Mushi Mushi

¶ ne spomnim se kdaj mi je komunikacija s tabo postala odveč. ampak najverjetneje tisti dan, ko si postala arogantno in samozadostno dekle z luknjami v spominu.

¶ Vrhovni pobudnik in budno oko nad nastajanjem Punk sobe Igor Vidmar, sobe ki se na široko odpira in svoj smisel išče v nedrju +MSUM-a, je danes prvič, na lokaciji sami predstavil pobudo, ki kliče vse pankse in tedanje protagoniste gibanja, da za muzej sodobnosti prispevajo svoje spomine. Da se bodo mnenja kresala in pogledi iskrili je zdaj že gotovo. Lomijo in krešejo se na vprašanju ali so (-bili) Laibach dovolj punk in ali jim je mesto v tej sveti sobi, ki na prvi pogled že v ideji zanika osnovno bistvo punka, ki odločno zavrača institucionalizacijo. In marsikoga tudi res odvrača misel na postavitev panka v muzej. Da ta tam nima kaj iskati slišimo streljaj stran na samonikli Metelkovi. Če kaj ta trenutek pogrešam večjo izobraževalno moč projekta, ki obiskovalca pušča kot ribo na suhem. Tako recimo kljub temu, da so v okviru projekcije fotografij videni številni protagonisti tistega časa,  naključnemu obiskovalcu muzeja niso predstavljeni. No, gotovo je še prostor za izboljšave, tudi pri arhiviranju in reprezentaciji. Projekcija je v napačnem razmerju. A saj smo šele na začetku in usoda tega prostora je deloma odvisna tudi od vseh vas, ki iskane “dobrine” hranite. Odprti poziv da Pank soba v lani odprtem Muzeju sodobne umetnosti na Metelkovi v Ljubljani, postane avtonomno delo protagonistov tistega časa, je v duhu naredi sam estetike punka. Je gotovo prava priložnost da iz predalov, kleti in lastnih arhivov na digitalizacijo v +MSUM, prinesete raznorazne parafranalije slovenske punk scene fotografije, bedge, letake, vstopnice, časopisne izrezke in kar je še iz let 1977-1987. In če to ne bo klasičen muzej, kot pravi Vidmar, ampak digitalna, odprta zgodba-v-stalnem-nastajanju, zakaj ne? Soba, ki naj bi kot arhiv kmalu zaživela tudi na spletu je zaenkrat resnično še v povojih. In doživlja še vse težave, ki jih povzročajo otroku prvi koraki. Morda pa je ravno to opotekanje tisto, ki nastajanje tega pank muzeja tudi dela za pank. Ko pa beseda preide na bojazen da morda ne bi posamezniki, ki se odločijo za to hrabro dejanje – prispevati za zanamce, sobo, mesto – morali še plačati vstopnino pa, da tisti ki to storijo, dobijo kar permanentno vstopnico v osrčje tega muzeja od katerega se nadejamo kar se da največ preseganja sodobnosti in aktivnega vstopanja v sedanjost.  Sedanjost pa je zunaj.

¶ že v naslovu tega zapisa je napaka, konec starega prostor novemu, vse lepo in prav. konec leta, prostor novemu letu, to ja. hrepenimo po več, ampak v resnici si  želim manj ali pač več  kvalitetnega, dobrega in manj “novega”- vsega tega s kratko življenjsko dobo, površinskega.  živim v sužnjelastniški napaki, ki ji kar ni videti konca.  ta postana zgodba, se venomer vrača in me vrtinči v izbruhu težkih besed in misli, ki jih na koncu, resnici na ljubo namenjam predvsem sebi. no tudi mimo tistih najbližjih pogosto useka kakšna, beseda namreč. moja realnost ni ena, mojih realnosti je več. lahko se zahvalim za vsako. vendar na koncu dneva, če se še tako trudim, da zaužijem še zadnji atom sreče, ki me napaja, ni druge. svet se vrti na eni točki, vse se vrti okoli dobička – “trapa” kaj si pa mislila, denar sveta vladar ni rek današnjega časa. ta je večen. kje sta že zdavnaj pozabljeni: morala in etika? koga sploh briga, kaj se z njima dogaja.  kdo je tisti ki dela, premika, razmišlja, nosi, kdo so tisti tlačani o katerih vse preveč vem in s katerimi se tudi sama in to ne ne samo danes ob izteku leta, vse prepogosto identificiram. komu na čast? res ne obstaja druga, boljša, predvsem pa pravičnejša zgodba. ah ti zlati ideali. kako že gre, gnoj je zlato in zlato je gnoj. oboje = 0 0 = ∞  ∞ = 0 A B <  1, 2 3  kdor nima duše ne potrebuje zlata, kdor ima dušo ne potrebuje gnoja. I, A. telički smo in vse se zdi da takšni bomo ostali – ijaaa! morda pa nam uspe, da se le napiše revolucija za telebane?!

¶

¶ zjutraj ko odhajam od doma je polno ljudi. pojejo kosilnice, odvijajo se zaupni pogovori, sprehodi, ljudje kolesarijo, posedajo pred blokom, se učijo. Skupina otrok pred osnovno šolo polaga kolesarski izpit. vse je živo in poletje je pred vrati. kamor koli pogledam imam občutek, da diši po počitnicah. samo še malo manjka, da se vržem v morje in na koži začutim vroče sonce in žgočo sol. med tem je mala ilinca höpfner  za cavea naredila animiran spot, sama mu ga je poslala. uporabil jo je za skladbo moonland . Navdušen nad njeniim delom pa jo je prosil da naredi še naslovnico za drugo studijsko ploščo njihovega stranskega projekta, grinderman. Sestavljajo ga fantje, jedro skupine bad seeds. alternativna rockovska skupina za singel mickey mouse & the goodbye man dobila odličen videospot, mlada ilinca pa priložnost da se predstavi. naj te spomnim da že lahko tudi prisluhneš albumu angleških indi rokerjev arctic monkeys . 6. junija pri založbi domino records izdajajo svoj četrti studijski album, ki sliši na ime suck it and see. sicer pa ne pozabi da do sobote v kinoteki poteka teden japonskega filma, ki si ga v celoti lahko ogledaš brezplačno. povsem drugod, pa tudi tebe čaka skok v morje. vse nas.

¶ v petek popoldne je v new yorku v 62. letu starosti umrl eden od praočetov repa, poet in glasbenik gil scott heron. heron je že v 70-ih letih navdušil z odličnim prvencem small talk at 125th and lenox na katerem najdemo legendarni, večkrat s strani različnih glasbenikov posemplan komad revolution will not be televized. herron, ki se je vse življenje boril z odvisnostjo od droge je lani postregel tudi z svežim albumom i’m new here na katerem je delal med služenjem zaporne kazni zaradi posedovanja nedovoljenih substanc. za časa svoje dolgoletne kariere je heron, ki je vplival na številne glasbenike iz sveta repa med njimi najdemo tudi takšne kot sta kanye west in aesop rock, izdal več kot ducat studijskih albumov in kompilacij. pogrešan boš.

¶ med hojo čez travnik prisluhnem petju čričkov, ki glasno napovedujejo poletje. ta se nezadržno približuje. jaz pa kljub temu da me boža sonce, mi veter stiska nežne poljube po vratu ter mi hoja prija, ter čeprav je za mano krasen in opojen s sladkobo sladkih laskov in drugimi iranskimi specialitetami ozaljšan vikend, se vračam k mislim, ki so name prežale preteklo leto dni. zdi se da je neizogibno da se zgodba nikakor ne zaključi, kar ni ji konca. vedno znova smo na njenem začetku in tako že vsa ta leta. je že tako da se vse dobro in slabo rado vrne. kljub tem da ji povem da je življenje lepo, mi ona odvrne: “jaz pa se nenehoma vračam v preteklost.” in zdi se da je ravno preteklost tista, ki jo najbolj preganja, pa čeprav je najbolj milo bitje, ki sem ga kdajkoli spoznala. pomislim kako zelo je pomemno sprejemati odgovorost zase in svoja dejanja in ne prenašati odgovornosti zanje na druge.

¶

¶ nič ni absolutno, nič ni večno in nič ni samoumevno. tudi moja ljubezen ne. pa se ti znajdi v vrtincu emocij ki se kot stompedo vedno znova vračajo v teh dneh, ko se vnovično vračam k tistemu malemu in banalnemu trenutku, ki naj sicer ne bi bil pomemben, a še kako definira moj svet. osebno mislim, da je nekakšna svoboda najbolj pomembna v odnosu do vsega, pa vendarle se zdi da je te dni primankuje. kar ni je dovolj za vse.sužnji svojih in tujih dejanj in strahov smo. podlegamo jim dnevno. trenutki nezaupanja pa me izčrpavajo. toliko možnosti in toliko preprek, preko katerih si želim, a nikakor ne vem kako natančno to storiti?! toliko posledic in toliko vzrokov kot si jh lahko zamislim. razmišljam o tem,  kako že je prišlo do tega da sem zgubila pomemben delček zaupanja va-s-t-e?

¶

ah kje vsak dan pač mora posteči z nečim četudi je to neartikulirano in neutemeljeno besnenje ali pač napravice v obliki prerezanih gum. ja prerezanih in bolje bo da ti ne povem, kje so mi jih prerezali. obtičal bi, obnemel in ne vedel kaj naj si misliš. ne gre se niti zanašati na rek, da se bo vse uredilo. nikoli ne bo vse dobro. nikoli vsi ne bodo znali artikulirati svojih želja in potreb. nikoli vsi ne bomo imeli vsega, kar pač mislimo, da je potrebno za našo dobro voljo. tako se je pač potrebno sprijazniti da življenje pač dnevno strže z dobro dozo komplikacij, pa naj si bodo v obliki prerezanih zračnic ali pač česa še bolj neusmiljenega. je že tako, da si ne znamo pomagati sami, še manj pa za pomoč prositi druge. nerada uporabljam izraz sita sem, toda v teh dneh se mi pogosto zgodi, da rečem sita sem vsega. sita! sita komplikacij, nezanesljivih ljudi, nepravičnih domnevanj, neartikuliranega sranja ter sprenevedanja. in ne misli dragi bralec, da besnim nate, besnim ker čutim, besnim ker tako lažje mine bolečina ob spoznanju, da smo resnično in dokončno izgubljeni. da smo navadni sužnji. sužnji sebe in svojih pričakovanj. opravičevanje pa četudi je včasih na mestu, pa mi je že tako dolgočasno, kot mlatiti prazno slamo ali pač delati nekaj kar tja v en dan.  morda ti delam krivico ti človek na poti da ponovno postaneš suženj vendar mislim si, da  imam prav. in da bi bilo bolje, če bi znali reči pogrešam te, rad  te imam ali pač prizadela si me. in nadaljevati ne pa ostati na  mestu, kjer vse postane zgolj nekakšna neokusna mineštra iz povprečne menze, povprečnega moža. če si se v tem zapisu prepoznal(-a) si si kriv čisto sam. drugače pa raje pojdi ven, preberi knjigo, se druži, ustvarjaj in ne trosi jeze na okoli, kot jo trosim zdaj jaz. saj veš vse kar gre, pride tudi nazaj.