V bivši Jugoslaviji je državni prijem nad homoseksualnostjo začel popuščati precej kasneje kot na Zahodu in v nekaterih vzhodnoevropskih državah: homoseksualnost je bila po Kazenskem zakonu SFRJ predmet kriminalnega pregona vse do poznih sedemdesetih let. 186. člen je določal, da se »protipravno nečistovanje med osebami moškega spola kaznuje s kaznijo z zaporom do enega leta« in oblast je ponekod in predvsem v petdesetih letih dejansko izvajala sankcije. Leta 1977 so homoseksualnost dekriminalizirale Slovenija, Hrvaška, Črna gora in Vojvodina. Srbija leta 1994, Makedonija leta 1997, Bosna in Hercegovina leta 1998. A družbeno nasilje, s katerim se geji in lezbijke srečujemo na tem prostoru, se pravzaprav nikdar ni končalo: spomnimo se na vojne razmere, v katerih potekajo parade ponosa v Zagrebu, na vojne razmere, zaradi katerih ne potekajo parade ponosa v Beogradu, na preklic prvega Queer festivala v Sarajevu septembra 2008, na zaostrovanje nasilja v Sloveniji. V Skopju, Prištini, Podgorici – sploh nič.

Politična in družbena zgodovina teh prostorov se seveda odražata v filmski zgodovini. Na spletnem forumu beograjskega radia B92 najdemo tekst »Gej trenutki v jugoslovanski kinematografiji«, kjer Nenad Polimac analizira nekaj ključnih filmov iz bivše Jugoslavije, v katerih se pojavljajo homoseksualne reprezentacije. Prvi homoseksualni, pravzaprav lezbični prizor, piše Polimac, se pojavi v filmu Pukotina raja Vladimirja Pogačića iz leta 1959, kjer si filmski junakinji – igrali sta ju Ljubica Jović in Tatjana Beljakova – za hip delita nežnosti. Naslednji, tokrat gejevski prizor, se pojavi leta 1960 v filmu Zajednički stan Marijana Vajde, kjer se v isti postelji znajdeta dva študenta – igrala sta ju Miodrag Petrović Čkalja in Mića Tatić. Kontekst dveh moških v isti postelji je sicer povsem komedijantsko obarvan, izzove naj smeh gledalstva, a njuno početje vendarle spominja na ljubimca v seksualni akciji, kar je bilo v jugoslovanski kinematografiji dotlej nekaj nepojmljivega.

Ob koncu šestdesetih, v času liberalizacije družbe, nadaljuje Polimac, se pojavi filmski črni val, katerega glavni junaki – obrobni liki, pijanci, prostitutke, ideološki odpadniki – po pravilu utelešajo sistemsko kritiko. Nekje med njimi se pojavijo tudi homoseksualci. Tako je v filmih Buđenje pacova Živojina Pavlovića iz leta 1967, kjer se v knjigi Madžarska revolucija Georgea Mikesa znajdeta tudi gejevski fotografiji; Vrane Gordana Mihića in Ljubiše Kozomare iz leta 1969; Bube u glavi Miše Radivojevića iz leta 1970; ter Bubašinter Milana Jelića iz leta 1971. Lezbični prizor najdemo v Lisicah Krsta Papića iz leta 1969. Lazar Stojanović posname leta 1971 film Plastični Isus. Leta 1970 se pojavi Boštjan Hladnik z Maškarado, naslednje leto mu sledi Dušan Makavejev z Misterijem organizma in Jackie Curtis v eni od vlog.

V svinčenih sedemdesetih je homoseksualnost filmsko povsem nepopularna: pojavi se leta 1978 v pasolinijevsko-viscontijevski Okupaciji v 26 slikah Lordana Zafranovića in leta 1979 v Hladnikovem Ubij me nežno. Osemdeseta prinesejo filmski novi val, ki ga leta 1981 napove kultni Dečko koji obećava Miše Radivojevića. V Bosni Nenad Dizdarević leta 1981 posname svoj film Gazija. Leta 1986 se pojavi Lepota poroka Živka Nikolića z Miro Furlan v lezbičnih prizorih. Miroslav Lekić posname leta 1987 Dogodilo se na današnji dan. Četudi so se v tem času pojavili filmi, ki homoseksualnost – tako kot filmi s preloma v sedemdeseta – povezujejo z osebno in družbeno svobodo ter kritiko sistema, pa se je v jugoslovansko kinematografijo vrnila tudi tista linija, ki se je začela s filmom Zajednički stan in ki upodablja homoseksualnost v kontekstu komedije, kjer sta dva moška skupaj enostavno smešna in kjer je homoseksualnost prikazana skozi najrobustnejše stereotipe. Takšna sta film Ćao, inspektore! Zorana Čalića iz leta 1985 (mimogrede, delovni naslov filma je bil Operacija vazelin), v katerem Bata Živojinović igra policista, ki se vtihotapi v družbo homoseksualcev, ter komedija preoblačenja Špijun na štiklama Milana Jelića iz leta 1986.

Po razpadu Jugoslavije nastane v Srbiji nekaj ključnih filmov: Virdžina Srđana Karanovića leta 1991, leta 1995 Dupe od mramora Želimirja Žilnika in lezbična melodrama Diši duboko Dragana Marinkovića leta 2004. V Bosni in Hercegovini Ahmed Imamović leta 2005 režira Go West. Prebudi se hrvaški film, ki je pred tem le redko upodabljal homoseksualnost. Lukas Nola v filmu Svaki put kad se rastajemo iz leta 1994, begunski zgodbi z vojnim ozadjem, predstavi prvi lezbični par v hrvaški kinematografiji, ki ga igrata Ksenija Pajić in Nina Violić. Lezbični prizori sledijo tudi v njegovem naslednjem filmu Rusko meso iz leta 1997. Kalvarija Zvonimirja Maycuga iz leta 1996 je prvi hrvaški film z gejevskim parom kot središčem dogajanja. Jakov Sedlar – ki že leta 1978 režira Agonijo, v kateri se nahaja tudi lezbična scena – posname leta 2002 Sjećanje na Georgiju. Istega leta dobimo Fine mrtve djevojke Daliborja Matanića. To naklonjeno linijo homoseksualnih reprezentacij v hrvaškem filmu prekine Duga mračna noć Antuna Vrdoljaka iz leta 2004 z izrecno homofobno vezjo med nacizmom in homoseksualnostjo.

Skratka, trda, težka, reverzibilno črna zgodovina homoseksualnosti in njenih filmskih reprezentacij. O Sloveniji je dodobra pisal Brane Mozetič ob lanskem festivalu. Lahko bi rekli: od komedije preko sistemske kritike in nove svobode do vojnega in družbenega nasilja. Ali pa: od smešenja preko frikov do neizbežne razseljenosti. In, logično, naslednji korak je diaspora. Na to mesto vstopi leta 2010 v Nemčiji posnet film Saša Dennisa Todorovića.

Saša je prijeten, gledljiv, komunikativen igrani film, ki pa odpira vsa ključna vprašanja: najstniško odraščanje, dodobra podkovano z uničujočimi zahtevami in pričakovanji staršev ter homofobijo kot temeljem družbene vzgoje; patriarhalnost kot izključno obliko družinske dinamike; večnacionalno stvarnost sodobnega sveta s spremljevalnim rasizmom; razkorak med kulturami in generacijami, med modernostjo in tradicijo, urbanostjo in ruralnostjo. Zgodbo o gejevskem razkritju v jugoslovanski, črnogorski, imigrantski, v nemškem Kölnu živeči družini sestavljajo vsi obvezni elementi popolne filmske drame: gejevski najstnik Saša Petrović (Saša Kekez), skrivoma zaljubljen v svojega učitelja klavirja Gebharda Weberja (Tim Bergmann); mama (Željka Preksavec) na večnem suspenzu, ki sanjari o sinovi pianistični karieri; absolutistični oče (Predrag Bjelac), ki očetovsko skrb pomeša z nasiljem; stric (Ljubiša Grujičić) iz Bosne na obisku, ki montira bidé na mesto umivalnika; brat Boki (Jasin Mjumjunov), ki speljuje Sašu domnevno punco; prijateljica Jiao, ki je v Saša zaljubljena (Yvonne Yung Hee); prvo razkritje, prvi obisk gejkluba, prvi najstniški upor, prvi seks, prva ljubezenska katastrofa in seveda ljubezenski obup, ki se nazadnje izteče v družinsko razkritje – ki posledično spremeni vse: Sašo, družino, prihodnost vseh.

Ves zaplet se za glavnega junaka nazadnje razreši v boljši, optimistični perspektivi. Zdi se, da se lahko homoseksualne zgodbe, ki imajo podtekst bivše Jugoslavije in se zaključijo z optimističnim tonom, dogajajo – in nastajajo – samo v tujini, kjerkoli že to je. Zgodbe z optimistično perspektivo lahko nastanejo samo, če so postavljene v okolja vsaj minimalne strukturne prijaznosti – in te na področju bivše Jugoslavije gotovo ne bomo našli, ne v Sloveniji, ne na Hrvaškem, ne v Bosni in Hercegovini, ne v Srbiji, ne v Črni Gori, ne v Makedoniji, ne v Vojvodini in ne na Kosovu. Če sploh kje.

Nataša Velikonja