La Boyita je družinska prikolica, ki se je Julie Solomonoff, režiserka argentinskega filma Zadnje poletje Boyite (El último verano de la Boyita; 2009), spominja iz svojega otroštva kot »prostora otroških iger in priznanj«. Ta se v pričujočem filmu dotikajo interseksualnosti, odraščanja in družbenega pritiska, ki obdaja spolno dozorevanje. Zgodba je postavljena na argentinsko podeželje, v sedemdeseta leta, čas vojaške diktature. Jorgelina se sooča s spremembami, ki prihajajo z najstništvom: najprej preko starejše sestre Luciane, nato pa na očetovem ranču spozna Maria, vase potegnjenega kmečkega sina, delovnega pomočnika. Čez poletje se zbližata, skupaj jahata, bereta, ona ga ščiti pred agresivnejšimi in starejšimi vaškimi fanti. Medtem ko Jorgelina plava, Mario ob strani rezlja lesene figurice, njegovo vztrajno upiranje pred tem, da bi se slekel, pa ji vzbudi zanimanje in na vse pretege hoče odkriti razloge njegove zadržanosti. Mario ji sčasoma pove, da njegovo telo ne izgleda ne moško ne žensko.

Interseksualnost je medicinski izraz, ki opisuje stanje oseb, rojenih z anatomijo, drugačno od kulturnih idealov za moškega ali žensko. Zahodnjaška medicina vsakemu novorojenemu otroku obvezno pripiše moški ali ženski spol, in sicer glede na točno določene spolne lastnosti (kromosome, hormone, gonade, reproduktivne kanale, spolne organe), četudi je spolna dihotomija pogosto v nasprotju z realno spolno variabilnostjo. Otroci, ki odstopajo od standardov spola – kar medicina označuje tudi kot hermafroditizem, nepravilnost v spolnem razvoju, poškodbo, anomalijo te ali one spolne lastnosti – so obvezno in najpogosteje takoj po rojstvu, med šestimi tedni in petnajstimi meseci, žrtve »zdravljenja«, kirurških posegov, hormonskih terapij in plastičnih operacij. Denimo, medicinski standard »normalnih« spolnih organov je od 0,2 do 0,85 mm za klitoris, za penis pa več kot 2,5 cm. Vse, kar je med 0,85 cm in 2,5 cm, je nesprejemljivo. Po splošnih ocenah naj bi se na 2000 otrok rodil en interseksualni, a skupno število ljudi, katerih telesa se razlikujejo od standardnega moškega ali ženskega, je 1 odstotek.

Interseksualnost tudi v slovenski medicini velja za »bolezen«, za »motnjo v spolni diferenciaciji«, za »eno izmed t.i. urgenc, kar pomeni, da se tak dojenček obravnava podobno, kot če bi bil zelo bolan ali poškodovan«, piše Tonja Zadnik v svojem diplomskem delu »Interseksualnost kot izziv spolni dihotomiji: primer indijskih hidžer« (FDV, 2006), četudi med vsemi oblikami interseksualnosti le ena ogroža zdravstveno stanje. Tudi v Sloveniji »ni dopustno, da bi bila oseba kaj drugega kot moški ali ženska. Kadar pride do neskladja bioloških znakov spola, brezprizivno mnenje podajo zdravniki« in interseksualne dojenčke – v slovenski endokrinološki evidenci je zabeleženih štirideset interseksualcev, torej eden do dva dojenčka letno – spremenijo v ženske ali moške. In kako zdravniki določijo spol? »Večino interseksualcev, okoli 80 odstotkov, operativno spremenimo v ženske, saj je laže konstruirati vagino kot penis,« pravi slovenski lepotni kirurg.

Tej medicinski paradigmi že od devetdesetih let nasprotuje interseksualno gibanje, ki skuša doseči prepoved operativnih posegov in uvršča interseksualnost v kontekst človekovih pravic, med pravice do svobodne izbire seksualne in spolne identitete, samoopredelitve in telesne integritete, namesto spolne dihotomije pa predlaga koncept spolnega kontinuuma, seksualne in spolne različnosti ali variacij v spolnem razvoju. O nevzdržnosti nasilja nad interseksualnimi otroci govori tudi film Zadnje poletje Boyite. Zlahka ga uvrstimo tudi v linijo popularne kulture, ki se s tem vprašanjem ukvarja vse pogosteje in kamor lahko prištejemo v slovenski jezik že preveden roman Middlesex Jeffreyja Eugenidesa. Spomnimo se tudi na v Sloveniji že gostujočega vizualnega umetnika in aktivista Dela LaGrace Volcana, ki svojo interseksualnost opisuje kot samo-konstrukcijo. Morda bo slovenski medicini oziroma njenemu kanonu obravnavanja spolov, ki datira tam nekam v 19. stoletje, v 21. stoletju vendarle odbilo konec.

Nataša Velikonja