Razglednica očetu
Intervju: Michael Stock

Leta 1993 ste posneli svoj prvi, nizkoproračunski igrani film Prinz in Hölleland (Princ v peklu), ki je bil opažen zaradi netradicionalnega pristopa k temi heroinske odvisnosti. Sodelovali ste z drugimi »jeznimi fanti«, kot ste nekje omenili. Zaradi česa ste bili jezni v devetdesetih letih?

To pravzaprav ni bil moj prvi film. Zgodbo Princ v peklu smo delali v video delavnici, na kateri smo se ukvarjali s heroinsko odvisnostjo svojega prijatelja. Za ta prvi video smo razvili filmski scenarij. A ko smo začeli snemati film Jockel – to je ime džankija v zgodbi – ta ni bil sposoben igrati samega sebe. Tako smo se odločili, da bomo vse like zamenjali in jaz sem dobil njegovo vlogo. Zame je bilo to nenavadno, ker nikoli nisem jemal heroina – a potem ko je bil film predvajan, so me vsi pogledovali globoko v oči in me spraševali: »A si še vedno zadet?«

To je bilo v časih, ko je veliko ljudi demonstriralo na ulicah. Zasedali smo hiše in gradili kampe s stanovanjskimi prikolicami, da bi tako ustvarili subkulturni prostor. Šli smo na ulice in se bojevali za pravice gejev, lezbijk in ljudi s HIV-om. Bojevali smo se proti neonacistom, ki jih je bilo tedaj vse več. Nekaj jih je bilo zares nevarnih, saj so poskušali ubiti priseljence. Ljudje iz Nemške demokratične republike so bili po padcu berlinskega zidu res besni, kajti zahodnonemška vlada jim nikoli ni prepustila odločitve, ali bi si morda želeli lastno novo državo, ne pa združitve s kapitalistično Zvezno republiko Nemčijo.

Vse je bilo v gibanju in nekateri ljudje so se v tistih časih izgubili. Jezni smo bili tudi zato, ker je bil Berlin preplavljen s heroinom. In čeprav smo tudi sami kmalu postali del tako imenovane »party generacije«, v kateri si je vse manj in manj mladih prizadevalo za politične pravice, smo bili na začetku devetdesetih še vedno dovolj jezni, da nismo držali gobcev.

Koliko je bilo za vas kot mladega filmarja pomembno, da ste se preselili z juga Nemčije v Berlin, kjer ste spoznali tudi režiserja Roso von Praunheima?

Kakšno vprašanje! Potem ko me je oče spolno zlorabljal, je bila zame to, da sem zbežal iz južne Nemčije, stvar preživetja. Izbral sem najbolj oddaljen kraj v Nemčiji. Od tam sem šel še dlje – s tovornjakom sem potoval po Sahari in osrednji Afriki. Ko sem se osem mesecev pozneje vrnil v Berlin, sem ugotovil, da sem spoznal preveč širnega (in revnega) sveta in preveč svoje notranjosti. Na poti sem pisal nekakšen dnevnik o svoji spolni zlorabi v otroštvu, ki je pozneje postal prva verzija scenarija.

Takrat sem spoznal Roso von Praunheima, ki mi je svetoval, naj postanem režiser, ne igralec. Dal mi je video kamero in skupaj s prijatelji sem osnoval prej omenjeno video delavnico.

Potrebovali ste 20 let, da ste razvili in končno posneli Razglednico očetu. Kaj so bili glavni razlogi za tako dolgo obdobje?

Prepričan, da je najpomembnejša prava vsebina, sem leta 1994 napisal scenarij o svoji zlorabi. Dal sem ga dvema novinarjema pri isti hiši, ne da bi vedel, da se tako ne dela. To se je zgodilo na neki prireditvi DffB (The German Film and Television Academy Berlin). Še dve leti prej sem padel na sprejemnem izpitu za filmsko šolo, potem pa so me povabili, da skupaj s Tomom Tykwerjem, Christophom Schlingensiefom in drugi producenti predavam študentom o snemanju nizkoproračunskih filmov. Omenjena novinarja sta se hudo borila za moj scenarij in slednjič sta vrgla kovanec, kdo bo dobil scenarij. Po dveh letih predelovanja scenarija se je glavni urednik le odločil, da je proces sprave v scenariju Aussöhnung (Sprava) še celo bolj neokusen od same spolne zlorabe, in projekt je propadel. Čeprav se je vsem urednikom zdel zanimiv, so si ga podajali kakor vroč kostanj. Čez leta sem zbral že toliko nagrad za scenarije, da so ta sredstva zadostovala za snemanje filma. Seveda so me še vedno mučili lastni dvomi o tem, ali sem sploh dovolj talentiran.

Moj prvi nastop na televiziji je bil čuden. Naj zveni še tako nadrealistično, a prvo priložnost, da sem javno spregovoril o dejstvu, da so tudi fantje žrtve spolne zlorabe in da je čas, da se o tem posname film, sem dobil v erotični oddaji Liebe Sünde (Ljubi grehi). Čeprav sem zbadal urednika te televizijske igrice, se je kmalu zatem pojavila bivša urednica in se ponudila za producentko mojega scenarija, rekoč, da mi bo pomagala narediti »veliki film«. Mogoče je k temu pripomoglo tudi srečanje s stripovskim risarjem Ralfom Königom. Skupaj sva ustvarila lik stripovskega risarja, ki poskuša svojo spolno zlorabo predelati v stripih. Dobila sva podporo Filmboard Berlin-Brandenburg ter dolga leta predelovala scenarij. Slednjič sva ugotovila, da ti risani liki niso najboljši za zgodbo o incestu, soavtor Burkhard Driest, ki sva ga najela jaz in Luna-film, pa je hotel vplesti še umor ali težko telesno poškodbo, kar je bilo zelo daleč od mojega scenarija Sprava. Pozneje sem iz te zgodbe poskušal narediti »veliki film« tudi pri X-Filme Creative Pool in Kordes & Kordes Filmproduktion. Mogoče so me slednjič pobili spori o avtorskih pravicah in nenehna prerekanja o vsebini. Ali pa res nisem bil dovolj talentiran?

Po neuspeli zamisli o »velikem filmu« ste slednjič posneli dokumentarni film. Ste s tem izidom zadovoljni?

V zadnjih nekaj letih kratko malo ni bilo več časa ne za dvome vase ne za naporne načrte za igrani film. Odločil sem se, da odložim scenarij, saj sem zbolel za aidsom in sem se v celoti posvetil okrevanju. Ni bilo lahko, a k sreči imam čudovito družino – tako biološko kot adoptivno – in krasne prijatelje, od katerih mnogi delajo v filmski industriji. Bil sem zelo bolan, vendar so mi omogočili, da sem delal, kolikor mi je dopuščalo šibko zdravje. Za to jim bom večno hvaležen. Nikoli niso nehali govoriti: »Micha, ko boš končno delal svoj film, nas pokliči – s teboj smo!« Z njihovo pomočjo in s hišo Oculus Film sem slednjič le naredil ta film v letih 2009–2010, in sicer kot dokumentarec, brez pomoči ali finančne podpore televizijskih hiš. Mogoče bo zdaj Razglednica očetu, film, ki je imel neverjetno in težko pot, končno prikazan na kakšni od teh televizijskih hiš ... Zahvaljujoč vsem, ki so mi pomagali, da sem preživel do tega trenutka! Ponosen sem na vas!

Tega filma gotovo niste naredili kot »jezni fant«, ampak kot zelo pogumen in zrel režiser. Kako se vam je posrečilo prikazati tako osebno in travmatično izkušnjo seksualne zlorabe v otroštvu na tako odlično strukturiran, iskren, vendar nepatetičen in skoraj objektiven način?

Mislim, da film ni objektiven. Prej nasprotno: naredil sem nekakšen striptiz duše. Ker pa vem, kako težko je živeti s sramom in krivdo, je zame zelo pomembno, da odkrito govorim o tem tabuju. Moramo najti jezik, v katerem se bomo učili govoriti o neizgovorljivem. Pa naj si bo to v družini, šoli, cerkvi ali družbi.

Vas je kdaj skrbelo, da bi gledalci in gledalke vašo homoseksualnost razumeli kot »neposredno posledico« spolne zlorabe? Je bilo težko prodreti z zgodbo o spolni zlorabi, katere žrtev je deček?

Še celo v gejevski skupnosti so razprave o tej temi zelo kontroverzne, ker se v javnosti geje še vedno povezuje s pedofili. Ta stari kliše še naprej prevladuje v javni razpravi.

Na primer, pri GLBT-festivalu v Torinu se bojijo, da bodo izgubili finančno podporo po nedavnem pomiku vlade v desno. Zato ne preseneča, da previdno razpravljajo o spolni zlorabi in pedofiliji, čeprav je bilo v zadnjih mesecih v Italiji razkritih veliko primerov spolne zlorabe. Strejtovski ljudje v ameriških mestih so zagotovo bolje informirani, kaj pa preostala Amerika? Ali ne razmišljajo o gejih še vedno v isti sapi kot o pedofilih? Da bi razbili tovrstne stereotipe, je nujno, da se o tem bolj prefinjeno razpravlja tudi v sami gejevski skupnosti – že zato, da se zavarujemo. Pomembna je tudi točnejša definicija pedofilije in okolja spolne zlorabe nasploh. Sodeč po nemški statistiki, se več kot 70 odstotkov vseh primerov zgodi v ožjem ali širšem družinskem okolju ter v institucijah ali združenjih, kot so cerkveni ali športni klubi. Tako da so najredkejši primeri tistih moških, ki skriti v grmovju prežijo za svojimi žrtvami. Najpomembnejše je družbeno zavedanje, da so tudi dečki žrtve spolne zlorabe. Veliko fantov/moških se sramuje oznake homoseksualnosti; večina moških žrtev zlorabe ne spregovori o svoji travmi pred svojim tridesetim letom, ko je seksualna identifikacija navadno že dovršena. Morda je to razlog, zakaj toliko moških tako pozno razkrije svojo travmo. Če so takrat še vedno geji, to razkritje ni nujno lažje. Vsi vemo, kako na gejevski sceni prevladuje podoba močnega moškega ... Kar se tiče preprečevanja spolne zlorabe, je pomembno, da se o tem govori. Tudi filmski festival je lahko priložnost za tak pogovor.

Kot gledalko me je prizadel prizor, v katerem se pogovarjate s svojim očetom Rolandom, saj ima drugačno mnenje o težavah in posledicah, ki ste jih imeli vi zaradi zlorabe. Zakaj ste se odločili, da ga vključite v film?

Zame kot filmskega režiserja je pomembno razumeti, zakaj odrasli moški stori kaj takega svojemu otroku. Odgovor mojega očeta je pretresljivo banalen. Vendar njegov iskreni odgovor kaže, kako deluje potlačitev. Morda si lahko celo predstavljam, kaj je odrival od sebe. Razumljivo je, da se krog nasilja tukaj ponovno sklene. Če bomo vedeli več o motivaciji storilcev, bomo morda lahko preprečili več primerov spolne zlorabe. V trenutkih, ko kamera ni bila prižgana, sem dojel veliko stvari o svojem očetu. To bi bilo vredno še enega pomembnega filma ...

Kakšni so bili odzivi drugih družinskih članov in članic, ko so videli dokumentarec, še zlasti, ker imajo pomembne vloge v njem?

Dogovorili smo se, da se bomo po zadnji montaži odločili, ali bo film javno prikazan. Ko je bil končan, smo se strinjali, da gre za pomemben družbeni prispevek. In moj oče je podpisal izjavo o pravici do predvajanja z besedami: »Če ti bo to pomagalo, da se boš bolje počutil, potem jo podpišem zate.« To je bil trenutek, ko sem do očeta prvič začutil nekaj spoštovanju podobnega.

Najbrž ste bili deležni ogromno odzivov publike. Katera so njihova najpogostejša vprašanja in misli?

No, vsak dan dobivam pisma z vsega sveta, od ljudi, ki so bili ravno tako spolno zlorabljeni. To mi pove, kako pomembno je, da sem slednjič končal ta film. Največkrat izrazijo spoštovanje, ker je moja družina tako odprto govorila o tej temi. To je zelo pomembno, ne glede na to, ali gre za spolno zlorabo ali druge tabuje.

Kako se počutite zdaj, ko je film končno narejen in tudi zelo uspešen? Vam je to prineslo tudi nekakšno osebno olajšanje – če je to sploh mogoče?

To je zagotovo olajšanje, sem pa tudi malce ponosen. Zame osebno bi zdaj bil čas, da zaključim to poglavje. Vendar sem se dvajset let boril za razpravo o spolnem nasilju. In s tem se bom ukvarjal sedaj.

Suzana Tratnik