Rock Hudson (17. 11. 1925–2. 10. 1985) je bil eden najbolj priljubljenih in najslavnejših hollywoodskih igralcev svojega časa. V več kot 40-letni karieri je nastopil v skoraj sedemdesetih filmih; spominjamo se ga predvsem po markantnih dramatičnih vlogah (Čudovita strast, Velikan, Zbogom orožje) in po sočnih romantičnih komedijah z Doris Day (Šepetanje na blazini, Ne pošiljaj mi rož). Dokumentarec, ki zaznamuje 25. obletnico Hudsonove smrti, se poglobi v ozadje njegovega skrivnostnega življenja in v pretresljive okoliščine, ki so spremljale njegovo takrat vse premalo znano bolezen.

Rocku Hudsonu so diagnosticirali aids junija 1984. Na prigovarjanje dolgoletnega pomočnika Marka Millerja je odpotoval v Clamart pri Parizu, kjer so izvajali poskusno zdravljenje s serumom HPA 23. Terapija je zahtevala redno zdravljenje, sicer bi se virus spet razvil, ampak Hudson se kasneje po več kot letu dni ni hotel vrniti v Francijo, češ da mu ni nič. Kot bi hotel pregnati bolezen tako, da se zanjo ni zmenil, se je v tistem letu vneto vrgel v delo.

Stanje se mu je vidno poslabšalo in naposled je privolil, da se vrne v Francijo. Tudi tokrat ga je spremljal osebni trener in prijatelj Ron Channell, ki pa ni vedel, da ima Hudson aids. Komaj prisebnega igralca je takoj po prihodu v Pariz odpeljal v Ameriško bolnišnico, kjer so zaradi anomalij na jetrih posumili na raka. Ko je v Pariz prispel tudi Miller in so zdravniki (in pretreseni Channell) izvedeli, da ima Hudson v resnici aids, so ga morali odpustiti, saj Ameriška bolnišnica ni sprejemala bolnikov z aidsom. Sledilo je usklajevanje interesov za pogajalsko mizo, in medtem ko je Miller uredil premestitev, je Hudsonova predstavnica za tisk Yanou Collart sestavila izjavo za medije. Ko je prebrala Hudsonu osnutek izjave, je nekoč impozantni filmski velikan spoznal, da se poslavlja od javne podobe romantičnega junaka, ki jo je varoval dolgih 36 let. Let, v katerih je hodil na premiere s prelepimi ženskami in previdno skrival avanture in razmerja z moškimi. Ko je postal eden najslavnejših hollywoodskih zvezdnikov, je dvojno življenje živel nekoliko bolj sproščeno; novinarji ga niso preganjali, studii so vedeli, a nikogar ni zanimalo. Toda tistega dne je izvedel ves svet. Hudson se je hotel vrniti v ZDA, toda v trenutku, ko so letalske družbe izvedele ime potnika, njegovi predstavnici niso hotele prodati vozovnice. Collart je morala najeti célo letalo za 250.000 dolarjev. Po vrnitvi v ZDA je bil nekoč veličastni zvezdnik zmeden, shiran, predvsem pa boleče osamljen. Zaradi paranoje, ki je vladala okoli aidsa, se ga tudi bolniške sestre niso upale dotakniti. Prijatelja, ki ga je obiskal v bolnišnici, je moral prositi, da ga popraska po hrbtu.

Toda konec iluzije je po svoje pomenil streznitev čustev, ki jih je ta v marsikom vzbujala. Hudson je prejel 30.000 pisem oboževalcev. Sporočali so mu, da jih njegova zasebnost ne zanima in da mu stojijo ob strani. Elizabeth Taylor mu je povedala, da bo s tem, ko je spregovoril o svoji bolezni, rešil na milijone življenj. Pisali so mu številni kolegi, pa tudi neznanci, policisti, uradniki, učitelji. Nič mu ni bilo jasno; pričakoval je ravno nasproten odziv. Toda Rocka Hudsona so imeli vsi radi. Med filmskimi igralci je izstopal zaradi posebnega čara, ki ga je skrival v prodornem in obenem ranljivem pogledu. Že kot začetnik je znal ganiti občinstvo in ta dar je z leti le še izpopolnil v magnet, s katerim je s platna izvabljal brezpogojno predanost občinstva.

Vedel je, da bo postal filmska zvezda samo, če bo svetu kazal neomajno možatost. Navsezadnje še danes velja, da se homoseksualni igralci, ki igrajo v romantičnih filmih, ne smejo razkriti, češ da občinstvo ne bi več verjelo njihovim likom. Prav zanimivo je sicer, da studii očitno menijo (danes nič manj kot nekoč), da lahko brez težav verjamemo heteroseksualnim igralcem in igralkam, ko igrajo (zaljubljene) geje oz. lezbijke.

V petdesetih letih so v ameriški kulturi veljale stroge opredelitve moškosti in ženskosti. Ženske so nosile steznike in modrčke, ki so njihove prsi spremenili v koničaste štruce; moški so imeli kratke lase in cigareto med palcem in kazalcem. Ko je leta 1948 izšla Kinseyjeva obsežna študija o spolnosti, je Hudsonu odleglo, saj je ugotovil, da je imelo vsaj 37 % moških homoseksualne izkušnje in tudi tisti, ki so bili izključno homoseksualni, po Kinseyjevih dognanjih nikakor niso trpeli za nekakšno obliko nevroze ali psihoze. Toda odnos družbe se zaradi tega seveda ni spremenil.

Hudson je prvič spoznal, da ga privlačijo moški pri devetih, ko je prišlo do »incidenta« s starejšim moškim, ki ga je celo sam izzval, kot je po več letih povedal prijateljem. V mornarici je ugotovil, da ni »edini«, prvič pa je prišel v stik z gejevsko sceno, ko se je pri 21-ih preselil v Long Beach. Tu je spoznal izjemno vplivnega agenta Henryja Willsona, ki mu je priskrbel pogodbo s studiom Universal. Kar je bilo za nekatere igralce suženjstvo, je bilo za Hudsona čudovit sistem. Studio je poskrbel za vse. Dobil si hišo, avto, letalske vozovnice. Moral si samo dobro odigrati svojo vlogo. Ne le pred kamero. Svoje blago je studio neutrudno razstavljal v vseh mogočih izložbah publicitete, naj so bile to naslovnice, prireditve ali nočni lokali.

Vprašanje je seveda, koliko je na Hudsonov pozitivni odnos do studijskega sistema vplivala želja po slavi, ki jo je gojil že od malih nog, toda dejstvo je, da so vsa njegova resnejša razmerja zaradi nenehnega skrivanja in frustracij močno trpela in nazadnje tudi zaradi tega propadla. Tisk se je sicer spraševal, zakaj je še samski, in uradna razlaga je bila, da še ni našel »prave«, kar je pripomoglo k njegovi podobi resnega romantika. Tabloid Confidential ga je leta 1954 skušal razkrinkati in njegovemu takratnemu partnerju so bili pripravljeni plačati 10.000 $ (kar bi bilo danes približno 80.000 $), da bi razkril njuno razmerje. Studio je utišal govorice tako, da je reviji ponudil škandalozne podatke o starih kaznivih dejanjih drugega igralca, Roryja Calhouna, ki ga je prav tako zastopal Willson. Tabloid je dobil svojo ekskluzivo, Calhounu so utrdili podobo šarmantne barabe, Hudson je mirno spal in vsi so bili zadovoljni.

Zviti Willson je šel korak dlje. Hudsonu je predstavil svojo tajnico, Phyllis Gates, s katero se je igralec takoj ujel. Leto zatem sta se poročila, kar je tudi uničilo njun odnos. Hudson je prijatelju zaupal, da se je bil prisiljen poročiti in da je poroko zelo obžaloval. Nikoli ga ni bilo doma, bil je vzkipljiv, vedno slabe volje. Miller mu je moral v nekem trenutku priskrbeti ljubimca, ker ga je Hudson poklical, češ da se mu že meša. Po dobrih dveh letih je Gates vložila ločitveno tožbo zaradi »skrajne brezčutnosti«. Prej kot svojega moža bi verjetno morala tožiti njegovega agenta.

Phyllis Gates je Hudsonu v šali pogosto govorila, da je boljši igralec v zasebnem življenju kot pred kamero, in to dvojnost je s presenetljivo učinkovitostjo vdihnil svojim likom, ko je po ločitvi nastopil v slavnih komedijah z Doris Day, kjer je igral moške, ki se zaradi spleta okoliščin pretvarjajo, da so to, kar niso. Neki Hudsonov ljubimec njunega razmerja ni doživljal nič kaj drugače: »Rock je bil igralec in igral je dve vlogi – eno v javnosti in drugo doma. V javnosti je bil previden, doma pa je lahko bil 'skriti razuzdanec'.«

Hudson se je zavedal, da lahko spravi v posteljo vse lepotce, ki bi jih hotel, toda vsakega, ki je spoznal sanjskega Rocka Hudsona, so nazadnje izdali živci. Povsem mogoče je, da je Hudsonu tudi zaradi tega slava tako močno stopila v glavo, da se je z veliko muko spoprijel z novimi hollywoodskimi trendi v šestdesetih letih, ko se je glamur umaknil realizmu in veličastne filmske mite so zamenjali junački, ki niso odgovarjali ustaljenim standardom lepote: Dustin Hoffman, Al Pacino, Robert De Niro.

Novi odnos občinstva je vplival tudi na Hudsonove poznejše vloge in težko je shajal z dejstvom, da status zvezdnika morda le ne bo večen. Navajen je bil imeti vse, kar je hotel. Vsako težavo, poklicno ali osebno, je prezrl ali premostil. Motilo ga je, če česa ni imel pod nadzorom. Na začetku sedemdesetih let je njegovo delovno vnemo zasenčila skorajšnja odvisnost od seksa – zadovoljeval jo je s potovanji, zabavami, obiski gejevskih klubov – in po več letih je sam priznal, da so njegova razmerja propadla zaradi njegovega ega.

Morda je prav pretirana samozavest botrovala brezskrbnemu tajenju, ko je nekaj let kasneje izvedel, da se je okužil z virusom aidsa. Kljub strogim nasvetom zdravnika je začel ponočevati, še več je popival in kadil. Ne preseneča torej, da ga je na zdravljenje v Francijo obakrat pospremil osebni trener in prijatelj Ron Channell, ki sicer ni bil gej, vendar se je Hudson morda prav zato ob njem počutil sproščenega v vlogi, ki jo je igral v svojem večnem begu pred realnostjo. Po prvi terapiji preiskava krvi ni pokazala sledi virusa, toda Hudson je prijateljem ob tem zamolčal, da bi se moral redno vračati v Francijo na zdravljenje. »Lahko mirno delam. Nimam aidsa, premagal sem ga.« Miller je po njegovi smrti dejal, da bi bil Rock še živ, če bi mu ga uspelo prej pregovoriti, naj se vrne v Pariz. Toda bil je preponosen, trmoglav, predvsem pa je bil nepremagljivi Rock Hudson. Iluzijo, ki jo je ustvaril za javnost, je v sebi pestoval do zadnjega.

Luka Pieri