Ob letošnjem festivalu

Tisti, ki živimo in delamo na družbeni margini, se nenehno srečujemo z zavračanjem, izločanjem, omalovaževanjem in kar je še podobnih diskriminatonih praks. Naj se spomnimo vsaj medijske in politične gonje proti festivalu Magnus leta 1987. Ali mestnega veljaka Marjana Vidmarja, ki je leta 1991 prepovedal kakršnokoli mestno financiranje »homo« dejavnosti. Ali ministra Janeza Dularja, ki je leta 1996 grobo napadel filmski festival z grožnjami zaradi predvajanja neprevedenih filmov. A z leti volk menja samo dlako in tudi v 2010 je treba pisati o podobnih napadih. Strokovna komisija pri Filmskem skladu je namreč naš festival »podcenila«, tako da se je uvrstil na rezervno listo (in bil slednjič le podprt). S svojimi pripombami, češ da »morda manjkajo festivalu kakšni 'močnejši' filmski naslovi s tega področja in privlačnejši gostje, ki bi pritegnili širše občinstvo«, nam je dala vedeti, da glbt filmi nimajo teže, kaj šele glbt občinstvo. Štejejo le visokoproračunski filmi, v katerih se kdaj pojavi tudi kak gej ali lezbijka (navadno v nam povsem znani »rezervni« vlogi), pa seveda strejt občinstvo, ki je edino vredno, da nekemu festivalu podeli vrednost.

Tudi zato se trudimo v programu festivala razkrivati filmske tančice, spregovoriti o zamolčanem, pozabljenem, spregledanem v filmski zgodovini. Lanski vpogled v zgodovino slovenskega filma je bil več kot potreben. Letos se oziramo k velikanoma sovjetskega filma, Eisensteinu in Paradžanovu, ki sta svojo homoseksualnost ne samo živela, pač pa tudi odražala v svojem delu. In k Rocku Hudsonu, ki je veljal za pravi ideal moškosti in možatega filmskega junaka. Kar se zdi fobični večinski populaciji nekaj obrobnega, kot pravi zasebnega, nekaj nebistvenega, je bilo za zgornje tri še kako bistveno (vsi trije so prihajali v konflikt z družbo) in zanikanje tega odraža le nerazumevanje, nepoznavanje in aroganco. Tudi zato se v programu pojavljajo predvsem angažirani filmi, družbeno kritični, tudi provokativni, ki se ne izgubljajo v osladnem slikanju »ene in edine« ljubezni pred gorskimi ali morskimi pejsaži, pač pa nas treznijo z brcami, zapori in zlorabami. Treznijo, kot nas vselej znova treznijo prijemi, kot se ga je letos poslužila ekipa Filmskega sklada.