"Oj, oj," sem pojamral, "le zakaj, za Hudiča, se mi je zgodilo, da se z mano družijo samo takšni ljudje!" Nostalgično sem si zaželel, natlačiti kup perila v pralni stroj, sesti na pručko in opazovati prešerno vrtenje, premetavanje in poigravanje dotičnih objektov. Druščina, ki se je bila nekako nabrala v moji dnevni sobi, je bila vredna opisnih zmožnosti sicer zoprnega Dostojevskega; nekaj nevrotikov, par kurb, psihopati, invalidi, alkoholiki in za povrh tu in tam kak idiot, združujoč kvalitete vseh drugih v eni osebi.
Tudi kokodakanje vsevprek je bilo temu primerno. Ne bom ravno trdil, da je kdo tolmačil Apokalipso, izključeno pa tudi ni. Zvečine so kadili kot poblazneli in goltali moje pivo, prigrizke in likerje. V glavi mi je brnelo. Med najglasnejšimi je bila učiteljica angleščine, ki je na vse pretege in vsem navkljub razlagala zgode in nezgode svojega poklica, ampak kaj bi od učiteljice drugega pričakoval; kadila je z značilnimi kretnjami, kakršne bi si lahko, če bi kdo ve zakaj želeli, lahko ogledali v kateri koli šolski zbornici. Téme, s katerimi težijo ljudje s poklicem, so vsaj predvidljive. Lahko si predstavljate intervencije malega, kosmatega Lorbeka, našega vražjega ginekologa, ki je vsakomur, ki ga je bil voljan poslušati, pojasnjeval tendence v medicinskih znanostih, vse skupaj pa zabelil z marsikatero pikanterijo iz svoje ordinacije.
Večina mojih gostačev ni imela kake pametne službe, kaj šele poklica. Ti so jih šele rezali! Po malem sem prebiral časopis, kar ni nikogar niti malo motilo, in se skušal spomniti, kaj in kako se na takihle zabavah pomenkujejo normalni ljudje; normalnost sem za to rabo definiral skrajno širokodušno. Nekako kot tisto, za kar sem v davnih otroških časih domneval, da bolj ali manj vodi odrasle ljudi. Težko mi je šlo v račun, da naj bi bili ti odrasli zdaj prav mi. Vsaj kak prida reprezentančen vzorec ne, sem si rekel. Preletel sem zunanjepolitične strani, ampak to že ne bi bilo primerno gradivo za tukajšnje diskusije, mi je bilo jasno. Moji obiskovalci niso sledili časnikom, so se pa vsi spoznali na umetnost. Kakopak. Držal sem pesti, da se je ne bi lotili.
Zmotila me je šapa na ramenu in pijanski zadah. Moje pozornosti je želel Horac (v gimnaziji je bil pesnik, kakopak, kdo pa ni bil), jel je razlagati, da je v hladilniku zmanjkalo piva. Napotil sem ga v shrambo in vse močneje sumil, da sem pač vsega sam kriv. Da sem pač vse prepogosto preveč štorasto občeval z normalnimi. Štorasto je evfemizem, kakopak. In če si tak, se pač nate prilepijo raznotere pokveke. Tudi meni je zapasalo pivo, kakopak.
Horac se je prikotalil iz kleti in brž sem si odprl pločevinko. Težko je, sem tarnal pri sebi, ko se je osvežilna grenčina spenila niz golt, če imaš tako senzibilno čustveno mašinerijo, da se za vsako figo pokvari. Nekdo je navil glasbo, čeprav mu nisem dovolil. Na svojih zabavah tega nikoli ne dovolim. Zbiral sem odločnost za posredovanje. Vsaka zguba, sem vedel iz izkušnje, slej ko prej pride zadovoljno do ugotovitve, da je vsega kriva senzibilnost. Bruh bruh.
Ko sem izklopil ojačevalnik, so pogovori za hip zamrli in nekaj zabodenih pogledov me je zabodlo. Vrnil sem jim in hkrati opazil, da je gostačev vse več; nekatere sem poznal le na pogled, ali pa še to ne. Pravzaprav se nisem spominjal, da bi sploh nameraval organizirati takle obširen žur. Kvečjemu sem par ljudi na obisk povabil, takole mimogrede, iz vljudnosti. Ampak kdo pa pri teh letih sploh še prireja žure? Kdaj so mene nazadnje na kak žur povabili, sem že pozabil. Samo pri meni so bile navade še enake kot pred petnajstimi leti, jasno, in v spomin na stare čase se je vsa ta banda stekala v mojo hišo. Samo jaz sem še pomival skladovnice kozarcev, pobiral ogorke s preprog, kidal bruhanje. Namesto da bi si uredil mirno, lagodno življenje in nekaj gospodičen, ki bi me tu in tam diskretno obiskale kako noč ..., sem postajal vse bolj jezen nase. Kreten. Kar je bilo v moji zabavni druščini ženskega, je bilo videti vse prej kot spolne radosti. Kvečjemu razstava celulitisa, šlamparije in slabega okusa. Dobro, z D. sem se svojčas pomuckal, sem obudil spomin in jo hkrati nezadovoljno opazoval, ko se je krpetila po kavču in nekomu nekaj tvezla, ampak to je moralo biti pred kakimi desetimi leti. Na kakšnem žuru, kajpada. Ko ga človek celo noč serje, estetski čut vrag vzame.
Pred Horacem sem rešil še eno pivo in pogled usmeril k N., ki je sedela bolj v kotu, se smehljala in molčala. N. je še vedno princeska, sem poznavalsko priznal in pri sebi čestital, nekajkrat je malo manjkalo, da se nisem zaljubil, ampak tu si ni bilo paše obetati. Tudi če bi je njen robavs ves čas ne stražil. Eh, sem zavzdihnil.
"Spoznava pa duša najlaže tedaj," se je nenadoma name obrnil možicelj potne pleše, ki so ga vsi odganjali kot muho, "jeli, kadar je ne moti nič telesnega, ne sluh ne vid, ne bolečina ne slast, temveč kadar se omejuje povsem na sebe sámo, ne glede na telo, tako da išče resnico kolikor môči izven vkupnosti in sodelovanja s telesom?"
Rad bi vedel, kdo mi je to pokoro privlekel v hišo, sem zaškrtal z zobmi. "Marš, pri Zevsu!" sem zarenčal, da je odskočil za kak meter. Bil je prava stara tečka, eden tistih vsiljivcev, ki se na vsakem koraku obregajo ob nedolžne mimoidoče in jih kot kakšen Sokrat nadlegujejo z raznimi sumljivimi vprašanji.
"Tamle se usedi," sem ga skoraj pahnil v fotelj, "kozarec vina si poišči, pa jezik za zobe." Če so kobilice še kaj vina pustile, sem pomislil. "Veš," sem pomenljivo dodal, "preživahen pomenek razvnema baje kri, a to ovira otrovu učinek!"
Za hip sem ga zbegal in se hitro umaknil, a že me je zasačil Horac, napredujoče kalnosti v očeh, in me začel nadlegovati s prošnjami za dodelitev žganja. Vedel je, da imam nekje v kleti skritega par litrov res strašnega žganja, s katerim pa takim družbam nisem stregel. Potolažil sem ga z nekaj meglenimi obljubami in zaskrbljeno ocenjeval njegovo stanje; nisem namreč pozabil (in tudi ne bom, opozarjam!) dne, ko je v bližnjem bistroju prekucnil pult in mi za nameček zlil vrček piva na glavo. Namerno. Nisem ga na gobec, zdaj pa trpim posledice, sem se okaral. Pol teh tipov bi moral že zdavnaj na gobec, pa bi danes živel kot ptič na veji.
Kake tri gospodične so se prerinile k meni, bilo je nekaj v zvezi s pomanjkanjem prigrizkov. Ena med njimi, že pred par urami je bila prišla, mi je prav prijazno pokimala in navrgla "živjo, kuko si kej?". Kot krdelo rezgetajočih ovac sem jih spokal v kuhinjo, odprl hladilnik in jim razdelil rekvizite. Tisto, ki je bila najbolj poročena, sem še prijel za rit, niti zdrznila se ni, in se umaknil na nočni hlad terase.
***
Na nočnem hladu terase sem vztrajal kako uro. Tu in tam se mi je za hip ali dva kdo pridružil, rekel kakšno pametno in se izgubil v zakajeno sobo, iz katere se je kot težka, neskončna reka valilo divje kokodakanje. Dihal sem. Vonj pomladnega zraka me je ponesel na neko drugo zabavo, pred nekaj leti, kdo pa še šteje leta, ko sem se takole sredi noči izmuznil ven, sedel v avto in se odpeljal proti obali. Dober izlet je bil. Dober avto je bil in dobro, lahko obleko sem imel na sebi. Kot bi dobila krila, sva jo rezala jugu naproti.
Ko je zrak že dišal po morju, sem ustavil ob ferrariju, ki je ves osamljen stal ob cesti, natančneje, ob njem je stala zelo lepa mlada dama in mi mahala. Lepo je dišala in lep glas je imela. Govorila sva angleški. Seveda pa mi veščina popravljanja ferrarijev ni bila pobliže znana. Odpeljal sem jo do bližnjega mesteca, kjer me je povabila v igralnico.
Tudi s tistimi normalnimi ljudmi, ki nosijo smokinge, si nisem bil ravno na ti; premalo sem hodil po luksuznih hotelih in gala banketih, da bi si bil z njimi domač, in restavracije, v katerih z vseh strani rinejo vate trume lakajev, so me spravljale v nelagodje. Saj pravim, da sem tak, da imam najraje mir. Subtilen, smo rekli. Ampak s tisto gospodično ob sebi sem se prav dobro počutil, nič mi ni manjkalo. Pozdravljala je goste in se lepo smejala. Nisem se spotaknil ob preprogo, ampak s kozarcem šampanjca v roki stopil naravnost k ruleti. Vsakdo se bo strinjal, da je to najlepša igra, če že ni najbolj ugledna. Tudi pravila sem za silo poznal. Deklica je stala za menoj in mi gledala čez ramo.
Igral sem z bolj majhnimi vložki, kaj sem hotel, vendar drzno kot star maček. Hitro sem večji del izgubil, potem pa dvakrat zapored dobil, da se mi je nabral znaten kupček žetonov. Ko sem se naveličal, sem postavil vse skupaj na slepo na desetico in ne da bi počakala na razplet, sva odšla v noč.
Vse skupaj ni bilo nič posebnega, ampak res sem se dobro počutil. Z deklico sva se usedla na klopco, pod nama je mrmralo morje, bori so se leno premikali, zadaj so utripale luči hotelov. Tu in tam sva se pomenkovala. Potem sva molčala in opazovala prvi svit. To so bile najlepše ure mojega življenja. Bolj ko se je dvigal dan, lepši so bili dekličini lasje in lepša je bila polt.
Ko je bilo sonce že precej visoko, me je povabila v marino. Ampak meni ni nič manjkalo, tudi fuk na barki ne. Lepo sva se poljubila in odšla vsak v svojo smer.
***
"Piva je spet zmankal, jebenti," me je iz spominov grobo vrgel pijani Horačev glas, da sem še jaz rekel "jebenti". Z vratolomnimi korekcijami položajev telesa se je ohranjal na nogah.
"V garaži je še par zabojev," sem pojasnil.
"Bojim se, da ima fant resne težave z alkoholom," mi je nagrbančenega čela zašepetala učiteljica, ki se je znašla ob meni.
"Ima," sem rekel, "ima težave; pogosto mu ga zmanjkuje." Mraz je bilo. Sklenil sem se odpraviti na izlet na morje.
***
Oprhati se nisem mogel, čeprav bi se rad. V kopalnici je bilo stlačenih pet, šest pijanih nesrečnikov in Sokrat z "ravno palico", pravzaprav štilom od metle, ki ga je bil staknil nekje v hiši, kad je bila polna vode, v katero je ta štil do polovice namakal in vsi so morali gledati, kako nas čuti varajo.
K sreči vsaj v spalnici ni bilo nikogar. Oblekel sem smoking. Odkradel sem se v predsobo, prebrskal žepe vsepovsod razobešenih in nametanih oblačil in izbral najobetavnejši avtomobilski ključ. Je že tako, da so moje vozilo pobrala pota zgodovine, a nekateri mojih gostov so uspeli pretentati pristojne organe, da so jim kdo ve kdaj izstavili dovoljenja za vožnjo, in posamezniki so si zmogli tudi omisliti avte in dovoljenja bolj ali manj obdržati. Tako je to. Pred hišo sem poiskal ključu ustrezen avto in se oddrevil proti morju.
***
Čisto v redu se je bilo vozakati proti jugu. Imel sem mir. Vključil sem radio, pa kljub temu imel mir. Cesta je bila prazna. Kadil sem cigaro. Čez čas sem odprl okno in kmalu je zadišalo po morju. Ne verjamem, da je kdo kdaj več kot enkrat na tisti cesti v gluhi noči srečal pokvarjenega ferrarija z lepo damo v kratkem krilcu, pa sem vseeno napel oči. In kaj, skoraj na istem mestu je res nekaj stalo ob cesti in nekaj je mahalo. Ustavil sem.
***
Take stvari mi lahko pokvarijo izlet. Saj smo rekli, da sem senzibilen.
Ob vozišču je čemela nekakšna podrtija, ami ali kaj. Res je sicer, da amijev ne popravljam nič slabše in nič bolje od ferrarijev. Zraven je cepetala mlada punca in mi jela nekaj razlagati. Nisva govorila angleški. Deklina je imela prikupen obrazek in dolge, nekam mastne lase. Hotela je odpreti pokrov motorja, pa ga ni našla. Ne motorja ne pokrova. Prejkone ji je zmanjkalo bencina, sem ugibal, v takih avtih merilci nikoli ne delujejo. In take punce nikoli ne tankajo. Oblečena je bila v preveliko sprano srajco in nekakšno doma sestavljeno suknjico, kaj vem, pa v umazane platnene superge, pošvedrane. Gotovo se spozna na umetnost, sem tuhtal in jo brez volje poslušal. Manj gotovo se ji zdi potrebno, da bi se vsaj enkrat na dan spravila pod prho. Kot nalašč se mi je sredi te tihe lamentacije preveč približala in res sem zaznal blag vonj po znoju.
Kaj hočemo, topel dan je bil. Malo slabo mi je postalo. Je imela pa dolge noge, kolikor je bilo razbrati. "Ampak človek ne živi samo od dolgih nog," sem zamrmral.
"Kaj?" je rekla.
"Nič," sem rekel.
"Bi me torej lahko odpeljali do mesta," je že jemala (pisano, volneno) torbico iz amija.
"Svinjske kavbojke imaš," sem rekel in res so bile videti nekam mastne in postane, bila je svetla noč, polna luna, pa svetilka je tudi pomagala v bližini.
"Prevleke bi mi umazala," sem rekel, sedel v avto in se odpeljal.
V igralnico nisem zavil.
Poiskal sem klopco. Morje je mrmralo in valčki so se ven in ven igrali z luninim odbleskom. Potem je luna zašla in svit je prišel. Bilo je kar lepo, srečen pa nisem bil. Mi je manjkalo. Skušal sem klepetati, po angleški. Ko se je zdanilo, sem se sprehodil do marine in si kupil kavico. Potem sem se odpeljal domov.
***
Zabava kot da je bila na vrhuncu. Nekateri so peli. Nihče ni pogrešil avta. Kaj šele mene. Opazil sem nekaj novih obrazov. Od nekod se je priklatil stari dobri Vidich, ki pa je bil videti v kar solidnem stanju. Ni se šopiril s pištolo in streljal v strop. Pomahal mi je skozi dim. Na terasi sem se spotaknil ob nezavestnega Horaca. Presenetljivo gibko se je v hipu prebudil iz kome.
"Piva je zmanjkalo," je izdavil, "kje je zdej tisti šnopc, porkamadona!"
"V kuhinji je rum," sem rekel brezbrižno. V bližini je negibno ležal Sokrat, ampak njega so očitno pretepli. Tudi prav. Učiteljica angleščine je pripovedovala anekdote iz zbornice, nekatere punce so razburjeno kritizirale kozmetičarko Kahnetovo. Lorbek je nekaj česnal o sifilisu. Tudi gramofon je bil spet v pogonu.
***
Ponovno sem zapustil kupleraj. Spomnil sem se na kanto z bencinom v garaži in se za trenutek, dva prepustil lepim fantazijam. Vrata sem pustil kar odprta, se mi zdi. Sonce je sijalo. Brez težav sem si izbral pot in jo vzel pod noge. Miljo za miljo sem spešil po oguljenem asfaltu in zlasti makadamu. Nobenega jajčka in koščka kruha nisem potreboval. Vetrc je včasih bolj, včasih manj vršal raz breze. Zakaj so breze bele? Sicer pa najbrž niso bile breze. Ko sem postal malo utrujen, sem si spotoma urezal grčavo popotno palico. Hodil sem lagodno in odločno, s premišljenimi, klenimi koraki, kot Dare Ulaga. Proti večeru sem jo že rezal navzgor, v breg.
Stare dobre kolibe ni bilo mogoče zgrešiti. Nogi sta sami od sebe hitreje pognali. Gramoz je škrtal pod razgretimi podplati. Slekel sem kamižolo in jo zalučal v grmičje. Še nekaj metrov, sem veselo konstatiral.
Sključena silhueta me je kakopak potrpežljivo pričakovala pred vrati podrtije. Kot bi bila že tisočletja stala tam, utrujena in premikaščena, a neuklonljiva in z vsemi žavbami namazana. Pristopil sem k nji, še manjša in drobnejša je bila, kot sem si jo bil zapomnil, komajda do dimelj mi je segala, in zadihan zastal.
"Mati," sem dahnil.
Vsa drobna me je oblila s toplim pogledom, njen dobri obraz se je izgubljal med gubami črne rute, iz pordelih, kratkovidnih oči (kaj vse so te oči videle!, sem pri sebi vzkriknil) so ji po razbrazdanih licih polzele kot biser kristalne solze. Roke rdečih, oteklih členkov je kot v molitvi stiskala pred seboj.
"Mati," sem dahnil, "mati, odpustite!"
"Ih," so rekli mati, "kaj bi tisto, koštrunček moj," povlekli so me za roko skozi vrata, "dolgo te ni bilo; vstopi, bova spila en šnopec." Že sem bil v izbi. "Piva nimam," so se opravičevali, "kdo bo nosil tisto težo iz trgovine."
Ruknila sva po šnopec in že so natakali novega. "Utrujen si videti, sin moj," so dejali, "menim, da ti prigrizek ne bi škodil!"
Ni mi škodil. Mati so iz ledenice vzeli globoko zamrznjeno pico in jo z ljubečo roko deli v mikrovalovno pečico. Po izbi se je skoraj jel širiti prijeten vonj origana.
"Mati," sem dejal s tresočim in od ganotja zamolklim glasom, "vi ste najbolj čudovita pička, kar jih poznam!"
Mati so se nasmehnili in mi natočili še en viski.
© Mart Lenárdič