Otvoritveni film Protitok (Contracorriente / Undertow), sicer dobitnik nagrade občinstva na festivalu Sundance in perujski kandidat za oskarja za tujejezični film, je tudi prvi v nizu filmov na letošnjem festivalu, skozi katere se pretaka več skupnih elementov, ki so po svoje klasični in obenem vpeti v edinstvenost posameznih kontekstov – tajenje, poniževanje, podrejanje (in kljubovanje) zatiralnim tradicijam (družbenim, narodnostnim, religijskim) ter seveda homofobija in diskriminacija, prav tako pogosto pa tudi samodiskriminacija, ali bolje rečeno: samozanikanje. Te klasične teme so različno vpeljane in izpostavljene, na vizualni in pripovedni ravni pa jih preplavlja še en skupni element: voda. Voda daje in jemlje, prečiščuje, skriva, spreminja. Predvsem pa, brez vode ni življenja. Voda vzame telesno življenje in obudi čustveno življenje v Protitoku; odplakne masko, ki je skrivala gorečo strast v Razprtih očeh; prežene strah in nezaupanje v Božjih otrocih; zakrije muke razočaranja v Sašu; potopi nas v svet osvobajajoče resnice v Eloise, Zadnjem poletju Boyite in Vijoličastem morju.

V književnosti in filmu je morje pogosto simbol mogočnosti, nevarnosti, samote (torej tudi varnosti), rojevanja in smrti, dinamičnosti in skrivnostnosti življenja, strasti; je pa tudi jungovski simbol kolektivnega nezavednega, ki združuje arhetipa ženske anime in moškega animusa. Na simbolni ravni je prav to povezovanje nasprotij še najbolj prisotno v Protitoku, ki po pripovedni strukturi prefinjeno odseva značilnosti latinskoameriškega magičnega realizma. Prav ob prvinah magičnega realizma se tukaj stopnjujejo nasprotja, ki niso samo vidna, temveč tudi prikrita in nezaznavna; realno in nadnaravno, zavedno in nezavedno, izrečeno in pritajeno – večni konflikti, ki jih zrcalijo nihanja morskih tokov in čustveno plimovanje glavnega junaka. Miguel hoče obdržati Santiaga, vendar se obenem noče odpovedati ženi in otroku, toda postopoma spozna, da s tem nihče od vpletenih ne bo našel notranjega miru. Čustvene muke ga začnejo dušiti, ko vaščani odkrijejo sliko – akt spečega Miguela – v Santiagovi koči in se začnejo širiti govorice, ki razdelijo domačine na tiste, ki Miguelu obrnejo hrbet, in tiste, ki ga potihoma podprejo.

Elementi magičnega realizma prispevajo predvsem k izpostavljanju Miguelove krize vesti. Ali zavesti. Postopoma razgalijo njegovo samozanikanje. V enem najbolj pomenljivih dialogov Protitoka ribič Miguel (animus) zabiča svojemu ljubimcu, umetniku Santiagu (anima), da ni peder: »Ti misliš, da so vsi kot ti.« Santiago mu trezno odvrne: »Ne. Mislim, da so vsi kot ti.« Osrednja tema zgodbe je težavna pot, ki jo mora Miguel prehoditi, da bi se soočil s svojo ljubeznijo do Sanitaga in da bi jo naposled priznal pred obličjem strogo katoliške skupnosti. Gre za ključni konflikt, ki se seveda prenese tudi v širši kontekst. Če premostimo lastne predsodke in lažna pričakovanja, ki nam jih vsiljujejo družbene norme, se veliko laže spoprimemo z zapostavljanjem. Oziroma: od trenutka, ko sami pogledamo resnici v oči, bomo zmožni pogledati drugim v oči, naj bodo njihovi pogledi še tako obsojajoči. Le tako bodo tudi drugi zmožni nam pogledati v oči. Kot poudarja režiser sam: »Ko Miguel pridobi svojo integriteto, jo mora povnanjiti. Ne more je zadržati v sebi.«

Še ena zgodba o prepovedani ljubezni, kjer zelo verno skupnost (prav tako kot v Protitoku) pretrese prihod outsiderja, je sicer manj mistični, a prav tako hipnotični izraelski film Razprte oči (Einayim Petukhoth / Eyes Wide Open). Aaron je tzadik, pravičnik, ki postane predmet ogorčenosti, ko se pojavijo sumi, da je prekršil stroga ortodoksna pravila haredske skupnosti, potem ko se v njegovem življenju pojavi Ezri (ime v hebrejščini pomeni »božja pomoč«), študent, ki so ga nagnali iz ješive iz razlogov, ki postanejo kmalu očitni. Aaron se sprva upira skušnjavi, ko pa mladeniča bolje spozna, se vanj globoko zaljubi, vendar vest mu ne da miru, saj ne more zapustiti družine, še manj pa boga.

Tudi ta film prežema simbolika prečiščevanja in obnavljanja – dež, ko se glavna junaka spoznata, obredno kopanje, umivanje rok, kozarec vode za rabina, ki se je zavzel za Aarona pred zlobnimi naduteži. Aaron in Ezri doživita ključni trenutek, ko padejo čustvene pregrade, prav med obrednim kopanjem na odprtem. V vodo se potopita z enako vnemo kot v svoje skrivno razmerje, vedoč, da se ob tem nista odrekla veri – ki ni le njuno vodilo, pač pa tudi njuno bistvo. Prepovedana, presunljivo čutna ljubezen ju presenetljivo zbliža z Bogom. Predata se strasti, čeprav vesta, da jo bosta morala skrivati in da je morda obsojena na propad, toda ko se Aaron vrne na obredno mesto, nam film prepusti odprto vprašanje. V njegovem potapljanju podoživimo Ezrijevo radost (oziroma imamo občutek, da je Aaron zato tam, da bi jo podoživel), obenem pa se sprašujemo, ali je tam, da bi se prečiščen vrnil k ženi; ali pa se hoče očistiti laži, ki ga je gnala v dvojno življenje (hebrejska beseda mikveh ima enak koren kot beseda upanje)? Medtem ko se »utaplja« v pričakovanjih neprizanesljive skupnosti, se morda samo v vodi – v studencu (izviru), kjer se je vse začelo – umakne v svet upanja, ki mu bo obnovil duha.

V Božjih otrocih (Children of God) igra morje podobno osvobajajočo vlogo, ko se nezaupljivi umetnik Johnny končno prepusti dotiku skrivnostnega Romea. Dogodek pomeni preobrat tudi za slednjega, ki se potihoma želi otresti pritiskov in pričakovanj prijateljev in sorodnikov, in če se Romeo bolj boji odreči priljubljenosti kot pa veri, je prav vera tisto, kar sili priljudnega duhovnika Ritchieja v samozanikanje in gorečo sovražnost do gejev. Toda v nasprotju z Aaronom in Ezrijem se častiti Ritchie ne oklepa lastne vere (ali duhovnosti), temveč fanatičnih prepričanj in pričakovanj skupnosti vernikov, za katere je vera postala začaran krog sprenevedanja. Tesne vezi med morjem in osvobajanjem ter med vero, sprenevedanjem in zatiranjem so prav tako močno začrtane v Vijoličastem morju (Viola di mare – izvirni naslov je v sicilijanskem dialektu ime za kneza, ribo, ki se izleže kot samica in sčasoma spremeni spol), zgodbi o nemogoči ljubezni, kjer se 25-letna ženska preobrazi v moškega, da bi ubežala sramoti svoje homoseksualnosti, v kraju, kjer cerkev raje veruje v laž, kot da bi pretresla klavstrofobični mir otočanov. V Zadnjem poletju Boyite pa je reka tisti odmaknjeni svet, ki nudi sproščenost in svobodo ob stiku z lastnim bistvom; svet, kjer se Jorgelina in Mario otreseta zoprnih odraslih – njihovih predsodkov, njihovih neumnih, vzvišenih govoričenj, neiskrenih dobrikanj in resnobnih razlag, ki nič ne pomenijo. Tu se s pomočjo otroške nedolžnosti in čistosti združita animus in anima; tu se Mario otrese strahu pred resnico in obnovi se identiteta obeh, ob tem pa se kot deroča voda v njuno zavest vseka edinstveno, globoko prijateljstvo.

Luka Pieri