Jukio Mišima (1925-1970), sloviti japonski pisatelj (s pravim imenom Kimitake Hiraoka), je bil kar trikrat nominiran za Nobelovo nagrado (a v zgodovini te nagrade med 106 nobelovci ne bomo našli nobenega odkritega homoseksualca, razen že spokorjenega Gida). Mišima pa je že s svojim prvim romanom Izpovedi maske (ki v kratkem izide v zbirki Lambda) začrtal okvire svojega pisanja: homoseksualnost, smrt in politične spremembe. Napisal je na desetine romanov, iger, esejev, igral v filmih (recimo v filmu Bati se umreti Jasuze Masumure, režiserja lani predvajanega filma Manji) in celo sam posnel enega – leta 1965 je namreč posnel 28-minutni črno-beli nemi film Yûkoku, znan tudi pod naslovoma Patriotizem in Obred ljubezni in smrti, v katerem je tudi igral. Ob njegovi prostovoljni smrti 1970 naj bi njegova žena dala uničiti vse kopije filma – filma, v katerem je prikazan japonski obredni samomor sepuku, taisti, kot ga je kasneje izvedel sam Mišima. Toda ohranil se je negativ, ki so ga odkrili šele leta 2005. Zgodba je povzeta po resničnih dogodkih iz leta 1936 ob propadlem poskusu državnega udara. Eden od oficirjev se odloči doma narediti sepuku – z mečem si prereže trebuh. Ob njem je njegova žena, ki mu bo sledila v smrt. Črno-beli prizori v enem samem prostoru, brez človeškega glasu, le ob spremljavi glasbe, ustvarjajo strahovito grozljiv in obenem lep poetičen film o ljubezni, lepoti telesa, smrti in seveda o avtorjevem patriotizmu. Kljub prisotnosti igralke, je kamera vseskozi osredotočena na moškega, na njegovo telo, držo, na njegovo moško lepoto. Mišima svoje homoseksualno bitje povsem razstavi homoerotičnemu pogledu kamere ter ustvari klasično mojstrovino.

bm