Sergej Josipovič Paradžanov se je rodil 9. januarja leta 1924 armenski družini Josipa Paradžanova in Siran Bežanove. Med leti 1942 do 1945 je študiral na vokalnem oddelku Tbilisijskega konservatorija ter na fakulteti za gradbeništvo. Leta 1952 je končal fakulteto za režijo. Kasneje je večinoma delal v Kijevu v Filmskem studiu Dovženka, čeprav je občasno snemal tudi v Tbilisiju in Erevanu. Njegov debi v kinu je bil film Andriješ, potem pa je, z izjemo nekaj umetniških filmov, posnel vrsto popularno-dokumentarnih filmov. Leta 1964 je po motivih iz proze M. Kocjubinskega posnel film Sence pozabljenih prednikov. Na mnogih mednarodnih filmskih festivalih je film v dveh letih prejel kar 28 nagrad in diplom. Ime Paradžanova je postalo znano po vsem svetu. Režiser pa je bil družbeno izjemno aktiven, boril se je za svobodo govora, kar seveda ni bilo po godu oblastem. Konec 1973 je prišlo do ovadbe, procesa in taborišča … Na svobodo so ga spustili šele 30. decembra 1977, ko so se zanj zavzeli vidni zahodni umetniki, še posebno Louis Aragon (viden francoski nadrealist, ki je svojo homoseksualnost razkril šele po ženini smrti leta 1970). Režiserju so oblasti prepovedale vrnitev v Kijev, zato se je odpravil v Tbilisi. Leta 1984 je posnel film po gruzinski ljudski legendi Legenda o Suramski trdnjavi, leta 1988 pa so predvajali njegovo zadnje zaključeno delo Ašik-Kerib, posneto po istoimenski poemi Mihaila Lermontova. Paradžanov je pisal tudi scenarije in bil scenograf pri nekaterih gledaliških postavitvah. Leta 1989 je začel snemati avtobiografski film Izpoved, vendar so morali delo zaradi režiserjeve bolezni kmalu prekiniti. Na povabilo francoske vlade se je odpravil na zdravljenje v Pariz, a bilo je že prepozno. Umrl je 21. julija 1990 v Erevanu, pokopali so ga v Panteonu armenske prestolnice. Še za časa življenja so mu dodelili naziv narodnega umetnika Ukrajinske socialistične republike.
Ob dvajsetletnici Paradžanove smrti so aprila v Cankarjevem domu pripravili retrospektivo njegovih filmov. Nekje v drobnem tisku programa je pisalo, da so ga sovjetske oblasti obtoževale vsega mogočega, »predvsem homoseksualnosti«. Da bi bila podoba režiserja popolnejša, smo v program festivala vključili francoski dokumentarni film, ki ga je posnel Patrick Cazals, tudi avtor biografije o Paradžanovu. Cazals pravi, da v filmu ni želel postavljati v ospredje režiserjeve homoseksualnosti, ki pa izvedenemu očesu ne more ostati prikrita. V samih Paradžanovih filmih bi težko našli homoerotične elemente, čeprav je čutiti posebno ljubezen kamere do moškega telesa, ter seveda do bogatega okrasja, s katerim je Paradžanov krasil tudi svoje kolaže, klobuke in scenografije. Da homoseksualnost režiserju ni bila samo podtaknjena, pa razkrivajo zapisi o sodnem postopku leta 1973. Prvi jih je objavil ukrajinski dnevnik Segodnja (Danes), 29. in 30. januarja 2008. Vse navedbe iz te objave je prijazno prevedla Andreja Kalc.
Oblastem režiserjeva spolna usmerjenost seveda že prej ni mogla ostati skrita, konec leta 1973 so jo le uporabili. Avtor je namreč požel svetovno slavo, predvsem pa je postajal preveč družbeno aktiven. Tako se je 8. 12. 1973 na policiji v Kijevu pojavila anonimna ovadba:
Tovariš načelnik! Moja državljanska dolžnost mi veli, da se obračam na vas v zvezi z razvratnikom in pederastom Paradžanovom Sergejem. Že več let se imenovani ukvarja s pohujševanjem mladoletnikov, mladeničev in moških. Svojo hišo je spremenil v zbirališče za razvratnike. Prosim vas, da naredite konec temu razvratnemu dogajanju.
Policija je reagirala zelo hitro, pojavili so se ljudje, ki so napisali priznanje, da jih je režiser spolno uporabil, že čez deset dni so ga zaslišali in 20. decembra aretirali. Vse se je seveda dogajalo v Kijevu, kjer je tedaj živel.
Začela so se soočenja, kjer so režiserjeve »žrtve« do besede natančno ponavljale že povedano med zaslišanji, torej obsojali so ga homoseksualnosti. Paradžanov pa je zatrjeval, da je vse to bilo med štirimi stenami, da po zakonu ni kaznivo. Pod pretvezo iskanja igralcev za svoje filme, naj bi režiser spoznaval moške, jih vodil domov ter imel z njimi spolne odnose. Preiskava v stanovanju Paradžanova istega dne ni pokazala rezultatov. Našli ali odnesli niso ničesar pohujšljivega ali obremenilnega.
V teku preiskave se je izkazalo, da so mu zaradi homoseksualnih odnosov sodili že leta 1948 v Gruziji, kjer so mu prisodili pet let zapora, a ga je rešila amnestija. Šlo je za proces zaradi homoseksualnih odnosov z majorjem KGB-ja Nikolajem Mikavo, ko je bil Paradžanov še študent:
Potem ko sem bil sprejet na konservatorij, me je Mikava v svojem kabinetu poljubil. Približno teden dni kasneje sem slučajno srečal Mikavo na cesti in me je prosil, naj se oglasim pri njem. Istega dne zvečer, okoli desetih, sem odšel k njemu v partijski komisariat … Imela sva spolni odnos, na katerega sem pristal na Mikavovo prošnjo.
Sicer pa je najbolje, da povzamemo režiserjevo izpoved med zaslišanji januarja 1974 – v njej je seveda tudi obvezno samoobtoževanje oziroma kesanje, ki ga je pričakovalo sodišče:
Sam sem še predobro razumel in razumem nepravilnost in nagnusnost svojega obnašanja pri zadovoljevanju svoje spolne strasti v odnosih z moškimi. Kakor sem lahko, sem se boril s tem nenormalnim čustvom, poročil sem se … Vendar je ta pohujšljiva strast ob nekaterih moških, ki so me privlačili, postala tako močna, da se v takih primerih nisem mogel zadržati … Prepričan sem, da se ta hiba nahaja v mojih genih že od rojstva … Bratov nisem imel, vzgajali so me in odrasel sem med sestrami in neprostovoljno sem moral deliti njihove igre in zanimanja. Bilo mi je 20 let, ko me je usoda pripeljala k profesionalnemu in izkušenemu homoseksualcu Mikavi. Služboval je na politično pomembnem mestu, starejši je bil od mene, poslužil se je moje hvaležnosti, ker mi je pomagal pri sprejemu na konservatorij, da me je zapeljal. Na njegovo pobudo sva imela nekajkrat spolne odnose, v katerih sem igral aktivno vlogo. Potem sem zbral moč, da sem prekinil odnose z Mikavo, pustil konservatorij in se odselil v Moskvo. Tam sem bil sprejet na fakulteto za kinematografijo in bil prepričan, da se moja hiba ne bo nikoli več pojavila … Poročil sem se, želel sem si otroka. Vendar je sreča v zakonu trajala malo, mojo ženo Tatarko so ubili Tatari, ker si je upala v zakon po svoji osebni izbiri in to celo ne s Tatarom. V Tbilisiju so me leta 1948 aretirali zaradi zveze z Mikavo … Potem je prišlo sodišče in pomilostitev … Službo sem potem dobil v Kijevu, živel sem z ženskami brez izprijenosti. Končno sem se poročil s Svetlano Ščerbatjuk in dočakal rojstvo ljubljenega sina … S Svetlano sva se potem razšla, bolj točno me je zapustila ona … Leta 1964 sem se pri nekem odnosu v Lvovu okužil s sifilisom. Okužbe nisem skrival in sem o tem obvestil direktorja studia. Zdravil sem se in se povsem odrekel spolnosti. Samo tedaj, ko mi je zdravnik dovolil spolne odnose, sem obnovil odnose z M. in drugimi ženskami. Zopet pa me je začela vznemirjati silna strast do moških. Seveda tega nisem čutil do vseh, le do tistih, ki so mi bili všeč in so me privlačili … Zadrževal sem se, vendar si v primerih, ki so znani tudi preiskavi, nisem mogel pomagati in je prišlo do spolnih odnosov.
Odnosi z moškimi so bili zame privlačnejši kakor bližina z ženskami. Če sem se brez težav lahko odrekel intimnim odnosom z ženskami, so me navali strasti do moških dobesedno požigali. Razumel sem, da so odnosi z moškimi pogubni, in to sem govoril tudi svojim tovarišem. Mnogim sem priznal, da sem homoseksualec, vendar mi tovariši niso verjeli in odvrnili, naj ne govorim neumnosti. Tisti, ki so vedeli, da govorim resnico, so molčali. Svojemu najboljšemu prijatelju Surenu Šahbazjanu sem rekel, da bi se moral ustreliti, ker se ne morem sprijazniti s svojo strastjo do moških … Zadnje čase se nisem mogel vzdržati spolnih odnosov z moškimi, to je bilo že močnejše od mene. Zaradi te bolezni se nisem nikoli obrnil na nobenega zdravnika. Ko so me leta 1948 aretirali in sem se moral zagovarjati pred zakonom v zvezi z zadevo Mikava, sem častno in odkrito priznal svojo udeležbo pri prestopništvu. Takrat je bil on predsednik Gruzinskega društva za kulturne vezi s tujino, prej pa je delal pri organih državne varnosti Gruzije … Pobudnik mnogih spolnih aktov med nama je bil Mikava, ki me je tudi, v bistvu, zapeljal … V priporu sem bil od 14. avgusta 1948 do decembra istega leta …
Sojenje je bilo končano konec aprila 1974 in dodelili so mu pet let popravno-delovne kolonije v strogem režimu. Selili so ga iz taborišča v taborišče, dokler ga niso po treh letih in pol izpustili. Kot je razvidno iz dokumentarnega filma, je uspel tudi v takih razmerah ohraniti umetniško dejavnost, zlasti z ustvarjanjem kolažev. In minilo je še kar nekaj let, da je dobil možnosti za nov film.
Brane Mozetič