 |
          |
|
 |
Bibliografija
literature
|
 |
 |
ILGA
- Europe
|
|
 |
MSG (monospolno gledališče)
sestavljata Irena Duša in
|
|
 |
URADNA IZJAVAZBORNICE KLINIČNIH PSIHOLOGOV SLOVENIJE, ZDRUŽENJA PSIHOTERAPEVTOV SLOVENIJE IN KATEDRE ZA RAZVOJNO PSIHOLOGIJO FILOZOFSKE FAKULTETE UNIVERZE V LJUBLJANIO SPORNIH NAVEDBAH ZAGOVORNIKOV REFERENDUMA
|
 |
 |
Govor dr. Tatjane Greif na Paradi ponosa v Splitu11. junija 2011Dragi prijatelji, danas se u prekrasnom gradu Splitu održava prva parada ponosa, prva javna manifestacija za prava seksualnih i rodnih manjina. U Slovenji, odakle dolazim, ove godine slavimo 11. godišnjicu parade; ponosna i sretna sam, da sam danas svjedokinja kako se Split pridružuje u paradnu povorku naše regije. Srž demokratskog društva je u slobodi svakog pojedinca. Ne u diktaturi večine, več u jednakim pravima i glasovima manjina - da ih se čuje i poštuje. Temeljne slobode možda izgledaju jednostavno, a u stvarnom životu su često teško ostvarljive. Parada ponosa je daleko više od običnog okupljanja i marširanja. Ona je globalni simbol vizibiliteta LGBT zajednice, simbol zrelosti i spremnosti na javne zahtjeve jednakih prava. Ono što je tiho i nevidljivo, ne postoji, a onaj koji ne postoji, ne može tražiti nikakva prava. Ovom prilikom žeilm čestitati GLBT zajednici, i aktivistima i aktivisticama u Hrvatskoj izraziti iskrenu podršku za taj hrabri poduhvat. Želim zahvaliti svima, koji su pripomogli, da danas zajedno slavimo taj korak bliže idealima međusobnog poštovanja i jednakih prva za sve. Neka ptice duginih boja danas lete visoko! ______________________________________________ Govor Urške Sterle na letošnji, enajsti Paradi ponosa, ki je potekala 4. junija 2011 v Ljubljani
Sedemindvajset let mineva, odkar nam ni potrebno sredi noči na televiziji loviti tistih redkih filmov, ki ne smešijo homoseksualnosti, pač pa lahko v družbi prijateljev na Festivalu gejevskega in lezbičnega filma gledamo homoseksualne filme, sedemindvajset let, odkar nam ni potrebno v knjigah med vrsticami razbirati homoseksualne želje, ker lahko beremo knjige javno razkritih, ne samo tujih, pač pa tudi domačih avtoric in avtorjev, ki jih objavljata gejevski in lezbični založbi. Očitke, da je parada ponosa ali pa katerikoli drug dogodek, povezan z geji in lezbijkami, samopromocija in zgolj zbujanje pozornosti, lahko z lahkoto zavrnemo, dokazi za to, koliko medijskega prostora nam je bilo brez tovrstnih dogodkov namenjeno in na kakšen način se je homoseksualnost tematizirala, pa ležijo v medijskem arhivu Lezbične knjižnice – ene izmed redkih še delujočih knjižnic v Evropi, specializiranih za študije spola in seksualnosti ter beleženje gejevske in lezbične zgodovine. Prav tako je natančno popisana, zabeležena in arhivirana zgodovina političnih prizadevanj za zakonsko enakopravnost. Homofobni diskurz, ki trdi, da zahtevamo posebne pravice in ki se kot laž, ki jo dovoljkrat ponovimo, spreminja v resnico za naše homofobne sodržavljane, za svoje izkrivljanje realnosti ne more najti podlage v manifestih, zapisnikih, javnih pozivih, v zgodovinskih dokumentih torej, ki smo jih arhivirali v vseh teh letih organiziranega delovanja kot gibanje in kot skupnost. Pravica do socialne in materialne varnosti, ki jo nudi sklenitev zakonske skupnosti, ni posebna pravica. Pravica do varnega in nediskriminatornega delovnega okolja ni posebna pravica. Pravica do fizične in čustvene varnosti ni posebna pravica. Pravica do izbire življenjskega sloga je neodtujljiva pravica slehernega posameznika in naloga države je, da mu zagotavlja možnosti za dostojanstven obstoj. Prve zahteve po ureditvi zakonske zaščite gejev in lezbijk pred diskriminacijo so se pojavile takoj na začetku gibanja. Na popolno uzakonitev svojih pravic do socialne, fizične in čustvene varnosti čakamo sedemindvajset let. Za nami je sedemindvajset let kulturnega in političnega delovanja, javnega delovanja in javnih dogodkov, na katere so vrata odprta vsem. Ni vam potrebno biti gej ali lezbijka, da si ogledate film s homoseksualno vsebino, kakor vam ni potrebno biti črnka, da preberete knjigo Angele Davis, ali Rom, da uživate ob romski glasbi, ali hendikepirani, da ugotovite, v koliko kulturnih institucij ali prostorov druženja zaradi svoje oviranosti ne boste imeli dostopa. Na prvi paradi ponosa so bili naši podporniki in soborci iz vrst hendikepiranih, Afriškega centra, izbrisanih, gibanja za drugačno globalizacijo, anarhistov. To dejstvo omenjam, ker se je v času tako imenovane ekonomske krize potrebno vrniti k preprostemu političnemu konceptu. Imenuje se solidarnost. Solidarnost je tisto, k čemur pozivamo naše sodržavljane in sodržavljanke, medtem ko v parlamentu poteka politično kockanje, ki nas je pripeljalo v situacijo, kjer so preživetvena vprašanja ranljive manjšine instrumentalizirana za nabiranje političnih glasov. Pozivamo vas, da spregledate farso, ki se odvija, da pogledate preko puhlic o biološkem determinizmu, moralni paniki in podobnih odvodih, ki depolitizirajo pomembna vprašanja, ki se tičejo napredka, varnosti in modernosti neke države. Pozivamo vas, da vržete pogled mimo tistih, ki na vse grlo vpijejo o posebnih pravicah, in za njihovimi praznimi besedami vidite nas, geje in lezbijke, in se odločite za najbolj politično dejanje v tem tekmovanju v kričanju – za solidarnost z vašimi sodržavljankami in sodržavljani. Morda se zavedate, da v času krize in razrastu sovraštva vsakdo pride na vrsto. Morda si mislite, da čas za vas še ni prišel, ker niste ne lezbijka ne izbrisani ne Romkinja ne hendikepirani. Toda slabi časi ne prihajajo, slabi časi so že tu. Živite v državi, kjer smo homoseksualci, Romi, migranti in druge ranljive skupine žrtve fizičnega in psihičnega nasilja. Kjer je tudi vaša zaposlitev in z njo povezana socialna varnost postala vprašljiva, ker vas je neobrzdani kapitalizem oropal dostopa do vseh tistih pravic, za katere so bila potrebna desetletja, da so se uzakonile. Živimo v državi, kjer se politične točke nabirajo na hrbtih najranljivejših skupin v družbi in kjer so vaši otroci ali pa njihovi prijatelji, vaši sodelavci, sorodniki in sosedje s sovražnim govorom zmanipulirani do te mere, da v času kulturnega dogodka, literarnega večera, zamaskirani s kamenjem in baklami v rokah napadejo gejem in lezbijkam prijazen lokal. Da naslednje leto vržejo vanj ne eno, pač pa več molotovk in ga popišejo s sovražnimi grafiti, seveda s slovničnimi napakami, kajti sovraštvo, nasilje in zatiranje ne potrebujejo slovnice, ne potrebujejo kulture in ne potrebujejo moderne civilizirane države, pač pa molk in apatijo, tiho odobravanje in pa seveda najbolj ploden humus – javni sovražni govor, ki jim daje dovoljenje in odvezo, da se v družbi razrastejo kot rak. Živite v državi, kjer nekaj čez peto uro zjutraj, pri belem dnevu, z betonskim podstavkom razbijejo okno edinega gejem in lezbijkam prijaznega lokala. Prostora, v katerem nekaj ur kasneje mavrični otroci, otroci istospolnih staršev, poslušajo pravljice ob razbiti šipi. To zagotovo ni usoda, ki bi jo kdorkoli želel zase ali za sočloveka. Dolžnost gejevske in lezbične skupnosti je, da ne pustimo, da nas preglasi sovražni govor. V časih, ko se merila civiliziranosti in modernosti družbe nižajo, ko se državljanom in državljankam v glavo vtepa strah, da je zaradi golega preživetja potrebno držati jezik za zobmi in kjer se kot odvod za frustracije, ki jih proizvajata brezperspektivnost in izginjajoča socialna varnost, promovira nasilje nad socialno ranljivimi skupinami, je javno, artikulirano, politično delovanje bistveno ne samo za naše preživetje in preživetje naše skupnosti, pač pa je tudi družbeno odgovorno ravnanje. Še zadnje besede gejevski in lezbični skupnosti – nikoli ne smemo postati apatične žrtve. Nikoli ne bomo prevzeli mentalitete žrtve, dokler se bomo zavedali, da je to tukaj naš prostor, da so to naše knjige, naši arhivi, naša zgodovina, naša kultura in da smo jih gradili, pisali in ustvarjali sedemindvajset let. |
|
 |
Za tiste,
ki ste jih zamudili, in tiste, ki bi jih radi prebrali še enkrat.
|
 |
