Mushi Mushi

¶ odlomek predstave poti ljubezni sem sicer videla že pred časom, ampak to mi res ni izrisalo cele slike. niti najmanj. zdaj, ko sem videla celo predstavo lahko rečem, da pusti dolgotrajen vtis, pečat če hočeš. navdušila sta me. minil je teden in komaj čakam, da vidim kaj prinašajo zamrznjene podobe . vedno me namreč resnično premakne, če med predstavo začutim, da je avtor iskren, ko ti servira svoja intimna razmišljanja. libido prežema vsak trenutek, ko ju spremljamo na odru. skozi banalne, humorne vložke spregovorita o raznoraznih že napisanih in večkrat videnih vlogah, ki jih v družbi zavzemamo. reflektirata sebe, reflektirata družbo, reflektirata nas. preračunljivo in nasilno ti pritisneta klofuto med tem, ko pripovedujeta zgodbo o odnosih. inteligenten cinizem, kar prežema predstavo, ki na trenutke postaja burka o hrepenenju. burka, ki je tudi naše življenje. in resnično maš vtis da se tudi onadva skozi ta proces spoznavata, boleče a tudi igrivo. gotovo pa ponudita tudi razmislek o enosti in enakosti, ki morda res ne obstaja, kdo bi vedu? jaz ne, tudi po ogledu predstave, ne.

¶ vse se spreminja. tako tudi intima. petki in sobote v klubovju ti že dajo misliti. čista dekadenca. na trenutke groteskne pojave, postavljajo vse na ogled. “in” ni zgolj paradiranje z drogam, tudi javni seks je na meniju. vrhunec so verjetno nedelje, te postrežejo s pravo, pretirano dozo brezsramne, ekshibicionistične, uživaške, nastopaške naslade. vsem na očeh. namen: očarati ali pač šokirati? na trenutke v tej zgodbi vsi postajamo protagonisti. sprašujem se med kom se pravzaprav odvijajo, ti mimobežni trenutki. res “seksajo” z vsemi nami?

¶ nedeljski potep po filmskem svetu z Repulsion Romana Polanskega. štorija itak polanski sic, ampak kakšen zvok, kakšna slika. vse, res kot se šika. med tem, ko se melon medi se zabavam z prispevkom v Guardianu . Gil Scott-Heron, ki je že v 70-ih med drugim navdušil z odličnim revolution will not be tlevized se je vrnil. njegov povratek pa je zaznamovan z svežim Where Did The Night Go z albuma I’m New Here. Celega lahko poslušaš tuki . umazan zvok, odlična besedila.

¶ Franz Ferdinand

¶ Če smo se v preteklem stoletju ukvarjali s tem, kako živeti skupaj in preživeti, se najverjetneje današnja poligamiji naklonjena, skrajno individualistična generacija, o temu ne želi spraševati. Razmislek na temo, kaj je med nama, če sploh še kaj, kljub temu ponujata Teja in Leja . Neglede na to, da sem pričakovala plesno predstavo, lahko bi vedela bolje, saj sem videla »njune« zadnje predstave v katerih sta nam že začrtali, kaj jima leži na duši, nisem bila razočarana, nikakor ne. In nekaj je med njima, tudi ples, kateremu se, kljub temu, da se nadvse potrudita, ne izogneta. Vsaj v podnapisih ne, niti med tem ko plešeta cha cha cha. To ni bila zgolj, na ogled ponujena avtorefleksija, ampak tudi komentar scene, komentar nekega časa. Na trenutke dekadentno. Humorno, res je. Ob tem pa tudi inteligentno. Na koncu, tudi zelo žensko, sej sta ženski ne? Pa še to, ne strinjam se s komentarjem, ki sem ga slišala tik pred začetkom. “Med nama” ni predstava samo za ženske, nikakor ne.

¶ Žal je bil zadnji vtis, ko sem v sredo zapuščala K4: »povozili so ju, to pa je bila totalka«. Klubska sreda je bila tokrat obarvana z nastopom domačega elektronskega dvojca New Wave Syria, po mnenju študenta avtorjev najboljšega domačega albuma preteklega leta. Za predjedi in desert je skrbela ekipca Zavoda Pralnica. Slednji, soja luči niso bili pripravljeni odstopiti niti za trenutek, ne. Zares je bil najverjetneje začetek nastopa napačno planiran. Med tem, ko je za sredino tedna že uvodoma Pralnica prisotne dodobra razplesala, je bil precej pozen uvod v nastop »Syrije« pač očiten in ostri rez. Spust, če hočeš, turbulenten pristanek. In že takoj zatem, nepotreben šum v komunikaciji z tehnikom - imenujmo ga Dj»Peri«. Dejte se to prej zmenit. Neki časa so potem sicer poskušal skupaj neki naredit, »back to back« improvizirat. Pohvalno. Prijetno presenečenje. Na trenutke se mi je celo zdelo, da so se ujeli. In, da smo prisotni, del nečesa novega, zanimivega, vzburljivega. Idejni vodja dvojca se je izkazal za bolj prilagodljivega, bolj dostopnega za improvizacijo. Mogoče je samo bolj radoveden? Ampak itak, če gremo na začetek tega zapisa. Na koncu večera me je vseeno prešinilo, da ne gre za razliko med klubsko in koncertno sceno. Ne, fantje bi se morali samo odločiti za malo manj nasilno izmenjavo idej, za bolj tekoče komuniciranje. Cel večer potem zihr ne bi bil obarvan z občutkom, da so, ko zavohajo “konkurenco” zgolj trop, ki tekmuje za pozornost. Ter, da namesto, da ponudijo sodelovanje, raje ustrajajo in se napajajo v tekmovanju. Gre mogoče res za razliko med klubsko in koncertno sceno? Morda pa je zgolj umanjkal vtis, da je vse skupaj vedno najlepše, ko smo skupaj na “igrišču”, kjer se ideje pretakajo svobodno, kreativno in igrivo.

¶ hvala stari

¶ Savin Sever

¶ Rateče čisto blizu Kranjske gore, kjer sem kot otrok preživljala zime na smučeh.

¶ Ipak in ne itak. Facebook. Radovednost?