"Kaj ste torej počeli v nedeljo, sedmega in ponedeljek, osmega oktobra letos, Macher," me je z nestrpno kretnjo prekinil preiskovalni sodnik, ko je očitno obupal nad mojimi precej zapletenimi pojasnili v zvezi s poklicem, ki naj bi ga opravljal. In na uro je tudi pogledal, kajpada.
"V petek je bila huda kriza," sem začel. "Se pravi, res grozen dan." Zarotniško sem stišal glas. "Metafizična katastrofa, bi lahko rekel."
"Ja?" je sodnik potapkal s prsti po mizi. Lasulje ni imel, kar me je malo razočaralo; navaden zoprn možakar s plešo.
"Takole je bilo: srebal sem kavico, lagodno kadil ..."
"Lepo prosim, tovariš," je vskočil sodnik, "gospod," se je popravil zadrgnjeno, kot bi mu ta beseda nekako ne šla z mano vkup, "vaš jedilnik nas ne interesira."
"Torej," sem se podvizal, "razumeli boste, da res ne morem biti v pravi formi za pričanje. V petek sem končal razpravo, več kot tristo strani. S prijetno sproščenostjo uspešnega ustvarjalca sem gladil šop papirja in se veselil zajetnosti svojega duhovnega otroka. Ravno sem si prižgal novo cigareto ..."
"Pustite za vraga te cigarete pri miru," je malce odneslo sodnika, "tu smo, da bi odkrili, kam sta izginila zakonca Vidich in kot kaže, ste ju vi zadnji videli!"
"No ja," sem rekel, "saj pravim, da sem v zagatnem stanju, ravno to stanje hočem pojasniti, ker je prav mogoče vplivalo na moje presodne zmožnosti." Skoraj sem vprašal, če lahko enega prižgem, pa se zadnji hip ugriznil v jezik. "V tej razpravi sem na splošno, se pravi svoje zadovoljstvo enkrat za vselej in neizpodbitno dokazal pravilnost solipsističnega nazora. Naslovil sem jo »Dokaz«. No, in potem sem prižgal ... ekhm ... sem malo polistal po svojem umotvoru, moja punca je rezala paradižnike ..."
"Mojbog," se je zadrl sodnik, "mar res ni mogoče priti do te vaše prijateljice, da bi lahko njo zaslišali? Če seveda ni tudi ona ..." je vzdihnil.
"Sem že rekel, da je pri Indijancih in da tam nima telefona, še naslova ne. To je tri dni z džipom od najbližjega zaselka, človek," sem mu skušal dopovedati. "Pa ne tratimo časa. V razpravi sem nenadoma odkril napako!"
"Česa ne poveste," je zamrmral sodnik.
"Na sedmi strani izvajanj dokaza! Prav nenavadna napaka v sklepanju, česa takega v literaturi nisem izsledil. Jasno, da me je vrglo na ... zadnjo plat. Na prvi pogled se zdi vse v redu, tudi na drugega. Ampak nič ne pomaga, dokaz je v temelju zanič. Lahko na hitro preberem," sem že vlačil papirje iz aktovke.
"Ni potrebno, ni potrebno," je pohitel sodnik.
"Zelo zagatna miselna napaka, toda nedvoumna. Pravkar pripravljam analize. Imenoval sem jo Macherjev iztirjeni silogizem, med prijatelji tudi Macherjev šantavi silogizem. Sicer pa, tu je kopija za vas, samo prvih sedem strani seveda, tako, za dokazno gradivo," sem mu pomolil liste, "Macherjev silogizem je podčrtan z rumeno ... "
"Ni potrebno, se ne sprejme," je rekel možakar in odmahnil z roko.
"Samo pojasnjujem, da petek zame pač ni bil navaden dan, kar naj se upošteva in gre v zapisnik," sem požugal stenografinji, požugal pa ji je tudi sodnik in njen strojček se ni zganil. "Nadaljeval se je tudi prav bedno. Ampak tu moram za hip kljub vsemu nazaj k hrani."
Sodnik je skomignil in se zazrl skozi okno.
"Vidich me je poklical, češ, gremo v kino. Nisem imel kaj pomišljati, razvedrila sem bil še kako potreben, poleg tega pa je bil film znamenit in Vidich se je ponudil, da bo priskrbel karte. Pol ure je stal v vrsti!"
"Kdaj je torej po vašem Vidich kupil vstopnice," se je podvizal razsodnik v upanju, da bo prišel do kakega uporabnega podatka.
Podal sem grobo oceno, kolikor pač zmore človek, ki se mu je pred kratkim polomil nazor, in dodal še naslov filma, naslov kina in naslov glavnega igralca, vse po spominu.
"Naslednja nesreča so bili škampi."
"Škampi?" je sodnik slabo prikril slabo voljo.
"Škampi. To je važno, ne samo, ker so mi dodatno uničili razpoloženje, utegnili bi morda celo vplivati na Vidichevo razsodnost. Moja punca se je skratka vrnila z obiska pri svojih starših" (tu sem navedel njihov naslov in osebne podatke, ki pa jih stenografinja ni zabeležila) "in ti so ta dan jedli škampe. Škampi so bili precej sveži, ampak saj veste, kako je s temi občutljivimi živalcami." Govorjenje mi je že presedalo, zato sem sklenil biti jasen in kratek. "Hitro dobijo vonj. Naneslo pa je, da simpatična družinica ni uspela snesti vseh rakcev, preveč so jih bili kupili. No, in preostanek so - via moja punca - poslali meni. Lepo začinjene, s precej česna in podobnega, samo še za v ponev, pa na olivnem olju deset minut ..."
"Tovariš, vendar!" mi je požugal sodnik, da sem še bolj pohitel.
"Škampi so do trenutka, ko so se znašli v moji ponvi, že začeli nekoliko, oprostite izrazu, zaudarjati. Ni mi ostalo drugega, kot da sem dodal še nekaj ostrih začimb in jih dodobra pocvrl in podušil. In, verjemite, bili so slastni!" Nazorno sem se potrepljal po trebuščku. "Kamen katastrofe pa se je že nezadržno valil po pobočju. Moja kuhinja in sploh vse stanovanje so bili do obisti zasičeni s krepkim vonjem nekoliko usmrajenih in izdatno začinjenih škampov. To je smrad, ki se zažre v sleherno poro. Še dva dni po pojedini so mi smrdeli prsti, s katerimi sem luščil meso teh slastnih živalic iz oklepov!"
"Gospod Macher, mar se skušate norčevati iz sodišča, ali kaj? Je z vami kaj narobe?" Sodnik je bil že precej rdeč v lička.
"Bi bilo tudi z vami narobe," sem dvignil glas, "če bi dve uri sedeli v pretirano zakurjeni dvorani, v nepopisni gneči, od vas pa bi se s polnim zagonom širil smrad po gnilih ribah! Stvar je bila namreč takšna, da se je priprava jedače zavlekla, mudilo se je v kino, pa se nikakor nisem utegnil preobleči, kaj šele solidno umiti. Oblačila, v katerih sem kuhal in jedel, so bila vsa prekajena in prepojena, v kuhinji sploh nimam nape, do tega dne se nisem zavedal nujne potrebnosti te prekoristne aparature, še najhujši je bil pulover, ravno tale, ki ga imam na sebi, ampak medtem sem ga opral, obžalujem, če sem s tem uničil dokazni material, in v kinu sem se začel od vročine, pa tudi od zadrege, kar precej potiti, kar je nedvomno še povečalo intenziteto izparevanja vonjav. »Od kod ta smrad po gnilih ribah,« sem razločno slišal reči žensko dve vrsti pred seboj, in jasno, da po tem nikakor nisem več mogel gojiti upov, da stvar ni resna in da je posredi le moja sicer značilna preganjavica. Lahko si mislite, da od filma nisem imel nič. Domnevam, da tudi moja okolica ne. Je bil kmalu zatem prispevek med pismi bralcev, češ ..."
"Bi se morda lahko v mislih sedaj preselili h koncu filmske predstave," je skoraj pomoledoval sodnik, "se pravi k dogajanju po koncu?"
"I, kaj bi, čim so gledalci jeli zapuščati sedišča, sem se do vratu zavil v vetrovko, prav v tole tukaj, čeprav mi je bilo še vedno vroče, prižgal ... ekhm, in se z žensko pod roko oziroma vsaj z njeno dlanjo v roki, kolikor je gneča pač dopuščala, pomikal proti izhodu. Lahko si mislite, da sem se kradoma oziral po okoliški publiki ter lovil sovražne, prezirljive, osuple in gnusa polne poglede, ampak hkrati sem se skušal prepričati, da je že to, da dvorane nisem zapustil med predstavo oziroma iz nje pobegnil, nekakšna zmaga moje volje in dobrodošel trening krepitve samozavesti ..."
"Dajmo, dajmo," je rekel sodnik.
"Čeprav je po drugi strani potrebno precej odločnosti, da se človek z vonjem gnile ribe sredi filma sploh odloči lotiti se v temi prebijanja s sredine prenabite dvorane ..."
"Kaj se je zgodilo pred dvorano, prosim, vaše težave z ribami je sodišče vzelo na znanje in pustimo zdaj to," me je mož priganjal.
"Nu, gospa Vidicheva je, ko smo se končno našli, postregla z nekaj malomarnimi ocenami filma, bolj tako, iz vljudnosti," sem se nasmehnil, "pa tudi zato, da bi nekolikanj oponirala nekaterim mojim ocenam, podanimi že pred ogledom predstave, ki sem jih mimogrede povzel po kritikah najbolj uveljavljenih avtorjev." Navedel sem imena avtorjev, naslovov nisem vedel. "In gospod Vidich je predlagal lokal, v katerem naj bi proslavili ogled umetnine in naše druženje nasploh, se pravi pred spanjem zvrnili še kupico." Od pretiranega govorjenja sem dobil zaripel, hreščeč glas. Natanko sem navedel ime in naslov lokala. "Kot vam je bržčas znano, se restavracija sploh ne nahaja daleč od dotičnega kinematografa, terja pa vožnjo skozi sam center. Sicer pa je moja spremljevalka lokacijo poznala in jadrno sva se vkrcala v nedaleč stran parkiran avto. Jaz namreč," sem dodal glasu nekaj zapeljivosti, "iz razlogov, ki sem jih spoštovanemu sodišču sicer nerad pripravljen navesti, sploh ne vozim in ne nameravam voziti tozadevnih strojčkov."
"Nima zveze s predmetom razprave," je odmahnil sodnik in pošepetal neki gospodični, domnevno tajnici Manci, naj telefonira njegovi ženi in ji sporoči to in ono. Ne vem kaj, nisem vlekel na ušesa. Manca je izginila v bližnji kabinet in sporočila sodnikovi ženi to in ono.
"Skratka, gospoda, tu smo se zbrali, da bi razkrinkali skrivnost izginotja tandema Vidich," sem povzdignil glas, da bi ponovno usmeril pozornost tja proti bistvu, "torej mi ne preostane drugega kot priznanje, da sva s spremljevalko na poti skozi center, ki ga ona ne pozna dovolj natanko, jaz pa iz razumljivih razlogov ne ločim enosmernih od dvosmernih ulic, sem pač pešec, kot rečeno, nekajkrat pristala v slepih ulicah in slednjič, vse v prid točnosti, storila prekršek prečkanja dvojne neprekinjene črte." Ob priznanju mi je odleglo. "Vsakršno odgovornost za to seveda jemljem na svoja pleča," sem dodal in iz aktovke potegnil zemljevid mesta ter skušal pristopiti k sodniku. "Nekako na tem križišču sva predpisom navkljub zavila levo ..."
"Stopite vendar na svoje mesto," je vzkipel možakar, paznik pa me je vlekel za ramo, "tu nismo radi prometnih prekrškov. Kdaj ste torej prispeli pred lokal?"
"No ja, deset, petnajst minut je trajalo, in nekako tedaj bi morala prispeti tudi zakonca Vidich," sem se pomiril, "glede na domnevno oddaljenost njunega avtomobila od kina in tudi od restavracije, kar je oboje precej natančno ustrezalo oddaljenosti najinega, se pravi moje spremljevalke avtomobila od kina in od restavracije." Trudil sem se biti nazoren. "Čakala sva vsekakor pretirane pol ure, lokal je bil pa sploh zaprt. Sama v gluhi noči, če ne štejemo posameznih neprijetnih razgrajačev. Vendar pokojna Vidicheva nista nikoli prispela."
"Kaj je zdaj to," se je zdramil sodnik, "kakšna pokojna hudičeva vendar?!"
"No ja, ne se razburjat," sem ga z obema rokama miril, "hotel sem reči, da bi Vidich medtem ženo že zlahka ustrelil, se vrnil domov, se stuširal in legel k zasluženemu počitku, jaz pa ..."
"Po vrsti, po vrsti," se je trudil uslužbenec. "Tisto noč se vam Vidich ni javil, da bi pojasnil odsotnost, drži?"
"Ni, pri Zevsu."
"In tudi naslednjega dne ne in sploh nikoli in tudi njegova žena ne, je tako?" je bil sistematičen.
"Nak," sem dahnil zadovoljen, da smo končno prispeli tja, kjer so muhe, se pravi k srži.
"Kaj naj bi torej pomenilo vaše trobezljanje o streljanju in sploh pobijanju," ga je zaneslo, "se pravi vaše nenavadne izjave?"
"Saj sploh ne trdim, da jo je ustrelil," sem rekel pomirjevalno, "tudi ne trdim, da se je potem odpeljal domov, se stuširal, morda spil kozarec dobrega vina in legel v postelj." Še bolj sem znižal in upočasnil glas, da bi bil bolj jasen. Mož je bil precej preveč vzkipliv. "Samo pomagati hočem. In ker sem Vidicha dobro poznal, dopuščam tudi možnost, da je po storjenem dejanju, občutljiv, kot je bil, v spoznanju, kaj da je storil, usmeril grenko orožje proti svojim sencem, morda srcu, in sta tako obe trupli končali v mrzlih valovih reke. Ostaja pa seveda še varianta, po kateri jo je jadrno ucvrl čez mejo in ga ne boste zlepa dobili."
"Človek božji," je rekel sodnik, "vi človek božji, ampak zakaj na svetu ste tako prepričani, da je Vidich ustrelil ženo? Ste mar kak poseben ljubitelj streljanja ljudi, ali kaj?" Izgledal je utrujen, želel sem predlagati čikpavzo in kavico, pa sem slutil, da se ne splača.
"Ničesar ne trdim, ničesar ne trdim," sem pohitel, "ampak prepričan sem da veste, da je moj prijatelj imel pištolo. In tudi dovoljenje zanjo, kakopak. Vi fantje take stvari najprej preverite. Predvsem pa ne verjamem, da bi jo zadavil. Vem, da je bolj romantično, ampak veste, Vidich je imel neko hibo in ..."
"Me prav zanima, kdo ima hibo," je rekel sodnik, "no, kakšno hibo torej mislite?"
"Samo ne se razburjati," sem bil materinski, "hočeš nočeš nam je poseči nekaj let nazaj. Kakih petnajst, približno."
"Pa posezimo," je zamrmral sodnik, Manca pa mu je prinesla kavico. Samo njemu. Kljub temu se nisem odrekel sodelovanju z zakonom. K sreči ni kadil.
"V tistih davnih časih je naneslo, da se je Vidich odpravil ... ekhm ... mkhm ... na ... kamor pač, kot se včasih reče, tudi suvereni hodijo brez uporabe vozil ..."
"Veste kaj," se je sodniku skoraj polila kavica (ko bi se mu vsaj, op. prip.), "mislite na sekret, srat, ali kaj je zdaj to?" Pogledal me je kot idiota, kar mu še danes zamerim.
"No ja, pa srat," se nisem dal zmesti. "In pri tem je, saj razumete, gotovo ni edini s takimi razvadami, s seboj v prid kratkočasju vzel časopis, tukajšnji osrednji dnevnik. To je časopis nerodnega formata, saj ga poznate?"
Možak je samo pokimal.
"Torej vam je najbrž znano, kako nerodno je listati po tem časniku, ko človek sedi na ... ekhm ... in skuša obdržati kontrolo nad tistimi obširnimi polami," sem nazorno zakrilil z vsemi štirimi udi.
"In to se meni dogaja," je sodnik zamrmral tako tiho, da smo ga slišali samo jaz, Manca in stenografinja, ki pa ni nič zapisala.
"Verjetno ste že uganili, ali pa tudi ne: ko se je Vidich takole boril s časopisom, je nenadoma reklo šljack! in nesrečniku se je izpahnila roka v levem ramenu. Zelo ga je bolelo in šele na urgenci so mu jo uspeli naravnati." Mozaik se je počasi zlagal v pregledno celoto. "In od takrat, vaše visočanstvo, hočem reči blagorodje, se je Vidichu ta poškodba ponavljala, se razvijala in postajala vse bolj moteča. Tudi na delovnem mestu je oproščen vsakršnega dviganja težkih predmetov. Samo migne in ck!, roka zleti iz ležišča."
"Zanimivo," je menil sodnik. "Upam da vam je jasno, da sedaj od vas pričakujem eno prekleto dobro pojasnilo, čemu je bila poterebna vsa ta štorija s časopisom, sra... ekhm ... in tako dalje!"
"Ko bi bili malo bolj sproščeni, bi vam bilo že vse jasno," sem ga tolažil. "Morda sicer ni nemogoče, o tem veste več od mene, ampak težko si predstavljam, da bi človek, ki je tako rekoč brez ene roke, nekje na meglenem rečnem obrežju planil na žensko in jo zadavil. Bi prej ona njega."
"Torej jo je ustrelil, pravite," si je sodnik pomel pordele oči.
"Nič ne pravim," sem pohitel, "ampak zadavil je najbrž ni."
"Kako se pa vi, tovariš, kaj razumete s strelnim orožjem, ko smo že pri tem?" je zašel v zmotne vode. "Vas je tisto noč, pa naslednjega dne, sploh kdo videl, če zanemarimo vašo spremljevalko, ki je itak na tej celini nekako ni moč najti?"
"Ma kaki," sem se namrdnil, "svoj živ dan nisem imel pokalice v rokah, kaj šele da bi jo znal aktivirati. Pri materinem grobu!"
"Po naših podatkih je vaša mati še živa, Macher! Ampak pustimo to zaenkrat; precej jezni ste bili in užaljeni, ko sta vas Vidicheva pustila zastonj čakati sredi noči pred zaprtim lokalom? Zelo jezni?"
To me je precej pogrelo. Vsega mi je bilo dovolj in prižgal sem cigareto. Končno. Posesal sem kakih osem litrov dima.
"Oprostite," je sodnik nemudoma nič kaj opravičujoče zarjul, "v tem prostoru se pa res ne kadi!"
"Me mislite obtožiti zaradi kajenja?" sem citiral in strastno kadil naprej, "tako užaljen pa spet nisem bil, da bi nesrečnika postrelil in pometal v reko. Kvečjemu bi jima prisolil dve, tri okrog ušes."
"Dobro, dobro," se je miril sodnik in videti je bilo, da bi se tudi njemu prileglo malo tobaka, četudi mu je kavice že zmanjkalo, "ampak zakaj, za vra ... ekhm ... zakaj naj bi po vaše Vidich ... postal nasilen napram svoji ženi? Zakaj vendar?"
"Ni mu pustila kaditi," sem bil kratek.
"Kaditi?" je vprašal ugibaje, ali gre pri tem morda za čisto oseben očitek na njegov rovaš.
"Jasno," sem otresel na tla, "to je bilo žalosto gledati. Veste, Vidich je bil res navdušen kadilec, prava paša za oko." Sodnik se je namrdnil. "Dolga leta sem ga poznal in ni bilo trenutka, da bi ga videl brez slastne smotke med porjavelimi čekani." Spomin me je prevzel, da sem z napol pokajenim čikom nemudoma prižgal novega. "In potem se je poročil in nič se ni spremenilo. Dokler se z ženo nista preselila v novo stanovanje. Tedaj se je začelo dogajati marsikaj, ampak ostanimo pri kajenju ..."
"Moja stvar je odločati, kje da ostanimo," je rekel nadležnež, "kaj se je poleg kajenja po poroki še spremenilo?"
"Lasje, na primer."
"Pojasnite, in to takoj."
"No ja, nič posebnega. Ko je gospa Vidich, ki tedaj pač še ni bila gospa Vidich, zapeljevala gospoda Vidicha, ki je to že bil, no, bom rekel raje, ko se je z njim sestajala in je v njiju spontano zorela odločitev, kronati to sestajanje tudi pred uradnikom in skratka osnovati trdno skupnost, tedaj je ta gospa nosila prav opazno pričesko" (s prsti obeh rok sem skušal ponazoriti pričesko), "predvsem pa si je lasovje barvala, saj poznate, na platinasto; to se je lesketalo!" (S prsti sem skušal ponazoriti lesketanje.) "Saj veste, kako na nas, dedce, učinkujejo platinasti laski," sem mu nazorno pomežiknil.
"Vi nič ne veste, kaj jaz vem," se je razburil sodnik. "In potem?"
"Potem, kmalu po poroki, je gospa odvrgla lesk in blišč in se pojavila v svetu kot polita kura, z nekakšnimi rjavimi kodrci. Prava gospodinja, vam rečem. Mimoidoči samci se niso več ozirali za njo. Samo še firtoh ji je manjkal."
"Smo zdaj s temi lasmi opravili?" se je pozanimal sodnik, "če smo, se vrnite k ... no, kamorkoli, kjer ste pač izvolili biti."
"Cigarete, cigarete," sem ga spomnil. "Tudi v njunem novem stanovanju smo kadili cigarete. Nekaj časa. Težave so se začele nekako prav v času, ko so izginili platinasti laski." Malo sem postal in skončal svojo cigareto. Ugasnil sem jo ob podplat in uvidevno podal sodnemu slugi, ki jo je z gnusom odnesel v košek za smeti. "Vse pogosteje sta se zakonca jela hvaliti, kako luštno da je, če ni preveč zakajeno. Malo smo puhali, tudi gospa tu in tam, ampak dano mi je bilo vedeti, da se to dogaja samo še na ljubo meni, obiskovalcu. Da sicer ne kadita v stanovanju."
Sodnik je bil živčen in zanalašč mu nisem ponudil. Sem pa sebi prižgal.
"Potem je šlo kot hrast, ki vihar na tla ga zimski trešne. Kajenje raus, ob mojih vse redkejših obiskih me je Vidich vozil na balkon, kjer sva v zimskem mrazu kot dva osnovna šolarja v prgiščih stiskala kadeče se paličice in se drgetajoč pogovarjala to in ono. Ni pomembno, kaj."
"Res ni pomembno, domnevam," se je strinjal sodnik.
"Kaj je nastalo iz tega človeka," sem zastokal, "iz tega moža! Na vse sem bil še pripravljen, anmpak lepega dne, na balkonu, na mrazu, mi je začel na vsem lepem dopovedovati, kako da je tudi njemu všeč, da stanovanje ni več zakajeno! Kako da ljubi ta nov režim, kako da kipi od zdravja in je sploh srečen!" Tokrat sem s pestjo prav odločno udaril po mizi. "In še mislil je, da mu bom verjel, nesrečnik! Ma nisem jaz iz takega testa. Veste, je tudi Vidich kdaj pa kdaj k meni na obisk prišel. Bolj poredko sicer, kadar je pač smel."
"A nej vse to pišem?" se je stenografinja obrnila k sodniku, ki pa je samo zmignil z rameni.
"V mojem stanovanju je uspel Vidich v pol ure ustvariti dim, da nisem videl konice nosu. Po dve cigareti hkrati je vlekel, bi rekel, če bi ne bil tako resnicoljuben. Ampak učinek je pa bil tak. Kadil je, kot bi imel že jutri umreti." Da bi ponazoril vse skupaj, sem prižgal novega. "In isto je bilo pri njem doma, kadar je bil sam. Se pravi, vsaj tri dni skupaj sam, gospa je imela večkrat službene poti. Ves zgrbljen je sedel v peklenskem dimu, iz ušes se mu je kadilo in smodilo, na mizi deset zvrhanih pepelnikov. In to naj bi bil človek, ki mu je všeč, v stanovanju imeti svež zrak! Nič mu nisem rekel, bila sva prijatelja, ampak nujno so mu morali enkrat popustiti živci. Madona!"
Sodnik je spet enkrat pogledal na uro. Lasulja bi mu postrani in pomečkana visela na čelo, če bi jo imel. "In tole vaše izlaganje naj bi po vaše razkrilo motiv za umor, če sem kaj razumel?"
"Hipoteze, hipoteze," sem odmahnil, "samo pomagal bi rad. Saj ne trdim, da jo je ubil, sploh ne, ampak pomislil je pa gotovo kdaj, vi ne bi? Tako rad je kadil ..."
"Ne, jaz ne bi, če vas ravno zanima." Takoj mu je bilo žal za te besede. "Tu imamo torej kajenje cigaret, nekakšne gnile škampe, spodletel zmenek pred zaprto gostilno pa vaše doživete opise meglenih rečnih obal, streljanja in trupel v valovih ... Pa ste prepričani, da vi ne bi? Kaj naj z vami? Manca, a daste bit tolk prjazni ..."
Prekinil ga je policaj, ki je razoglav planil v sobano in zasopihan dihnil proti sodniku: "Našli, našli smo ju, doli, pri reki ..."
"Kurja mast," sem bevsknil, "prekleti gobec," spet me je gobezdalo v drek pahnilo, sem klel, "NISEM JU JAZ, NISEM JU JAZ!!!" Sem že videl lisice na zapestjih, pa električne stole, pa plinske celice. "Saj imam pištolo, priznam," sem se cmeril, "lugerja, doma, v straniščnem kotličku, ampak je igrača, plastičen," sem prepričeval, "za nobeno rabo. Nisem ju jaz!!!"
Policaj, ki je nekaj prišepetaval sodniku, me je samo začudeno pogledal in skomignil. Negotovo sem dvignil roke, da bi me že enkrat vklenili. "Ko bi ju vsaj," sem zamrmral.
Tedaj sta vstopila zakonca Vidich. Dva policaja sta ju podpirala, saj sta se precej majala.
"Živce sem izgubil," je zagrgral Vidich, raztrgan in blaten, manjkalo mu je nekaj šopov že sicer redkih las. Lica so mu bila spraskana do krvi. "Ni mi pustila kadit!"
"Že dolgo je tlelo med nama," je rekla zakonka Vidich. Ostanki najlonk so se klavrno vlekli za njo, pod levim očesom je imela veliko vijoličasto podplutbo, nekaj manjših po vratu, z las so ji curljali voda, alge in priložnostna svinjarija. "Tudi sama sem bila na koncu z živci." Nazorno je pomigala z živci. "In potem tisti smrad po gnilih ribah!"
"Prekleti smrad po gnilih škampih!" je zatulil Vidich in mi skušal zagroziti z izpahnjeno roko, ki pa je samo žalostno pocingljala, "to je bila kaplja čez rob!"
"Obžalujeva vse težave, ki sva jih povzročila," se je opravičevala zakonka Vidich, "ampak, razumete, med nama je počilo, tam ob rečnem bregu, potrebovala sva nekaj časa, da sva stvari spravila v red."
"Res je počilo," se je pohvalil Vidich in sam od sebe policaju predal pištolo. Opazil sem krvavo in osmojeno razo povrh lobanje njegove žene. "Res je počilo," sem potrdil bolj sam zase.
"Ampak sedaj bova poskusila znova," se je že po stari navadi hvalisal in ščeperil Vidich. "Za začetek bom smel pokaditi po deset cigaret na dan!"
"Seveda boš smel, dragi," mu je lezla v objem zakonka. Sodnik ju je dobrodušno gledal.
"In nikoli več ne bova šla v kino z ..." je Vidich nekaj šepetal.
"Konstatiram," sem dvignil glas in prekinil idilo, "konstatiram, da me tu ne potrebujete več." Prižgal sem cigareto. "Domnevam torej, da smem zapustiti prostore?" Vsi so se delali, da me ni. Potem se je sodnik le zmenil zame; ne da bi me pogledal, mi je s podoficirsko kretnjo na hitro pomignil, naj se poberem. Manca je odbrzela kuhati kavice. Vsi so se pomenkovali. "Tisti moj dokaz," sem rekel, čeprav me nihče ni poslušal, "ta hip mi je šinilo na pamet, da sem ga morda kljub vsemu prehitro odpisal. Da se ga še da rešit. Morda, pravim. Nekaj sem spregledal, mogoče." Medtem, ko sem pospravljal aktovko, sem že na hitro zabeležil nekatere podrobnosti v zvezi z Macherjevim silogizmom. Ne da bi se poslovil, sem odbrzel domov.
Kriva je bila površnost; kdove zakaj telefon ni bil izključen. Poležaval sem na kavču, ko je začel vreščati. Dokaj časa je trajalo, da sem ugotovil, kaj se dogaja. Trudoma sem poiskal in pognal prave vzvode, da je roka zlezla do slušalke; nekoliko sem si pomagal z očesom, kljub debelim, zagrnjenim zavesam previdno zaprtim.
Bila je nekakšna znanka, ki se je že od nekdaj imela za mojo prijateljico. V to se nisem vtikal. V obdobju, ko me je končno zapustila moja lepa ženska, sem se s to "prijateljico" še kar pogosto družil. Kakšna bizarna noč se mi je tu in tam prilegla. Ampak tokrat sem zavrnil njeno vabilo; dvakrat sem ga zavrnil. Žal pa nikoli nisem znal dovolj odločno braniti svojih interesov. Ob tretjem napadu sem popustil. Naj ne omenjam komplikacij na poti, znašel sem se skratka precej kmalu in precej bolan v nekakšnem nočnem lokalu, klubu, ali kaj, s huronsko glasbo. Znanka mi je kupila dovolilnico, tobak in kislo vodo brez mehurjev. Bila je (znanka) vinjena in trdno, četudi majavo odločena, da bo tokrat v popivanju prekosila samo sebe. Spet enkrat je bila skrajno nesrečna in obupana. Zelo mi je šla na jetra.
Potuhnil sem se v najtemnejši kot, polagoma kadil in se trudil čimbolj brezbrižno prenašati silne zvoke. Po nekaj minutah sem ocenil, da je čas za vrnitev v stalno postojanko. Okrog mene se je potikalo več sto smrtnih in nekako je naneslo, da sem enega med njimi poznal. Se pravi, ne ravno po imenu. Opazil me je, čeprav sem zakrknjeno gledal stran. Izmenjati sem moral nekaj besed. Tip je bil hud družabnež, komentiral ne bom, poznal je grozno veliko ljudi. Sam ne vem kako sem se znašel v njegovi družbi. Molče sem prestal tudi nekaj predstavljanj in rokovanj. Precej rok je bilo vlažnih in lepljivih, tako da sem bil prisiljen brisati dlan ob hlače. Potem sem prebledel in požrl slino: predstavljena mi je bila krasotica. Prijazno se mi je nasmehnila in tudi njena roka se je zdela čisto v redu. Nagonsko sem se umaknil; nekajkrat sem to krasotico bil videl zahvaljujoč posredovanju televizijskega ekrana, četudi sicer nisem kak pristaš tovrstnih aparatur. Čakal sem, da se bo komedija končala in se bom lahko neopažen odkradel. A kot za stavo se stvari niso ravnale po mojih razvidnih željah in prav kmalu sem sedel v tisti družbi, neposredno ob lepi ženski. Kljub mojemu nagnjenju k enozložnicam je vztrajala pri nekakšnem pomenku. Čute mi je trpinčil strašen hrup in nasilniško pobliskovanje raznobarvnih svetil; domnevam, da se nekako tako počutijo ljudje, ki o sebi trdijo, da so "na robu živčnega zloma" ali kaj podobnega. Nasploh so pustolovščino, v katero sem drsel, močno zaznamovala razna znanstveniška dognanja oziroma aplikacije le-teh, se pravi mašine. Zdelo se mi je, da tudi trušč ne uspeva prekriti zamolklosti mojega glasu. Nenazadnje so bila govorila iz vaje. Gospodična se je sklanjala k meni, da so me lesketajoči laski božali po licih. Vedel sem, da tako ne bo šlo naprej. Ker se drugače nisem znal izviti, sem mineralko zamenjal s pivom, krasotici pa sem redno dovajal lepo drago vino. Jezik mi je nekolikanj stekel. Shodil, recimo. Nič ne rečem, tudi človek mojega kova naleti na priložnost mimogrede prikavsniti in potem mirno živeti naprej; ne vodi vsak fuk v samomor, še v melodramo ne. Kar pomnim, sem tu in tam privlačil - ali pa jih vsaj nisem dovolj odločno odbijal - vsakovrstne nesrečne, bolehne, mozoljaste, grde itd. kreature, mestoma frigidne. Kakšno pesnico, denimo, ali pa abonentko lokalne blaznice. Ampak pričujoča krasotica ni bila iz te branže. Kar sapo mi je jemalo. Zanimalo jo je to in ono o meni. O kaki iznajdljivosti z moje strani ni bilo ne duha ne sluha; čenčal sem, kot bi imel že jutri izginiti. Preden sem si uspel preprečiti, sem omenil nekakšen inštitut, in to v tujini, na katerem da delam. Potem sem panično umolknil in iskal na gospodičninem obrazu sledove nejevere ali morda kar prezira, pa nič. Ves čas je bila sklonjena blizu, blizu k meni in to mi je začelo počasi kar ugajati. Pomislil sem na stvarnika in ocenil, da se na lestvici uspelih kreatur pivo nahaja nekje prav pri vrhu. S pogledom sem se jel diskretno pásti po njenem obrazu, ušesih, vratu in ljubko oblikovani ključnici. Obraz je bil prijeten v najboljšem pomenu besede, zelo privlačen, ostalo pa je bilo povsem lepo. Bila je nekako moje rasti, to pa je bila tudi edina podobnost med nama. Njenim enakovredne sklope udov in organov sem bil vajen videvati v dragih tujih modnih revijah, kolikor so se mi pač tu in tam znašle na poti. Samodejno in nepreklicno sem jo prepoznal za eno tistih redkih žensk, ki bi bil navdušeno pripravljen njih telesa poljubiti in oblizniti od nog do glave, in to brez predhodne čistke s krtačo in varekino. Nadaljeval sem s pivom, ona pa z vinom. Sčasoma je omenila, da ji je "stopilo v glavo", ampak tega nikakor ni bilo videti. Morda mi je dajala poguma, kaj vem. Ta domneva se mi je kljub odporu vsiljevala s svojo prijetnostjo. Jasno, da se nisem želel zajebati z lažnimi upi, vendar sem svoje občudujoče poglede vse manj skrival. Lepotica mi je šla očitno na roko; ko sem se pri hvalisanju s svojimi izmišljenimi dosežki začel očitno zapletati, je to mirno in prijazno prezrla. Moja "prijateljica", na katero sem bil že povsem pozabil, je tu in tam opotekajoč prihrumela in mamila od mene denarjev. Zverinsko sem jo pretepal s pogledi, pa ni niti opazila.
Prej ali slej sva se z lepotico dotaknila s koleni, čisto po nesreči, se ve. Vsaj kar se mene tiče. Vendar nisem za pol metra odskočil, kot bi bilo morda pričakovati; ženska tudi ne. Lepo se je smejala in klepetala. Ti dotiki so trajali in se ponavljali. Bil sem preveč osupel, da bi se vznemirjal. Živó sem se spomnil televizijske oddaje, v kateri je krasotica nastopila v udobnem naslonjaču, kratkem krilcu in visokih petah. Njene noge, četudi zgolj pojav v času in prostoru, so bile v vseh pogledih perfektna, popolnoma adekvatna manifestacija ideje, če se komu tako dopade. Bolščal sem tedaj vanje z grenkim občutkom, da tega nisem vreden; da bi lahko živel tisoč let, pa bi se jih ne mogel dotakniti. Kolikor je že bilo v teh pogledih tedaj poželenja, je le-to bilo ponižno in grenko. In ko so se potem nenadoma taista kolena naslanjala na moja, je krepko škripnilo v mojih zmedenih predstavah o naravi sveta. Okrepil sem pritisk svoje noge, da bi se prepričal, pa seveda še vedno nisem prav verjel. Odločil sem se za dolg požirek. Bilo mi je kristalno jasno, no, vsaj zdelo se mi je, da bi moral nemudoma in odločno spustiti dlan na lepo koleno in tako - ne glede na izid - postaviti stvari na svoje mesto. Pa sem po stari navadi raje naprej slepomišil. Čvekal sem za svoje razmere naravnost ogromno, kot bi jo hotel opiti z besedami. K sreči sem sproti v celoti in nepreklicno pozabil večino tega, kar sem besedičil. Moja "prijateljica" se je tu in tam prikazala, vsakokrat v bolj strašanskem stanju. Nisem imel izbire, obljubil sem ji, da lahko v primeru, če bi "slučajno ne mogla nikakor iti sama domov", prespi pri meni. To uslugo sem ji bil iz nekih časov krepko dolžan. Avtobusa več ni bilo za dobiti niti za suho zlato, pijandura pa se je itak gibala po dveh okončinah samo še po zaslugi fukotožnežev, ki so jo krog in krog obdajali. V nasprotju s svojim siceršnjim okusom, ki tudi ni bil bogve kaj, je tokrat rinila v najbolj zanikrne in celo dolgolase osebke, saj je hotela na vsak način svojo zabavo popestriti še s strupenim hašišem.
Ampak jaz sem bil že začaran. Krasotico sem požiral z očmi. Družba okrog naju se je razkadila, ali pa se mi je vsaj tako zdelo. Izvedel sem njen naslov, si zapisal telefonsko številko; bilo je daleč nekje v predmestju. K sreči ni imela denarja za taksi; škrtnil sem z zobmi, zardel v temi in ji ponudil spremstvo. Pozabil sem dihati, ko je ponudbo veselo in brez oklevanja sprejela. Bilo je samoumevno, vsaj upal sem, da mi od njenega oddaljenega domovanja ne bo treba v gluhi noči pešačiti nazaj v mesto. Svet je plesal okrog mene. Tudi krasotica je omenila željo po plesu, a tu je šla predaleč. Kar se da prijazno in priljudno sem ji dopovedal, naj si vsakršno kopitljanje in zviranje z moje strani izbije iz glave. Upal sem, da me zato še ne bo nehala ljubiti.
Seveda je šlo vse po zlu. Mojo znanko so bolj prinesli kot privedli k mizi. Noben hudič je ni hotel odvleči v svojo šupo. Obupano jecljajoč mi je pomomljala, da bo pač morala spati pri meni. V grlu sem preklinjal kot Madžar. Televizijska krasotica se je kmalu začela poslavljati. Čakala jo je dolga hoja po nevarnih nočnih ulicah. Vsled zverinskega obnašanja moje "prijateljice" je nisem povabil, naj spi pri meni; samo spremil sem jo do vhoda v lokal. Stala sva na pločniku in sveži vetrc mi je zbistril duha, prekleti. Vrnil se je zamolkli glas, tako da sem bolj malo govoril. Pač pa sem jo gledal, kot bi jo hotel privezati nase. Tiho, nežno sva se poslovila. In tedaj je - sam se nisem niti zganil - pristopila in me mehko, bežno poljubila. Z ustnicami. Komaj sem jo videl, ko je odhajala. Blisk in grom sta preklala zvezdnato nebo in nekaj neznanskega mi je hotelo razgnati telo. Stal sem in stal in komaj preživel. Že dolgo se nisem spomnil česa takega in skoraj sem že pozabil; spet je prišla, bila je strašanska, prva, mladostna ljubezen, še en njen nenadejan, zapoznel odmev, ki me je pretresel do kosti. Nenadoma nisem ničesar več vedel o tem, da se mi lasje redčijo in čelo guba, da mi manjka nekaj zob in nekaj prstov, da so moji najhujši posegi v javnost že leta v tem, da tu in tam uporabim mestni avtobus in da krasotica z menoj in mojim kavčem na svetu ne bi imela kaj početi.
Kot mesečen sem odtaval nazaj do svoje mize; ko sem uzrl tam ostanke svoje "prijateljice" in njeno družbo, sem povesil pogled in zaklenil usta; niti trenil nisem, ko se je nekaj bedakov jelo pomenkovati z mano. Z nežno kretnjo sem dvignil eleganten kozarec, skoraj poln vina; pred nekaj minutami ga je krasotica zadnjič prislonila k lesketajočim ustnicam. Stisnil sem ga med dlani in počasi srebal žlahtno tekočino. Potem sem vstal, pograbil še vedno nekaj blebetajočo znanko za nadlaket in jo brez besed in upiranju navkljub odvlekel proti svojemu brlogu.
Zaspala je v fotelju, medtem ko me je nadlegovala z zahtevami po alkoholu, mamilih in še čem ter s tipično potrebo po cmeravem babjem izpovedovanju. Kot vrečo sem jo odnesel do svoje postelje, jo za silo slekel in pokril. Čeprav je bila že v nezavesti, sem ji grozil, kako da jo navsezgodaj zjutraj čaka pranje posteljnine in še kaj hujšega. Sovražil sem jo.
Ko sem opravil, je bila ura pet. Kljub temu sem nošen na krilih mlade ljubezni zavrtel številko nove ljubice. Dolgo sem poskušal; k sreči se ni zbudila.
***
Prebujanje me je zalotilo blaženega in srečnega; dokler se je dalo, sem vztrajal v omotici, a radovednost je zmagala. Postopoma sem v grobem rekonstruiral včerajšnji dan in razpoloženje se mi je bliskovito pokvarilo. Togoten sem odvihral k "prijateljici", jo izvlekel iz postelje in še vso blodno, krvavo mežikajočo in le na pol oblečeno butnil pred vrata. Kakšne kavice ji nisem niti od daleč pokazal, sem pa ji za modrc stlačil bankovec za avtobus, čeprav si ni zaslužila. Niti slučajno me ni zanimalo, ali se je uspela prevaliti skozi vsa nadstropja, ne da bi si razčefuknila lobanjo. Nagrabil sem še toplo posteljnino in jo kar od daleč zadegal v kopalnico.
Nemirno sem vrtel med prsti listič s telefonsko številko nove ljubezni. Neznana roka, skoraj gotovo moja, je ponoči okrasila številke z barvnimi svinčniki. Ko sem se spomnil štorije z inozemskim inštitutom in še nekaterih debelih laži, mi je postalo izrazito slabo. Bruhal sicer nisem, ker ni bilo kaj. Spomnil sem se svojih spakovanj, ki so hotela biti očarljivi nasmeški; pa ležerne, samozavestne hoje, ko sem potem skoraj propadel po stopnicah. Živo mi je postalo jasno, da sem zmožen s takšno žensko drugovati, če bog da, v najboljšem primeru nekaj ur. Potem je treba izginiti v noč. Ni si je bilo moč predstavljati, kako poležava na mojem ostarelem kavču, jé vsak drugi ali tretji dan in se odvleče do ulice enkrat na dva meseca. Le kaj bi si mislila, če bi se iznenada oglasil hišni zvonec, jaz pa bi, tudi to se dogaja, poskočil do stropa in zatulil z glasom hijene? In kadar me po par dni skupaj ne bi uspela zbuditi? In ko bi ponoči sunkovito vstajal, z mrzlim znojem oblit? Bi razumela, da se mi včasih ne ljubi govoriti, kaj šele premikati? Težko bi se ujela, sem tuhtal. Saj še legitimacije nimam, sem se spomnil. Kravate nimam. Lokomobile nimam. Nazorov nimam. Naslonil sem glavo na telefon in izločil solzo ali dve. Težko sem dihal. Kolena so bila mehka, zobje so škrtali in šklepetali. Tu in tam sem dvignil slušalko in jo spet spustil. Z bornimi argumenti sem si prizadeval naslikati si možnosti najine ljubezni v svetlejših barvah. Morda pa je kljub vsemu nora. Recimo temu izjemna. Izpulil sem si par šopov las. Kdove zakaj sem se slekel do golega. Z neodobravanjem sem motril slabo vzdrževano telo. Zavrtel sem prve tri številke in odnehal. Zunaj se je ulil strahovit dež, hvaležen sem bil za to olajšavo. Prižgal sem smotko, pa mi je kmalu zdrsnila iz nepazljivega gobčka. Smodila je kožo na trebuhu in ptičeve dlake. Le daj, prasica, sem jo stisnjenih zob spodbujal. Zvalil sem se na kavč, a poležavanje mi ni hotelo iti od rok. Po meni je rovarila ljubezen, pred očmi mi je lebdela iskriva podoba svetlega obraza (pa tudi nog in ostalega) moje krasotice.
Takole pet do petnajst dni sem slonel na kavču in gledal pajčevine. Kako je, če spiš, sem že dodobra pozabil. Na hrano še pomisliti nisem smel. Telo je sčasoma dobilo nekakšne ozebline in morda tudi preležanine, kar pa me je seveda en kurc brigalo. Telefona za vsak slučaj nisem izklopil, a je molčal kot crknjen fazan. Neke noči se je oglasil hišni zvonec, tulilo je kot ob (sicer zaželenem) koncu sveta. Niti s prstom nisem pomignil; vedel sem, da takšno barbarsko zvonjenje ne pristoji lepotnim kraljicam, prelestnim princesam in sploh mojim ljubeznim. Neznansko hrepenenje, ki ga je kot po čudežu vzbudil njen poljub, me je prepojilo do najglobljih kotičkov utrujenega srca.
Tistega večera, ko je erotika prešla v naslednjo fazo, morda prištevnost res ni bila ena mojih močnejših plati. Bližnji sosed - samo na daleč sem ga poznal - je bil brezobziren in gluh na en mah, pa je do mene prihrumelo nažiganje njegovega televizorja. Glas je napovedal oddajo in navedel krasotico med nastopajočimi. Kot strela sem se pognal s kavča in padel kot od strele zadet čez stole in mize; v vsakem vretencu posebej je počilo in zacvililo in ni je bilo mišice, ki bi je ne pograbil krč. Razbil sem si arkado in še nekatere pritikline, kar pa me seveda ni niti najmanj vznemirilo. Sčasoma sem se privlekel čez sobo in zakurblal aparat. Z nekaj vrtenja gumbov sem ga pripravil do uporabnega delovanja. Par ljudi je čepelo v studiu in pleteničilo. Ampak med njimi je bila ona. Kot začaran sem strmel v ekran.
Pred očmi mi je migotalo, boril sem se z omedlevico. Hotel sem to žensko. Nujno. Moral sem priti do nje. Šlo je več kot za zgoljno življenje. S pogledom sem jo vlekel z enkrana.
Tega nisem povedal še nikomur. Tudi nisem imel komu povedati, konec koncev. Le kdo še ni naletel na kakšno neslano štorijo o majhnih otrocih ali pa divjakih-kanibalih, ki da si predstavljajo, kako v radiotih in televizorjih žive možiclji, ki tam godejo, klepetajo ipd.; za svojo osebo se sicer ne spominjam, da bi si kdajkoli kaj takega predstavljal. Niti slučajno. Ampak razumite, nenadoma sem se motril s svojo čudovito ljubico iz oči v oči. Samo steklo je bilo med nama. To je bilo moje zadnje upanje. Konec koncev svoje žive dni nisem videl notranjščine kakega stroja. Še v sanjah ne. Če se je kaj pokvarilo, sem par let počakal, pa spet poskusil. Včasih, resda bolj poredkoma, se je tudi popravilo. Prav zagotovo nisem nikoli poznal nikogar, ki bi kdaj pogledal v televizor; si pač izbiram svojo družbo, moja stvar. Od razburjenja mi je kri navrela v ušesa in, zaradi mene, tudi brizgala iz ušes, soba se je majala okrog glave, iz grla je lezlo nekakšno cviljenje. Počakal sem, da je moja ljubezen zavzela skoraj celoten ekran, zasadil veliko dleto - imam pač dleto, ne?! - za zadnjo stranico stroja in z enim samim strašnim sunkom stvar odprl.
Pravzaprav nisem bil razočaran, ko sem uzrl ves tisti pisan klump, žice in žičke, zoprne kockaste, jajčaste itd. predmete ... Morda samo neznatno. Bil pa sem jezen. Iz zahomotane šare je hodil njen glas. S pestjo sem nekajkrat temeljito (glede na svoje stanje pač) treščil v mašino, poprek čez lučke in napeljave, dokler se ni zabliskalo, me strašansko sunilo in scvrlo do obisti, da me je odneslo skozi prostor.
***
Zavedel sem se podnevi, morda že naslednjega dne. Telo je ni odneslo prav poceni. Za moč sem mu dovedel deciliter ali dva vode, si z nekakšno coto zagrnil osramje, zbral in napel vse moči in odnesel hudičevo aparaturo pred hišo. Opozarjam, da je bilo posredi pet nadstropij. Treščil sem ga na tla zraven kontejnerja in ga nekaj časa gledal. V zadovoljstvo mi je bilo, da s čim podobnim več ne bom imel opravka. Bedni mimoidoči so, če se ne motim, gledali mene. Glasno sem rignil, drobovina je bržčas začela obdelovati tolikanj zaželeno vodo, in se vrnil v stanovanje. Vse je bilo v redu. Ne da bi vedel točno kdaj, sem se prepustil spokojnemu trpljenju neuslišane, nesrečne ljubezni. Listič s tisto z ljubeznijo in barvicami okrašeno telefonsko številko je bil pomečkan in prepojen z znojem, komajda še čitljiv. V obliki kroglice sem ga zagnal skozi okno. Splaknil sem si oči, oskrbel poglavitne rane in ustavil nekatere krvavitve. Vedel sem, da v mojem sicer betežnem spominu tisti kot vetrc mimobežni poljub nikoli ne bo zbledel niti za odtenek. Tudi nesrečno številko sem si zapomnil, kaj hočemo. Par minut sem sedel in čustvoval. Zdelo se mi je, da kak dan še ne bom v formi za poležavanje. Malo sem okleval, dokaj sem okleval, potem pa segel po telefonu in poklical svojo znanko. Tisto, ki se ima za mojo prijateljico. Povabil sem jo v nočni lokal.
Prekrižala je nogi in me porogljivo pogledala. Ko je obrnila glavo proti oknu, ki je skozenj lila sončna svetloba in ki sem ga prav vsled tega obiska korenito obdelal s sredstvi za čiščenje steklovine, ko je obrnila glavo, je iz njenih čudnih las prispel vonj po dehteči kopeli. Tako je, bravec, bila je to prav tista gospodična, o kateri večkrat govorim in ki je tako usodno zaznamovala moje nesrečno življenje. Ne rečem, da so mi bili njeni lasje všeč; še vse kaj drugega bi se našlo, kar mi ni godilo. Ampak vsak vrabec ve, da se ljubezen ne ozira na dober okus. Še prav posebno mi je bila odveč njena najpomembnejša in najbolj krčevita dejavnost, bila je namreč pisateljica; postranska stvar pri tem je, da pri tozadevnem početju ni uporabljala kakega svetovnega jezika, ampak prav nasprotno. V tem nasprotnem jeziku sva se v glavnem tudi sporazumevala. Kar pa ne pomeni, da sva se razumela.
Njenih pisateljskih izdelkov nisem nikoli prebiral in jih tudi ne bom. Še manj so me vznemirjala njena švohotna dokazovanja, zakaj "dobro literaturo pišejo pretežno ženske" in da je "socialni odpor proti pisateljici odpor proti označevalcu"; konec koncev je pred kratkim diplomirala. Sama je prebirala, kot je bilo moč razbrati iz njenega trobezljanja, itak skoraj izključno izdelke nedvomnih, slej ko prej dlakavih možakov. Jaz se s tem nisem ukvarjal, saj sem bil že več let zaljubljen vanjo in se seveda v svoji bolečini nisem ukvarjal z ničemer.
Kako sem jo zvabil na obisk, ni važno. Tudi žalostna podoba najinega pomenkovanja ni potrebna, saj je v značilni pisateljski maniri govorila o vsem mogočem, pri čemer se je držala značilnega pisateljskega nivoja. Med vsem tem sem, kot sem to videl v filmih, pozehoval in si mestoma pilil nohte na nogah. Dolgo je trpelo, ampak slednjič je izrazila voljo do odhoda. Revica ni poznala moje odločitve, da se tokrat nikakor ne bova razšla brez predhodnega spolnega občevanja. Za prazen ništrc pa res nisem več želel prestajati njenih napornih obiskov.
Ker ne maram nasilja, če le-to ni nujno potrebno, sem jo vljudno povabil v postelj. Kaj bi pravil. Ona se je smejala, misleč da se šalim. Čeprav je vedela, da jo ljubim, mi je pripisovala sproščeno šaljivost. Bala se me ni, četudi sem stal prav za njenim hrbtom in šaril po omari. V omari sem imel namreč stekleničko, na steklenički pa etiketo z ličnim napisom: CHCl3! Stari, dobri znanec, kljub muhasti naravi nepogrešljiv in dobrohotno očarljiv. Nič drugače kot v kriminalkah sem ji dobro prepojeno gazo pritisnil na dihala, se pravi na obraz. Malo je migoritila, a učinek se ni pustil dolgo čakati. Z nekaj levkoplasta sem gazo ustrezno fiksiral in si s tem omogočil fleksibilno, sprotni potrebi sledeče dovajanje tvarine. Mlahavo telo sem odnesel na posteljo.
Dolgo sem jo z veseljem motril, predano mi na milost in zlasti nemilost. Nič nimam za razlagati o tem, kako da takšna početja, ko jih končno prenesemo iz fantazije v "stvarnost", izgubijo mik in postanejo morda celo neprijetna. Ma kaki. Bil sem blažen, nebeško zadovoljen, ko sem jo ogledoval in po malem, narahlo otipaval. Nič se mi ni mudilo. Bil sem tako prevzet, da me spolnost ni posebno mikala. Kar seveda nikoli ni razlog, da bi se mož (man) spolnosti odpovedal. S slačenjem nisem imel težav, saj sem bil sproščen, umirjen in potrpežljiv. Za vsako njenih cunjic sem si vzel čas. Ker pa se, kot je znano, vsak hec enkrat konča, sem imel sčasoma žensko telo povsem golo na pultu. Ko je jelo nekaj migotati in stokati, sem mu priskrbel nov odmerek pomirjujočega kloroforma. Nato sem razodel tudi sebe. Počasnost mi je nudila užitek. Dolgo sem raziskoval njeno telo. Erekcija še vedno ni bila bogve kaj, sem se kritično precenil, ampak marsikdo bi bil srečen in zadovoljen s pol slabšo. Koitusa ne bom popisoval, saj je vsakdo, ki se ne izmika življenju, že kdaj pokavsal spečo, nezavestno ali pa mrtvo babo. Moja ni bila slaba, saj je bila še kar topla in voljna. Poljubil sem jo na ustnice, prvič in zadnjič (v življenju). Ob finalnem izbruhu sem srčno upal, da ni "zaščitena" in da je njena ciklična mašinerija v pravi formi. No, za konec naj priznam, da sem postopek še nekajkrat ponovil, z različnimi merami strastnosti.
Ko se je jela prebujati, sem slutil težave. Saj veste, napade, izbruhe in škandale. Pa sem se uštel. Svoj položaj je dokaj kmalu pravilno ocenila. Kaj bi ga ne. Pa ni niti tačic vkup potegnila. Še zaspani očesci sta se ji zalesketali v mladi ljubezni. "Tvoja sem", je dihnila, "ljubim te, kot nisem vedela, da je mogoče." In še: "Vzemi me, preljubi, odnesi me na konec sveta, v pekel ali nebesa," "srce ti dam, da si morebitno glad potešiš" in "moški so boljši pisatelji, pri moji duši!"
No, pripoved se bliža koncu. Niti prijazno niti zlobno sem ji podal oziroma zalučal njena oblačila, prej raztrosena po sobi. Z občutkom sem ji pojasnil, da, kar se mene tiče, zanosna seksualija nikakor ne pomeni, da bi se naj iz tega izcimilo še "kaj več", da je bilo še kar luštno in da se bova sedaj pač razšla, saj sva odrasla in zrela človeka. Bridko je jokala, ko se je pobirala iz stanovanja. Ni me presenetilo in še manj vznemirilo, ko so čez nekaj dni na moj naslov začela prihajati zaljubljena pisma. Kar se estetske moči tiče, so bila bolj tako tako.
Ampak vrnimo se v čas njenega odhoda. Z zaprašene police sem vzel eno njenih knjig in se zavalil v fotelj. Nisem dolgo vztrajal. Ostal sem pri ogledu platnic. Malo sem poskusil še z avtorjem, ki je bil za življenja znan po možatosti. Potem sem se skobacal v kopalnico in z vročo prho odstranil vonj po ženski. Treba si je bilo obleči kaj ležernega in se odpraviti v svet. Najti kakšno žensko, ji pokloniti ljubezen.
Je že tako, da se je nekako primerilo, da sem se za par tednov preselil k svoji lepi opici. Konec koncev je bila kar sprejemljiva, ma lahko bi slutil (in, pravzaprav, tudi sem), da so tovrstne gospodične pač očarljive kot občasne obiskovalke, spremljevalke in ljubice, hudič pa nastopi, ko si eno njih izvoliš za nekakšno zakonsko družico.
Bil sem mlad in vihrav, pogosto sem se premikal (največkrat brez razvidnega razloga), po poklicu pa sem bil pisec. Še vedno bolje od norega Čeha, ki sem ga bil svojčas po nesreči spoznal in ki je tudi v poročnem listu rubriko "poklic" izpolnil in izpopolnil z definicijo mislec. (Po obredu se je vrnil v blaznico, ampak s to zgodbo se mi res ne ljubi ukvarjat.)
Moj namen je pač bil ležerno "ustvarjati" kratke zgodbice, piti pivo in opazovati svojo jato buldogov, ki so se prešerno poigravali po razsežnem vrtu.
Začelo se je v redu. K ženski sem prispel zvečer, mojo kramo je razporedila po omarah, buldoge pa po vrtu. Poslastila sva se s pršutom in pivom, beseda je dala besedo, pivo je dalo prvovrstno zmedo, komajda sem se še zmogel proti jutru preseliti s klopce pod hrastom v posteljo, vzeti ženskino tačko v naročje in zacumati kot merjasec.
Jutro je prineslo muco v glavi, poscane buldoge na travi in srepe poglede dotične ženske, katera je bila utrujena in na robu ž. zloma. Zajtrk sem si lahko samo narisal in ker sem bil primerno mačkast, sem to tudi storil. Po daljših pogajanjih in čakanju sem dobil kahvico, ki pa je moja ženska že prislovično ni bila zmožna kvalitetno preparirati. Nato sem se kanil lotiti svojega posla, to se reče pisateljevanja.
Ker sem vedno in po svoje tudi načelno par korakov za duhom časa in sploh večino duhov, mi ni bilo dano imeti kakšnega priročnega strojčka za pisateljevanje, temveč sem iz dvosedežnika v hladno pisateljsko sobo pritovoril nemaren, star in svinjski računalnik, pa seveda cel roj kablov, tipkovnic, velik črn&bel monitor in še nekaj klumpa. Tečna baba kot da je samo čakala.
Pot na mizo je bila za računalnik zaprta. Z mnogimi preprekami. Povedano mi je bilo, da je miza pač macesnova. Se pravi, izdelana iz macesnovine. Na moč občutljiva. Potrpežljivo sem ženski razkazoval štiri gumijaste tačke na strojčkovi spodnji plati; Bob ob steno. Tudi prt ni zadostoval, pa itak sovražim mize s prtom, po katerem se jame zbirati pepel, prah in razni fleki od flomastrov. Ženska je poskrbela, da sva na mizo naplastila DVA debela, volnena etc. prta in tudi moj predlog v zvezi s slojem vate med njima je povsem resno premislila. Potem sem smel previdno razmestiti svoje naprave in se lotiti ustvarjanja.
V glavnem je pisateljevanje v redu poklic, saj ni treba delati. Naložiš to in ono in vmes piješ pivo. Unionsko pivo, v čast deželi, katere ime je proslavilo. Buldogi so poležavali, nekateri zunaj na soncu, drugi spet so izbrali hlad obstoječih soban. Kanil sem ustvariti standardno ljubezensko zgodbo, vzel sem tipke v roke, poskusil to in ono, pa nič. Žensko je resda pestila migrena in je bila še prav posebno sitna. Z nekakšno revijo v naročju je poležavala na kavču nasproti mene, kot bi v hiši ne bilo drugega ležišča. Z očmi izkušene, zlobne sove je skozi elegantna očala škilila proti meni, pretvarjajoč se, da bere, in stražila svoje prte. Ničesar ni rekla, pa tudi prezrla ne. Pri vsakem pepelčku, ki je odplapolal mimo pepelnika, pri vsakem krogcu, ki ga je izrisala vlaga hladnega vrčka, me je stisnilo v želodcu in zaskekelo v hrbtenici, kot bi bil pravkar ubil mamo in pofukal očeta. Vztrajno sem se osredotočal na svojo zgodbico, ampak le-te ni in ni hotelo biti; natančno pa sem vedel, da sem v zadnji uri izpil 1.5 piva in pokadil 3 cigarete. Tudi ženska je vedela. Natančno. Skozi odprto okno tudi ni mogla prezreti enega buldogov, ki je v vzorno negovano gredico zakopaval kost, medtem ko so nekateri drugi "vražiči" blatni in slinavi izdelovali tačke po belem tepihu dnevne sobe. O buldogih, tačkah in ženskah se mi ni zdelo vredno pisariti, stare tečke pa tudi nisem mogel nagnati iz njene lastne sobe. Torej sem se vse češče odpravljal na vrt, na čikpavze. Tam sem se poigraval z buldogi, tudi sam tacal po trati in si privoščljivo predstavljal nemočni bes ženske, ki (najbrž) ni znala priklicati sicer malovrednega teksta na ekran, na kontrolo.
Takole smo se dajali cele dni. Zgodba je po malem rasla, ma že na prvi pogled je bila kilavo dete. Žensko je mučil firbec, vsaj upam. Zasačiti je nisem uspel. Buldogi so za vselej odgnali poštarja in (tudi za vselej) snedli sosedovega mačkonarja. Po vrtu so razvili kompleksen sistem jarkov, rovov in vrtač. Babše se je s krpami in vakuumskimi napravami plazilo pod mojo mizo in lovilo pepelčke. Poudarjalo je, kako da so stene in slike in sploh porjaveli od večne zadimljenosti. Ko je s tepiha odstranjevalo tiste tačke, je poudarjeno jamralo, stokalo in zdihovalo. Zgodbi sem sproti spreminjal naslov; Mater je zatajil, Sirota iz Lowooda, Slaba zgodba, Zelo slaba zgodba, Drek ... Jasno je postalo, da bi se bil moral preseliti h kaki prostodušni mladi kurbici, ampak za to sem bil prekomot. Sicer pa tudi v idiličnem podhribovskem okolju ženskine hiše postrežba ni bila najboljša. Prehrana je bila vsekakor neredna, še najbolj ziher je bilo, če sem sam kaj spražil ali pa naročil pico. Tudi buldogi so se nekaj zarotili proti meni, saj so nenadoma in vsi naenkrat začeli zavračati sicer običajne brikete. Baba je v nekaterih sobah dvignila parket, vse v vztrajnem iskanju morebitnih pepelčkov med deščicami. Več kot le enkrat sem jo slišal romplati po strehi, ko je loščila cegeljčke. Kakih 200krat je omenila in podčrtala, da v taki svinjariji ne more več živeti. Kadar je bila sitna, je pohajkovala po hiši z gasmasko in kirurškimi rokavicami, na noge si je nataknila dereze. Prazne pivske steklenice sem v diru nosil na svoje mesto, v gajbo v kleti. Po vsakem tuširanju sem loščil in glancal ploščice v kopalnici, da so mi bila kolena vsa rdeča in oguljena. Buldogi so prav kmalu nasrkali, po cele dni so bili zaklenjeni v pesjakih, sam pa sem od večera do jutra krožil med njimi z bikovko, da ne bi lajali. Ženski sem nabavil zapestnico za miljon $, pa je samo tečno pihnila skozi nos in jo zalučala v WC. In tako naprej.
Shujšal sem za 27 kg. Zgodba je bila dolga pol strani. Izgotovljen je bil samo uvodni opis pokrajine, najbolj dolgočasen na svetu. Tudi opisi pokrajine so del umetniškega ustvarjanja, sem si rekel, dasiravno jih nihče ne mara. Opisal sem svetlobo v avgustu, ker je bil pač avgust, meni pa si ni uspelo ničesar zmisliti. Potem so bili tu eni oblački in ciprese itd. V obupu sem se ženski zlagal, da nameravam opustiti kajenje in pivo ter se lotiti tenisa, pa me ni hotela slišati. Ležala je na kavču in škilila proti meni. Roke so se mi tresle in pred očmi mi je migotalo. Buldogi so sedeli pošlihtani, v ravni vrsti sredi vrta; kdor je želel lulat, je najprej trikrat premislil, potem pa diskretno dvignil desno taco in sklonil bučo; tedaj je ženska pristopila, mu nataknila zanko in nagobčnik, pa hajdi, marš poleg v bližnji gozdiček. Buldogi so trepetali kot šibe na vodah in so v glavnem sploh nehali lulat. Namesto briketov so dobivali šoder in drva.
Tako ni več moglo biti; še malo sem prebiral tisto zgodbo, pa ruknil Clear All. Pogoltnil sem še zadnji požirek zadnjega pira in preplašenih nog šel k svoji ženski. Zrla je v žurnal in se pretvarjala, da me ni. Tudi sam sem za hip posumil, da je temu tako. Zajel sem sapo in z zadrgnjenim glasom pojamral to in ono. Da mi je od srca žal, da s svojim truplom zasedam kos prostora; da jo ljubim in da mi kar ne gre iz glave spomin na čase, ko sva bila srečna in vesela in sva se tu in tam tudi sončila; da se bom zresnil in popravil in se včlanil v šolo za inženirje; da bom opravil šoferski izpit in za vselej nehal lomastiti s supergami po stanovanju; da bom opustil alkohol, heroin in nikotin in da bom redno vozil buldoge na sprehod; da ne bom pogledoval njene mlajše sestre, ki se je tu in tam pomanjkljivo oblečena podila po hiši; da bom vedno in vselej na sleherno mizo naladal najmanj po tri do štiri prte; da bi rad za vsako ceno ponovno vzpostavil prijateljske odnose; itd.
"Idiot," je rekla ženska po krajšem premisleku. "Mar so mi tvoje poklicne ambicije, tvoj heroin in tvoji buldogi." Gledala me je pomilovalno. Šele tedaj sem opazil, da je oblečena samo v pas za nogavice. "Zaradi mene si lahko tudi pisatelj, ali pa dimnikar. Misliš, da tam proti jutru ne slišim, ko nekaj fantaziraš in zraven maltretiraš grčavega penisa, da se vse trese?" Naveličano je vstala in se napotila proti vratom. "Kreten," je še rekla, "mar je mogoče, da sploh nisi opazil, da me že več kot dva meseca nisi nategnil?"
***
Ljuba Ženska!
Tu klečim pred teboj v solzah, odkritega srca in z dušo na dlani! Srca velikosti jeter in duše obsega kozmosa! In obljubljam!
Potrpi za hipec, ljuba Ženska! Naj se vendar malo uredim. Samo po pivo še skočim v bližnjo trgovinico; samo enega še pokadim; samo kužke še lulat peljem; pa pod tuš skočim; samo tale članek še preberem, dva odstavka; samo tale sendvič še pripravim, samo poročila še pomotrim; samo malo naj se še zberem; in potem, ljubica moja, te nategnem, da se bodo nebesa podrla!
Pub je bil presenetljivo podoben angleškim in prenekatera pinta bitterja je smuknila niz moj obširni golt, popredno sem se odločil, vrniti se v hotel. Z najemniško kripo sem se podil malo po levi, malo pa tudi po desni, iz radia je bobnela simfonična glasba. Ropotija je obvladala samo dolge luči, ergo so se nasprotniški avtomobilisti močno in očitno hudovali.
Ravno sem še ujel zadnji čas za večerjo. Moja ženska se je že pred časom vrnila s svojih sestankov in opravkov, pa me je vsled lakote nekam nejevoljna čakala v sobi. Odela se je bila v najlepša oblačila. Godrnjaje sem si nadel bele superge, z namenom pač, biti edini gost-jedec v supergah. Cravate itak nisem imel nobene pri sebi. Hajdi v lift pa v Dionizovo dvorano.
Tenkju, tenkju, so jamrali kelnerji, ko so polnili moj vedno prazen kozarec, tenkju, ko so menjali pepelnike, tenkju, ko so prinašali ali odnašali krožnike, tenkju, ko je bilo treba podpisat hinavski račun. Malce nesramno sem se jim nasmihal in sikal tenkju, tenkju, tenkju. Ma moja pozornost je že ves čas v glavnem veljala bodri popevkarici.
Bodra popevkarica je popevala jazzy evergrine, imela je ugoden, morda za kanec preveč jasen glas in primeren posluh, tako da njena zmerna zdolgočasenost ni motila. Vsaj glsbenega pišmeuha mojega kova ne. Oziral sem se zlasti po njenih dolgih tačkah, ravno prav (zelo) razgaljenih, prav primerno zaokroženih in polteno oblikovanih, jedrih in vitkih hkrati, nekaj drugačnih, kot jih imajo gospodične, ki jih vljudno imenujemo manekenke, pa spet ne preveč drugačnih, če razumete. (Saj vem, saj vem, vse prerad težim s tovrstnimi orisi.) Bogec je skratka imel dober dan in dobro erekcijo, ko je to kreiral. Domnevam. Med popevanjem je prav prijetno poplesovala in poskakovala in cepetala v monumentalno podpetenih čeveljcih.
Sodeč po reklamnem plakatu se je imenovala Stephanie. Za klavirjem in ostalo mašinerijo se je mrščil njen spremljevalec in morda tudi "menedžer" pod imenom Kakos. Izpod črnih obrvi je dajal vedeti, da se mu poklic gravža, s posebnim poudarkom na gostih kakopak. In s še prav posebnim poudarkom na moji osebi, se zdi, saj mu ni ušlo moje prekomerno in neprikrito buljenje v tačke in ostale pritikline njegove ženskice. Ampak gostač ima v takih lokalih vedno prav, sem se zanašal.
Popevkarica je z globokim glasom popevala o večni ljubezni in me motrila. Že nekaj večerov sva se spogledovala; sezona ni bila primerna niti za poslovneže niti za ljubitelje vodnih športov, pa so prevladovali starikavi osebki, sestavljeni iz krčnih žil, slinavih podbradkov in skrepenelih možgan. Prav pogosto se je zgodilo, da sem bil nedvomno najlepši moški v dvorani. Moja ženska je bila že itak najlepša. Seveda pa je bil temnogledi pianist najmočnejši.
Med pesmijo o večni ljubezni so prav posebno prišle do izraza Stephanijine temne, mediteranske oči in brhko pozibavanje prožnih seskov pod polprosojno bluzico (pljuzno); obrazek se je iskril v lokalni očarljivosti in tudi poznohelenistični nos ni prida motil. Že povsem brez sprenevedanja sem ji buljil pod krilce, pianist pa je že pretirano divje razbijal po inštrumentu. Stephanie je imela tokrat svoj rjavolasi dan in kodrci so ji poplesovali po čelu. Je že tako, med popestritve programa so sodile tudi lasulje, pa se je izmenično pojavljala kot platinasta lepotica, črnokodra usodnica ali prikupna brinetka. Morda je pretentala katerega senilnežev da je verjel, da nastopajo tri različne primadone, ampak jaz sem vedno stavil bolj na noge in me še nobena lasulja ni "za nos potegnila".
Večer se je končal brez izgredov; moja ženska me je precej posmehljivo švrkala z očmi. Ob odhodu sem pokasiral zelo dvoumen pogled popevkarice, moja ženska pa nagelj. Pred spanjem sva se kakih dvakrat, trikrat ljubčkala, s čimer sva jutranje ekshibicije zaokrožila v častivredno število, ki je prav pošteno prekašalo najine povprečne dosežke iz domovine. Otok ljubezni pač.
Tako še nekaj dni ... Sunce i mure, spolnost, tenkju-tenkju, požrtije, pretegovanje in, kakopak, spogledovanje. Saj ne, da bi kazalo Stephanie v čimerkoli primerjati z mojo žensko, v smislu trajne zamenjave na primer, ma bila je druga ženska in bila je spogledljiva. Pianist je bil iz dneva v dan bolj črn in hud in marsikdo izmed množice nepoučenih ga je imel za zamorca. Saj je itak posnemal jazz. Moji ženski je bilo dolgčas, pa me je priganjala s plavarjenjem, potapljanjem, tenisom (zvil roko), kvihtanjem, tekanjem (močno zvil nogo) pa še čim, in s seveda že omenjeno pretirano spolnostjo. Precej sem tarnal in še bolj šepal, zato pa sem se po drugi strani nehote okrepil, poredil in porjavel. Nabodalo je delovalo kot prerojeno, skorajda bi si upal trditi, da je tudi nekoliko (še bolj) zraslo.
***
Življenje je torej teklo po ustaljenih tirnicah, prekladali smo se tam okoli in bili sebi, drug drugemu in bogu v nadlego.
Kvečjemu bežno dolgočasili se me sprva klici tipa z Jutrovega, s katerim je moja ženska navezovala poslovne stike ter napeljevala sodelovanje, kupčije in sploh mahinacije. Mar mi je bilo. Tipa sem si predstavljal kot nekakšnega šejka in, kaj vem, morda je to tudi bil. Nekajkrat so me njegovi pozivi našli samega v hotelski sobi, morebiti celo v pisarni, kjer sem cuzal KEO pivo in se igral z računalnikom. Čukcu je bilo ime Abdulah; v njemu lastni zamorski angleščini sem sprejel sporočilo, si kaj zabeležil (ali pa tudi ne), dodal malo tenkju, tenkju in se vrnil h kontemplaciji.
Prav kmalu se je pripetilo, da sta gospod šejk in moja ženska zares odkrila nekakšne skupne interese. Telefon tu, večerja tam, beseda je dala besedo. Kaj vem. Jaz na obroke z njim nisem hodil, sem raje gledal televizor. Pa se ti znenada pojavi krasna priložnost za dober posel, tam nekje v nekakšni "sveti" deželi, to se reče med šejki, kamelami in puščavami. Moja ženska je dolgo in veselo vrtela ptt slušalko, pa mi nato suhoparno dala vedeti, da je nekaj časa ne bo. Da gresta z Abdulahom v tisto deželo, da se obetajo slastni profiti in sploh.
Jezus K., sem si rekel, tu nekaj ne štima. Moja ženska se je še vselej posvetovala z mano pred takimi odločitvami. Tudi če me niso zanimale. Še zlasti pa me je kot poznavalka moje šibke narave in ljubiteljskih nagnjenj napram ženski tvarini praviloma povabila in zvlekla s seboj. "Parbleu!" sem se zaskrbljeno pridušil, "la femme, ah! la femme!" Predstavljal sem si svojo zakonito žensko okobal na kameli, z v rjuho zavitim debeluhom z mesnatimi ustnicami, črnimi brki in prtom na glavi. Rekel nisem nobene, bil pa sem ogorčen in upravičeno užaljen. Med večerjo sem non stop buljil v Stephanie oz. njene noge, sicer pa sem kuhal t. i. "mulo".
Spal sem slabo in prekleti šejk je že zjutraj začel brneti s telefonom. Z najbolj mračnjaško grimaso, kar jih zmorem, sem motril žensko pri pakiranju. Vzela je tudi tabletke, mi ni ušlo, ampak pri tem ji nisem imel kaj oporekati. Lahko bi jo kvečjemu pretepel. Že so prihrumeli lakaji in se otovorili s številnimi kovčki (nekam pretirano za par dni se mi je zdelo) in moja ženska je bila v svojem najkrajšem krilcu. (Kurba.) Nekako proti svoji volji, časti in ponosu sem jo (v pižami in najbolj črnih očalih) pospremil doli.
Abdulah ni bil nikakršen debelinko in tudi v rjuho ni bil oblečen. Imel je lepša očala kot jaz, nekajkrat daljši avto in tisti kretenski nasmešek, ki se mu bedno ženščevje ne more in noče upirati. Z mojo žensko sta se pozdravila kot stara prijatelja in se cmoknila na lička. Sam sem mu močno površno pomolil roko in ga le za hip od strani (in, žal, precej od spodaj) pogledal, zinil pa sem samo tenkju. Pričakoval sem, da bo rekel nekaj takega kot ju mast bi de hazbent, pa ni rekel sploh nič, še tega ne, da ga veseli. Kaj hočemo, koga pa bi. En dva tri je šofer zakurblal in limuzina je odplapolala tja nekam proti pristanišču, beli ladji itd. Moja ženska mi je samo nekaj pomahljala. Gledal sem za njimi, izvoščki in lakaji pa so gledali v glavnem mene, si mislili svoje in za njihovimi tenkju tenkju vzkliki so se skrivale nelepe predstave.
Tudi mene so jele liki grom obsedati skrajno ostudne predstave. V sobi sem si privoščil lokalnega šampanjca po oderuški ceni, nato pa se odpravil v svoj pub.
V pubu mi je šlo na jok. K sreči je bil še zaprt. Mladikavi najemnik lokala je letal naokoli z bormašino, tu in tam je poniknil v klet, kjer je ponoči obratoval disko. Gnafkis, radoživi lastnik tega in še marsikaterega okoliškega lokala, mi je prinesel guinessa in se lotil ležernega paberkovanja, pa sem mu hitro dal vedeti, da hočem imeti MIR. Običajno sem sicer moža kar dobro prenašal, bil je pač nekakšen ljubiteljski slikar, svetovni popotnik, samozvani modrec in lenobni kapitalist. Jaz bi za to porabil kakih deset življenj. Starega moja tečnoba ni užalila, s poznavalsko gesto je pomrmral aj si, ders samtink rong in se presedel k nekakšni mrhici, najbrž točajki. Sam pa sem s širokim zamahom jemal pivo in vino, a gnusobnih predstav iz srca nisem uspel pregnati.
Naslednjega dne sem se valjal po postelji. Nadležno osebje je trkarilo, pa sem izvesil tisti do not disturb pildek. Naslednjega dne me je poklicala moja ženska, od kod, sem pozabil, imela je čuden glas (tako se mi je kajpada vsaj zdelo), "zelo se ji je mudilo", močno je "obžalovala", da se bo "stvar malo zavlekla" in da "ne ve", kdaj se ima vrniti in da bo "še poklicala". Slušalko sem odložil korenito, da so delci plastike frčali po sobi. Potem sem ugotovil, da se bliža čas večerje, se stuširal, nadišavil in opicanil ter se odpravil v ustrezno restavracijo.
Tokrat sem imel prelepega metuljčka in prelepe črevlje, pa tudi najbolj črna očala, ki so skrivala očesi, pordeli od joka za izdano ljubeznijo. Takoj sem naročil velik, strašen aperitiv in veliko buteljko in niti enkrat nisem zinil tenkju. Sedel sem tik pod odrom in Stephanie se ni pustila čakati.
Za živila se nisem zmenil, lakaji so jih občasno prinašali in spet odnašali. Več dela so imeli z buteljkami. Sprva sem zastonj buljil v svojo glasbenico, čeprav je, zdi se, ta večer še prav posebno doživeto interpretirala ljubezenske popevke. Odeta je bila v svojo najdaljšo, zlato pričesko in najkrajše krilce. Meni pa je bilo tako hudo, hudo pri srcu in v želodcu in, če kdo hoče, pri duši. Vendar sem stavil na vino otoka ljubezni in nisem se zmotil. Po svoje.
Sčasoma me je poplesujoče telesce pred menoj spet pritegnilo in nato tudi očaralo. Kot prvi se je prikradel vame spokojni mir, nato pa se je iz njega začela razraščati stara dobra pohota. Ni minila urica, ko sem bil v Stephanie spet enkrat zaljubljen.
***
Gnusobno jutro, ko se zbudiš poškodovane zavesti, težke glave in krhkega živčevja, z žensko, ki ti nekako ni več všeč. Saj se razumemo, takale ženska je zjutraj skrokana, grdikasta, podpluta in bodljikasta, kaj bi pravil. Prave muke so se pričele, ko me je z znatnim zadahom poljubila (na gobček) in me z zaspanim glasom v pomanjkljivi angleščini vprašala, mar jo res ljubim itd. Umaknil sem se v kopalnico in medtem mrmral nekaj o tem, kako da se ne počutim kdove kako dobro.
Prha ni kaj prida zalegla. Nadel sem si sveža oblačila. Ob mislih na mojo žensko in šejke sem bruhal in jokal, potem pa le nekako zamahnil z roko. Soba je bila premaknjena s tečajev, Stephanijine cunjice sva iskala in zbirala vsepovsod, po balkonu, pod posteljo, na lestencu itd. Sicer pa so itak bile v glavnem raztrgane, razgrizene, krvave in sploh lepljive, skratka neuporabne. Postelja je stala nekam postrani sredi sobe, dva metra od stene, noge polomljene, parket uničen. Ej, stari ljubimec, sem se potrepljal po ramenu, če je to bil labodji spev, je bil dober.
Iz zadreg s Stephanie so me odrešili lakaji, ki so histerično pribezljali in čvekotarili drug čez drugega. Mister Kakos si je, kot sva sčasoma razbrala, storil zlo. Posekal si je bil ožilje, ali kaj, morda celo limfni sistem, in je bila vsa soba krvava, Kakos pa v bolnišnici in v slabem stanju. Stephanie je vreščala in naricala in na pol gola zbezljala iz sobe.
***
Poklical sem neko rezidenco na Jutrovem in dobil neuko služinčad. Tudi prav. Zbral nekaj najnujnejšega v kovčeg, pomahal, se odjavil. Tenkju! Hotelir me je povabil, naj pridem znova. Mrbit, sem podvoumil. Spokal sem se v avtomobilček.
***
Dan sem prebil na parkirišču nad silnim morjem. Niti slučajno nisem premišljeval o svoji usodi, o pomenu življenja, o ontološkem dokazu ali o svoji ženski. Sem pa precej kadil.
Ko se je jel spuščati mraz, mi je zmanjkalo cigaret. Zapustil sem samohodca. Pod mano je bil Afroditin zaliv. Južni veter je šel do kosti. Huje od igre mačke z mišjo, sem fantaziral, igra mačke z mačko. Ej, Afrodita, sem rekel, mrha mrhasta. Valovi so se razprostirali do konca vidika. Lagodnega koraka sem se spustil do morja.
Prišel je nov dan. Kot nesrečna, javkajoča klada sem se predeval po postelji. Saj sem tudi bil nesrečna, javkajoča klada. Bela svetloba je že dolgo samopašno prodirala skozi pomanjkljivo zagrnjena okna. Iz minute v minuto mi je postajalo vse bolj slabo. Ob predstavi, da bi vstal, sem skoraj bruhal. Po drugi plati nazaj zaspati ni bilo več mogoče. Naj sem se zavesti o tem še tako izogibal, in zelo sem se izogibal, me je v sosednji kamri vneto pričakovala "zvesta žival", ki jo je tiščalo lulat, kakat in nadlegovat okolico. Zavlačeval sem stanja polzavesti in si predstavljal eksplozije, rafale in kar je še takega. Kar tako, ne da bi vse skupaj podprl s fabulo. Moji duši bi se očitno na vso moč prilegel en tak težkokalibrski avtomat, ki se oglaša s počasnim, globokim laježem in kosi vse po vrsti. Ugibal sem, koliko je še normalno, če za lahko noč ali pa dobro jutro v domišljiji rušiš utrdbe, sestreljuješ nadzvočna letala in v družbi z vogonskimi poveljniki teroriziraš cele civilizacije. Žal sem bil vse bolj očitno buden, sorazmerno s temi procesi se mi je slabšalo počutje. Nekajkrat sem precej glasno pojamral in postokal. Telo je sporočalo, da imam (imava) strašanskega mačka, megamačkonarja. Dejstvo, da za to ni bilo kakega pravega vzroka, saj dan poprej še jedel nisem, kaj šele pil, zadeve seveda ni moglo spremeniti. Izstrelil sem še nekaj vodljivih raket. Naj kdo ne govoriči, kot se sicer dogaja, da je moje življenje prijetno in lahko, saj sem za to, da sem vstal, s titanskim naporom izcuzal iz skritih zalog prav poslednje ostanke volje; marsikateremu rešitelju planeta se je bilo, kolikor je pač meni o tem znanega, potrebno precej manj potruditi, glede na zmožnosti pač.
Moralo je biti okrog poldneva, sem negotovo ocenil ob prihodu v sobo, ki jo iz lenobne površnosti še vedno imenujem za dnevno. Zvesta žival mi ni prizanesla s svojimi rituali, se pravi indijanskim plesom in hrepenečimi, zvestimi pogledi. Ni hotela opaziti mojih mrzlih pogledov in sršečih obrvi. Kot večino nadležnih stvari, navad in bolezni sem tudi žival podedoval po eni ženski, ki se je za večno priselila k meni in po tednu ali dveh izginila neznanokam, z neznanokaterim tipom. V skladu z razpoloženjem sem si za zajtrk serviral en tavor in eno pivo, še malo preklinjal in se odpravil na "sprehod". Žival me je besno vlekla sem in tja, jaz pa njo. Ljudje so naju gledali postrani, midva pa njih že prav sprevrnjeno.
To je bil moj dan za cestnoprometne predpise. Sva se povzpela po cesti, ki vodi na lokalni grič. Tam so znaki, ki odločno prepovedujejo vožnjo motorjem, kolesom in avtošoli. Tam je bil tudi samovšečni upokojenec s svojo ponižno, upokojeno ženico, tovarišico ali kaj že. Pameten tip s šalom, plaščem in baretko, suveren in debeloglas, čeprav je še komaj hodil. Proti svoji volji sem ga slišal, kako je družici tolmačil to in ono. Namreč znake, ki da motoriste, kolesarje in avtošolarje izrecno opozarjajo, da je dotična cesta namenjena prav ali vsaj predvsem njim. Opisal je tudi, kakšni bi izgledali znaki, ki bi hoteli prevažanje tovrstnim gibalom prepovedati. Večjih neumnosti že dolgo nisem slišal, saj se držim bolj, kot se reče, sam zase. Ženica, v kateri je očitno, videzu navkljub, še migotala iskrica razuma, je nekaj plaho ugovarjala, ma s suverenim ogorčenjem Posestnika Resnice jo je starec jadrno prekinil. Zavil sem s ceste na travnik in odsopihal v hrib, pa se tako izognil nadaljnji diskusiji.
Vremenske razmere so bile takšne, da kiosk vrh griča ni obratoval. Zbogom, kahvica, sem pomrmral, zbogom, sladoled, bi pomrmrala zvesta žival, če bi ne bila tako neumna in nevedna. Posedel sem na blatni klopci, tudi sam sem bil blaten, in zanetil smotko. Ura je bila takšna, da drugih živali in drugih blatnih kadilcev ni bilo videti. Igral sem se z dežnikom, ki se pri tem ni pokvaril. Hvala. S seboj sem ga imel, da ne bi deževalo. Ta oblika praznoverja me v tistih časih ni motila, sicer se ne bi odločil zanjo. Ali pa me ravno je motila, pustimo to. Pljunil sem v blato in nekolikanj izzivalno motril težke deževne oblake, razpasene po vsem nebesju. Žival se je igrala z nekakšnim svinjskim artefaktom, jaz pa se nisem uspel znebiti spomina na starega idiota, ki je tako cenil svojo vedečnost, da so me asociacije nujno odnesle nekaj mesecev po času nazaj in na taisto prizorišče se selimo, dragi bravec, hočeš nočeš sedaj tudi mi.
To bo skrajno zoprno čtivce, vem. Dolgo sem se izogibal temu početju, ampak zdaj hočem s tem opraviti enkrat za vselej. Da bi moja potlačena in zatlačena jeza ne izbruhnila v še hujši obliki, ko bi se ravno sredi mesta igračkal s kakim minometom, na primer.
Prikolovratim ti tako, vračajoč se v svoj apartma, do bližnjega križišča, ki mi je že pred tem nekajkrat postreglo s čudaštvi. Zakaj, na primer, sta me tista dva policaja, sredi dneva in množice firbcev, dostojno oblečenega in neopazno mimoidočega, nujno morala ustaviti in brez vsakega pojasnila legitimirati? Zakaj? In zakaj se mi ni ljubilo sklicevati se na državljanske pravice, saj sem tudi jaz državljan, zakaj nisem vsaj poskusil terjati argumentov, ampak brez besed poiskal člansko izkaznico, jo predočil in brez besed odkoračil dalje; eh. Odšel sem do signalne naprave, čakat zeleno luč.
Že leta, desetletja jih opazujem. Brezdelne postopače, ki se jim še nikoli ni nikamor mudilo, razen morda, če je kdo zastonj delil pivo, pa dijake, ki se prav počasi vlečejo proti domu (prekletstvo mojega stanovanja je, da so ga posadili v sam epicenter srednjih šol, dijaških domov, športniških in kulturniških objektov ter zaporov za nedoletnike), pa komajda še gibljive starčke z vrečkami in punklji (tudi glavna mestna tržnica s pripadajočimi branjevkami se razprostira v neposredni bližini). Vsem tem in tudi ostalim ljudem je med drugim skupna ena prav značilna razvada v zvezi s prečkanjem semaforiziranih križišč. Ne mislim običaja, korajžno prodirati po zebri, ko gori rdeča luč, to me ne moti. Še vse kaj hujšega sem videl. Osredotočil sem se na nekaj drugega: za na videz brezskrbnimi, poudarjeno brezskrbnimi čeli čakajočih na križišču se kar kreše in iskri od neizmerne koncentracije, kako ujeti trenutek, ko se mimovozečim avtomobilistom na njim in zgolj njim namenjenem semaforju, na katerega lahko torej pešaki le od strani škilijo, zasvetlika oranžna luč. S kakšnim zagonom se ti omenjeni pešci zaženejo na cestišče!, že na sredini so, ko avtom posvetli rdeča in najhitrejši so že na nasprotni strani, ko se z zeleno potrudi tudi semafor za pešce. Kot bi jih Črtomirova krdela s kamnitnimi sekirami lovila. In čim se znajdejo spet na pločniku, se po stari navadi jamejo prav megleno vleči novim dogodivščinam nasproti, na licih pa jim žari zmagoslavje in ljubezen do svojih smrtnih eksistenc. Bravo. Pragmatično in racionalistično niso brez potrebe stran metali dragocenega časa, hkrati pa so izrazili svoj individualizem s potrebnim kancem zdrave mladostne upornosti. Ne bo mene en kurčev semafor komandiral. Bravo. Pa grejo lahko za par ur v bistro posedat pa na fliperje igrat. Čestitam in pozdravljam, kot tudi mlajše mamice, ki z vozički in v njih spakiranimi mladiči križarijo čez trojne črte glavnih prometnic ob uri najhujšega prometa. Sicer pa tudi avti niso od muh, tu in tam si vzamejo svojo pravico do svoje oranžne luči v svoje roke in motorje, pa ti obvisi kaka najstnica na najbližjem kandelabru.
Tu se bližamo najhujšemu delu. Ne gre drugače. Obljubim, da bo potem zgodba bolj mirno tekla, da se ne bo nič zgodilo in da mi bo kmalu zmanjkalo tobaka.
Pridem ti torej po desni strani ceste, imenovali jo bomo kakopak cesta A, do že omenjenega križišča s cesto B. Razni ljudje na obeh straneh so nejevoljno čakali in seveda pod kotom škilili na semafor, ki naj bi ustavil avte, ki so se drevili po cesti B. Toda še na kraj pameti ali tega, kar so namesto nje pač uporabljali jim ni prišlo, da ni nujno, da se na poljubni cesti, v tem primeru cesti B, rdeča luč vozilom, ki prihajajo z (naše) desne, prižge hkrati kot tistim, ki prihajajo z leve. In v tem primeru se tudi ni. (Na tem mestu bi se lahko poobnašal bolj postmodernistično in v tekst vstavil skico prizorišča, kar bi bilo v eri računalnikov še prav posebno enostavno, vendar bomo v tem odtujenem, razosebljenem svetu, ki ga pesti kriza vrednot, ostali zavezani besedni umetnosti.) Ko so vozila, pridošla z (naše, moje) desne že obstala pred rdečim signalom, je bila vozilom z leve še povsem in legalno odprta pot, kar je tistim, ki so to želela, omogočalo zavijanje v (njihovo) levo, se pravi v smer, kamor sem bil namenjen tudi sam, kar bi bilo sicer spričo zelo gostega prometa na cesti B zelo težavno in zamudno opravilo, ki bi povzročilo hude zastoje in ohromilo promet v širšem centru mesta. Kar se mene ne tiče, ampak tako so te stvari urejene in lahko bi bilo slabše.
No, čim so človečnjaki na semaforju, ki je ustavljal promet na B z desne strani in jim, kot že rečeno, ni bil namenjen in jih ni imel kaj brigat, zaznali oranžno, so se kot zrajcani zajci pognali po prehodu. Prednjačila sta dva odločna možakarja, eden z moje in eden z nasprotne strani; skoraj sta se že srečala, ko je z leve strani po že tolikokrat in tokrat zadnjič omenjeni cesti B povsem pravilno, morda za kanec prehitro prišibal avto, ki ni imel nobene potrebe zavijati v (svojo) levo, kar bi sicer lahko v miru opravil, ni pa bil tega nikomur niti najmanj dolžan storiti, in ju skoraj zmlinčil. Komajda sta za silo odskočila in ogorčeno pogledala za njim, ko mu je po isti poti sledil še en voz, še malo hitrejša limuzina, ki je bržčas še za las ujela utriparjenje zelene luči. Pretresena možakarja sta se zatem, ko je bil "njun" prehod končno tudi zares odprt, srečala sredi ceste in si dala duška.
Vse tole morjenje cenjene publike je seveda predvsem odprto pismo omenjenima možakarjema. Če ju kdo pozna, naj ju opozori, prosim. Situacija je bila seveda čisto enostavna: avtomobila, ki sta peljala skozi zeleno luč, sta skorajda zdruzgala dva tipa, ki sta koračila skozi rdečo luč, ki pa sta bila v svoji topoumnosti prepričana, da sta imela rdečo tudi medtem že izginula šoferja. Šoferja se iz zgodbe dokončno poslavljata, še naprej tako, fanta, pešca pa smo zapustili sredi ceste. Nekoliko sem upočasnil korak in ju v nejeveri opazoval.
Resnično besna sta bila. To je bil triumf boga besa. In pravičnega ogorčenja. Tipa sta bila nekako istih let in sploh enaka. Mlajša upokojenca, še vedno korenine, zlahka si ju je bilo predstavljati na balinplacu z vrčki piva, prav tako bi bil vsak izmed njiju izvrsten predsednik hišnega sveta ali krajevne skupnosti. Vsa rdeča v obraza sta klela kot kočijaža (prevladovale so bolj tiste stare, prave slovenske kletvine), žugala s pestmi in se na vse pretege zgražala. Takšni so me vedno po malem zajebavali, sem pomislil. Takšni se združijo v skupine krajanov, zbirajo podpise in zapirajo nočne lokale. Na ohcetih žrejo krače in restan krompir in zastrašujejo lastne in tuje vnučke. Na lovskih veselicah se ga prav fino nacedijo in spuščajo opolzkosti za natakaricami. Na kosmatih rokah z rumenimi kremplji nosijo zapestne ure in smrdijo po nekaj dni starem znoju. Na stopniščih sopihajo in nadzirajo okolico. Končno sta se možaka v svojih jopicah in karirastih srajcah razšla in se z obilnima trebuhoma, ki sta razkrivala beli spodnji majici, na čelu odpravila vsak v svojo smer.
Stal sem na pločniku in gledal za njima; kar verjeti nisem mogel, da je vse mimo in bo tako tudi ostalo. Z dna črevesja mi je vstala silna želja, kaj želja, telesna potreba, da bi nekaj ukrenil. Da bi bilo pravici in resnici zadoščeno. Da bi ju nekako prisilil, na primer zvezal in jima na šolski tabli potrpežljivo in poljudno orisal situacijo. To bi ponavljal, dokler ne bi spoznala in skesano priznala: "Ja, storila sva prometni prekršek! Ogrožala sva varnost udeležencev v prometu! V svoji nadutosti in neumnosti, ki naju pestita že dolga leta, vse od rojstva, sva obtoževala nedolžne, pa bi si jih sama pošteno zaslužila po nagi riti. Žal nama je! Kesava se! Na vse pretege se bova skušala poboljšati, čeprav nama je jasno, da so možnosti za kaj takega neznatne!" Storil nisem ničesar, še nadrl ju nisem. Samo predstavljal sem si, kako bosta doma (debeluhastima od kuhe zariplima soprogama v firtohih) in gostilni (sebi enakim) še dan ali dva razlagala, kako da ju je nek idiot na križišču skoraj pobil (resnična tragedija!) in da bi krajani v zvezi s tem morali kaj ukreniti, ko se bodo spočili od zapiranja študentskih lokalov in prepovedovanja "držanja" domačih živali, zlasti psov, v stanovanjskih blokih.
Moji živali je bilo že dolgčas, še vedno v mislih na omenjena možakarja sem se slabe volje vrnil domov.
Doma sem se spomnil, da že dolgo nisem jedel. Kot v kaki slabi metafori mi je krulilo po trebuhu. Pokadil sem še par cigaret in zbiral odločnost. Potem sem odprl konzervo tunine, ji za družbo pridel star kos starega kruha in ne brez odpora vse skupaj pomljackal. Tudi že vidno shirani živali sem privoščil izdatno konzervo. Tu se od živali itak poslavljamo. Enkrat zvečer in enkrat ponoči sem jo še peljal na sprehod in kogar te pripetije posebej zanimajo, naprošam, naj si še dvakrat prebere oris prvega izleta (samo da tokrat pri prometnih znakih ni bilo starčka in njegove metrese, srečal pa sem eno povoženo mačko).
Kmalu po pojedini se je oglasil telefon. Nisem se spomnil, zakaj ravno je bil priključen, pa tudi našel ga dolgo nisem, saj se je medtem stemnilo. Spotaknil sem se čez sesalec, ki je že dolge tedne sredi sobe čakal na svojo priložnost, si prebil arkado in nalomil vsa rebra ter se končno oglasil s precej hripavim, a prijaznim glasom.
"Ja, živjo, jest sm," se je oglasil ženski glas. "Živjo, jest," sem skorajda odvrnil, pa se zadnji hip opozoril, da ne bom nič večji frajer, če bom za vsako figo odljuden, zoprn in zajedljiv. Torej sem z nekaj motoviljenja zvozil uvodne zadrege in sčasoma prepoznal eno svojih nekdanjih, ekhm, prijateljic, že dolgo zaklenjeno v temninah pozabe. Spraševala me je to in ono, kako kaj da sem in podobno, klicala me je pač "kar tako"; poslušal sem čebljanje in se po stari neizkoreninljivi navadi, čeprav mi je do spolnosti bilo kot do predlanskega snega, ki ga pravzaprav sploh ni bilo, odločil za zapeljevanje. Na prve namige se je odzvala s podatki, kako da je sedaj pač poročena, kako da se je njeno življenje spremenilo in kako da resno načrtuje leglo črvičkov, katerih skrbna mati da bo. "Tudi takrat si bila poročena," sem s šibkim zanosom porekel, "pa si obljubila," sem nadaljeval, "da se bova na vekom veke tu in tam dobila," sem vozil naprej, "in se dobro, silno nategnila." "Marsikaj sem v tistih časih govorila," je odvrnila. "Kje so tiste stezice," sem vskočil. "Cele noči sva si pripovedovala svinjarije," je pojasnjevala, "in tisto ni bila več nikakršna spolnost. Bilo je zverinsko in protičloveško skrunjenje biti bivajočega same!"
"Ej," sem pobrskal med citati, "po spolnosti jamrati je prepozno (Lacan), vsak je svojega fuka kovač (Sartre), do bit' se pa tud' ne pride skoz' rit (Heidegger)." Tako sva se natezala še nekaj časa, a v moje sobane se je ni dalo zvabiti. Pač pa je pristala na srečanje v meni bližnjem nočnem lokalu, ki ga krajani še niso zaprli. Njen mož je bil, jasno, trdno odsoten, čemu bi me sicer "kar tako" poklicala.
"Po dobri spolnosti se še kako prileže še boljši samomor," sem tokrat močno potvorjeno obujal spomine na Schopenhauerja, a sem kljub temu s presenetljivo gibčnostjo zamenjal posteljnino na svoji največji postelji, v mladih letih fukodrom imenovani. Pripravil sem nekaj sicer že zaprašenih prezervativov, je že tako, pri poročenih ženskah nikoli ne veš, kaj lahko stakneš. Kdor stika, stakne, kdor fuka, nafuka (mogoče je to Schopenhauer, ali pa morda eden mojih zgodnjih esejev, vsekakor je mišljeno brez grenkobe). Nad postelj sem obesil veliko pisano slikarijo, ki je tam svojčas že bila (last ženske, ki se je za stalno priselila, pa po dveh tednih ...). Opazoval sem ta svoja početja, pa svoje življenje počez in nasploh, in postal po malem žalosten. Ker je do ljubezenskega sestanka ostalo še precej časa, sem opravil stvar, ki je ne bomo več omenjali, se potem stuširal, preoblekel v najlepše sive cape in, upoštevajoč navade ter zmožnosti dotične ženske, pripravil primerno količino denarcev. "Ljubezen gre skozi želodec," sem citiral, "še prej pa skozi najsodobnejše destilacijske naprave" (Jean Martell). Navil in uskladil sem ročno uro in si jo navesil na kosmato zapestje. Potem sem smuknil na kavč in skušal malo popoležavat.
Jôk. Pod hišo je zanikrno, svinjsko igrišče, ki se mu še psi na daleč izogibajo. Torej povsem brez smotra tam čepi in rjavi znak, ki sporoča, da je gibanje in sploh nahajanje teh radoživih, dlakavih živalic tam okoli strogo prepovedano. Pač pa ob toplih, sončnih dneh tja priderejo starši z otroci manjših kalibrov, pa klenih glasilk, ki potem brskajo po smeteh, drekih in zavrženih injekcijskih iglah in se grejo ristanc, pri čemer s starši vred delajo največji hrup na svetu. Klošarji si grejejo premrle ude le po najbolj zakotnih kotičkih, pa tudi ti ne vzdržijo dolgo. Najhujši je večer, ko se po od ritk mamic in otročičev še toplih klopcah razpostavijo najstniki. V trenutku, ko sem se spravil k počitku, so se prav posebno razživeli. Pijano vreščanje srednješolk mi je paralo zadnje ostanke strpnosti, skrahirani kriki pubertetnikov so jim delali ustrezno družbo. Upam si trditi, da so kršili mojo pravico do ljubega miru. Kmalu so se odločili, zabavo popestriti z razbijanjem steklenic, detoniranjem petard in popevanjem neokusnih popevk. Lepo napredujejo, sem si mislil, sedaj kršijo mojo pravico do osebne varnosti. Ampak enkrat bom tudi jaz predsednik krajevne skupnosti!
Spet se je oglasil telefon. "Tomo," je reklo, "a je Tomo tm?" Zavzdihnil sem. "A loh Tomota dubim," je vztrajalo. "Tomo je crknu," sem rekel s prijaznim glasom, "teb, kreten, bo pa še žou, des žiu, če te jest u roke dubim." Tip je rekel "kurc" in odložil. Telefon je rekel "tu tu" in sem ga odložil. Pobrskal sem po spodnjem predalu in kot bi mignil se je v moji dlani znašel težki, trofejni luger. Za hip sem se skušal prepustiti kontemplaciji njegove temne, motne lepote. Odprl sem okno in tuljenje, ki sem ga moral trpeti doslej, je bilo smrkavec v primerjavi z zverinskimi zvoki, ki so me sedaj dosegli. Pritajil sem luč in skozi okno nameril na najglasnejšo najstnico. In potem na vse ostale, po vrsti. In kaj potem, malo se pa ja lahko zabavam. Nabojev itak nisem več imel. Že deset let nisem nikogar ubil v pretepu. Če bi se ravno primerilo, da bi nekdo ustrelil pijanega gimnazijca na dvorišču, bi bil kot ponavadi jaz prvi, ki bi se jel dreviti tam okoli, si trgati srajco s prsi in z improviziranimi obvezami ustavljati kri, pa medtem z grobo avtoriteto disciplinirati presrane krajane in jih nekako prisiliti, da bi poklicali policaje in reševalce. To je, mehkega srca sem, sem si rekel in zabrisal luger na slepo proti razgrajačem. (Časnik dva dni pozneje: Krajan na otroškem igrišču našel pištolo iz druge svetovne vojne. Podnaslov: Vse več nesreč z orožjem; le kam to pelje?!) Skoraj hkrati se je končno ulil dež in brezvestni razgrajači so se kaj kmalu razkropili.
Končno sem lahko zapoležaval. Nisem si predstavljal rafalov niti nagih punc, prisluškoval sem štrbotu dežja in se spominjal sivega oceana, vode, ki curlja po jadrih in poskočnih letečih rib, ki se lesketajo v vetrcu. Jasno, da sem zaspal.
Precej sem sanjal. Pestre peripetije s posebnimi efekti. Naj ostane skrivnost. Nekako sem se prevalil na sosednji bok in zgrmel s starega, ozkega kavča. Natrgal sem si vranico in izpahnil čeljust. Ni mi bilo preveč slabo, premalo pa tudi ne (oprostite, zaspan možgan, s slabimi štosi naphan). Pokadil sem par cigaret. Odprl okno, da je pridrla megla. Iz daljave so hodili zvoki trobente, ampak posredi je bil začetnik, zato sem okno jadrno zaprl. "Bebop," sem rekel tistemu onetu, ki ga ne bomo več omenjali, in se odpravil na nočni sprehod.
Ko sem si s kremo s fluorom in mentolom počasi drgnil zobe, je šla noč najbrž že bolj h koncu. Izmišljeval sem si odgovore na vprašanje o življenju, vesolju in sploh vsem, pa sem bil preveč zaspan, da bi kako posrečeno razdrl. Jutri bo še en dan, sem sklepal. Spomnil sem se na žensko, s katero sem bil zmenjen, ampak bilo je prepozno. Najbrž me ni čakala vso noč, sem ugibal, in najbrž so lokal že zaprli. Oprosti, ženska, jutri te pokličem. Če bo čas. Oblekel sem progasto pižamo, starejšo od moje malenkosti. Zunaj so se prebujali nebodijihtreba vrabci. Življenje teče, nič ne reče, sem jih spodbujal, podnevi je vsaka krava bela. V glavnem, no. Nekoliko pretirano sem si apliciral najljubši parfum. V fotelju sem z andohtjo pocuzal cigareto za lahko noč. Schlaf, Kindlein, schlaf, sem si zapel in vrabci so me spremljali. Ko sem enkrat že vendarle zlezel pod odeje, mi je postalo na moč prijetno. Na slepo sem odprl najbližjo knjigo in skušal ugotoviti, do kod sem jo bil že prebral. Čez nekaj minut sem zaspal.
Moje kosmate noge so nesrečno zakopitljale skozi prazen zrak, nebo se je zakotalilo okrog mene in pred očmi se mi je zavrtel znameniti film mojega življenja. Šlo je za diletantski, slabo zmontiran zmazek, manjkal ni niti slavni tunel na poti iz maternice, prevladovalo pa je zadnje obdobje mojega življenja.
Moj pes, po nekom sem ga Henrik poimenoval, se mi je s svojim ogromnim truplom popolnoma namerno in zlonamerno zapletel med noge na najbolj strmem in blatnem delu pobočja. Pohodit ga nisem hotel, si tudi nisem drznil. So se bližnje najstnice prešerno smejale, nič manj Henrik, sam pa sem ležal v svinjariji in se spominjal svoje nesrečne usode.
Kar vidim skremžene oči kake razsodne ženske in dvignjen kazalec svetovalke v ženskem žurnalu, ampak ljubil sem dve ženski, in to iz vsega srca. Bedna svetovalka bi rekla, da gre za veliko nezrelost oz. za možaka, ki ni zmožen pristne ljubezni. Naj crkne. Spolna ljubezen je vrag in se ne zmeni za svetovalke. Da je bila (v obeh primerih) na moč pristna, zagotavljam s svojo krvjo. Kriterij sta seveda strast in srčna bolečina. Q. e. d.
Moja ženska je bila zdaleč bolj čudovita, kot bi si zaslužil. Še vedno jo obožujem, za take stvari sem dober. Kar pa me ni oviralo, da bi se ne zaljubil v neko krasotico. Krasotica je živela v drugi državi kot moja ženska, kar je šlo seveda na roko mojemu "dvojnemu" življenju. Krasotica, po novem moja ljubica, je imela najlepši nasmeh na svetu. Zapletla in prepletla sva se slučajno, ampak na smrt resno. Imela je visoko, dolgonogo in jedro telo manekenke, vsa postelja je je bila polna. O, kako sem jo ljubil. Zatelebati se pri teh letih kot šolar, ni šala. Spolnost je bila sprva dokaj nežna, s časom pa se je razvila v pravo divjanje, da so frčali lasje in se je kri v rjuhe vpijala. S polnimi jadri in razvito zastavo sva se drevila po Mediteranu, v dežju in nevihtah, krmilo je držal avtomat, midva pa sva se na ves glas ljubila.
Pa se nisem mogel zares odločiti, da bi zapustil svojo primarno žensko iz tuje države. Motril sem novo ljubico v jutranji morski zarji, lasje so ji migotali v zahodnem vetru, in se tiho cmeril. Mi ni bila usojena.
Sem se oddrevil v ono drugo državo k svoji ženski. Sem ji vse sporočil, kesal se pa nisem. Zdelo se mi je na moč nelepo, izbirati med dvema ženskama, zato sem pač sklenil, da se moram obema odpovedati. Kakopak: laže reči kot storiti. Moja ženska je imela ostre pomisleke v zvezi z mano, ampak ljubila me je in jaz sem jo ljubil. Imela je najlepše zelene oči in najlepše telo; ko sem se pentljal z drugimi, sem mislil na njene noge. Za te noge bi dal življenje. In ljubila se je, kot bi bila posebej za to ustvarjena.
Šibal sem od ene ženske k drugi, oči polnih ljubezni. Aeroplanov sem se naveličal, pa sem naganjal zvestih tristo konjev, da so dajali vse od sebe. Avto je bil seveda od moje ženske. Policaji so me imeli poln kurc, sploh me več niso lovili. Imajo bolj slabe avte.
Precej sem se jokal, vozil in ljubil, ženski sta me dajali na čevelj in sprejemali nazaj. Ljubezen pač. Obljubljal sem jima zvestobo in trajno vdanost, zelo iskreno. Ljubil sem ju.
Sčasoma sta se naveličali vloge ene izmed mojih ljubic. Konec koncev nisem kaka trofeja. Ne naveličam se zlepa telesne ljubezni in šampanjca, po strastnih nočeh sem komaj hodil, dotična ženska pa praviloma ni niti poskušala, ampak to je pa v glavnem tudi vse. Ker se nisem zmogel odločiti, sem izgubil obe ljubici na en mah. Pred vrata postavljen.
Pa si ti takole omislim psa, Henrika. Sprva je šlo bolj za neresno domislico. Ampak ko bi slišali gnev ljudi! Razni sorodniki, npr. mati, kar niso mogli prekositi samih sebe v opozarjanju. Češ da ne zmorem dostojno poskrbeti niti zase, da nisem dovolj "odgovoren", da pesjan terja mnogo časa, skrbi in potrpežljivosti. Tovrstne zrelosti naj bi meni v celoti primanjkovalo. Pogrelo me je. Delala se mi je prva pleša in nekaj las je bilo sivih. Tudi obe ljubici, ki sem si z njima občasno dopisoval, sta bili prepričani o moji nesposobnosti. Takisto moji znanci, da ne rečem prijatelji. Imeli so me za budalo. Res, da sem živel nekolikanj neredno, ampak za red ni bilo prave potrebe.
Ne bom tajil, izbral sem veliko znamko. Naj bo vsaj pes velik in močan. Sem imel svojčas malega psa, pa so ga človečnjaki brcali in se sploh znašali nad njim, en velik pes pa ga je končno tudi pojedel. Pa že raje branim druge pred svojim psom.
Mrcina je bila spočetka majhna in nadležna. Rasla je kot konoplja, takisto nadležnost. Sosedje so oboje hitro opazili. Gledali so stekleno in sklicevali hišni svet. Sprva so se bali drekcev pekcev po zelenicah, kmalu nato zobovja. Izvedenci-kinologi so majali glave; Henrik se je razrasel in razpasel čez vse standarde. Pri dveh mesecih je podrl in poškodoval prvega otroka, na tihem sem mu čestital in ga pozdravljal. Pri šestih mesecih je bil mnogo močnejši od mene, za nameček pa trdoglav kot noč in povsem nerazsoden. Nihče več ni prihajal na obisk. Zadnji je bil orjaški Miškovič z orjaškim ovčarjem. Ovčarja je odnesel v treh najlon vrečkah in tožba še traja. Sicer pa so pozivi na sodišče reden gost v mojem kaseljcu. Tu prstek, tam roka, tam pudelj, potem pa ne je. Po svojih močeh sem ga krotil, ampak kot že rečeno, njegove moči so bile večje. Dokler sem še smel koga obiskati, sem poslušal tisto "ampak brez psa". Moja bivša ljubica me je nekega večera obiskala s svojo novo psico, pa smo kaj kmalu šli budit veterinarje, so imeli kaj šivat. Tudi mene.
Pogan je pozno nehal rasti. Po dve kili mesa dnevno ti je zmazal in skorje petih štruc kruha (sredic ni jedel). Leto, dve sta minili. In smo spet pri smejočih se najstnicah in meni v blatu. Pobral sem se, kaj sem hotel.
Nekako sva se prikobalila do doma. Henrik je malo povohal okoli in se po stari navadi po napornem sprehodu dodobra izscal in usral ob pisalno mizo, na tepih. Potem je še rignil in prdnil. Potem mi je odpel ovratnico.
Odplaval sem do roba bazena in se zazrl gor k njemu. "Veš kaj, ti, stari jebač, na dan zvrnem dva soda piva in po poklicu sem rokoborec. Po naravi sem dobra duša. Ampak zdajle sem se namenil plavat in hočem, da prižgeš luči! IN TO TAKOJ! Ne bom ponavljal!"
Chinaski
Vsega mi je bilo dovolj, tako zelo dovolj, da sem se sklenil obnašati kakorkoli, kar je pomenilo zoprno. Ko me je nato srečala v tistem baru - in me burno pozdravila, čeprav me je šele drugič videla - je bilo prepozno, da bi si premislil.
Plačal sem ji pivo, se počohal po jajcih in jo mirno prijel za koleno. Ha, ni ji bilo odveč. Stvari gredo dobro od rok, če ti niso mar. "Kako ti je pravzaprav že ime," se je pozanimala pri drugem pivu, pretvarjajoč se, da je to svojčas že izvedela. Gladil sem jo po notranji strani stegna, ljubek kotiček, srebal peno in mislil na smrt. Ptič feniks se je trl ob ozke hlače, zavohal je pičko, zavohal je pivo, zavohal je smrt.
"Hank," sem siknil med zobmi, "Chinaski." Ni ji bilo čisto jasno, koliko je tista "ura", čeprav je nekam sumila, da jo zajebavam. Prst sem mimo robu hlačk že prišvercal v volhko notranjost. Migoritila je. Plačal sem še eno pivo in si skušal domišljati, da sem pač pred kratkim za nastop v LA potegnil tistih petsto dolarjev. Samega recitala si sicer niti nisem docela izmislil, ampak odvil se je drugje, dobil pa nisem niti petsto tolarjev. Pa kaj. Čeprav me navadno na daleč spregledajo, ko se pretvarjam, sem bil tokrat take volje, da sem se odločil za špil.
Bolje kot nič, pred barom je res poležaval moj stari folksi, če bi imel še šoferski izpit, bi bil že kar kerlc. Časa za take podrobnosti nisem imel, pisal naj bi disertacijo, ampak bliže kot doktoratu sem bil najbrž kakemu sanatoriju. Podnevi sem spal na račun prgišč kemikalij, noči pa preživotaril z vodko-7, gnusobna zadeva. Za delo čas ni bil primeren, čeprav ga je bilo (časa) veliko in preveč in sem ga imel že zdavnaj čez sicer tudi odvečno glavo.
Z okornimi, a uspešnimi manevri sem jo popeljal par ulic. Ustavil sem se pred trgovino s pijačo, če naj tako formuliram, pred ušivim marketom pač, ki je odprt do devetih, in ne morda vso noč. Kolikor se je dalo brezbrižno sem nalovil ducat pločevink piva in steklenico viskita. V krajih, kamor sem se narodil, sicer prodajajo cenen viski, ni pa poceni.
Vse je šlo po tekočem traku. Na svojem kavču sem po malem otipaval lepotico, jo poljubljal in nama natakal pijačo. Niti malo ji nisem dvoril. Sama se je odkotalila v kopalnico. Mrha jo je takoj našla, kot bi od nekdaj živela pri meni. Pa imam štiri sobe, v glavnem prazne. To so geni ali kaj. "A prideš, Hank," je nekaj pozneje pohotno pridušeno poklicala iz spalnice. Tudi to je našla v prvem poskusu, kakopak. Vzel sem si časa, si natočil še kozarec viskita. V kopalnici sem se dobro usral in si s kdovečigavo krtačko za silo zdrgnil zobe. Potem sem se odmajal v sobo in se brez ceremonij zvalil nanjo.
Malo sem jo poljubljal in polizoval, pa jo prekucnil na trebuh in ga vsadil. Natepaval sem jo skoraj do srca. Po pasje. Psi že vedo, kaj se pravi fukati. Zatulil sem. Še sreča, da nisem bil na poštnem uradu. Stresal in mečkal sem njeno telo. Kljub temu, da je bila na smrt pijana, je poskušala nekaj reči. "Hank ... "
Nazadnje mi je le prišlo, nato pa sem še nekaj časa ostal na njej. Popolnoma sva bila premočena od znoja. Zvalil sem se s postelje, se slekel in stopil pod prho. Potem sem počasi posrebal pivo, pokadil cigareto in se odločil za nov scenarij. Spet sem jo naskočil. Začel sem porivati. Porival sem in porival. Noč je bila zelo vroča. Napenjal sem vse sile in fukal in fukal, dokler nisem ocenil, da mi bo vsak hip prišlo. Zvalil sem se z nje. "Oprosti, ljubica, preveč sem se ga nalil." "Že v redu, ne sekiraj se," se je privila k meni, "saj je bilo dobro". Iz ust ji je smrdelo po alkoholu. V redu, sem si mislil, krasno, kaj bi ne bilo v redu, prihajalo ji je kot podlasici, po četrt ure skupaj. Postavneža je kar razganjalo, da bi izstrelil voljo do življenja, ampak scenariju sem dal prednost. Ukrotil sem se in počakal, da je zaspala. Potem sem s par tihimi drkljaji potešil zadevo, da je bruhnilo po njenem hrbtu. Lepko tvarino sem nežno razmazal in ji jo vtrl v kožo. No, še malo pozneje sem jo kradoma nategnil od zadaj, ležečo na boku. Brez hrupa. Spala je kot klada. "Daj, daj, izrodek," je tu in tam pocvilila med smrčanjem.
Puhal sem dim v gluho noč in se spominjal najinega prvega, bežnega srečanja. Skoraj bi se bil zaljubil, v zadnjem trenutku sem zavohal nevarnost, se pobral stran in pozabil vse skupaj. Tokrat pa me je rešila metoda Chinaski, čast ji in slava. Po vseh teh dirkah se na koncu ne zaljubiš v žensko z najbolj opolzkimi nogami ampak v tako, ki njenih nog nikoli niti od blizu videl nisi. In ne boš. Božja volja, kruta volja. Zatrl sem cigareto, pognetel ženski zadek, lepljiv od sperme, in si ga za lahko noč še enkrat poonegal. Kadar se lotim, težko neham.
Precej zgodaj dopoldne sem se naenkrat zbudil, se pretegnil, se počasi spomnil vsega včerajšnjega sranja in se odkotalil v kopalnico. Bruhnil sem v umivalnik, poln zarjavelih žiletk, si za silo pomil zobe in se dobro izsral. Ni ga čez pivsko sranje. Potem sem se vrnil k ljubici in jo pohotno objel. Prebujajoč se je jela zvirati, vse v slogu zrele samice. Poljubljal je - vsled smradu - ravno nisem, sem pa jo korenito pofukal. Nato sem odprl vsakemu po mrzlo pločevinko in nažgal pall mall. Z mezincem sem ji zdolgočaseno šaril po anusu, dokler ji ni prišlo.
Klepetave sorte nisem. Po nekaj pivih in utrujajočih bruhanjih je odšla. Par sekund sva postala na hodniku. "Zbogom, Chinaski," je končno pozdravila, prijazno smehljaje, čeprav je jasno videla, da na vratih piše Kukič.
"Vsako rojstvo otroka je čudež narave", je često izustila moja mati, nakar sem bruhal. Ampak bitje pred menoj, četudi slinasto, gubasto in blesavo, mi je ogrelo srce. Z usti do ušes sem motril betežne, krhke ude, nenaravno drobne prstke, za pol gumbka obširni nosek. To je bila moja hčerka.
Težko je reči, zakaj sva z žensko povrgla mladiča; ni bilo po nesreči, pa tudi zanalašč ne. Stežka sem si se predstavljal v takšni vlogi, ampak gon je deloval. Pa četudi je bila hčerka. Prisiljen sem bil ugotoviti, da sem nevede ves čas pričakoval možatega potomca. Z ženskami se nikoli nisem rad zapletal in tudi hčerka je nekakšna ženska. Vendar, noč ima svojo moč (Heidegger), iz malega raste veliko, kaj kmalu sem postal prvovrsten starš. Moja lepa spremljevalka je bila precej zasedena s kariero, frlela je sem ter tja po svetu, pa sem v glavnem jaz substituiral plenice, prepariral dude in popeval uspavanke. Hčerki je bilo prav, meni tudi. Dobro sva se razumela.
Tudi mene je vrag nategnil, dasiravno sem se imel za odpornega. S fanatičnim pogledom sem spremljal prve korake bitjeca, skušal prevesti čebljanje v prve besede, se ponoči zbujal v skrbeh in tekal na oglede. Bitje je uspevalo in po zaslugi v mladosti vcepljenega biologizma sem v otroku nekako videl "del sebe", samega sebe, vsaj kakih petdeset procentov. Megleno pa sem ves čas slutil, da bi bil zame sin primernejši.
In že me najdemo kot šarmantno posivelega možaka srednjih let, z bisago, ki v knjigarni izbiram in nakupujem osnovnošolske knjige. Hčerka je bila po očku, odlična učenka. Učil sem jo nekaterih športnih veščin, brenkanja na kontrabas, osnov metafizike. Malo sem pretiraval, včasih. Pri devetih letih sem jo odpeljal na kongres, poleg mene je sedela, ko sem predaval, in mi v kozarec dotakala mineralne vode (znamke Radin, to naj se razume kot plačana reklama). Smučkala sva se po Alpah in po Andih, na dolgo telefonarila mamici. Ko sem jo vpisal v srednjo šolo, sem ji za popotnico poklonil diamantno zapestnico.
Srednja šola je hudič. Tudi meni ni bila všeč. Hčerka se je vedla, da mi ni bilo po volji. Nosila je neurejeno lasovje in oblačila. Ob vsakodnevnem kopanju nisem mogel prezreti veselih brhkih joškic, ki so razvidno naraščale. Po raznih delih telesa so ji pognale dlake. In kljub temu je bila moja hčerka. Imela sva se rada. Tudi mamico sva imela rada, kadar je bila doma. Hčerkine rojstne dneve smo praznovali z bliščem in pompom. Skrbelo me je, da pade v kremplje narkomanom.
Občasno sem imel neprijetne predstave. Ko sem se divje ljubil z mojo žensko, sem se nehote spominjal jošk svoje hčerke. Zastonj sem se boril s skušnjavo, erekcija se je sesula, pa se potem ravno tako bliskovito vzpostavila v še večjem sijaju. Sklenil sem, da ne bom več fukal, ampak pri moji ženski taki naklepi nimajo možnosti.
Kdor fuka, nafuka. Hčerka se ni več hotela kopati z mano. Meni se pa tudi ni zdelo primerno, uporabiti starševsko avtoriteto in jo kaj dosti siliti. Konec koncev je imela petnajst let. Hočeš nočeš sem ji pomikal mejo dovoljene odsotnosti tja proti deseti in čez. Vedno sem bil laberal. Po telefonu so se začeli javljati škripajoči pubertetniški glasovi, pa tudi kakšen starejši je bil vmes. In včasih je prišla domov nemarno pozno, proti jutru, in čisto tiho je odpirala vrata ter se v temi prebijala proti svoji sobi, jaz pa sem poslušal in nisem mogel zaspati. Bilo mi je neprijetno in tudi predstave sem imel.
Da bi jo odtrgal od slabe družbe, sem jo spet enkrat popeljal na morje, tokrat za dva ali tri mesece. Dobro sva se razumela. Igrala sva tenis, četudi ga sovražim. Kadar me je premagala, me je po igri prešerno objela, vroča in potna in dišeča. Iz tvojega mesa in krvi je, sem si prigovarjal. In ni se mi zdelo spodobno ovohavati znoja, ki je moj, pa spet ni. Uril sem jo v potapljanju, ker če kaj znam, se znam potapljati.
Potapljal sem se v lenobno mehkobo avgustovskega lenarjenja, skozi priprte veke izza črnih črnih očal motril razsvetljeno pokrajino in se predajal sitnarjenju škržatov. Hčerka je lagodno preplavala kar nekaj dolžin bazena, kot jegulja se je vozila skozi vodo, potem pa se je mokra in naježena zleknila na ležalnik tik poleg mojega. Glavo sem razvidno obrnil nekolikanj drugam, ampak skozi temna stekelca sem jo lahko čisto dobro nadziral. Precej neprimerno, da ne rečem neokusno se mi je zdelo, da se pri svojih letih okrog rodnega očeta smuka brez nedrčka. Usločila se je v nekakšno provokativno pozo, vse prečesto opazno tudi v našem cenenem revialnem tisku, in bradavičke njenih čvrstih jošk so, zavihnjene nekoliko navzgor, nagajivo štrlele v modro mediteransko nebo. Bal sem se, da bo nekako začutila, da jo opazujem, čeprav nikakor nisem pristaš kakih tovrstnih protiznanstvenih vraž. Kapljice vode so polzele po njenem telesu in se počasi sušile; pretresen sem opazil, da si je odstranila dlake pod pazduhama, pa si je nisem upal nadreti. Lahko bi me bila narobe razumela, saj je bila še zelo mlada. Ko jo je sonce osušilo, sem skozi prosojno svetlobo opazil zlato se lesketajoči puh njenih lepih gladkih nog, kar je konec koncev pomenilo, da si vsaj nog nima za kaj depilirati. Počutil sem se čudno, poskočil sem v bazen in se malo podil.
Počitnice na morju so minile v sožitju in spokoju in upal sem, da je najhujše mimo. Ampak v rodnem mestu je bilo spet vse po starem. Moja ženska je bila odsotna, hčerka pa se je potepala, se pogovarjala s škripajočimi in starejšimi glasovi, se vračala zjutraj. V njeni šoli so mi povedali, da je kar pogosto odsotna, videl sem celo nekaj opravičil z mojim podpisom, ki mojega svinčnika še od daleč videla niso, ampak sicer je bila prav izvrstna dijakinja in tu ji nisem imel kaj očitati. Ob dokaj redkih skupnih obedih (kuhal sem jaz, če že nisem česa naročil) sem zlahka opazil, da ji gre na živce, če jo preveč gledam. Pa sem jo vseeno motril. Neki spomini iz mojih odurnih mladih let so se prebujali in me opozarjali. Niso me opozorili.
Tistega lepega dne sem pripravil kovčeg in oznanil, da odhajam na kongres. Skratka, da me dva, tri dni ne bo doma. Da bo hčerka sama. Tudi v resnici sem nameraval iti na tisti kongres. Ma vse prevečkrat me je, z brezbrižnim glasom sicer, povprašala po trajanju moje odsotnosti, pa kako daleč da grem, pa kdaj da bom telefoniral. Njene zelenorjave očke so jo svetlikaje izdajale. Torej je bilo povsem na mestu, da sem v hiši nasproti že pred dnevi najel sobo. Prav tam sem se tudi ugnezdil, odjavil polet in po malem opazoval.
Precej me je pogrelo, ko je tipček prišel že čez kake pol ure. Pricijazil se je na motorju, ki je bil že skorajda moped, v usnjeni jakni, sicer pa niti ni bil kak pubertetnik; očitno je bil starejši od hčerke, čeprav je bil po drugi strani vidno mlajši od mene. Kurba ga je pričakala na pol gola in se mu kar na ulici hrepeneče stisnila v slinast objem.
Malo sem počakal. Tišina, noč, tema. Skozi zadnja vrata sem se prišmugljal v hišo in nato v svojo spalnico. Potem mi je bilo samo še iti na balkon, se nekolikanj nagniti čez ograjo in kot v gledališču mi je bil na voljo razkošen pogled v hčerkino sobo. Zaves itak ni marala.
Tisti tip in moja hčerka sta ... f...... Lahko bi vedel. Saj tudi sem vedel. Ampak zdaj sem še videl. To je bilo protinaravno. Pa je bilo pravzaprav čisto običajno, po misijonarsko. Ni je samo pofukal, zverinsko jo je nategnil. Mojo hčerko. Tiste njene že omenjene ter opisane noge so trzajoč štrlele proti stropu, možakova ritka je divjaško suvala, grabil je njene joške, kot bi mu bile kaj storile, zraven pa sta spuščala živalske glasove ter tu in tam izgovarjala obscene besede. Ni za povedat. Postalo mi je slabo, znoj mi je prekril telo, v trebuhu me je zvilo. In kot v posmeh je moj nemarni kurec začel žgečkati in migati in utripariti. Zadnji hip sem se ujel, skoraj bi padel z balkona. Pa sem le gledal.
Ko je bilo vsega konec, sem strastno navijal, da bi zaspala. Jôk. Moja deklica je bila čisto budna, vzela je tisto sluzasto zmečkanino v usta in kmalu je iz nje nastala gmotna kajla. In potem to več ni bila kaka kmetavzarska nabijancija, ampak cel repertoar ostudnosti, ki jih sicer vidimo le v nizkotnih filmih. In to je trajalo vso noč in kot začaran sem ves otrpel, viseč na ograji balkona, dočakal že tolikokrat preklete ptičke in njihovo zoprno jutranje skovikanje.
Storil sem, da se je "kongres" predčasno končal, pojavil sem se pred vrati, popred pa sem od zunaj zapahnil zasilni izhod. Ostudni tip je bil dovolj paničen, da sem ga lahko skoraj golega vrgel skozi vrata; ni opazil, da je močnejši od mene. S hčerko nisem spregovoril niti besede, samo en strupen očetovski pogled sem ji izstrelil in malo sem jo tudi počil. Nisem pa ji povedal, da je kurba. Kak teden dni je v hiši vladal špartanski režim. Hčerka se je pokorila, ven in ven pospravljala sobane in pripravljala solidne obroke. Njen čuden pogled pa me je opominjal, da name preži en hud hudič.
Mamice itak ni bilo, pa sva šla spet na morje. Nekako sem se pripravljal, da bi se z njo pogovoril, pa mi ni prišlo na "pamet", o čem pravzaprav. Tenisa nisva igrala, sončila pa se je (kolikor toliko) spodobno oblečena. Opazoval sem jo bolj od daleč in se trudil, da si ne bi pri tem predstavljal ostudno pohotnih šap tistega huligana, ki se mu je s takim žarom prepuščala v oskrumbo. Saj to je bilo skoraj, kot bi kreten pofukal mene. Hčerkin profil v jesenskem soncu me je vse preveč na nekaj spominjal in na vse kriplje sem se branil spomniti se, kaj bi to bilo. Tudi njene noge so me spominjale, z zlatimi dlačicami vred, in linije njenega trebuha in rebra in najlepše joškice v vesolju. Tu in tam sem ji skorajda kakšno primazal, pa je bila pridna.
Še en sončen dan je bil, ko sem ji dopustil avto, da se je odfurala v bližnje mestece. Tam je bilo še precej turistov in skrbelo me je, da bo katerega pofukala. Toda sprejemljivega razloga, da bi ji izlet preprečil, ni bilo. In z njo nisem mogel iti, ker ne prenesem turistov. Uro ali dve sem čofotal po bazenu, preplaval cele milje.
Skoraj sem umrl, ko se je vrnila.
Očitno je bila pri frizerju, pri kozmetičarki, v butiku, kaj vem kje. Odeta je bila v prav posebne, značilne capice. Smehljala se je prav posebno, s podrhtevajočo, pohotno spodnjo ustnico. Nabrekli vršički so strmeli proti soncu. Lasje so bili pristriženi povsem nenavadno, odločno prisekano, in pobarvani so bili v žarko barvo, v odtenek med jeklom in platino. Dvom je bil nemogoč, to je bila ona.
To je bila ona, moja muca, jeklenolasa. Zarenčal sem in zacvilil. Spet si tu, sem zamrmral. Ni ji bila podobna, bila je enaka. Se pravi, ista. Da je ne bi ubil, sem stekel do avta in se oddrevil do bližnje restavracije.
Gospodar restavracije me je poznal in me ni spraševal. Tudi tistih, ki jih ni poznal, ni spraševal. Jemal sem vino, v glavnem šampanjsko, pa konjake in koktajle; vmes včasih pivo, na račun hiše pa je vsake toliko prišla rakija, saj sem kar zaudarjal po nagnjenosti k dajanju napitnin. Jedel nisem niti slučajno in niti pod razno in še zdaleč ne. Skušal sem pohotno gledati natakarico, kar je opazila in ji je bilo pogodu, ampak meni ni teknilo. Pred notranje oko mi je hodila moja muca namigujočega nasmeha in brstečih seskov, iz starih let spominov je vstala in me ponovno zasačila, v mojem lastnem gnezdu me je kanila ugonobiti. Kot da sem kdaj pozabil zaupljive namige, prosojne in na pol odpete pljuznice, šumeč vonj lenobno se pretegujočega telesa, zlatkaste dlačice. Preprosto ljudstvo ve, kaj pomeni, če takale ženska izziva človeka in mu potem "ne da" (tako pač ljudstvo). To je po nepisanem zakonu kaznivo, sem "razglabljal", ma malo jih je, ki zmorejo v roke vzeti meč pravice.
Šef restavracije je že dremuckal, ko me je proti jutru vendarle opomnil, da bi kazalo zapustiti lokal. Na hitro sem ruknil še eno kuća-časti rakijo in preslišal jasen namig v zvezi z natakarico, ki da bi se jo dalo obiskati. Lokomobilo sem pustil kar tam, peš sem se odpravil proti svoji hiši.
Na prvih stopnicah me je alkoholna ležernost izdajalsko zapustila. Ko sem odprl vrata hčerkine sobe, se pravi mucine sobe, so mi kolena klecala in spodnja čeljust šklepetala. Zelo utrujen sem bil in zelo šibak. Deklica ni spala, skozi prvi jutranji svit me je prijazno gledala. Ni zavpila. Muca, sem si mislil, kurba, sem si mislil. Rekel nisem nobene, solze so mi tekle po licih. In res je bila muca. Najlepše na svetu me je pogledala, pomignila mi je, nasmehnila se je, odgrnila je rjuho, da se je zalesketalo čudovito telo, in iztegnila roko proti meni.
"WUFF," je rekel moj kuža in pisana druščina pinčev, ovčarjev, setrov in šnavcerjev se je razkropila, kot bi se v zemljo vdrli. "Guter Hund," sem pomrmral in ga - malo plaho - potrepljal. Ampak ne omenjajte mi, dobri ljudje, psov, žensk, piva ali preteklosti. Razmeroma dobro se spominjam jutra, ko sem se prvič zbudil pri Selmi. Po urici ali dveh spanja sem se znašel v mračni, tuji šupi in počutil sem se, kot bi me premikastili z jeklenim drogom. V glavi se mi je podila truma divjih zamorcev in kolena so mi šklepetala. Ko sem začutil toplo telo poleg sebe, sem skoraj na glas zavpil.
To telo me je prisililo, obnoviti spomine na prejšnji večer. Selma - sicer se je imenovala drugače, ampak ni važno - je bila kakopak natakarica. Če pijem pivo, se vselej zaljubim v najbližjo natakarico. Z nekimi osebki sem torej pil pivo. In se zaljubil v natakarico. Moji tovariši osebki so bili k sreči tiste baže, da jih moje vedenje ni moglo vreči iz tira; precej sem se bil namreč razmahnil. Bila je blaga noč in Selma mi je dovažala nove porcije v kratki, rožnati oblekci, taki elastični stvarci od vrha jošk do vrha stegen. Bilo je huje - o, mnogo huje - kot če bi stregla gola. Ni ga bilo v lokalu, ki bi mu ne stal. Nek vrag pa jo je nosil meni v naročje, sem nejeverno spoznaval. Tiste številne prejšnje ljubezni do natakaric so se manifestirale kvečjemu v kakih idiotskih pripombah, sicer pa so ostale prejkone skrivnosti ranjenega srca. Tokrat pa mi je šlo od rok, česarkoli sem se bil lotil. Ko sem jo v njenih mimohodih ščipal in gladil sicer pri tem nisem bil edini, ampak vse bolj jasno je bilo, da je izbrala mene.
Do ušes nagačen s pivom sem najel taksi in odfurala sva se v njeno stanovanjce. Tam sva si privoščila še po pir in zgrmela med rjuhe. Od poželenja sem bil ves bolan, nobene začetniške zadržanosti ni bilo opaziti. Požrešno sem se je lotil, čisto nevzdržno je bilo in doletela me je kazen božja, eiaculatio ante portas. K vragu, sem se veselil, bilo je prav fino in že čez tri minute sem bil spet mož na mestu. Posla je bilo za vso noč in sam peklenšček mi je bil fouš v mojih prizadevanjih.
Zjutraj stvari niso bile več tako špasne. Na smrt slabo mi je bilo. Previdno sem odgrnil rjuho in si ogledal priležno stvar. Smrdela je po znoju in postanem alkoholu, nekaj je mrmrala in sploh je bil izraz na spečem gobčku nekam bedast. Opazil sem celulitis pa razne razpokice po koži obilnih joškov. Globoko sem zabredel, sem si rekel; vedno sem bil pristaš drobnih seskov. Oklevaje sem jo pogladil po nogah, ki več niso bile tiste omamne ter nasladne tačke od včeraj, precej šlampasto so bile depilirane in okrašene z nekaj modricami, od ščipanja najbrž. Bil sem sam na svetu, izgubljen na kraju, kjer nisem imel niti slučajno kaj iskati.
Potuhnjeno sem se izvlekel iz postelje in jel v mraku zbirati vsepovsod razsuta oblačila. Tiho sem se odplazil k vratom.
Zarenčalo je in zapretilo. Med podboje želenega izhoda se je usidrala zverina, Selmin veliki ovčar, pravi volkodlak. Pazi se žensk, ki imajo v spalnici psa. Megleno sem se spomnil, da je ponoči tacal po meni. Ko sva včeraj pridrla, je takoj pokazal, da mu nisem všeč in ljubica ga je le s težavo prepričala, da me ni snedel. Kazno je bilo, da me skozi vrata ne bo spustil, moji priden in ššc poskusi so bili čisto zaradi lepšega.
Selma se je zbudila in spet se je začelo. Dobil sem kavico in se stuširal v zanikrni kopalnici. Za zajtrk je bilo mrzlo pivo, pa še eno, in svet je začel dobivati lepše oblike. Malo sem bruhnil, pa naprej pil. Cucka sva peljala lulat, postal je skoraj prijazen, in si v najbližji krčmi privoščila nekaj piva. Takle majhen kraj, sem v mislih hvalil svojo domovino, pa na vsakem voglu pivnica, če ne že pivovarna. V zasanjanem dopoldnevu sva se vrnila v kamro in fukala kot poblaznela. Izjavil sem ji ljubezen.
Tako torej. Domov sem se vrnil čez tri dni. Ključavnica je bila zamenjana, pred vrati je čemel moj kufer in v njem nekaj krame. Zbogom, zakonsko življenje, sem pomrmral in nekaj pomodroval o tem, da si svoje žene "pravzaprav" itak nisem zaslužil. Iz kovčka sem pobral par malenkosti in ga pustil ob kontejnerju. S šopom papirjev, svojo disertacijo in progress pod pajsko sem se via krčma vrnil k Selmi. Ko je odšla na delo, sem pomil posodo, skočil v trgovino (po pivo) in izvedel z volkodlakom manjši izlet.
Vleklo se je kaka tri leta. Moja žena se je odselila in nikoli več je nisem videl. Hrepenel sem po njej in mislil nanjo, ko sem nategoval Selmo. Hodil sem po pivo in prekladal disertacijo po mizi. (Ciao, mamma! Sedaj veš, zakaj tistega študija nisem nikoli končal.) Z volčjakom sem imel precej dela, vzljubil pa me ni nikoli. Ženska se je vračala iz službe ob čudnih urah, mestoma pogrizen