| 12. 4. 2009
COLETTE: »ČISTO IN NEČISTO«
(Založba ŠKUC, zbirka Vizibilija, št. 18, Ljubljana, 2008)
Pisateljica Colette (1873-1954) je ena od francoskih najbolj priljubljenih avtoric, njihov, kot radi rečejo Francozi, »nacionalni zaklad«. V slovenskem jeziku imamo od njenih več desetin knjig, čistih klasik, prevedenih le peščico: omenimo naj »Potepinko«, ki je v prevodu Edvarda Kocbeka izšla leta 1960, »Lepotec Cheri«, ki ga je prevedel Silvester Škerl leta 1961, »Zeleno žito«, ki ga je leta 1962 prevedla Asta Znidarčič, ter »Claudinin dom«, ki ga je leta 1991 prevedla Radojka Vrančič. Letos smo dobili njen peti roman, »Čisto in nečisto«, v prevodu Nataše Velikonja.
Roman »Čisto in nečisto« je, kot piše v uvodnih besedah Judith Thurman, Colettina biografinja, »študija narave in zakonov erotičnega življenja«. Gre za »niz dialogov, pomešanih s pripovedjo in komentarji, med iskalko resnice, Colette, in vrsto poročevalcev, ki jih sama pisateljica opiše kot 'nespokojne duhove, ki še niso okrevali od ran, ki so jih utrpeli v preteklosti, ko so naravnost ali od strani treščili v tisto pregradno čer, skrivnostno in nedoumljivo, v človeško telo'«. Delo predstavlja, piše v nadaljevanju Thurmanova, »predirno obravnavo homoseksualnosti, promiskuitete, mizoginije in starodavne sovražnosti med spoloma, hkrati pa za razmišljanje o tem, kako človeška bitja erotizirajo – s tragičnimi posledicami – svoje čustvene vezi«.
Sama Colette je želela, naj beremo »Čisto in nečisto« kot njeno dokončno besedo o tej temi – kot njen »osebni prispevek k celokupni vsoti našega poznavanja čutov«. Imela ga je za svoje najboljše delo, kot tisto, ki bo najverjetneje preživelo svoj čas. Zdi se, da je ocena pravilna, četudi je daleč stran od dejstva – pravi Thurmanova - da gre tudi za njen najbolj pristopen ali najbolj znan roman.
Roman »Čisto in nečisto« je v verziji, kot jo imamo danes pred seboj v slovenskem prevodu, izšel leta 1941, četudi ga je avtorica začela pisati že vsaj desetletje prej. Razdeljen je v devet poglavij, v devet spektrov človekovega seksualnega vedenja in v vsakem od njih nastopajo osebe, ki jim je skupnih več lastnosti, ki so vznemirjale družbene normative poznega fin de siecla, obdobja preloma iz 19. v 20. stoletje, in ki vznemirjajo družbene normative še dandanes: vsi liki se upirajo predpisanim standardom želje in vsem sentimentalnostim ter ostalim konvencijam na področju telesnosti, pa naj gre za maskuline Nove Ženske, za Don Juane, za lezbijke ali homoseksualce – na kratko, za vse lahkomiselne in nemoralne duše, ki jim Colette pravi njeni »preživeli« tovariši, ki jih je, tako kot njo, »ladja brez jambora odvrgla na skalnato obalo« - ladja, imenovana Eros.
V štirih poglavjih romana je tema lezbištvo, v enem moška homoseksualnost in v ostalih različna, nekonvencionalna moško-ženska razmerja. Vse odlikuje to, čemur pravi Colette »nečisto« - to je, ekscesno (seksualno) obnašanje, a tudi, po drugi strani, »čisto« - to je, iskanje celosti, komplementarnosti med dvema osebama, ki pa jo je avtorica rezervirala le za žensko homoseksualnost.
Osebe romana so resnične, seveda s tem, da so njihove identitete predelane: tako naletimo na fatalno Charlotte, žensko z mlajšim ljubimcem, ki jo Colette sreča v pariškem opijskem gnezdu; srečamo staro slovito kurtizano in igralko, biseksualno Amalio X; markizo de Belboeuf, poznano kot Missy, v romanu La Chevaliere, aristokratinjo, lezbično transvestitko, s katero je Colette živela med leti 1905 in 1911; Colettino prijateljico, lezbično pesnico Renée Vivien; Eleanor Butler in Sarah Ponsonby, dami iz valižanskega Llangollena, znamenit angleški lezbični par iz 19. stoletja; naletimo na premnoge Don Juane, denimo na Damiena in ostale, ki jih je, zanimivo, avtorica izpisovala po prijatelju Edouardu de Maxu, vodilnem igralcu tistega časa, slavnem zapeljevalcu moških in sloviti osebnosti gejevskih družb.
Naj omenimo tudi zelo pomemben podatek, da je roman »Čisto in nečisto« nekakšen Colettin komentar na Proustovo »Sodomo in Gomoro«: kljub občudovanju, ki ga je avtorica gojila do njegovega dela, pomeni »Čisto in nečisto« nekakšen napad in hkrati širitev njegovega portreta »invertiranke«, lezbijke. Proustove portrete homoseksualnosti, predvsem lezbijk, je pariški lezbični krog, v katerega je sodila (poleg Renée Vivien, Natalie Barney, Djune Barnes in mnogih drugih) tudi Colette, precej kritiziral.
Colette s tem romanom torej ponudi svoje videnje ženske homoseksualnosti – ki mu daje, kot smo že omenili, idejo čistosti (skladnosti, komplementarnosti, preživetvene strategije, celosti v odnosu med dvema osebama). Ameriška zgodovinarka Shari Benstock (njeno študijo »Ženske z levega brega« smo izdali pred nekaj leti) prav zaradi podrobnega Colettinega obravnavanja lezbištva uvršča roman »Čisto in nečisto« – poleg romana »The Well of Loneliness« Radclyffe Hall, del Gertrude Stein, nekaterih besedil Virginije Woolf in drugih - med najboljše primere »lezbičnega modernizma«.
Roman je prevedla Nataša Velikonja. Fotografija na naslovnici z imenom »showmeyourboobiez« je delo fotografinje Bojane Rudović Žvanut, za oblikovanje pa je poskrbel oblikovalski duet Phant & Puntza. Knjiga je izšla v nakladi petsto izvodov, finančno pa jo je podprlo Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.
* * *
NATAŠA SUKIČ: »OTROCI NOČNIH ROŽ«
(Založba ŠKUC, zbirka Vizibilija št. 19, Ljubljana, 2008).
Otroci nočnih rož so druga zbirka kratkih zgodb Nataše Sukič, ki sledi predhodnemu delu Desperadosi in nomadi, ki je izšlo leta 2005.
Zgodbe Nataše Sukič uvrščamo v lezbično prozno pisavo. Sukičeva se pridružuje vrsti prodornega vala sodobnih slovenskih prozaistk in pesnic, ki prinašajo svež veter samozavestne, družbeno-kritične in osebno brezkompromisne ženske homoerotične dikcije.
Avtorica sama pravi, da je ta poetični naslov izbrala, ker homoseksualci in transseksualci »lahko v polnem smislu zaživimo, se izrazimo šele na 'sceni', med sebi enakimi. Takrat smo kot nočne rože, ki razprejo svoje cvetove v temi, daleč proč od ostrine dneva, proč od kanibalov, njihovih neusmiljenih oči.«
Delo obsega šest kratkih zgodb (Spremenjena stanja, Zakon močnejšega, Štiri izpovedi bolestnega uma, Oko, Ubij me!, Izguba). Zgodbe so notranje dodatno razčlenjene, sledeč lastni dinamiki. Tako kot Desperadosi in nomadi so tudi Otroci nočnih rož svobodne oblike in nelinearne dikcije. Na videz fragmentirana in kronološko nelinearna pripoved, ki mestoma preskakuje ali se celo ponavlja, se pne skozi logični mentalni in časovni lok, ki vsako zgodbo zaokroži kot samosvojo celoto.
Če v prvi knjigi pisateljica občuteno opisuje odtise družbene represije na lezbičnem telesu, od koder izvirajo različne oblike tesnobe in odtujenosti, se tokrat njen pogled ustavlja na razširjenem spektru obrobnih, odrinjenih, prikrajšanih in nezaželenih identitet – homoseksualcev, transeksualcev, transvestitov, žensk, šibkih, umirajočih. Literarne osebe, razen transeksualcev, nimajo imen. Na ta način Sukičeva opozarja na brezimnost marginaliziranih identitet v močvirju večinske kulture, s poimenovanjem najbolj odrinjenih eksistenc pa razgalja hipokrizijo heteronormativnosti in podeljuje moč najbolj nemočnim. Avtorico še posebej zanimajo pojavi sovraštva in nasilja do drugačnosti; skozi svojevrstno diskurzivno analizo išče miselne označevalce, iz katerih se rojeva sovraštvo do različnih manjšin. Skozi iskanje izvorov populističnega, primitivnega sovraštva do drugačnosti, plast za plastjo odkriva nemoč tistega, ki sovraži; na ta način mentaliteto nasilja razoroži, osmeši in poniža.
Avtobiografski moment gotovo pomeni pristno, neposredno izkušnjo, ki jo avtorica živo preslika v besedilo. »Avtobiografski moment je v mojih zgodbah vseskozi prisoten. Zgodbe so napisane prvoosebno, pišem o sebi in iz sebe, zato mi je osebno bližja neposredna, avtentična izkušnja. Beležim svoja opažanja in svoje reakcije na svet, ki me obdaja. Kje tukaj vstopi domišljija? Že prej sem omenila, da se pri pisanju prepuščam toku asociacij in tudi na ta način raziskujem, kaj vstopa na mesto belih, praznih lis v spominu. Ugotavljam, da je to tisti prostor, v katerem se moja fantazija najraje udejanja skozi fantazme, osebne mitologije, metafore. Seveda so tu še druge stvari, ki zadevajo fikcijo, denimo, osebe, ki nastopajo v zgodbah, so pogosto kombinacija različnih ljudi iz realnega življenja, tudi časi in dogodki so pomešani, spremenjeni.« (Intervju z N.S., Književni listi 2007)
Za Natašo Sukič je značilno, da občutke tesnobe, ujetosti, odtujenosti in strahu neopazno, vendar zavestno preliva v samega bralca ali bralko, ki s podoživljanjem eksistencialne klavstrofobije hkrati doživlja tudi svojevrstno katarzo.
Teme Otrok nočnih rož so teme smrti, umiranja, bolezni, zalezovanja, identitete, odtujenih odnosov, nasilja nad šibkejšimi, transseksualci in transvestiti, teme nadzorovanja, kaznovanja, seksualnosti.
Fotografija na naslovnici: prizor iz filma Obiskovalec Eme Kugler, za oblikovanje pa je poskrbel oblikovalski duet Phant & Puntza. Knjiga je izšla v nakladi petsto izvodov, finančno pa jo je podprlo Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.
*
V drugi kratkoprozni zbirki Sukičeve najdemo šest kratkih zgodb, nekatere med njimi so razdeljene še na podzgodbe. V primerjavi z njeno prvo zbirko Desperadosi in nomadi so nove zgodbe iz Otrok nočnih rož še bolj sklenjene, saj med branjem ugotavljamo, da junaki in junakinje prehajajo iz ene pripovedi v druge, včasih nam avtorica osvetli eno, potem drugo ali tretjo plat. Kar se nam morda sprva zazdi kot nekoliko izoliran opis umirajoče ženske ali znanstvenofantastični vložek, se ob prebiranju druge zgodbe pokaže za nujen odgovor in spomin telesa oziroma odraz osebne apokalipse in izgube. Intimistične usode so nepovratno prepletene in usmerjane z družbenim »očesom«, ki ne samo da nadzoruje misli, dejanja ali spol, ampak določa tudi trajektorijo, po kateri se sme gibati telo. A ko v Zemljo trči komet in dobro organizirana vlada namerava evakuirati vse prebivalce, razen na smrt obsojenega v zadnji zgodbi Izguba, se pokaže, da so vsa prizadevanja oblasti že v osnovi nesmiselna, če že ne zla, saj služijo zgolj izpopolnjevanju nadzorovanja, tako tistih, ki so vpisani v stran žrtev, kakor onih, vpisanih v stran nadzornikov.
Suzana Tratnik
* * *
NATAŠA VELIKONJA: »FRAGMENTI SVOBODE: politični eseji: Terminali Radia Študent 2001-2006«
(Založba ŠKUC, zbirka Vizibilija, št. 20, Ljubljana, 2008)
Knjiga »Fragmenti svobode« je prva esejistična zbirka sociologinje Nataše Velikonja, ki jo sicer poznamo kot pesnico, prevajalko in lezbično aktivistko. Velikonja je v Sloveniji, pa tudi v mednarodnem prostoru, že dodobra uveljavljeno esejistično ime: svoje eseje in sociološke razprave je objavila v več referenčnih domačih in tujih knjižnih zbornikih (med drugim v, denimo, Urbana plemena: subkulture v devetdesetih ali Cooltura: uvod v kulturne študije, oboje pri Študentski založbi, ali v New Feminism: Worlds of Feminism, Queer and Networking Conditions pri dunajski Loecker Verlag) ter domala v vseh slovenskih literarnih ali družboslovnih revijah in dnevnikih, od Časopisa za kritiko znanosti, Literature, Večera, Dnevnika, kot esejistka je bila prisotna v ključnih izdajah lezbično-gejevske scene, v revijah Revolver in Lesbo, v zadnjih letih pa je ena od nosilnih avtoric časopisa Reartikulacija. Tako je tudi pričujoča knjiga »Fragmenti svobode« plod njenega večletnega medijskega dela: gre namreč za zbirko esejev, ki jih je pisala kot kolumnistka aktualno-politične redakcije ljubljanskega Radia Študent, oddaje »Terminal«, med leti 2001 in 2006.
Knjiga prinaša petdeset esejev, ki so – kot pravi v uvodniku dr. Ana Kralj, urednica aktualno-politične redakcije Radia Študent med leti 2001 in 2003 – »skoz in skoz politična kulturalija, ki o zdajšnjem stanju duha v Sloveniji in širše pove več, kot bi slišali v letih predavanj na politologiji ali v nizu kulturoloških poletnih šol – če seveda verjamete, da je Jim Morrison o šestdesetih in sedemdesetih povedal več kot vsa institucionalno-interpretativna srenja skupaj. Nataša razmišlja kot lezbična aktivistka in premišljevalka«, dodaja Kraljeva, »njeno pisanje pa še enkrat sporoča, kako se najpomembnejše reči v kulturi in politiki dogajajo na robu, v krajih, ki se jim je institucionalna in birokratska pamet že davno odpovedala«.
Pričujoči eseji so oblikovani kot aktualni radijski komentarji, ki jih je Radio Študent nizal enkrat mesečno od junija 2001 do aprila 2006. Branje tako prinaša podrobno, ostro, anti-konformno kulturno in politično analizo dogajanj v Sloveniji v prvi polovici novega tisočletja, zapisano v izvrstnem, prepoznavnem avtoričinem slogu. Celotna knjiga je visoko aktualen in profiliran politični komentar na našo skupno sodobnost. Kraljeva v uvodu meni, da so »največ, kar lahko ta hip damo, proti-sistemske geste in refleksije, drobci upora, brez katerih bi bilo življenje še bolj nevzdržno, kot že je«.
Pisanje nedvomno in zavestno obeležuje, kot smo že omenili, jasna lezbična perspektiva, ki je platforma celotnega Velikonjinega avtorskega pogleda. V knjigi torej najdemo analize dogajanj, s katerimi sta se v omenjenih letih soočala gejevsko-lezbična scena ali aktivizem v Sloveniji, ali analize medijskih diskurzov in političnih prijemov, ki so se v tem obdobju na splošno dotikali homoseksualnosti - denimo, analize dogajanj ob sprejemanju zakona o partnerstvu, beležke ob festivalih gejevskega in lezbičnega filma ali ob paradah ponosa, analize lezbične in gejevske literature in na splošno homoseksualne kulture ter umetnosti.
A tudi tisti komentarji, ki posegajo na druga področja javnega življenja - v dogajanja na tako imenovani sub-politični ravni, v nastajanje in razvijanje družbeno-kritičnih skupin na Metelkovi ali širše na nevladni sceni, v razmerja vsakokratnih oblasti do obrobnih skupin ali politik, v konformizem institucionalne levice pri vprašanjih realizacije družbene enakosti ali kleronacionalistični konservativizem institucionalne desnice, v prodiranje kapitalistične, korporativne in neoliberalne paradigme v Sloveniji - so bistveno obarvani s politično in kritično pozicijo lezbične marginalke – ki na tej družbeni margini dela in živi. V svetu, nabito polnem z identitetnimi in intelektualnimi simulakri, zaradi katerih se radikalna družbena kritika nevarno bliža območju neverodostojnosti ali pa je že globoko v njem, je prav ta avtoričina »avtentična« obrobna pozicija tista, ki daje »Fragmentom svobode« izjemno in redko humanistično tehtnost ter vrednost.
Za konec še nekaj podatkov: fotografija na naslovnici z imenom »Trashdog« je delo fotografinje Bojane Rudović Žvanut, za oblikovanje knjige pa je poskrbel oblikovalski duet Phant & Puntza. Knjiga je izšla v nakladi petsto izvodov in v sodelovanju z Radiem Študent.
-
3. 12. 2008
Društvo ŠKUC (Sekcija ŠKUC-LL) je 30. novembra 2008 na Slovensko
tiskovno agencijo - STA poslalo sporočilo za javnost
z naslovom »20. svetovni dan boja proti aidsu«.
Elektronska pošta je bila poslana na naslov desk@sta.si ob 14:12
uri.
V sporocilu za javnost smo med drugim posebej opozorili na sporni
pojav vse pogostejših zavajanj, ki smo jim priča v zadnjem času.
Opozorili smo, da metode vzdržnosti, zvestobe in monogamije -
ki jih nekateri razglašajo kot vrsto varne zaščite, te zavajajoče
izjave pa ponavljajo številni mediji – niso niti varne niti zanesljive.
Tiskovna agencija STA našega obvestila ni objavila, hkrati pa
je objavila medijske izjave različnih strankarskih podmladkov.
Društvo ŠKUC je nevladna organizacija z več kot dvajsetletnimi
izkušnjami na področju preventive in ozaveščanja o preprečevanju
HIV/aids in hkrati ena prvih organizacij v Sloveniji, ki so začele
izvajati programe na tem področju, kakor tudi organizacija s pravnim
interesom na področju človekovih pravic seksualnih manjšin, ki
ima tudi status društva v javnem interesu.
Glede na to smatramo, da je neobjava našega tiskovnega sporočila
- ki je očitno bilo edino medijsko sporočilo ob dnevu boja proti
aidsu s strani nevladnih organizacij na področju človekovih pravic
seksualnih in spolno identitetnih manjšin - posledica cenzure.
Smatramo, da tovrstna uredniška praksa STA pomeni kršenje načela
enakih možnosti in enake obravnave ter pravice do informiranja.
-
3. 12. 2008
-
25. 9. 2008
Obveščamo vas, da je ob sinočnji otvoritvi kulturno umetniškega
festivala Queer
Sarajevo (24. september 2008) prišlo do več hudih
incidentov in brutalnega nasilja nad udeleženci in obiskovalci
festivala. Pred zgradbo Akademije likovne umetnosti, kjer je potekala
otvoritev, je kljub strogim varnostnim ukrepom prišlo do izgredov
nacionalističnih in verskih skrajnežev. V več brutalnih napadih
je bilo huje ranjenih deset oseb, ki so bile prepeljane v bolnišnico.
Ranjenih je bilo tudi več novinarjev.
Danes zjutraj so organizatorji (Udruženje Q) odpovedali
festival zaradi visoke stopnje tveganja ponovnega nasilja, ki
ga motivira homofobija in sovraštvo do istospolno usmerjenih.
Festival je prva javna prireditev te vrste v BiH. Vsi tuji gostje
in ostali udeleženci so pod strogimi varnostnimi ukrepi.
Iz Sarajeva: Tatjana Greif
ŠKUC-LL
-
30. 7. 2008
Medtem ko v Budimpešti, Sofiji, Brnu, Zagrebu ali Ljubljani še
preštevamo žrtve homofobičnega nasilja ob letošnjih Paradah ponosa,
je švedska prestolnica že nekaj dni v znamenju osrednje evropske
gejevske in lezbične manifestacije, imenovane EuroPride.
Letošnji Europride so, pod geslom »Švedski greh, rušenje
meja«, otvorili švedska ministrica za evropske zadeve
Cecilia Malmström, princ Manvendra Singh Gohil, eden prvih deklariranih
gejev v Indiji, ter univerzitetna profesorica in aktivistka dr.Tiina
Rosenberg.
Stockholm je v času EuroPride, od 25. junija do 3. avgusta,
gejevska, lezbična in trans- prestolnica Evrope, živa festivalska
arena, z nepregledno množico političnih in kulturnih dogodkov;
vrstijo se filmski festival, razstave, koncerti, delavnice, predavanja,
performansi. Med umetniški program Europride sodi tudi mednarodna
skupinska razstava »Make Out!« v Studiu
44 v Stockholmu, na kateri med 32. umetniki, aktivisti
in filmskimi ustvarjalci iz queer skupnosti sodeluje tudi Nataša
Velikonja, in sicer z esejem »Evropa je dolgočasna
/ Europe is Boring«. Kustosinja razstave je Malin
Arnell, razstava pa reflektira homofobijo, hetero-normativnost
in sodobne tabuje evropske družbe.
Desetdnevno festivalsko dogajanje se bliža vrhuncu - Paradi
ponosa, ki bo
2. avgusta v središču Stochkolma, s pričetkom ob 13. uri. Organizatorji
doslej največje Parade ponosa v zgodovini Švedske pričakujejo
preko 850.000 udeležencev z vsega sveta. Avtor originalne mavrične
zastave iz leta 1978, ameriški umetnik Gilbert Baker, je za to
priložnost izdelal 100-metrsko zastavo iz osmih simbolnih barv.
http://studio44.se/nyhemsida/utstallning/08_07_make_out.html
www.reartikulacija.org
-
5. 5. 2008
Urška Sterle: literarni večer, 15. 5. 2008, ob 18. uri
Knjižnica O. Župančiča, Kersnikova 2, Ljubljana
Dvorana, III. nadstropje
Vabimo vas na pogovor z mlado pisateljico Urško Sterle, ki se
s svojimi kratkimi zgodbami dotika spoja sodobnega urbanega življenja
in pozicij (sub)kulturnega uporništva.
Njen kratkoprozni prvenec Vrsta za kosilo, ki
je izšel pri založbi ŠKUC-Vizibilija, je bil letos nominiran za
literarno nagrado Dnevnikova Fabula.
Pogovor z Urško Sterle bo vodila Suzana Tratnik.
Vabljeni & vabljene!
-
9. 2. 2008
Stand-up komedija Urške Sterle
PROSIMO, NE HRANITE LEZBIJKE!
Stand-up komedija Urške Sterle v Klubu SKUC-LL-Monokel,
petek, 7. marca 2008 ob 22.00
V okviru 9. mednarodnega feminističnega in queer festivala Rdeče
zore,
5.- 9. marec 2008, http://www.rdecezore.blogspot.com/
Naravni habitat lezbijke so subkulturna zakotja. Socialno okrožje
lezbijke se imenuje Lezbična mafija in je večinoma sestavljeno
iz bivših, sedanjih in bodočih ljubimk. Ta podvrsta homo homo
sapiensa pogosto izkazuje dobršnjo mero družbenokritičnega obnašanja
in je nagnjena k izveninstitucionalnemu političnemu delovanju.
Nekaj podvrst lezbijk se lahko uspešno znebite s postopkom domestifikacije,
druge so nanjo imune. Ustvarjalnih lezbijk se skrbno izogibajte
- ohranite socialno distanco, vzdržite se fizičnih kontaktov in
nikoli, čeprav vas še tako zamika, ne hranite kritične lezbijke.
Morda bo tako migrirala na druga področja
Urška Sterle je aktivistka, pisateljica in članica Lezbične mafije.
-
8. 1. 2008
Urška Sterle, foto: arhiv Škuc LL
Prozni prvenec »Vrsta za kosilo« Urške
Sterle, izdan v zbirki ŠKUC-Vizibilija, se je uvrstil med peterico
kandidatov za nominiranko za nagrado Dnevnikova fabula, ki jo
časopis Dnevnik razpisuje za najboljšo domačo zbirko kratke proze
v zadnjih dveh letih.
Žirija, ki jo sestavljajo dr. Alojzija Zupan Sosič, dr. Ignacija
Fridl Jarc, Tina Kozin, dr. Marko Stabej in Gregor Butala, je
oblikovala ožji izbor petih zbirk kratkih zgodb, izmed katerih
bodo do srede prihodnjega tedna izbrali štiri nominiranke za Dnevnikovo
fabulo.
Literarni prvenec Urške Sterle »Vrsta za kosilo«
je zbirka enaindvajsetih kratkih zgodb, ki so nastajale v obdobju
zadnjih petih let. Zgodbe se, po avtoričinih besedah, napajajo
iz dveh virov – iz ljubezni do nepokorne, kritične in ustvarjalne
margine ter iz nelagodja do pomensko in politično izpraznjenega
spektakla sodobnega sveta. Preko zavestnega vzpostavljanja točke
pogleda, ki je pogojena z lastnimi družbenimi, socialnimi, političnimi
in subkulturnimi koordinatami, se želi avtorica spopasti z mitologijo
o Velikih zgodbah – zgodbah o univerzalnem izkustvu, o bistvenih
temah, o usrediščenem, nevtralnem pogledu.
Več na: http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/291177/
Knjige iz zbirke Vizibilija so dostopne v knjigarnah
in na spletnem naslovu društva ŠKUC.
-
11. oktobra 2007 okoli enih zjutraj je bil v ljubljanskem gostinskem
lokalu Orto bar lezbični par žrtev nestrpnega odnosa varnostnika
in lastnika lokala. Varnostnik je preko kamer opazil, da se dekleti
poljubljata, zato je odšel do njiju in zahteval, naj takoj zapustita
lokal, češ da Orto bar ni »take vrste lokal«,
zato naj gresta v »tak« lokal, kjer se »to«
počne. Dekleti sta ga vprašali, ali je homofob, na kar ni reagiral,
le ponovil je svoje navedbe. Dekleti sta se nato pritožili lastniku
lokala, ki je sicer zagotovil, da se lahko vrneta v lokal, hkrati
pa izjavil, da je Orto bar »heteroseksualen lokal«.
Iz njegovih besed ni bilo razvidno, da bi obžaloval dogodek.
Omejitev gibanja in prisilna odstranitev dveh deklet iz Orto
bara je protipravno dejanje, ki vsebuje elemente diskriminacije
na podlagi spolne usmerjenosti. Gre za izrazito homofobični
incident, ki mu botrujejo predsodki, odpor, strah oziroma
sovraštvo do homoseksualnosti. Hkrati pa so ravnanje in izjave
osebja lokala v nasprotju z veljavnimi zakonskimi predpisi
in pomenijo kršitev z Ustavo zajamcenih človekovih pravic
in svoboščin, osebne integritete in dostojanstva, 141. člena Kazenskega
zakonika Republike Slovenije ter Zakona o uresničevanju načela
enakega obravnavanja (ZUNEO).
Nadlegovanje in nasilje nad geji in lezbijkami
na ljubljanskih ulicah in lokalih beležimo že več let, storilci
pa večinoma ostanejo neidentificirani in nekaznovani. Tokratni
homofobni incident je identičen dogodku iz leta 2001, ko je varnostnik
ljubljanskega lokala Cafe Galerija prepovedal vstop dvema gejema.
Prepričani smo, da nevzdržno mlahav odnos mestnih in državnih
oblasti do takšnih in podobnih incidentov botruje njihovemu vztrajnemu
ponavljanju.
O incidentu so bili obveščeni javnost, policija, varuhinja človekovih
pravic in zagovornica načela enakih možnosti pri vladi RS ter
župan Ljubljane. Incident ostro obsojamo, od organov pregona,
mestnih oblasti in vseh pristojnih institucij pa zahtevamo, da
se odzovejo na ustrezen način, ki ga predpisuje slovenski in evropski
pravni red, da podajo javnosti nedvoumno sporočilo o nesprejemljivosti
in nezakonitosti tovrstnih dejanj ter zagotovijo varnost in zaščito
vseh državljanov in državljank.
V tednu, ki prihaja, pripravlja lezbična skupnost v Ljubljani
vec protestnih akcij. Hkrati pozivamo solidarno javnost k bojkotu
obiskovanja omenjenega lokala.
Ne obdajajmo homofobicnega nasilja z molkom!
Za sekcijo ŠKUC-LL:
dr. Tatjana Greif
Nataša Velikonja
Ljubljana, 14. oktober 2007
-
-
Protest
proti rasizmu
V imenu lezbične sekcije ŠKUC-LL ostro nasprotujemo ukrepom slovenske
vlade v zvezi s pregonom skupine dolenjskih Romov. Obsojamo javni
linč, vaške straže, pobesnelo množico več sto krajanov in krajank,
ki jurišajo na majhno skupino Romov. Protestiramo proti nepripravljenosti
predstavnikov države, da v okviru ustavnih zagotovil, nacionalnega
in mednarodnega prava in temeljnih civilizacijskih norm zagotovijo
red in zakonitost. Država je popustila pred neciviliziranimi zahtevami,
grožnjami in fizično silo krajank in krajanov Ambrusa ter nemočno
skupino Romov z njihovih domov izgnala v rezervat v Postojno.
Tako so Romi postali begunci v lastni državi.
Predstavniki države Slovenije eklatantno kršijo človekove pravice
Romov. Ukrepi države so v nasprotju z več členi Ustave Republike
Slovenije. Med drugim s 14. členom (enakost pred zakonom), 32.
členom (svoboda gibanja), 34. členom (osebno dostojanstvo in
varnost), 36. členom (nedotakljivost stanovanja), 63. členom
(prepoved spodbujanja k nestrpnosti). Ukrepi države Slovenije
so ravno tako v nasprotju z več določili evropske Konvencije
o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, in sicer:
s 1. členom (obveznost spoštovanja človekovih pravic), 5. člen
( pravica do svobode in varnosti), 14. členom (prepoved diskriminacije).
Gre za dejanja, kazniva po 141. členu (kršitev enakopravnosti)
in 300. členu (zbujanje narodnostnega, rasnega ali verskega sovraštvo,
razdora ali nestrpnosti) Kazenskega zakonika Republike Slovenije.
Sklepamo, da je slovenska vlada pričela s sistematičnim čiščenjem
manjšinskih skupin v družbi, ki ji niso po volji. Pogrom proti
Romom iz Dečje vasi lahko razumemo zgolj kot nadaljevanje slovenske
kristalne noči, ki se je začela z izbrisanimi. Nočemo živeti
v državi, ki s svojo podporo rasizmu pregreva sovraštvo in najbolj
nizkotne nacionalistične strasti!
Za ŠKUC-LL:
Dr. Tatjana Greif
Nataša Velikonja
|
