»Nkuta« je hessianska torba. Ta kamerunski izraz se nanaša na francoski izraz iz 80-ih let: »sortir du placard«, kar pomeni priti iz omare, in je dandanes postal »coming out«.

Izhodišče za vaš film je članek, objavljen v Le Monde leta 2006, o goreči razpravi v kamerunski časopisih, ki jo je sprožila pridiga nadškofa proti homoseksualnosti in je imela velik vpliv na družbo. Kako ste se lotili zadeve? Kakšen je bil proces ustvarjanja tega filma?

Celine Metzger: Moja izhodiščna točka ni članek v Le Monde. Želela sem brez predsodkov govoriti o homoseksualnosti v Afriki. Preverila sem, v katerih francosko govorečih državah ni muslimanske večine in kje je homoseksualnost kriminalizirana. Kamerun je edina država, ki se ujema v vseh točkah. Na internetu sem našla članke antropologa Charlesa Guebogo in mu pisala. On mi je zelo hitro odgovoril in predlagal, da me poveže s homoseksualno skupnostjo. Odšla sem v Kamerun in se odločila, da bom producentka dokumentarca o njih. Posnela sem dve tretjini dokumentarca v dveh mesecih (februarja in marca 2006), ne da bi vedela, kam točno sem namenjena. Preživljala sem veliko časa s homoseksualci, ki so bili pripravljeni pokazati obraz pred kamero. Charles Guebogo me je seznanil z Alice N'Kom, ki sem jo spremljala, kolikor sem lahko.

Nekateri ljudje so prepričani, da homoseksualnost prihaja z Zahoda. Vendar je odvetnica Alice N'Kom navedla, da pred letom 1972 ni bilo zakona, ki bi obsojal homoseksualnost (Kamerun je postal neodvisen leta 1961, torej prej kot večina afriških držav). Kakšna je povezava med kolonializmom in homofobijo?

Kot lahko razumemo v filmu, obstaja zgodovina, morda legenda, da je bil francoski »guverner« v času kolonializma homoseksualec. Ampak moje stališče je, da je bila večina etničnih skupin v Kamerunu homofobičnih pred prihodom belcev. Nekaterim homoseksualcem so našli poseben prostor, prostor čarovnice ali magičnega zdravnika ...

Problem kolonializma je, da je še vedno prisoten v novem ekonomskem modelu, imenovanem »France-Afrique«. Kamerunci se zavedajo francoskega vpliva na svojo nacionalno politiko in gospodarstvo. Na primer g. Bolore upravlja večino panog v pristanišču Douala's. Kamerunci se do kolonializma obnašajo zelo dvojno in zato je ta vedno prisoten. Tako je vsak razlog dober, da krivijo Francijo.

Ali ni paradoks, da so mnogi Afričani katoliki, ko vendar vemo, da je bila ta vera vsiljena v času kolonializma? Je to oblika upora ali je razlog revščina in nasilje, trenutki ko ljudje iščejo nekaj, na kar se lahko oprejo, ko upanja skoraj ni več. Religija jim daje odgovore. Filmi in druge oblike umetnosti puščajo vprašanja odprta in odpirajo nove perspektive.

Ne verjamem, da ima monoteizem tako pomembno mesto v življenju afriških ljudi zaradi revščine. Kamerunci so zelo mistični, in ko so sprejeli našo vero, jih to ni ustavilo, da ne bi še naprej verjeli v svojo. Še vedno so animisti. In, ja, to je paradoks, katolicizem uporabljajo proti homoseksualcem.

Kako bi komentirali zapletene razmere, v katerih živi Muriel: ima fanta, ki finančno podpira njeno družino, medtem ko ona ljubi svojo punco Tatiano. Fleksibilne identitete, konformizem ali neznosni življenjski pogoji?

Mnoge mlade punce iščejo bogate moške, da jim ti dajejo denar. Ne kot prostitutke, ampak da bi finančno poskrbeli za vso družino. Če najdejo Evropejca, je še toliko bolje. Šele potem si najdejo partnerja, s katerim uživajo v spolnosti. To je prva stopnja povezave med močjo in seksualnostjo. Sprejemljiva je za ženske, ne pa za homoseksualce.

Zelo zanimivo je, da izberete za glavni lik Alice N'Kom, emancipirano žensko, heteroseksualno žensko, ki se bori za pravice homoseksualcev, ona je resnična oseba, ne fiktivni karakter, in predvsem je zrela in aktivna ženska. To je proti vsem klišejem predstavljanja/uprizarjanja črnke v množičnih medijih ali mainstreamovski kinematografiji.

Ne verjamem, da moj film spada med množične medije. Obstaja več dokumentarcev, ki so zelo angažirani, kot na primer Svakinja (Sister in Law).

Kaj pomeni demokracija danes? Ali še obstaja? Ali pa samo zavzame različne forme v različnih delih sveta?

Paul Biya s socialno zakonodajo v letu 1990 daje svobodo. Na tej točki ljudje lahko odpirajo društva, imajo dostop do zahodnih medijev. To je bila res revolucija. Vendar volitve nikoli niso bile legalne, svobodne ... Na tak način Kamerun ni demokratičen.

Kaj pomeni pravica, če je sistem skorumpiran?

Pravica v sistemu, kjer vlada korupcija, nima nobenega smisla. Če nimaš denarja, ali če ne poznaš nikogar, greš v zapor. To se je zgodilo tem homoseksualcem v filmu. Dva sta bila aretirana v pubu s tremi drugimi osebami, ki so bile oproščene, saj so lahko plačale. Ko se je začelo sojenje, sta bila spuščena na prostost še dva homoseksualca. Verjamem, da je družina našla denar in ju spravila ven.

Antropolog Charles Guebogo je dejal: »Spolnost je na splošno enaka v vseh družbah. V Kamerunu je nenavadna. Bazira na moči, na razmerju med dominantnim in dominiranim, močnim in šibkim.« To sem opazila tudi v državah, kot je na primer Brazilija. Menim, da nas to pelje nazaj v čas kolonializma, nerazrešene preteklosti?

Povezava med seksom in močjo je znana povsod. Ampak vsaka kultura ima svoj način, kako se to kaže. Kamerunski način je resnično poseben, in ne prihaja iz Evrope. Veste, ko sem govorila o korupciji (ki se ukvarja z močjo), Kamerunci odgovarjajo, da so jih to naučili Francozi. Na to odgovorim, da je študent postal veliko boljši kot učitelj. Oni se smejijo, vendar se strinjajo.

Novinarka Suzanne Kala Lobe omenja skorumpirane elite, in poudarja, da so to fanatiki, ki širijo sovraštvo. Zdi se, da Zahod ni daleč od tako imenovanega tretjega sveta v zvezi s tem vprašanjem.

Suzanne Kala Lobe govori le o delu elite, ki ima interes, da govori tako. Vsa elita ni skorumpirana. Vendar kot sem odgovorila v prejšnjem vprašanju, zagotovo smo imeli vpliv. In naše elite živijo v posebnem svetu. In dandanašnji v Franciji vidimo, kam nas pelje nacionalna politika.

Homoseksualnost je kriminalno dejanje od leta 1972, ko je takratni predsednik Ahidjo (diktator, ki je bil na oblasti dvajset let) podpisal odlok člena 347. Odvetnica Alice N'Kom meni, da je v nasprotju z ustavo iz leta 1996, ki priznava osebne svoboščine. Ampak predsednik Paul Biya deluje, kot mu ustreza, spreminja ustavo, da bi podaljšal svoj mandat. Je Alice N'Kom uspelo do sedaj s pomočjo javnega mnenja?

Problem z ustavo iz leta 1996 ni v osebnih svoboščinah. Pri zadnji ustavi bi bilo potrebno, da bi zakone izglasoval parlament. Člen 347 je podpisal le predsednik. Je Alice uspelo? Ne vem. Ne verjamem, da bi se lahko zgodilo tako hitro. Eno je gotovo: ko so v Kamerunu začeli govoriti o homoseksualnosti, so tudi druge afriške države začele govoriti o tej temi. Tudi če način razprave ni najboljši, se je začelo vsaj razpravljati. Pred tem so govorili: »V Kamerunu ni homoseksualcev.« To je začetek »izstopanja iz torbe«.

Režiserko filma je spraševala Rosana Sancin