"
"Se opravičujem," sem se opravičeval, "veste, moji starši ... Nagnjena sta bila k čudnim imenom. Ukvarjala sta se z ... hm ... ne ravno homunkulusi, ampak bolj tako, ... in tako naprej in tako dalje. Mamin dekliški priimek je bil Von Hohenheim, tako je naneslo, in nekako ..."
"Razumem, razumem, je že v redu," je bil opravičujoč mladenič, "tudi sam sem na policajski šoli pripravil seminar o tistem tekstu ... ekhm ... Die große Wundarznei, kar dober seminar, pa sem fasal cvek, pustimo to." Malo se je zasanjal, pa spet prešel k stvari. "Domnevam, da vas ne bo presenetilo vprašanje, zakaj, za vraga, niste podaljšali registracije vozila?"
"Pač," sem rekel in nagrbančil čelo, da me je vse zabolelo, "pač ... Nekako ni kazalo, da bom avto še kdaj potreboval, in tako, pač ... tako nekako, bi rekel."
"Tako nekako," je zamrmral policaj, "no, kakor koli, tole boste pojasnjevali sodniku za prekrške, ne gre drugače." Nekaj si je zapisal. "Še vozniško, prosim," je iztegnil roko.
Vdihnil sem precej nočnega zraka. "Nimam," sem po pravici povedal.
"Nimate?" je policaj izdihnil precej nočnega zraka.
"Pač," sem rekel.
"Pač," je rekel policaj, "pač ni kazalo, da ga boste kdaj potrebovali, če smem ugibati?" Poskušal je spet nekaj zapisati v svoj zvežčič, pa mu menda ni šlo od rok.
"Smete," sem dovolil, "in dobro vam gre od rok."
Policaj je zavzdihnil, zganil zvežčič in ga pospravil v žep. "Tako ali drugače," se je odločil, "poskusil bom poklicati rešilca. Tole vašo rano bo treba zašiti." Odpravil se je proti svojemu avtu.
"Nikar," sem ga odločno zaustavil, "tole se bo samo zaraslo, brazgotina ni ovira."
"Saj ne bo bolelo, nekaj šivov, pa bo," me je tolažil policaj.
"Ne gre za to," sem pohitel, "tudi bolečina ni ovira. Ampak rešilci in operacije stanejo toliko in toliko, jaz pa nimam zdravstvene izkaznice in tako dalje in z vinarjem zadnje čase bolj slabo stojim in tako naprej in sploh."
"Boste že jutri prinesli izkaznico," je sumničavo poskusil policaj.
"V tem grmu ni zajca," sem potrdil njegove sume.
"Se pravi, da je sploh nimate? Niste zdravstveno zavarovani?" je hitro potegnil.
"Jasno, da nisem zavarovan. Ne zdravstveno, ne socialno, ne pokojninsko, ne življenjsko, tudi proti idiotizmu ne in sploh."
"Razumem," je rekel. "Pa ste kdaj bili?" Nekam otožno me je opazoval.
"Dolga leta," sem priznal.
"Aha," je dejal, "potem pa ni kazalo, da boste zavarovanje kdaj potrebovali ..."
"In sem jenjal prispevati članarine, kaj pa. Že kar pomnim, si nisem razbil glave. Še namenoma ne." Izpod zasilne obveze je spet malo primezelo, pa sem jo učvrstil z roko.
"Dovolite vprašanje," se je zanimal sogovornik, "pa ste vi sploh še kam včlanjeni?" Čako si je potisnil globoko na tilnik in se počohal po prečki.
"V državo, ja, to pa sem," sem pohitel, "ampak po naključju nimam pri sebi, saj razumete, in tako." Postal sem zaspan, tako da niti poskusil nisem iskati legitimacije.
"Kaj bomo z vami," je bolj sebi pomrmral kifeljc. Sočustvoval sem z njim. "In kaj, hudiča, oprostite izrazu, ste torej to noč počeli na tej prekleti galeji, se pravi na tej odročni cesti?" Malo je stopicljal, ker ga je (domnevam, domnevam) že krepko zeblo v noge.
"Takole je bilo," sem tudi sam mencal in puhal v dlani, "pred kakimi desetimi leti, par let gor ali dol, sem se zaljubil v deklico. Saj veste, o čem govorim?"
"Oojoj, primojkrščenduš!" je zaneslo policaja, "seveda vem." Zardel je, kolikor je to mogoče trditi glede na čudno luč reflektorja, v kateri sva se kopala, in se obrzdal, "hočem reči, dejal bi, da nekako vem, kaj približno mislite oziroma kam merite."
"Srečam ti pomladnega dne gospodično," sem prešel na pripovedovalčevski glas, izvlekel iz žepa čedro, jo natlačil in nažgal, počasi puhnil nekaj sinjih dimčkov in tako dalje, "komajda sem jo bil poznal. Pač znanka mojih znancev, še imena nisem vedel." Policaj si je prižgal filterco. "Ker je bil tako lep dan, denimo, sva izmenjala par besed. In ko je nastopil čas, da bi se razšla, se odpravila vsak po svoji poti, sva raje zasedla mizico pred slaščičarno ob reki, zobala jagode, se pomenkovala to in ono. Časa je bilo na pretek, nasmihala sva se drug drugemu, se odpravila na sprehod po drevoredu. Zelo lepo se je smejala."
"In ste se zaljubili," je pokimal policaj.
"Kot vol," sem mu potrdil. "Kaj takega se mi še ni pripetilo, če ne štejemo strahot pri šestnajstih. Lagodno sva prehodila vse mesto, drevorede, parke, srednjeveške utrdbe, le tu in tam sva se mimogrede dotaknila s komolci. Nastopil je poznopomladni večer, blag vetrc, pol lune je sijalo. Pogovor je zamiral, jaz pa sem jo vedno bolj požiral z očmi in prsni koš mi je razganjalo."
"Oj," je zamrmral policaj. "Oprostite, gospod," je plaho vprašal, "imate morda po naključju pri sebi še kako čedro, ki bi se je vam ne zdelo zamalo ..."
Nemudoma sem mu izročil lepo novo čedro in mošnjič s tobakom. "Kakor koli že, na vso moč sem ji dal z vsako svojo kretnjo vedeti, da jo ljubim in da bi mi bilo v največje veselje poljubovati asfalt, po katerem je stopicljala. Če bi me tedaj zadela strela, pa ni kazalo na nevihto, zagotovo sploh ne bi opazil. In prepričan sem, da deklica mojega stanja ni prezrla." Dvignil sem se, malo se mi je zavrtelo v glavi, in usmeril reflektor bolj proti tlom, da ni več bíl v oči in je svetlava postala zmernejša.
"Lepa, megla," je rekel policaj in ignoriral glasove, ki jih je tedaj začel oddajati radio v njegovem vozilu.
"Druženje sva končala pred taisto slaščičarno, bilo je že pozno. Dotaknila se me je s koleni, pravzaprav je med svoji koleni stisnila moje stegno, močno je stisnila, se nasmehnila in, vsaj zdelo se mi je, malo pomežiknila. Zameglilo se mi je, pa ne le pred očmi, ko me je povprašala po telefonski številki. Navedel sem jo, pri čemer sem se bil sprva dvakrat ali trikrat uštel."
"In potem je rekla zdaj moram pa oditi," se je vpletel policaj.
"In zavrnila je spremstvo," sem nadaljeval.
"In obljubila je, da vas bo poklicala," se ni dal ugnati mladenič.
"In jaz sem izdavil, da bom čakal, da lahko pokliče kadar koli že in da bom nemudoma prihitel," sem končal.
"Eh," se je pretegnil policaj in si potlačil čedro s paličko, ki jo je našel med peskom, "in danes je poklicala, kajne?" Prikimal sem. "In teh deset let, kaj ste počeli?"
"Nič," sem odgovoril kot iz topa, samo mnogo tišje, "saj sem v glavnem že povedal. Čakal sem. Omislil sem si tale avtomobilček," sem pomignil proti razbitini, "da bi ji bil vselej na voljo. Po nekaj mesecih sem se prijavil k šoferskemu izpitu. Opravil sem nekaj tozadevnih vaj in preizkušenj, vmes pa posedal ob telefonu. Tak sem, kaj. Ko je ni bilo od nikoder, sem opustil izpit in avto spravil v garažo. Nobenega razloga nisem imel, da bi se kar tako vozikal naokoli."
"Težko je najti takšne razloge," je pomodroval policaj, "jaz, denimo, se vozikam zato, da bi polovil zlikovce. Ampak vrnimo se k vašim pripetijam."
"Dolgo sem čakal," sem povzel, "pravzaprav sem kmalu pozabil, katerega hudiča sploh da čakam, in sčasoma tudi čakal nisem več. Lotil sem se tega in onega, zadal sem si razne naloge, nič posebnega, glede na moje zmožnosti, ampak vse se mi je nekako sfižilo, ničesar nisem skončal, še najraje sem posedal in dremuckal."
"Pomanjkanje motivacije, bi rekel naš komandir," se je poščeperil policaj.
"Vaš komandir je že fejst dedec," sem se potrudil, "odgovoren poklic. Tudi vi boste sčasom še za komandirja," sem ga potrepljal.
"Je še kaj tobaka?" se je pozanimal mladec in po mojem spodbudnem kimanju segel po mošnjiču ter jel polniti čedro, "ampak gospod, če smem vprašati, kaj pa ste vi pravzaprav po poklicu?"
"Nič," sem zavzdihnil, "mar ni to že jasno? Vi ste pač policaj, čisto v redu poklic, jaz pa še živ dan nisem imel poklica. Nedoumljiva so pota gospodova."
"Tobak je pa dober," je spokojno rekel policaj.
"Dober," sem rekel zadovoljno.
***
Moj avto je bil samo še za v smeti, policajev pa je še zmogel mobilnost, dasiravno je bil precej sfrtajčen. "Lojze Jedrt," mi je podal roko in odkrepetal mašino v jutro, proti mestu. "Šivanje, na moje stroške," je kmalu potem zavzeto priganjal ekipo na urgentnem oddelku. Imel je veliko pištolo in vzeli so me mimo vrste.
***
Tisti zmenek sem zamudil, pa nič ne de. Če deklica odlaša deset let, utegne pač doživeti razočaranje. Meni se godi zelo dobro. Lojze, ki je dotlej delil skromno garsonjero s še dvema tovarišema, se je z očmi, polnimi hvaležnosti, preselil v mojo hišo. Trdno sem se usidral v postelji. Lojzetova služba terja precej odsotnosti, pa si kljub temu vselej najde časa zame. Sprva me je krmil s hrano iz policijske menze, ki pa je precej zaudarjala. Nimam nič napram policiji, v menzah pač smrdi. Potem sem ga napotil k svoji bogati zbirki kuharskih knjig z vsega sveta in fant se je zelo in zelo hitro izboljšal. Vsakih (približno) šestintrideset ur me zbudi in mi dostavi slasten obrok. Z veseljem sem bil hočeš nočeš prisiljen prisluškovati – in to še vedno traja – strastnim in srečnim vzklikom iz njegove sobe, ko naju je pač začela obiskovati njegova prijateljica, policajka. Hiša kar vrgoli od treh malčkov, ki so se bili medtem iz te zveze narodili, 'dedi, dedi!' tulijo, ko pridrvijo v mojo sobo in se jamejo prekopicevati po meni. S kakšnim veseljem jih žgečkam, jim delim cukre in jim pripovedujem zgodbe o policajih. 'Moj dedek,' pišejo malčki spise v vrtcu, 'je najboljši dedi na svetu. Ima triintrideset let, v glavnem spi, naučil me je pisati in brati, pozna celo rajdo zgodb o policajih in o ženskah, včasih pa nam na ljubo tudi zapusti posteljo, se odloči za popotniško turnejo in nas na poti v vrtec pospremi do predsobe. Upam, da bo dedi živel še najmanj deset let.'
V spisih nič ne piše o tem, da 'včasih tudi mamica, ko je očka v službi, spi pri dediju.' Še manj kaj o tem, da 'včasih tudi očka, ko je mamica v službi ...' Pa tako slabo mi je kazalo. Vsak dan me naložijo na nosila in okopljejo v kadi. To je vrišča in trušča! Srečen sem s svojo družinico. Lahko noč!
© Mart Lenárdič