[[ bloglife ]]

» 07/11/2013

¶ Jutranje povabilo na petkovo druženje v Menzi pri koritu, kjer bo tudi letos potekal finale Klubskega maratona, že trinajsto po vrsti, me je pustilo hladno, brez navdušenja sem odvrnila, da se bojim, da me letos ne bo tam. Priznam, da sem sicer ljubiteljica tega maratonskega večera, ki vsako leto prinese sveža glasbena imena in razkrije kaj je novega in po mnenju sodelavcev glasbene redakcije Radia Študent, obetajočega na domači glasbeni sceni, prinese kakšno novo ljubezen, zasedbo, ki šele po tej izkušnji dobi krila in nam še lep čas streže dobre godbe. večera, ki vsako leto na eno mesto privabi številne pritepence, ljubitelje in radovedne raziskovalce nove glasbe. Mojo medlo reakcijo je torej razumeti in povezati s tem, da se mi letošnji maratonci, hrupneži in droneži, na nek način vsi zdijo isti, zvočno enostavno preveč podobni drug drugemu, kar me pušča v dvomu, da sem pripravljena se podvržti takšnemu enoumnemu večeru. Pa ne da bi bilo s samimi zasedbami kaj zares narobe. Če sem iskrena ima vsak od nastopajočih nek svoj potencial, a skupni izkupiček, enostavno ne prepriča. In kdo so, porečeš: novomeščanska hardcore crossover zasedba Bipolar Disorder, glasni in nekoliko eksperimentalni powerchord žagači iz Vrtojbe Koromač, sintovski noise iz Hrastnika Ontervjabbit, logaški eksperimentalno drownovski elektroničar Christian Kroupa, ilirskobistriški psihedelični stoner rockerji Reverend Haze in glasbeno-vizualni posebnež iz Ljubljane Menendes Brothers. Prisluhni jim in se sam odloči, kje boš v petek, eno je jasno, temačen in hrupen večer bo.


(12:25)(ni odgovorov)

» 11/01/2012

Igor Vidmar, vrhovni pobudnik in budno oko nad nastajanjem Punk sobe, ki na široko odpira svoja vrata in svoj smisel išče v nedrju +MSUM-a, je na lokaciji predstavil pobudo, ki kliče vse pankse in tedanje protagoniste gibanja, da za Muzej sodobnosti prispevajo svoje spomine. Da se bodo mnenja kresala je zdaj že gotovo. Krešejo se denimo na vprašanju ali so (-bili) Laibach dovolj punk in ali jim je mesto v tej sveti sobi, ki na prvi pogled že v ideji zanika osnovno bistvo punka, ki odločno zavrača institucionalizacijo. Marsikoga res odvrača misel na postavitev panka v muzej. Da ta tam nima kaj iskati slišimo denimo na samonikli Metelkovi. No, soba je tu, pogrešam, pa večjo izobraževalno moč projekta. V okviru projekcije fotografij so tako denimo videni številni protagonisti tistega časa, a ti naključnemu obiskovalcu muzeja niso primerno predstavljeni in ostanejo neznanka. No, gotovo je še prostor za izboljšave, tudi pri arhiviranju in reprezentaciji. A saj smo šele na začetku in usoda tega prostora je deloma odvisna tudi od vseh tistih, ki iskane “dobrine” hranijo. Odprti poziv da Pank soba v lani odprtem Muzeju sodobne umetnosti na Metelkovi v Ljubljani, postane avtonomno delo protagonistov tistega časa, je v duhu naredi sam estetike punka. Je gotovo prava priložnost, da iz predalov, kleti in lastnih arhivov na digitalizacijo v +MSUM, prinesete vseh vrst parafranalij slovenske punk scene: fotografije, bedge, letake, vstopnice, časopisne izrezke in kar je še iz let 1977-1987. In če to ne bo klasičen muzej, kot pravi Vidmar, ampak digitalna, odprta zgodba-v-stalnem-nastajanju, zakaj ne? Soba, ki naj bi kot arhiv kmalu zaživela tudi na spletu je zaenkrat resnično še v povojih. In doživlja še vse težave, ki jih otroku povzročajo prvi koraki. Morda, je ravno to opotekanje tisto, ki nastajanje tega pank muzeja tudi dela za pank. Ko pa beseda preide na bojazen, da morda ne bi posamezniki, ki se odločijo za to hrabro dejanje – prispevati za zanamce, sobo, mesto – morali še plačati vstopnino, pa da tisti ki to storijo, dobijo kar permanentno vstopnico v osrčje tega muzeja, od katerega se nadejamo, kar se da največ preseganja sodobnosti in aktivnega vstopanja v sedanjost. Sedanjost pa je zunaj. 


(21:52)(ni odgovorov)

» 30/12/2011

¶ že v naslovu tega zapisa je napaka, konec starega prostor novemu, vse lepo in prav. konec leta, prostor novemu letu, to ja. hrepenimo po več, ampak v resnici si  želim manj ali pač več  kvalitetnega, dobrega in manj “novega”- vsega tega s kratko življenjsko dobo, površinskega.  živim v sužnjelastniški napaki, ki ji kar ni videti konca.  ta postana zgodba, se venomer vrača in me vrtinči v izbruhu težkih besed in misli, ki jih na koncu, resnici na ljubo namenjam predvsem sebi. no tudi mimo tistih najbližjih pogosto useka kakšna, beseda namreč. moja realnost ni ena, mojih realnosti je več. lahko se zahvalim za vsako. vendar na koncu dneva, če se še tako trudim, da zaužijem še zadnji atom sreče, ki me napaja, ni druge. svet se vrti na eni točki, vse se vrti okoli dobička – “trapa” kaj si pa mislila, denar sveta vladar ni rek današnjega časa. ta je večen. kje sta že zdavnaj pozabljeni: morala in etika? koga sploh briga, kaj se z njima dogaja.  kdo je tisti ki dela, premika, razmišlja, nosi, kdo so tisti tlačani o katerih vse preveč vem in s katerimi se tudi sama in to ne ne samo danes ob izteku leta, vse prepogosto identificiram. komu na čast? res ne obstaja druga, boljša, predvsem pa pravičnejša zgodba. ah ti zlati ideali. kako že gre, gnoj je zlato in zlato je gnoj. oboje = 0 0 =    = 0 A B <  1, 2 3  kdor nima duše ne potrebuje zlata, kdor ima dušo ne potrebuje gnoja. I, A. telički smo in vse se zdi da takšni bomo ostali – ijaaa! morda pa nam uspe, da se le napiše revolucija za telebane?!


(16:23)(ni odgovorov)

» 05/06/2011

114


(17:22)(19 odgovorov)

» 01/06/2011

¶ zjutraj ko odhajam od doma je polno ljudi. pojejo kosilnice, odvijajo se zaupni pogovori, sprehodi, ljudje kolesarijo, posedajo pred blokom, se učijo. Skupina otrok pred osnovno šolo polaga kolesarski izpit. vse je živo in poletje je pred vrati. kamor koli pogledam imam občutek, da diši po počitnicah. samo še malo manjka, da se vržem v morje in na koži začutim vroče sonce in žgočo sol. med tem je mala ilinca höpfner  za cavea naredila animiran spot, sama mu ga je poslala. uporabil jo je za skladbo moonland . Navdušen nad njeniim delom pa jo je prosil da naredi še naslovnico za drugo studijsko ploščo njihovega stranskega projekta, grinderman. Sestavljajo ga fantje, jedro skupine bad seeds. alternativna rockovska skupina za singel mickey mouse & the goodbye man dobila odličen videospot, mlada ilinca pa priložnost da se predstavi. naj te spomnim da že lahko tudi prisluhneš albumu angleških indi rokerjev arctic monkeys . 6. junija pri založbi domino records izdajajo svoj četrti studijski album, ki sliši na ime suck it and see. sicer pa ne pozabi da do sobote v kinoteki poteka teden japonskega filma, ki si ga v celoti lahko ogledaš brezplačno. povsem drugod, pa tudi tebe čaka skok v morje. vse nas.


(12:12)(31 odgovorov)

» 29/05/2011

¶ v petek popoldne je v new yorku v 62. letu starosti umrl eden od praočetov repa, poet in glasbenik gil scott heron. heron je že v 70-ih letih navdušil z odličnim prvencem small talk at 125th and lenox na katerem najdemo legendarni, večkrat s strani različnih glasbenikov posemplan komad revolution will not be televized. herron, ki se je vse življenje boril z odvisnostjo od droge je lani postregel tudi z svežim albumom i’m new here na katerem je delal med služenjem zaporne kazni zaradi posedovanja nedovoljenih substanc. za časa svoje dolgoletne kariere je heron, ki je vplival na številne glasbenike iz sveta repa med njimi najdemo tudi takšne kot sta kanye west in aesop rock, izdal več kot ducat studijskih albumov in kompilacij. pogrešan boš.


(12:52)(42 odgovorov)

» 25/05/2011

¶ Med hojo čez travnik prisluhnem petju čričkov, glasno napovedujejo poletje, ki se nezadržno približuje. To pot sem opravila že ničkolikokrat. Kljub temu, da me boža sonce, ki mi po vratu stiska nežne poljube, mi veter mrši lase ter hoja prija, kljub temu, da je za mano opojen vikend prežet s sladkobo sladkih laskov in drugih iranskih specialitet, se vračam k mislim, ki so name prežale preteklo leto dni. So zgodbe, ki jim kar ni videti konca. Vedno znova pristanemo na njihovem začetku. V naravi pač vse kroži.  Povem ji da je življenje lepo. Ona mi odvrne: “Jaz pa se nenehoma vračam v preteklost.” Preteklost je tista, ki jo vselej preganja, pa čeprav je najbolj milo bitje, ki sem ga kdajkoli srečala. Dokler tega ne bo vedela sama, ne bo nič pomagalo. Tudi moje besede ne.


(19:06)(36 odgovorov)

» 18/05/2011


(21:07)(103 odgovori)

» 17/05/2011

¶ nič ni absolutno, nič ni večno in nič ni samoumevno. tudi moja ljubezen ne. pa se ti znajdi v vrtincu emocij,  ki se kot stompedo vedno znova vračajo v teh dneh, ko se vnovično vračam k tistemu malemu in banalnemu trenutku, ki naj sicer ne bi bil pomemben, a še kako definira moj svet. osebno mislim, da je nekakšna svoboda najbolj pomembna v odnosu do vsega, pa vendarle se zdi,  da je te dni primankuje. kar ni je dovolj za vse. sužnji svojih in tujih dejanj in strahov smo. podlegamo jim dnevno. trenutki nezaupanja nas izčrpavajo. toliko možnosti in toliko preprek, preko katerih si želim, a nikakor ne vem kako natančno to storiti?! toliko posledic in toliko vzrokov, kot si jh lahko zamislim. razmišljam o tem,  kako že je prišlo do tega, da sem zgubila pomemben delček zaupanja v-a-t-e?


(14:51)(431 odgovorov)

» 11/05/2011

98

ah kje vsak dan pač mora posteči z nečim četudi je to neartikulirano in neutemeljeno besnenje ali pač napravice v obliki prerezanih gum. ja prerezanih in bolje bo da ti ne povem, kje so mi jih prerezali. obtičal bi, obnemel in ne vedel kaj naj si misliš. ne gre se niti zanašati na rek, da se bo vse uredilo. nikoli ne bo vse dobro. nikoli vsi ne bodo znali artikulirati svojih želja in potreb. nikoli vsi ne bomo imeli vsega, kar pač mislimo, da je potrebno za našo dobro voljo. tako se je pač potrebno sprijazniti da življenje pač dnevno strže z dobro dozo komplikacij, pa naj si bodo v obliki prerezanih zračnic ali pač česa še bolj neusmiljenega. je že tako, da si ne znamo pomagati sami, še manj pa za pomoč prositi druge. nerada uporabljam izraz sita sem, toda v teh dneh se mi pogosto zgodi, da rečem sita sem vsega. sita! sita komplikacij, nezanesljivih ljudi, nepravičnih domnevanj, neartikuliranega sranja ter sprenevedanja. in ne misli dragi bralec, da besnim nate, besnim ker čutim, besnim ker tako lažje mine bolečina ob spoznanju, da smo resnično in dokončno izgubljeni. da smo navadni sužnji. sužnji sebe in svojih pričakovanj. opravičevanje pa četudi je včasih na mestu, pa mi je že tako dolgočasno, kot mlatiti prazno slamo ali pač delati nekaj kar tja v en dan.  morda ti delam krivico ti človek na poti da ponovno postaneš suženj vendar mislim si, da  imam prav. in da bi bilo bolje, če bi znali reči pogrešam te, rad  te imam ali pač prizadela si me. in nadaljevati ne pa ostati na  mestu, kjer vse postane zgolj nekakšna neokusna mineštra iz povprečne menze, povprečnega moža. če si se v tem zapisu prepoznal(-a) si si kriv čisto sam. drugače pa raje pojdi ven, preberi knjigo, se druži, ustvarjaj in ne trosi jeze na okoli, kot jo trosim zdaj jaz. saj veš vse kar gre, pride tudi nazaj.


(17:19)(40 odgovorov)

« Previous Posts