Prvi zakon proti homoseksualnosti se je v Rusiji pojavil v času Petra Velikega v 18. stoletju. Leta 1832 pa so sprejeli zakon, po katerem so moško homoseksualnost kaznovali z izgonom v Sibirijo za pet let. Toda menda se je ta zakon redko uporabil, na prelomu v dvajseto stoletje pa je postala klima vse bolj strpna. Po sovjetski revoluciji so leta 1917 komunisti odpravili ta zakon kot ostalino starih carskih časov, toda leta 1933 je Stalin ponovno kriminaliziral tako imenovano muželožstvo (seks med moškimi) z zaporom do petih let, s poudarkom, da gre za dekadenco, meščansko hibo in celo fašistično perverznost – temu so kasneje sledile tudi druge komunistične stranke po svetu. Po tem zakonu, ki so ga v SZ velikokrat uporabili zgolj v politične namene, sta bila zaprta tudi režiser Paradžanov in pesnik Genadij Trifonov. Pa vendar so bili tudi homoseksualci, ki niso padli v nemilost. Eden takih je bil nedvomno sloviti režiser Sergej Eisenstein (1898–1948).

Eisenstein se je po udeležbi v prvi svetovni vojni leta 1920 naselil v Moskvi in se začel ukvarjati z gledališčem. Kmalu je temu sledil film, zlasti ga je zanimala montaža, o njej je kasneje napisal več teoretskih del in nekateri ga imenujejo kar oče montaže. Leta 1925 je posnel svoj prvi celovečerni igrani film Stavka. Pet let kasneje pa je sledila slovita Oklepnica Potemkin – gre za filmski spomenik uporu mornarjev na oklepnici Potemkin, ob 20. obletnici revolucije leta 1905. Mornarji se uprejo, ker so nezadovoljni s slabo oskrbo. Junaka filma sta brezimna množica in revolucionarna montaža, ki dosledno sledi principu kolizije: vsak izmed petih aktov (po shemi antične tragedije) se na sredini prelomi in prevladujoče razpoloženje se sprevrže v svoje nasprotje. Naslov prvega akta je Ljudje in črvi (Maggots and Men), ravno tako kot je naslov ameriškega filma, ki si ga bomo lahko ogledali na festivalu: v tem eksperimentalnem igranem filmu najdemo še brez števila reminiscenc na Eisensteinove filme, posebnost filma (ki je, mimogrede, v ruščini) pa je, da v njem igrajo samo transspolni igralci.

Dve leti kasneje je za desetletnico oktobrske revolucije posnel film Oktober in za njim še Generalno linijo (ali Staro in novo). S svojimi filmi, ki so nenazadnje poveličevali revolucijo, si je pridobil svetovni sloves. Sovjetska oblast ga je kljub številnim zadržkom in kritikam poslala v svet, da bi promoviral sovjetsko umetnost, hkrati pa si pridobil znanj s področja zvočnega filma. Tako je dve leti prebil po zahodni Evropi, leta 1930 pa sledil povabilu v Hollywood. Seveda je zaradi povsem nasprotnih pogledov na film sodelovanje propadlo in konec leta se je moral vrniti v Moskvo, kjer so ga vse bolj napadali. A še istega leta je s posredovanjem Charlija Chaplina odpotoval v Mehiko, da posname film, svoje svobodno videnje te dežele. Znanstvo s Frido Kahlo in Diegom Rivero je verjetno vplivalo na njegove »gibljive freske«, ki so po sporu s producentom in Stalinovih grožnjah ostale v ZDA. Posnet material so šele leta 1979 zmontirali v film Que viva Mexico! Škandali so dosegli vrhunec ob poskusu vrnitve v ZDA, saj mu je viza potekla, na mehiško-ameriški meji pa so pri njem odkrili številne skice, risbe, od Kristusovih karikatur do pornografskih prikazov oz. homoerotičnih skic. Vsi ti in drugi materiali so bili razstavljeni ob stoletnici njegovega rojstva. Po smrti so objavili tudi njegove dnevnike, iz katerih je jasno, da je imel spolna razmerja s fanti, velikokrat s sodelavci oziroma s svojimi učenci. V daljšem razmerju naj bi bil s svojim dolgoletnim asistentom Grigorijem Alexandrovom (ki je bil z njim tudi v Mehiki). Kakorkoli, sovjetski oblasti to ni moglo biti skrito, še zlasti ne ob pripetljaju na meji (kjer je moral čakati ves mesec, da so uredili situacijo), pa vendar sta bila njegova slava in njegov pomen za revolucijo prevelika. Po povratku v Sovjetsko zvezo je po par neuspelih poskusih dobil še eno možnost in posnel z vseh strani hvaljen film Aleksander Nevski (1938). Ob začetku vojne so ga, tako kot številne umetnike, evakuirali v Almo Ata. Tam je začel snovati svojo trilogijo Ivan Grozni (1944, 1945 in 1946). Prvi del je prejel Stalinovo odličje, drugi že ne, večino tretjega pa so oblasti uničile.

Pozoren gledalec ne bo našel homoerotike samo v njegovih risbah, pač pa tudi v filmih, večino prav v njegovih mehiških »freskah«.