FEMINISTIČNA "SCENA" V SLOVENIJI1984-1986Današnja feministična scena v Sloveniji je začela nastajati sredi 80. let, ko so se pojavile prve avtonomne ženske skupine. Konec leta 1984 je začela delovati Ženska sekcija pri Sociološkem društvu v Ljubljani. Bila je kratkega diha, je pa zagotovo bila prvi ženski prostor, ki je nekaj časa obstajal in si je natanko to - namreč ženski prostor - tudi upal biti. Tu se je začelo marsikaj; prvi pogovori o osebnih izkušnjah - zametki consciousness raising groups, ki so bile na zahodu prvo jedro ženskega gibanja, pri nas pa so se razvile dosti kasneje; prve ugotovitve o potrebi po raziskavah ali drugačnem interpretiranju raziskav; prva spoznanja o različnosti, o tem, da ni ženske, ene, ampak so samo ženske, mnoge; in še marsikaj. Ženska sekcija je pripravila žensko prilogo v reviji Mladina ob 8. marcu 1985, s prevodi in avtorskimi teksti. Priloga je v naš prostor pripeljala najrazličnejše teme, od vzgoje deklic, preganjanja čarovnic do spolnega nasilja nad ženskami. Znotraj Ženske sekcije pri Sociološkem društvu je nastala ideja o ustanovitvi skupine, ki bi bila bolj praktično-aktivistična. Tako je nastala skupina Lilit. Prvi večer Lilit 3. aprila 1985 v klubu K 4 z diskusijo o ženski seksualnosti je pomenil radikalen rez - vzpostavil je prvi popolnoma javen ženski prostor, v katerega so bile vabljene vse ženske in v katerega je bil hkrati vstop prepovedan vsem moškim. Večera se je udeležilo več kot 250 žensk. Lilit je bila najprej zamišljena kot klub oz. kot mesečni klubski večeri z diskusijami in zabavo. Zaradi velikega odziva žensk se je kmalu ustanovila Ženska sekcija Lilit pri ŠKUC-Forumu, ki je v obdobju treh let, najprej v K 4 in nato v Galeriji ŠKUC na Starem trgu, organizirala približno 30 diskusijskih večerov z najrazličnejšimi temami: od ženske seksualnosti prvi večer prek nevidnega ženskega dela, vprašanja abortusa, pornografije, zgodovine ženskega gibanja pri nas in v Jugoslaviji, ženskega zdravja, lezbištva, nasilja nad ženskami do podobe ženske v reklami, ženskega mirovnega gibanja itd. To je bil ženski prostor, po katerem se je gibala cela mreža žensk in nekatere od njih so še danes aktivne feministke. Plakati so pred vsakim večerom v Lilit spremenili podobo centra Ljubljane. Bili so živi, črno-rumeni, zelo opazni. Skupina Lilit je poleg tega izdala dve številki biltena Korak naprej, dva koraka nazaj - Za žensko vprašanje in plakat Adieu, patriarhat, vse ob finančni podpori ŠKUC-Foruma in Zveze socialistične mladine Slovenije. Članice skupine so neštetokrat stale na stojnicah, ob različnih prireditvah ZSMS, običajno skupaj s predstavniki drugih novih družbenih gibanj - mirovnega, ekološkega, gay in duhovnega gibanja. Udeleževale so se javnih tribun po Sloveniji in nekdanji Jugoslaviji, dajale izjave za medije, pisale članke itd. Skupina Lilit je bila aktivna do leta 1989, formalno pa je obstajala še naprej.
1987-1989 V Lilit se je v tem času oblikovalo več iniciativ. Ena od njih je bila lezbiška. Lilit je bila feministična skupina, odprta tudi za lezbijke, ki so bile v skupini aktivne od samega začetka. Prav tako je bila v skupini prisotna sama tema lezbištva, tudi v javnosti - od približno 30 večerov v Lilit so bili trije lezbiški. Lezbijke so bile hkrati aktivne tudi v ŠKUC-ovi Sekciji Magnus, jeseni 1987 pa so oblikovale samostojno lezbiško skupino LL, ki obstaja še danes. Približno v istem času je nastala Delovna skupina za ženska duhovna gibanja; med drugim je bila nekakšen vezni člen med žensko sceno in duhovnim gibanjem, ki je takrat doživljajo prvi razmah. V Lilit so bile aktivne tudi mirovnice, ki so ženski aktivizem povezovale z mirovniškim gibanjem. V tem obdobju so o feminizmu razpravljali politični forumi. Forum pri SZDL (Socialistični zvezi delovnega ljudstva), ki je bil zadolžen za žensko vprašanje, je na primer jeseni 1986 uvrstil fenomen sekcije Lilit na dnevni red skupaj s članki v katoliških časopisih, ki so zagovarjali pravico žensk do tega, da se ne zaposlijo oz. da se doma posvetijo skrbi za otroke, oboje kot eksces, ki ne sodi v samoupravno socialistično družbo. Januarja 1988 je CK ZKS (Centralni komite Zveze komunistov Slovenije) oz. njegova "ženska sekcija" razpravljala o "Sodobnem feminizmu na Slovenskem"; ne ravno zelo negativno nastrojeno in uvodničarki sta bili celo dve ženski, ki sta veljali in sta se imeli za feministki. Odlomek iz zapisa te razprave pravi takole: "V kolikor feminizem prinaša nove teoretične misli in prispevek k osvetljevanju pojmov v prehodu iz ene družbenoekonomske formacije v drugo, je zagotovo spodbuden. Vendar pa mora biti tudi v svoji radikalni kritiki marksizma, družbene prakse in njenih simbolov izostren in natančen, sicer si dela slabo uslugo." Kakšnih posebnih posledic teh razprav ni bilo in tudi sicer ne kakšnih posebnih pritiskov s strani politike, pač pa se je feministkam stalno dajalo čutiti, da njihovo početje in razmišljanja ne sodijo v socialistično družbo. V Lilit je bilo med drugim ves čas prisotno vprašanje nasilja in nenasilja; vleklo se je v dveh nitih - ena je bila tema vojne in miru (vojaško usposabljanje za ženske, žensko mirovno gibanje), druga pa tema nasilja nad ženskami v miru - se pravi nasilja v zasebni sferi. Prvo javno diskusijo o nasilju v zasebni sferi je Lilit organizirala spomladi 1987. Decembra 1987 je Lilit v Ljubljani organizirala prvo jugoslovansko feministično srečanje, ki so se ga udeležile feministke s Hrvaške, iz Srbije, Bosne in Hercegovine ter Slovenije. To srečanje je bilo nadaljevanje sodelovanja med feminističnimi skupinami in feministkami, ki se je dogajalo že od konca 70. let, intenzivneje pa od sredine 80. Izjava s tega srečanja je med drugim spregovorila tudi o razširjenosti nasilja nad ženskami v zasebni sferi in o načrtih za organiziranje SOS telefonov, svetovalnic in zatočišč. Spomladi 1988 je začel delovati prvi SOS telefon v nekdanji Jugoslaviji - v Zagrebu, konec istega leta drugi v Beogradu in jeseni 1989 SOS telefon za ženske in otroke - žrtve nasilja v Ljubljani, ki deluje še danes. Drugo jugoslovansko feministično srečanje decembra 1988 v Zagrebu je poleg zaključkov z drugih področij zahtevalo tudi konkretne spremembe kazenske zakonodaje. Iz teh prvih predlogov se je razvil kasnejši obsežni predlog ljubljanskega SOS telefona za spremembo slovenske kazenske zakonodaje; deloma je bil upoštevan v novem kazenskem zakoniku RS, ki je začel veljati 1.1.1995.
1990-1992 Spomladi 1990 je bilo v Beogradu tretje jugoslovansko feministično srečanje, spomladi 1991 pa četrto spet v Ljubljani. Nesojeno peto srečanje naj bi bilo oktobra 1992 v Zagrebu. Toda skupina, ki je to srečanje organizirala, se je v kratkem času, ne da bi se preostala feministična mreža v takrat že bivši Jugoslaviji tega zavedela, prelevila v nacionalistično. Srečanje, ki so se ga udeležile tudi nenacionalistke, je imelo vsaj en dober rezultat: razmejilo je nacionalistično usmerjene ženske projekte od nenacionalističnih. Jugoslovanska feministična mreža je obstala in prestala tudi razpad Jugoslavije. Mreže feminističnih skupin so se seveda v 80. in 90. razširile po vsem svetu in zlasti po Evropi. Ena od oblik tega mreženja so bili mednarodni ženski tabori v Sloveniji. Prvega sta leta 1990 organizirala Sekcija Lilit in SOS telefon. V letih 1991-1994 so po dva do tri ženske tabore letno organizirale skupine SOS telefon, Modra in Kasandra. V letih velikih tranzicij, ko je bilo prostorov za javno feministično delovanje vedno manj, so ti tabori predstavljali nekakšne ženske otoke, prostore svobode, izmenjave izkušenj in pridobivanja inspiracije za aktivnosti. Jugoslovanska feministična srečanja so bila nekaj podobnega; poleg vprašanja nasilja so odpirala vprašanja populacijske politike, kazenske zakonodaje, ženskega zdravja, abortusa in kontracepcije, pravice do drugačne spolne usmerjenosti itd. Vprašanje nasilja nad ženskami je bilo eno od tistih, ki je pritegnilo največ aktivistk. Angažiranost ob tej temi je veliko prispevala k temu, da so se takoj po začetku vojne na ozemlju bivše Jugoslavije začeli organizirati feministični projekti za pomoč ženskam - žrtvam vojne. V tem obdobju so se v Sloveniji pojavili zametki ženskih študij, in sicer na Fakulteti za družbene vede in Visoki šoli za socialno delo. Delovati je začela skupina Prener klub. Vpliv delovanja avtonomnih ženskih skupin se je pokazal tudi z ustanovitvijo Komisije za žensko politiko v slovenskem parlamentu julija 1990 in Urada za žensko politiko pri slovenski vladi julija 1992.
1993-1996 Leta 1993 je začela izhajati prva feministična teoretska revija Delta. Ženska svetovalnica in SOS telefon sta v nekaj letih postala pomembna socialna projekta s feminističnim pristopom. Skupina LL je samostojno in skupaj z Magnusom v Roza klubu naprej razvijala svoj projekt socializacijske mreže za lezbijke - s klubsko dejavnostjo, izdajanjem svojega časopisa (od Lezbozina prek Pandore do Lesbo, ki je začel izhajati leta 1997), organiziranjem družabnih srečanj itd. 25. novembra 1994 je SOS telefon s podporo Urada za žensko politiko organiziral prvo javno prireditev v Sloveniji ob mednarodnem dnevu aktivizma proti nasilju nad ženskami. Leto kasneje so iniciativo prevzele Avtonomne ženske skupine iz Ženskega centra na Metelkovi, ki so organizirale demonstracije v Ljubljani in izdale razglednice na temo nasilja. Leta 1995 se je ustanovila skupina F-IKS (Feministično informacijsko-kulturno središče), ki je poleti 1995 organizirala mednarodni ženski tabor z 200 udeleženkami in 40 otroki iz 18 držav. Tabor se je imenoval Nilski konj, trajal je 14 dni, na njem pa je bilo več kot 150 različnih delavnic in tečajev. V tem letu se je šestčlanska delegacija nevladnih ženskih projektov udeležila konference OZN o ženskah v Pekingu.
1997 - pregled trenutnega stanja
|